Jedro

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo kot potrebne stroške njegovega pooblaščenca za pristop na narok, ker bi si lahko izbral pooblaščenca oziroma substituta v kraju sedeža sodišča. Glede na to, da je tožnik pooblastil odvetnika v okrožju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, mu je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z Odvetniško tarifo priznalo kilometrino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep o stroških potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 2.901,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), kar pa je tožnik zahteval več ali drugače (plačilo davkov in prispevkov, plačilo za 643,58 EUR višjega zneska ter zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2012 do 14. 7. 2013), je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške v višini 613,42 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka (sklep o stroških) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga razveljavitev III. točke izreka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožniku priznalo priglašene stroške za kilometrino na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj v skupni višini 44,40 EUR. Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 962/2012 in Pdp 588/2015), iz katere izhaja, da si stranka lahko izbere pooblaščenca zunaj kraja sedeža sodišča, vendar povečanih stroškov, ki zaradi tega nastanejo, nasprotna stranka ni dolžna nositi. Meni, da je sodišče tožniku priznalo neupravičene stroške. V zvezi z obrazložitvijo odločitve o stroških zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Navaja, da iz obrazložitve izhaja, da so stroški vsota 1.285 točk nagrade ter 213,90 EUR ostalih stroškov (kilometrina, sodna taksa, materialni stroški). Navaja, da seštevek zmnožka točk z vrednostjo točke (1.285 x 0,459 EUR=589,82 EUR) in ostalih stroškov (231,90 EUR) znaša 803,72 EUR, ne pa 876,21 EUR. Opozarja, da zato tožnik ni upravičen do povračila stroškov v višini 613,42 EUR.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov postopka toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep o stroških preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo kot potrebne stroške njegovega pooblaščenca za pristop na narok, ker bi si lahko izbral pooblaščenca oziroma substituta v kraju sedeža sodišča. Glede na to, da je tožnik pooblastil odvetnika v okrožju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, mu je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z Odvetniško tarifo priznalo kilometrino na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj. Tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na dve (starejši) drugačni odločitvi pritožbenega sodišča, saj nanju pritožbeno sodišče ni vezano.

7. Ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, da naj bi seštelo tožniku priznane stroške postopka v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je v 15. točki priznalo tožniku 1.285 točk + 19,50 točk za materialne stroške, skupaj torej 1.304,5 točk oziroma 598,76 EUR, ter ostale stroške: sodno takso v višini 150,00 EUR, dvakrat kilometrino v višini 22,20 EUR ter DDV v višini 22 %, torej ne drži pritožbena trditev, da znašajo priznani pravdni stroški tožnika 803,72 EUR oziroma manj kot 876,21 EUR. Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o uspehu strank in o višini priznanih pravdnih stroškov, zato se izkaže, da je neutemeljeno njeno zavzemanje za to, da bi tožniku povrnila manj kot 613,42 EUR stroškov.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz III. točke potrdilo kot pravilen in zakonit (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).