Jedro

Ker je tožnik postavil kamenje na varovalni pas lokalne ceste, so bile določbe Odloka o občinskih cestah pravilno uporabljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.9.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo občinske komunalne inšpektorice z dne 20.8.2001, s katero je bilo tožniku odrejeno, da mora odstraniti kamenje z varovalnega pasu lokalne ceste D.l. - B. Kamenje je postavljeno na B., na parc. št. 702/2 k.o. G.v., ki je last tožnika in meji na že navedeno lokalno cesto. Rok ureditve je 3.9.2001. V primeru, da tožnik naložene obveznosti ne bo opravil v določenem roku, bo pooblaščeno podjetje Občine R. na stroške tožnika odstranilo kamenje z varovalnega pasu ceste. Tožena stranka je ugotovila, da tako Zakon o javnih cestah (ZJC) v 47. členu, kot tudi 31. člen Odloka o občinskih cestah (Uradni list RS, št. 52/99 in 102/2000) natančno določata varovalne pasove cest. Prvi za državne ceste, drugi za občinske ceste, ne glede na lastništvo. V 4 m širokem varovalnem pasu je raba prostora omejena zato, da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob občinski cesti, na občinsko cesto in promet na njej. Tožnik je s tem, ko je postavil kamenje ob rob ceste, kršil določbo 6. točke 2. odstavka 45. člena Odloka o občinskih cestah.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na pravilno odločitev upravnih organov obeh stopenj. Ker je tožnik postavil kamenje v varovalni pas ob občinski cesti, je odrejeni ukrep komunalne inšpektorice pravilen.

Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je lastnik parc. št. 702/2 k.o. G.v., na kateri stoji stanovanjska hiša in več drugih objektov.

Zaradi neposredne bližine stavb do lokalne ceste v tem delu ceste ni mogoče pridobiti širine 4 m varovalnega pasu. Tožena stranka naj uvede postopek za odkup zemljišča in stavb, da si bo pridobila zemljišče, ki je potrebno za varovalni pas ob občinski cesti. Pred leti je bila izvršena rekonstrukcija predmetne občinske ceste, pri kateri je bilo uporabljeno tudi njegovo zemljišče. Tožena stranka ni naročila parcelacije za cesto odvzetega zemljišča v zakonsko določenem roku. Tožena stranka ni ničesar storila, da bi po sprejetju Odloka o občinskih cestah, v naravi z lastniki zemljišč določila varovalni pas. V njegovem primeru pa varovalnega pasu 4 m ni mogoče določiti, ker so stavbe in drevesa oddaljene od roba ceste 60 cm. Sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je njegovo tožbo zavrnilo brez obravnave. Tudi ni upoštevalo, da se določbe 31. člena Odloka o občinskih cestah ne uporabljajo za območja, urejena s prostorskimi izvedbenimi akti. Ob vložitvi tožbe se je naselje B. pri R. urejalo s prostorskimi izvedbenimi akti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, oziroma podrejeno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi gre za ukrep komunalne inšpektorice, s katerim je bilo tožniku naloženo, da mora odstraniti kamenje z varovalnega pasu lokalne ceste D.l. - B. Pravna podlaga za izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa so določbe Odloka o občinskih cestah, katerega je Občinski svet Občine R. sprejel na podlagi 1. odstavka 82. člena Zakona o javnih cestah. Da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob občinski cesti na občinsko cesto in promet na njej, je ob občinski cesti varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena (1. odstavek 31. člena odloka). Varovalni pas se meri od zunanjega roba cestnega sveta in je na vsako stran občinske ceste, pri lokalni cesti širok 4 m (5. odstavek 31. člena odloka). Prepovedano je nameščati ali odlagati na ali ob cesti les, opeko, odpadni ali drug material ali predmete, če se s tem poslabša ali onemogoči preglednost cest ali drugače ovira ali ogroža promet (6. točke 2. odstavka 45. člena odloka). Glede na to, da je tožnik postavil kamenje na varovalni pas lokalne ceste, čemur tožnik niti ne oporeka, so bile navedene določbe odloka tudi po presoji pritožbenega sodišča v inšpekcijskem postopku pravilno uporabljene.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožnikov ugovor, da se naselje B. pri R. ureja s prostorskimi izvedbenimi akti Občine R., zaradi česar pri inšpekcijskem ukrepu ne bi smel biti uporabljen 31. člen odloka. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, prostorski izvedbenimi akti urejajo graditev objektov in drugih gradbenih posegov v prostor, ne urejajo pa postavljanja predmetov, kot so to npr. kamnite ovire.

Za odločitev v tej zadevi tudi ni relevanten pritožbeni ugovor, da tožena stranka še ni naročila parcelacije zemljišč in uredila premoženjsko pravnih zadev z lastniki zemljišč uporabljenih za cesto, saj je to predmet drugih postopkov in ne inšpekcijskega.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo zavrniti njegove tožbe, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Tožnik v tožbi glavne obravnave izrecno ni zahteval. Predlagal je sicer zaslišanje prič, pri čemer pa ni navedel niti njihovih imen in kaj naj bi priče sploh izpovedale. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je bil opravljen inšpekcijski ogled dne 7.5.2001. Tožnik je bil ob ogledu navzoč in je dajal pojasnila o tem, zakaj je postavil kamenje na varovalni pas občinske ceste in je imel tako možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o zadevi. Zato neizvedba glavne obravnave, ki v tožbi niti ni bila zahtevana, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj na drugačno odločitev oziroma zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ne bi mogla vplivati.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je bilo to v tem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.