Jedro

Dejstvo, da je oseba pridobila pravico opravljati delo stalnega sodnega tolmača za določen jezik pred uveljavitvijo zakonske obveznosti predložitve dokazil o rednem strokovnem izpopolnjevanju, ne more biti razlog, zaradi katerega ji te obveznosti ne bi bilo treba izpolniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožnica z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot sodna tolmačka za italijanski jezik (1. točka izreka), da mora tožnica v treh dneh toženki oddati štampiljko in izkaznico sodne tolmačke za italijanski jezik (2. točka izreka), da se razrešitev tožnice kot sodne tolmačke vpiše v imenik sodnih tolmačev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka) in da posebni stroški tega postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnica z odločbo pristojnega organa, št. 756-24/89 z dne 16. 6. 1989 (v nadaljevanju: odločba z dne 16. 6. 1989), imenovana za sodno tolmačko za italijanski jezik ter po vzpostavitvi imenika sodnih tolmačev vpisana vanj za navedeni jezik. Toženka citira določbe Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07-UPB do 23/17-ZSSve, v nadaljevanju: ZS), in sicer določbe prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom, četrtega odstavka 84. člena in šestega odstavka 87. člena, ter določbe 29. člena Pravilnika o sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 88/10 do 50/15, v nadaljevanju: Pravilnik). Pojasni, da je novela ZS-J, ki je stopila v veljavo 18. 5. 2011, za sodne tolmače uvedla dolžnost predložitve dokazil o strokovnem izpopolnjevanju, 21. 1. 2012 pa je začela veljati tudi novela Pravilnika, ki je sodnim tolmačem naložila obveznost udeležiti se petih strokovnih izpopolnjevanj in v prehodnih določbah predpisala, da so dolžni prvič predložiti dokazila v skladu z novim 29.a členom Pravilnika do konca leta 2016. Glede na navedeno je toženka kot prvo obdobje preverjanja upoštevala obdobje od 18. 5. 2011 pa vse do 21. 1. 2017. Tožnica, kljub obvezi iz zakona in Pravilnika, niti po pozivih toženke z dne 10. 7. 2017 in 25. 10. 2017 ni predložila dokazil, da je v navedenem obdobju kot sodna tolmačka za italijanski jezik izpolnila zakonsko dolžnost strokovnega izpopolnjevanja in seznanjanja z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanja na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih. V odgovorih na poziva toženke je poudarila, da je bila z odločbo z dne 16. 6. 1989 imenovana za stalnega sodnega tolmača za italijanski jezik skladno s takrat veljavnimi predpisi, ki imenovanja niso omejevali, da je več desetletij po tem sprejeti predpisi ne morejo zavezovati in da toženka ne more posegati v že pridobljene pravice. Navedla je, da živi na dvojezičnem področju, da je leta 1976 maturirala na gimnaziji z italijanskim učnim načrtom in leta 1982 diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani ter da od leta 1992 opravlja poklic odvetnice. Za potrebe svojega poklica skrbi za tekoče izobraževanje in izpopolnjevanje ter sledi spremembam v zakonodaji v Sloveniji in Italiji ter s stalnimi stiki s kolegi iz Italije izpopolnjuje znanje italijanskega jezika. Dokazil pa tožnica ni predložila, čeprav ji je toženka pojasnila, da je kot sodna tolmačka dolžna izpolniti obveznosti, ki ji jih nalaga zakon, če želi ta status tudi obdržati.

3. Ker torej tožnica niti v roku iz poziva z dne 25. 10. 2017 dokazil ni predložila, jo je toženka z dopisom z dne 22. 11. 2017 obvestila, da je zoper njo po uradni dolžnosti začela postopek za razrešitev, pri čemer je navedla razloge za uvedbo tega postopka in tožnico pozvala, da v roku 15 dni poda svoj odgovor oziroma pošlje morebitno dokumentacijo. Na obvestilo se je tožnica odzvala z dopisom z dne 20. 12. 2017, v katerem se je sklicevala na svoja predhodna odgovora in vztrajala, da gre za grob in nedopusten poseg v že pridobljene pravice, dokazil o izobraževanju pa tudi takrat ni predložila. Toženka zato zaključuje, da tožnica ni izpolnila obveznosti strokovnega izobraževanja in izpopolnjevanja za italijanski jezik za obdobje od 18. 5. 2011 do 21. 1. 2017, saj o tem ni predložila nobenega dokazila. To utemeljuje razrešitev tožnice kot sodne tolmačke za italijanski jezik glede na določbe 2. točke prvega odstavka 89. člena v povezavi s četrtim odstavkom 84. člena in 92. členom ZS. Podlaga za 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe pa je v tretjem in četrtem odstavku 17. člena Pravilnika.

4. Tožnica navedeno odločbo toženke izpodbija s tožbo v upravnem sporu, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo toženka odpravila odločbo republiškega sekretarja za pravosodje in upravo z dne 16. 6. 1989, s katero je bila imenovana za stalnega sodnega tolmača za italijanski jezik skladno s takrat veljavnimi predpisi, ki imenovanja niso omejevali. Kasnejši predpisi, na katere se sklicuje toženka, tožnice ne morejo zavezovati, ker so bili sprejeti več desetletij po izdaji odločbe z dne 16. 6. 1989 in ne morejo posegati v njene že pridobljene pravice. Izpodbijana odločba je nezakonita in pomeni tudi kršitev ustavnih pravic. Tožnica dodaja, da pravnomočne odločbe ne more odpraviti organ druge države. V dokaz za svoje navedbe se sklicuje na upravne spise toženke ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in obdrži v veljavi odločbo z dne 16. 6. 1989. 5. Toženka je sodišču predložila spise, ki se nanašajo na zadevo. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Pojasni, da je bila tožnica z odločbo z dne 16. 6. 1989 imenovana za stalnega sodnega tolmača za italijanski jezik na podlagi tedaj veljavnega Zakona o rednih sodiščih (v nadaljevanju: ZRS), ki je v 93. členu določal, da stalni sodni tolmači prevajajo na zahtevo sodišča, državnega organa, organizacije ali občana govorjeno in pisno besedilo iz uradnega v tuj jezik, iz tujega v uradni jezik ali iz tujega jezika v drug tuj jezik, ter nadalje, da stalne sodne tolmače imenuje in razrešuje republiški sekretar za pravosodje, organizacijo uprave in proračun, ki tudi predpiše pogoje za stalne sodne tolmače ter njihove pravice in dolžnosti. ZS sicer ne uporablja več besedne zveze “stalni sodni tolmač“, temveč besedno zvezo “sodni tolmač“, s katero pa ohranja enak pomen. To izhaja iz definicije sodnega tolmača iz tretjega odstavka 84. člena ZS, po katerem so sodni tolmači osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine. V ZRS in ZS gre torej zgolj za različno besedno formulacijo, pomen pa se ni spreminjal. Tožnica je z odločbo z dne 16. 6. 1989 res pridobila pravico opravljanja del (stalnega) sodnega tolmača, vendar se je ob imenovanju morala zavedati, da so dolžni sodni tolmači spoštovati zakone, ki pa so podvrženi noveliranju. Tudi glede na ZS je imenovana za nedoločen čas, vendar mora izpolnjevati obveznosti, ki jih nalaga zakon, če želi status sodnega tolmača obdržati.

6. V nadaljevanju odgovora toženka povzema razloge izpodbijane odločbe ter dodaja, da z zakonsko in podzakonsko ureditvijo, na kateri odločba temelji, ni poseženo v pridobljene pravice tožnice. Tej status ni bil odvzet na način, da bi se časovno omejil, ampak je bil zgolj urejen tako, da se strokovna usposobljenost vseh sodnih tolmačev preverja preko predložitve petih potrdil o strokovnem izpopolnjevanju, ki jih mora vsak sodni tolmač predložiti toženki vsakih pet let. Način ureditve statusa sodnega tolmača sodi v polje presoje predlagatelja predpisa oziroma zakonodajalca, ki bi se jima sicer očitalo, da področje ni urejeno s potrebno skrbnostjo glede strokovnosti zapriseženih strokovnjakov. Ker odločitev sodišča pogosto temelji prav na izdelanih izvedenskih mnenjih, cenitvah, tolmačenjih in prevodih, je nujno, da toženka, ki je pristojna za imenovanje in razrešitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, poskrbi tudi za presojo njihovega ustreznega strokovnega izpopolnjevanja in izobraževanja. Vsaka stroka, kot tudi jezik, se stalno spreminja in je zato pravno varnost nujno, da se sodni izvedenci, cenilci in tolmači ves čas izobražujejo in izpopolnjujejo na tistem področju oziroma za tisti jezik, za katerega so bili imenovani. Strokovne usposobljenosti sodnega tolmača ne more zagotavljati zgolj dolžina obdobja, v katerem je oseba opravljala to delo, oziroma dejstvo, da je po izobrazbi pravnik, temveč stalno strokovno usposabljanje in izobraževanje, h kateremu mora sodni tolmač pristopiti z vso odgovornostjo, saj je to njegova zakonska obveznost. Tožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic, kot tudi ugovori, da naj bi bile bistveno kršene določbe postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, so pavšalni. Toženka dodaja, da je Republika Slovenija ena izmed držav članic nasledstva SFR Jugoslavije. Meni, da je razrešitev tožnice kot sodne tolmačke pravilna in zakonita, saj je bil za to podan razlog iz 2. točke prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom ZS, in se pri tem sklicuje na obrazložitve sodbe tega sodišča v zadevi I U 1022/2012. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana. Sodišče sledi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, in teh razlogov zato ponovno v celoti ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa še dodaja:

9. V obravnavani zadevi je sporna zakonitost razrešitve tožnice kot sodne tolmačke za italijanski jezik zaradi neizpolnjevanja pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS v zvezi z 92. členom istega zakona (v besedilu ZS, ki je veljalo v času izdaje izpodbijane odločbe in ki je zato relevantno tudi za njeno presojo v upravnem sporu).

10. Po šestem odstavku 87. člena ZS so se sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači dolžni kontinuirano strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Konkretno je ta dolžnost izražena v četrtem odstavku 84. člena ZS, po katerem so dolžni sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let, predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona. Če sodni izvedenci te dolžnosti ne izpolnijo, je to razlog za njihovo razrešitev na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS, ki določa, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca med drugim tudi, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena, pri čemer se navedena določba v skladu z 92. členom ZS uporablja tudi za sodne tolmače. 11. Obseg zahtevanih dokazil o strokovnem izpopolnjevanju iz četrtega odstavka 84. člena ZS za sodnega tolmača izhaja iz prvega odstavka 29.a člena Pravilnika, ki določa, da se mora tolmač v obdobju, določenem v četrtem odstavku 84. člena zakona, v skladu s šestim odstavkom 87. člena zakona za posamezni jezik udeležiti najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj. To pomeni, da mora tolmač za izpolnitev dolžnosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS predložiti dokazila, da se je za posamezen jezik udeležil najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj.

12. Ker v obravnavanem primeru niti ni spora o tem, da tožnica kot sodna tolmačka za italijanski jezik ni predložila nobenih takšnih dokazil, saj tega niti ne zatrjuje, je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zgoraj navedenih zakonskih določbah.

13. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je z izpodbijano odločbo poseženo v tožničine pridobljene pravice, to je pravico stalno opravljati delo sodne tolmačke za italijanski jezik, pridobljeno z odločbo z dne 16. 6. 1989. Kot je nakazala že toženka (glej navedbe, povzete v 5. točki te obrazložitve, ki jim sodišče v celoti pritrjuje), je tožnica pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za italijanski jezik na območju Slovenije pridobila na podlagi ZRS, ki pa je v drugem odstavku 93. člena prav tako predvideval, da republiški sekretar s podzakonskim predpisom stalnim sodnim tolmačem predpiše tudi dolžnosti. Tožnica torej tudi v času, ko je pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za italijanski jezik, ni mogla pričakovati, da bo lahko to pravico uresničevala neomejeno obdobje brez izpolnjevanja kakršnihkoli dodatnih pogojev oziroma dolžnosti. Zato se ne more z uspehom sklicevati, da izpodbijana odločitev - ki temelji na stališču, da obveznost iz predhodno citiranih določb ZS velja tudi za tožnico, ki je bila sicer za sodno tolmačko imenovana pred začetkom njihove veljavnosti - posega v njene pridobljene pravice. Ponovno povedano, tožnica je z odločbo z dne 16. 6. 1989 pridobila pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za italijanski jezik na ozemlju Slovenije, vendar ne povsem brez kakršnihkoli dodatnih pogojev oziroma obveznosti. Če bi te, glede na 93. člen ZRS, lahko predpisal že republiški sekretar, jih še toliko bolj lahko zakon. Z uveljavitvijo obveznosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS zato v tožničino pridobljeno pravico opravljanja dela stalne sodne tolmačke za italijanski jezik ni bilo poseženo, pač pa ji je bila zgolj naložena obveznost rednega strokovnega izobraževanja, s čemer je zakonodajalec hotel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka tudi pri sodnih tolmačih. Kot izhaja iz gradiva v Poročevalcu Državnega zbora, EVA 2011-2011-0002 št. 00720-2/2011/6 z dne 3. 3. 2011, ki se nanaša na postopek sprejemanja zadevnih zakonskih določb, se morajo za zagotovitev strokovnosti in napredka tudi sodni tolmači stalno seznanjati z novo terminologijo in izrazoslovjem. Sodišče zgolj še pripominja, da je redno izobraževanje sodnih tolmačev glede na razvoj jezika in stroke nujno ter da je tudi v njihovo korist, saj bi moral biti vsak sodni tolmač zainteresiran, da svoje delo opravi čim bolj strokovno in kvalitetno, za kar tudi odgovarja s skrbnostjo dobrega gospodarja.

14. Sodišče zato pritrjuje toženki, da dejstvo, da je oseba pridobila pravico opravljati delo stalnega sodnega tolmača za določen jezik pred uveljavitvijo zakonske obveznosti predložitve dokazil o rednem strokovnem izpopolnjevanju, ne more biti razlog, zaradi katerega ji te obveznosti ne bi bilo treba izpolniti. Toženka tudi pravilno pojasnjuje, da ni njena dolžnost zgolj zagotoviti, da so za sodne tolmače imenovane za to usposobljene strokovne osebe, pač pa tudi, da se, glede na to, da so sodni tolmači imenovani za nedoločen čas, njihova strokovna usposobljenost ustrezno preverja, bodisi s predložitvijo dokazil o udeležbi na izpopolnjevanjih, bodisi z drugimi dokazili, s katerimi dokazujejo, da so še vedno strokovno usposobljeni za opravljanje tega dela. Nov Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: ZSICT) je tako za sodne tolmače predvidel tudi obvezno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti, če tako odredi minister (drugi odstavek 26. člena), trikratna neoprava preizkusa pa prav tako vodi v razrešitev (4. točka prvega odstavka 42. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 16. člena ZSICT).

15. Glede na tožbene ugovore sodišče dodaja, da iz že povedanega izhaja, da z izpodbijano odločbo toženka ni odpravila (z učinkom za nazaj) odločbe z dne 16. 6. 1989, ampak je na podlagi relevantne zakonske ureditve odločila, da se tožnica z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe razreši kot sodna tolmačka za italijanski jezik. Tožnica torej očitno ne more uspeti niti, ko ugovarja, da pravnomočne odločbe ne more odpraviti organ druge države. V tej zvezi pa je že toženka v odgovoru na tožbo tudi pravilno pojasnila, da je bila tožnica imenovana z odločbo organa SR Slovenije, razrešena pa je z odločbo organa Republike Slovenije kot ene od držav članic nasledstva SFR Jugoslavije. Sicer pa so tožbeni ugovori o kršitvi ustavnih pravic in o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju nekonkretizirani, prav tako kot očitek o bistvenih kršitvah določb postopka, ki jih sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti ni našlo.

16. Sodišče je po vsem navedenem presodilo, da je tožba neutemeljena, in jo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V upravnem sporu je odločilo brez glavne obravnave, za kar ima podlago v določbah 59. člena ZUS-1, saj tožnica tistih ugotovitev upravnega postopka, ki so glede na zavzeta pravna stališča sodišča pomembne za odločitev, konkretizirano ni izpodbijala (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), v tožbi pa tudi ni navajala nobenih novih dejstev ali novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Sodišče dodaja, da je takšna stališča in odločitev sprejelo že v obravnavani primerljivi zadevi I U 2467/2017 s sodbo z dne 23. 8. 2018.