Jedro

Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.

Toženec sicer pravilno opozarja na to, da bi lahko kupec na tem vozilu pridobil lastninsko pravico ob izpolnitvi predpostavk, ki jih predpisuje 64. člen SPZ. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na okoliščine zatrjevanega nakupa vozila, zgolj predložitev s strani tožnika neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja odjavljenega vozila ne izkazujeta dobre vere toženca. Ob takšnem pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa je ob pravilni uporabi 64. člena SPZ zaključiti, da do spremembe lastništva predmetnega vozila na podlagi kupoprodaje z dne 11. 8. 2018 ni prišlo, da je njegov lastnik še vedno ostal tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni izroči tožeči stranki vozilo znamke Renault Master Furgon, št. šasije VF ..., pod točko II. izreka pa ji je še naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 2.371,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

6.2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo, po njeni opravi pa njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo toženčeve pravdne (tudi pritožbene) stroške, podredno pa predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa izpostavlja, da dilema, ki jo sodba opisuje v točki 11. obrazložitve, sploh ne obstaja. Tožnik ni vedel za realizirano prodajo avtomobila vse dokler ni dobil dopisa prodajalca - A. A., s predlogom, kako naj (se) uredi prepis lastnine avtomobila, zato po mnenju toženca sklicevanje na izpoved priče B. B., v kakršnikoli varianti izpovedi, ne pride v poštev. Kot nesprejemljivo označi obravnavanje izpovedi priče C. C. v točki 11. obrazložitve. Sodišču prve stopnje očita, da potem, ko predstavi njeno izpoved o slišanju tistega, kar naj bi A. A. tožniku govoril (telefonsko) o nameri prodaje avtomobila, ne obrazloži, zakaj je njena izpoved ″neprepričljiva‶. Toženec meni, da razlaga, da o tem ni govoril niti A. A., ne more zadoščati predstavljenemu sodnemu stališču, saj ga o morebitni telefonski najavi prodaje tožniku nihče, tudi sodišče, ni vprašalo glede na to, da je bila predstavitev A. A. usmerjena na odločitev, da avto kot posestnik, po njegovi pripovedi pa tudi kot (vsaj) solastnik, proda, ker v obračunih poslovanja tožnika z njim ni ″prišel skupaj‶. Upoštevaje formalno opredelitev lastnika avta, pa je njegov poziv (tožniku), da naj avto po prodaji prepiše na kupca, po mnenju toženca povsem razumljiva razlaga razloga njegovega pisanja tožniku. Nadalje toženec sodišču prve stopnje očita nesprejemljivost njegove obrazložitve v točki 11. izpodbijane sodbe, da ″dobra vera tožnika‶ ni izkazana, ki jo sodišče prve stopnje utemeljuje zgolj z razlago, da ″predložitev neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja z odjavo iz prometa‶, kar pa po njegovi oceni ne izpolnjuje dokaznega standarda. Obrazložitev ni sprejemljiva že zato, ker v kontekstu vsega nima razlage, zakaj naj bi bilo originalno dovoljenje, tudi in zlasti po tožnikovi odjavi iz prometa, še zmeraj pri tožencu. Povsem nerazumno se tožencu zdi, da tožnik, če realizirane prodaje avta ni sprejel in ji je nasprotoval, ni zadržal sicer prevzetega prometnega dovoljenja oz. zakaj si je sploh vzel čas ter pripotoval v Celje za odjavo avta iz prometa. Časovni potek (veljavnosti) registracije itak in sam po sebi uredi problem, ko se le-ta pojavi. Toženec poudarja, da je tožnik za realizirano prodajo avta zagotovo izvedel s pisnim sporočilom A. A., teza o odsotnosti dobre vere kupca ob nakupu avta, kdorkoli je kupec že bil, pa nima nikakršne podpore, posebej ne, ker je pripoved prodajalca A. A. in tudi njegove hčere C. C. čisto korektna. Sodišču prve stopnje pa ob tem še očita, da izpovedi ni analiziralo oziroma pojasnilo odklonilnega stališča do izvedenega dokaza. V nadaljevanju pritožbe toženec izpostavlja še točko 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vsebuje razlago vezano na problem legitimacije, v zvezi s katero sodba zaključuje, da je posestnik avta toženec. Toženec sodišču prve stopnje očita, da je ta zaključek sprejelo, ne da bi upoštevalo razpoložljivi dokument in izpovedi. Izpostavlja izpoved priče C. C., ki je avto pripeljala v Celje, da je ob predaji avta zaradi prodaje prejela blagajniški izdatek, iz katerega pa po oceni toženca popolnoma jasno izhaja, da gre v predaji denarja za plačilo nakupa obravnavanega avtomobila, izročevalec denarja pa je D. d.o.o. Toženec meni, da sodišče ne more, celo brez razlage, ignorirati niti dokumenta kot izkaza prodaje avta, kot tudi ne pripovedi prejemnice denarja. Gotovinsko poslovanje ni prepovedano, dokazna dokumentacija pa izkazuje tudi, da se je iz računa družbe D. d.o.o. zagotovilo obstoj gotovine za plačilo nakupa avta. Da je z njo razpolagal zakoniti zastopnik, pa je po mnenju toženeca tudi povsem razumno in legalno. Kaj je ali ni v pisni korespondenci pisal A. A. tožniku glede kupca, po oceni toženca ni pomembno, pomembno je po mnenju le opozorilo o realizirani prodaji. Če je toženca omenjal kot osebo, ki naj bi bila pooblaščena za prepis lastnine, je to po prepričanju toženca celo povsem logično in formalno sprejemljivo, saj bi s pooblastilom, pri upoštevanju vseh materialno pravnih določb, E. E. avto zagotovo lahko registriral kot lastnino družbe D. d.o.o. Sodišču prve stopnje toženec očita, da tej okoliščini v izpodbijani sodbi ne posveča pozornosti, sama razlaga materialno pravnega predpisa glede načina registracije pa je po njegovi oceni zgrešena in je že zato sodba nezakonita, še zlasti, ko se zaključuje, da toženec s pooblastilom, kot je bilo tožniku dano v podpis, registracije avta kot last D. d.o.o. ne bi dosegel. Z razlogi sodbe v točki 13. sodišče prve stopnje po mnenju toženca na nesprejemljiv način podpira prodajo avtomobila tožencu, s sklicevanjem, da je priča C. C.: ″povedala, da je bil avto prodan tožencu‶. Pritožbeno se poudarja, da je E. E. ″obraz‶ pravne osebe, ki je avto kupila. Prav tako po oceni toženca ni razloga, zakaj blagajniški izdatek družbe D. d.o.o. ni izkaz osebe kupca, posebej še, ker je bil avto pripeljan na ograjeni prodajni prostor družbe D. d.o.o. in tam tudi puščen, pa še, za tožnika sicer favorizirana, priča B. B. je to potrdila. Sodišču prve stopnje toženec očita, da se z obrazložitvijo v celoti izogne dejstvu, da je bilo v dokaznem postopku predstavljeno poslovanje med tožnikom in A. A. čudaško. Te okoliščine pa po mnenju toženca sodišče prve stopnje v ocenjevanju verodostojnosti izpovedi prič enostavno ne bi smelo prezreti, še zlasti ob dejstvu, da je priča A. A. povedal, da je bila v času odprodaje avtomobila v postopku osebnega stečaja. Mnenja je, da je v standardu sprejemljivega, da je A. A. s prodajo avta želel sanirati poslovanje s tožnikom pri njegovi oceni, da mu tožnik prikriva denarni efekt skupnega poslovanja. Odločitev (A. A.), da zaradi nejasnega denarnega razmerja s tožnikom proda avtomobil, je zato celo povsem razumljiva in sprejemljiva. A. A., v poziciji posestnika, tudi, če je on zagotovil denar za nakup avta, pa celo, če ga ne bi, je prodajo avta lahko izvedel (kot posestnik), prodaja tuje lastnine pa je zakonsko tolerantna, le kupec mora biti v dobri veri. D. d.o.o. po zakonitem zastopniku E. E. pa ne more pomisliti na nedopustnost prodaje in zato ne biti v dobri veri, če nekdo avto pripelje, razpolaga s prometnim dovoljenjem in pove, da bo poskrbel s formalnim lastnikom za lastniški prepis avtomobila. Takšne situacije so po mnenju toženca ″na sporedu‶ dnevno, zato predlaga, da naj se pri organizacijah pooblaščenih za ″prepise‶, pridobi poročilo o takšnem stanju, če sodišče takšne realne situacije že samo po sebi ne dojame. Toženec izpostavlja še, da iz obrazložitve sodbe v točki 11. izhaja namig: ″toženec ni nič dokazal, ker s svojo izpovedjo ni dokazal nasprotnega‶, ob tem pa poudarja, da ni bil zaslišan, ker sodišče zaslišanja ni dovolilo. Na obravnavi dne 2. 7. 2021 je zgolj dobil pouk, da se ga ne bo zaslišalo, ker ″na obravnavo, ki je bila opravljena 11. 6. 2021, ni prišel‶. Priznava sicer, da na obravnavi 11. 6. 2021 ni bil navzoč, sodišču prve stopnje pa očita, da ni storilo ničesar, da bi njegovo odsotnost lahko ocenjevalo, saj ni zahtevalo tedaj niti kasneje pojasnila odsotnosti, na obravnavi 2. 7. 2021 pa mu možnosti pojasnila ni dalo in ga je zgolj seznanilo, da ne bo zaslišan. V nadaljevanju pritožbe toženec še enkrat poudari, da izvedeni dokazi kažejo, da je bila poslovna povezava tožnika in A. A. neobičajna ter očitno v svoji vsebini povezana z dejstvom postopka osebnega stečaja A. A. Meni, da je prikrivanje njegovega materialnega položaja v takšni situaciji razumljivo, a to ne more pomeniti apriori ignorance izpovedi tako C. C. kot A. A. Tudi ni dopustno izključiti izpovedi C. C., da je v nakup avtomobila sama prispevala lastna sredstva in, da zato očetu ni izročila vsega, kar je ob prodaji za avtomobil dobila. Sodišču prve stopnje toženec očita, da se s to vsebino ni znalo ali pa ni želelo ukvarjati. Tožnik soglasja k prodaji avta vsekakor ni dal in je bil zgolj postavljen v dejstvo, da je avto prodan. Ta okoliščina pa sama po sebi ne izključuje dobre vere kupca, ki so mu takšne kupoprodaje praktično vsakodnevni posel. Družba D. d.o.o. je velik preprodajalec rabljenih avtomobilov. Toženec pri takšnem dejanskem stanju ter dejstvu, da je hkrati lastnik in zakoniti zastopnik družbe D. d.o.o. nima kakršnegakoli interesa, da bi na svoj osebni fizikus kupoval in prodajal avtomobile, ker je to pač boljše in z boljšim izplenom početi ″preko firme‶. Registracija vozil (prepise) zaradi materialno pravne ureditve se lahko ureja na podlagi pooblastila formalnega lastnika in se prepis lahko uredi tudi za pravno osebo. Toženec izpostavlja, da je gotovinski dvig, ki je njegov žep ″napolnil“ z gotovino objektivno izkazan in časovna razlika med prejemom in oddajo pač ni pomembna. D. d.o.o. je po tožencu dnevno ″na preži‶ za nakupe in je zato v njegovem žepu pač bolj kot ne stalno prisotna gotovina. Predhodno zapisanega pa ni mogel pojasniti zaradi tega, ker mu sodišče tega ni dovolilo. V nadaljevanju svoje pritožbe toženec izraža svoje mnenje, da gre pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju njegove pasivne legitimacije zgrešen, saj kupec avta posledično pa zavezanec za njegovo izročitev tožniku ni toženec. Ob tem izpostavlja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da toženec kljub zatrjevanju ni ″dokazal nasprotnega‶, takšno obrazložitev pa veže na razlago dejstva, da toženec ni bil zaslišan, ker ga na obravnavi ni bilo, v celoti pa je spregledan objektivni listinski dokaz (blagajniški izdatek), ki bi moral že sam po sebi ″prevesiti‶ med različnimi izpovedbami prič. Toženec sodišču prve stopnje očita, da mu je s tem, ko ga ni zaslišalo, odvzelo ustavno pravno zavarovano pravico dokazovanja. Izpostavlja, da je bil na obravnavi 2. 7. 2021 (ko je bil prisoten) zgolj avtoritativno seznanjen, da ne bo zaslišan, pri pojasnilu, da se predhodno izvedene glavne obravnave ni udeležil. A se ga o razlogu odsotnosti na predhodni obravnavi niti ni vprašalo niti se mu ni omogočilo odsotnosti pojasniti. Kršitev pravice dokazovanja je hkrati tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec meni, da bi njegova izpoved v postopku odpravila dileme, ki jih s sodbo v škodo toženca sodišče oz. sodba ″rešuje‶. Sodba presenečenja pa je po njegovem mnenju tudi zaradi neupoštevanja dejstva, da je listinski dokaz (blagajniški izdatek) zagotovo dokument, ki bi lahko celo v odsotnosti tožencevega zaslišanja dejanskemu stanju primerno rešil primer. Dejansko stanje primera ni popolno ugotovljeno in je sodišče z razlago v sodbi odločilna dejstva napačno in tudi nepopolno ugotovilo, predhodne pritožbene navedbe pa predstavljajo, v katerih segmentih dejansko stanje primera sploh ni ugotovljeno, niti ugotavljano oziroma je le-to nepopolno. Izpodbijana sodba je po mnenju toženca obremenjena tudi s kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti oz. razlogov celo nima ali pa so med seboj v nasprotju: manjka zaslišanje toženca, brez razumljive in jasne obrazložitve sta, kot neverodostojni, izločeni pripovedi tako A. A. kot C. C., ni obrazloženo dejstvo obstoja pisnega potrdila o plačilu kupnine kot izkaza nakupa in kupca avtomobila, ko pravna oseba – izdajatelj blagajniškega izdatka lahko posluje zgolj s fizikusom, sicer tožencem. Sodišču prve stopnje toženec očita tudi napačno uporabo materialnega prava, ker teza, da toženec, tudi če bi dobil pooblastilo, kot je to sicer predlagal A. A., avta ne bi mogel registrirati kot lastnino pravne osebe - družbe D. d.o.o. nasprotuje materialnopravni ureditvi. Glede na v sodbi navedeno materialno pravo toženec kot dokazni predlog za pritožbeno obravnavo uveljavlja zaslišanje priče F. F., to je vodje oddelka za registracijo vozil pri družbi G. d.o.o. v ..., ki lahko, iz dnevne prakse, predstavi formalne in dejanske okoliščine pri prepisovanju lastnine vozil ob njihovi kupoprodaji. Dejstvo je, da gre pri tem za t.i. pritožbeno novoto, a toženec ni mogel predvideti, da sodišče po uradni dolžnosti ni (bilo) sposobno v zvezi z registracijskimi posli ugotoviti realnega. V zvezi s tem se predlaga tudi zaslišanje zakonitega zastopnika družbe D. d.o.o., ki lahko pojasni okoliščine nakupa v pravdi obravnavanega avtomobila. Pritožbeno trditev o napačni uporabi materialnega prava pa toženec pojasnjuje tudi s tem, da je sodišče vrnitveni zahtevek utemeljilo s sklicevanjem na 92. člen SPZ, po katerem lahko lastnik zahteva vrnitev stvari, ki jo ima drugi v posesti. Ob tem pa izpostavlja, da se v tem postopku obravnava kupoprodajo, to vprašanje pa je neposredno povezano z dilemo lastnine in lastnika. Ta okoliščina pa po prepričanju toženca v postopku sploh ni bila obravnavana. Če je bilo vozilo odprodano, je nerazumno, kot tudi ni pojasnjeno, zakaj se tožniku daje status lastnika upravičenega do vrnitve stvari, ki je v posesti tretjega. Materialnopravni tretma primera pa neposredno posega v dejansko stanje zadeve in je tudi zato sodba nesprejemljiva.

3. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik od toženca zahteval izročitev vozila Renault Master Furgon, št. šasije ... . V utemeljitev zahtevka je navedel, da je lastnik tega vozila in ga je posodil v uporabo A. A., ta pa je vozilo izročil v uporabo (prodal) tožencu, s čimer se tožnik ni strinjal. Vozilo je bilo v letu 2016/2017 odjavljeno iz prometa, še vedno pa se nahaja na naslovu toženca, ki ima vozilo nezakonito v posesti.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavlja določilo 92. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o vrnitvenem zahtevku, na podlagi katerega lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Neposredni posestnik lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti (93. člen SPZ).

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo in zaključilo, da je tožnik lastnik vozila Renault Master Furgon 2.3 DCI, letnik 2012, št. šasije ..., da ga je posodil A. A., da je A. A. vozilo odtujil in da je toženec tudi zakoniti zastopnik D. d.o.o. V nadaljevanju pa je še ugotovilo in zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil, da je tožnik soglašal s prodajo vozila oziroma bil s prodajo pred opravo tega pravnega posla seznanjen. Ugotovilo in zaključilo je, da je tožnik kot uporabnik in lastnik 27. 12. 2016 vozilo odjavil, da ga je odjavil zaradi poteka registracije in kršitve pravnih pravil, če tega ne bi storil, da toženec ni predložil dokazil, ki bi izkazovale soglasje tožnika s prenosom lastništva. Zaključilo je še, da ni izkazana dobra vera toženca v zvezi z nakupom vozila, da pa je dokazano, da je bilo vozilo prodano tožencu (in ne družbi D. d.o.o.), pa tudi, da je vozilo v njegovi posesti. Ker tožencu ni uspelo izkazati upravičenja do posesti, je tožbenemu zahtevku tožnika sodišče prve stopnje v celoti ugodilo.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca, saj toženec ni kupec vozila in posledično zavezanec za njegovo izročitev tožniku, ta zaključek pa je sodišče prve stopnje sprejelo z razlago, da toženec ni dokazal nasprotnega, pri tem pa je v celoti spregledalo listinski dokaz (blagajniški prejemek), toženca pa ni zaslišalo. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Ravno to pa v tem konkretnem primeru v utemeljitev teh svojih pritožbenih navedb zatrjuje toženec. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Taka situacija bi lahko bila podana, če bi sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, s katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, in bi zato izgubila pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Takih procesnih okoliščin pa toženec niti ne zatrjuje, zato iz tega razloga uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do dokazovanja gre lahko le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je v skladu z 258. členom ZPP mogoče strniti v tri skupine: 1. primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. Prav za tako situacijo gre v obravnavanem primeru. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil toženec na prvi narok za glavno obravnavo dne 11. 6. 2021 pravilno vabljen tudi z vabilom stranki na zaslišanje, v katerem je bil opozorjen, da lahko sodišče zasliši le nasprotno stranko, če se brez upravičenega razloga vabilu ne bo odzval. Ker pravilno vabljeni toženec ni prišel na narok, na katerega je bil vabljen z vabilom na zaslišanje in svojega izostanka ni opravičil niti pred niti po izvedbi tega naroka.

1Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

2Glej npr. sklepe tukajšnjega sodišča (na katere opozarja pritožba) I Cp 1905/2012 z dne 4. 7. 2012, I Cp 296/2014 z dne 29. 1. 2014 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

3Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

4Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.

Toženec sicer pravilno opozarja na to, da bi lahko kupec na tem vozilu pridobil lastninsko pravico ob izpolnitvi predpostavk, ki jih predpisuje 64. člen SPZ. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na okoliščine zatrjevanega nakupa vozila, zgolj predložitev s strani tožnika neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja odjavljenega vozila ne izkazujeta dobre vere toženca. Ob takšnem pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa je ob pravilni uporabi 64. člena SPZ zaključiti, da do spremembe lastništva predmetnega vozila na podlagi kupoprodaje z dne 11. 8. 2018 ni prišlo, da je njegov lastnik še vedno ostal tožnik.

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni izroči tožeči stranki vozilo znamke Renault Master Furgon, št. šasije VF ..., pod točko II. izreka pa ji je še naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 2.371,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo, po njeni opravi pa njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo toženčeve pravdne (tudi pritožbene) stroške, podredno pa predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa izpostavlja, da dilema, ki jo sodba opisuje v točki 11. obrazložitve, sploh ne obstaja. Tožnik ni vedel za realizirano prodajo avtomobila vse dokler ni dobil dopisa prodajalca - A. A., s predlogom, kako naj (se) uredi prepis lastnine avtomobila, zato po mnenju toženca sklicevanje na izpoved priče B. B., v kakršnikoli varianti izpovedi, ne pride v poštev. Kot nesprejemljivo označi obravnavanje izpovedi priče C. C. v točki 11. obrazložitve. Sodišču prve stopnje očita, da potem, ko predstavi njeno izpoved o slišanju tistega, kar naj bi A. A. tožniku govoril (telefonsko) o nameri prodaje avtomobila, ne obrazloži, zakaj je njena izpoved ″neprepričljiva‶. Toženec meni, da razlaga, da o tem ni govoril niti A. A., ne more zadoščati predstavljenemu sodnemu stališču, saj ga o morebitni telefonski najavi prodaje tožniku nihče, tudi sodišče, ni vprašalo glede na to, da je bila predstavitev A. A. usmerjena na odločitev, da avto kot posestnik, po njegovi pripovedi pa tudi kot (vsaj) solastnik, proda, ker v obračunih poslovanja tožnika z njim ni ″prišel skupaj‶. Upoštevaje formalno opredelitev lastnika avta, pa je njegov poziv (tožniku), da naj avto po prodaji prepiše na kupca, po mnenju toženca povsem razumljiva razlaga razloga njegovega pisanja tožniku.

3. Pritožba toženca ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tej pravdni zadevi je tožnik od toženca zahteval izročitev vozila Renault Master Furgon, št. šasije ... . V utemeljitev zahtevka je navedel, da je lastnik tega vozila in ga je posodil v uporabo A. A., ta pa je vozilo izročil v uporabo (prodal) tožencu, s čimer se tožnik ni strinjal. Vozilo je bilo v letu 2016/2017 odjavljeno iz prometa, še vedno pa se nahaja na naslovu toženca, ki ima vozilo nezakonito v posesti.

6. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavlja določilo 92. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o vrnitvenem zahtevku, na podlagi katerega lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Neposredni posestnik lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti (93. člen SPZ).

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo in zaključilo, da je tožnik lastnik vozila Renault Master Furgon 2.3 DCI, letnik 2012, št. šasije ..., da ga je posodil A. A., da je A. A. vozilo odtujil in da je toženec tudi zakoniti zastopnik D. d.o.o. V nadaljevanju pa je še ugotovilo in zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil, da je tožnik soglašal s prodajo vozila oziroma bil s prodajo pred opravo tega pravnega posla seznanjen. Ugotovilo in zaključilo je, da je tožnik kot uporabnik in lastnik 27. 12. 2016 vozilo odjavil, da ga je odjavil zaradi poteka registracije in kršitve pravnih pravil, če tega ne bi storil, da toženec ni predložil dokazil, ki bi izkazovale soglasje tožnika s prenosom lastništva. Zaključilo je še, da ni izkazana dobra vera toženca v zvezi z nakupom vozila, da pa je dokazano, da je bilo vozilo prodano tožencu (in ne družbi D. d.o.o.), pa tudi, da je vozilo v njegovi posesti. Ker tožencu ni uspelo izkazati upravičenja do posesti, je tožbenemu zahtevku tožnika sodišče prve stopnje v celoti ugodilo.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca, saj toženec ni kupec vozila in posledično zavezanec za njegovo izročitev tožniku, ta zaključek pa je sodišče prve stopnje sprejelo z razlago, da toženec ni dokazal nasprotnega, pri tem pa je v celoti spregledalo listinski dokaz (blagajniški prejemek), toženca pa ni zaslišalo. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Ravno to pa v tem konkretnem primeru v utemeljitev teh svojih pritožbenih navedb zatrjuje toženec. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Taka situacija bi lahko bila podana, če bi sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, s katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, in bi zato izgubila pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Takih procesnih okoliščin pa toženec niti ne zatrjuje, zato iz tega razloga uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do dokazovanja gre lahko le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je v skladu z 258. členom ZPP mogoče strniti v tri skupine: 1. primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. Prav za tako situacijo gre v obravnavanem primeru. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil toženec na prvi narok za glavno obravnavo dne 11. 6. 2021 pravilno vabljen tudi z vabilom stranki na zaslišanje, v katerem je bil opozorjen, da lahko sodišče zasliši le nasprotno stranko, če se brez upravičenega razloga vabilu ne bo odzval. Ker pravilno vabljeni toženec ni prišel na narok, na katerega je bil vabljen z vabilom na zaslišanje in svojega izostanka ni opravičil niti pred niti po izvedbi tega naroka.

10. Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

2Glej npr. sklepe tukajšnjega sodišča (na katere opozarja pritožba) I Cp 1905/2012 z dne 4. 7. 2012, I Cp 296/2014 z dne 29. 1. 2014 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

3Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

4Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami.