Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 1362/2010

ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.1362.2010 Javne finance

dohodnina davek od osebnih prejemkov boniteta stimulacija plačilo prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje stroški izobraževanja strokovno izpopolnjevanje v tujini
Upravno sodišče
4. oktober 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po določbah 17. člena ZDoh so kot stimulacije in bonitete v zvezi z delovnim razmerjem opredeljena tudi plačila delodajalca za neobvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Kot takšna je po obstoječi sodni praksi šteti vsa tista pokojninska in zdravstvena zavarovanja oziroma vsa tista plačila iz tega naslova, ki niso obvezna za delodajalca, oziroma h plačilu katerih kot delodajalec po določbah ZPIZ-1 oziroma ZZVZZ ni zavezan.

Plačila delodajalca za stroške izobraževanja, ki so povezani z zaposlitvijo, se ne štejejo za stimulacijo in boniteto in se ne vštevajo v osnovno za davek od osebnih prejemkov. Kot stroški izobraževanja se lahko na podlagi določb kolektivne pogodbe opredelijo šolnine oziroma kotizacije, prevozni stroški, stroški prehrane, stroški bivanja oziroma vsi stroški, ki jih delodajalec svojemu zaposlenemu plačuje na podlagi določil svojih internih pravnih aktov ali na podlagi posebne pogodbe, ki jo sklene s svojim zaposlenim. Med stroške izobraževanja je torej mogoče šteti tudi plačilo prispevkov zaposlenim v času njihovega izobraževanja, če je tako določeno v internih aktih delodajalca in v pogodbi, sklenjeni z zaposlenim, saj omejitve glede vrste stroškov, ki se plačajo zaposlenemu v zvezi z njegovim izobraževanjem, v (kogentnih) predpisih ni zaslediti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Ljubljana št. DT0610-2108/2008-05-0803-25 z dne 23.4.2009 se odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 20% DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 tožeči stranki dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od osebnih prejemkov v višini 4 792,43 EUR (točka I/1 izreka) ter obvezne prispevke iz plač in na plače v skupni višini 15 489,08 EUR (točke I/2 do 10 izreka), vse s pripadajočimi obrestmi.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da tožeča stranka med drugim omogoča svojim zaposlenim, da se strokovno izpopolnjujejo v tujini. V ta namen z njimi sklene sporazume za čas odsotnosti kot anekse k pogodbam o zaposlitvi. Z zaposlenimi, naštetimi v nadaljevanju (skupno 44), je imela tožeča stranka sklenjene sporazume o odsotnosti z dela. Sporazumi so sestavljeni na podlagi pogodbe o zaposlitvi, 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14790 do 42/02, v nadaljevanju: ZDR) in 28. člena Pravilnika o plačah delavcev tožeče stranke. Nadomestilo plače zaradi strokovnega udejstvovanja v tujini ureja Pravilnik o plačah v 28. členu, višino nadomestila pa odobri direktor tožeče stranke na predlog vodje organizacijske enote. V sporazumu je določeno, da se konkretnemu zaposlenemu zaradi strokovnega izpopolnjevanja odobri odsotnost z dela za določeno obdobje, določen je odstotek nadomestila za čas izpopolnjevanja, določeno pa je tudi, da za čas izpopolnjevanja v tujini stroške zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja za zaposlenega krije tožeča stranka. Sporazumi so za vse zaposlene enaki, enak pa je tudi obračun dajatev od prejetih nadomestil. V primeru zaposlenih, ki v času izpopolnjevanja v tujini niso prejemali nadomestila, se ugotavlja, da je imela tožeča stranka v letu 2004 sklenjen takšen sporazum z A.A., ki mu je odobrila odsotnost z dela za čas od 1. 9. 2004 do 31. 12. 2004 zaradi strokovnega izpopolnjevanja v Švici. Po sklenjenem sporazumu mu je v tem času pripadala plača za prvi mesec v višini 100% od osnove, v ostalih mesecih pa je bil brez nadomestila, s tem da se mu za čas izpopolnjevanja v tujini krijejo stroški zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. ZDR določb o odsotnosti z dela brez nadomestila plače, kot je dogovorjeno v sporazumu, ne vsebuje. Zato se glede na določbe 172. člena ZDR ugotavlja, da je imel A.A. za čas izpopolnjevanja sklenjeno delovno razmerje s tožečo stranko brez prekinitve. Za prvih devet mesecev leta 2004 je prejemal plačo, za preostale mesece pa je znesek plače služil le kot obračunska postavka za izračun prispevkov, ne da bi prišlo do dejanskega izplačila prejemka. Kot osnovo za njihov izračun je tožeča stranka uporabila osnovo III, ki predstavlja osnovo za prispevke za neplačano odsotnost. Pri tem pa tožeča stranka po ugotovitvah davčnega organa zneska obračunanih in plačanih prispevkov davčno ni obravnavala pravilno. Z ozirom na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 do 135/03, v nadaljevanju: ZPIZ-1) je bil A.A. prvih 30 dni neplačanega dopusta vključen v obvezno zavarovanje na podlagi 31. člena ZPIZ-1, po tem času pa se je moral, če je želel ostati zavarovan, v obvezno zavarovanje vključiti prostovoljno na podlagi 34. člena ZPIZ-1. S tem bi A.A. postal sam zavezan za plačilo prispevkov. Ker je v tem času prispevke plačevala tožeča stranka, je s tem izpolnila obveznost A.A. in ne svoje ter je na ta način izplačala boniteto v smislu 1. alinee 1. točke 17. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 71/93 do 36/99, v nadaljevanju: ZDoh) kot boniteto iz naslova plačila delodajalcev za neobvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, ki se v skladu s 16. členom ZDoh všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov in od katere se v skladu s 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 do 97/01, v nadaljevanju: ZPSV) obračunajo obvezni prispevki za socialno varnost. Tožeča stranka bi zato morala od navedenih izplačil za leto 2004 obračunati davek od osebnih prejemkov v višini 45 688,76 SIT in prispevke iz plač in od plač v višini 44 450 SIT oziroma 32 382,50 SIT.

Pripombi tožeče stranke, da gre v primeru A.A. za detaširanega delavca, davčni organ ni ugodil. Po pregledu predloženih listin ugotavlja, da A.A. ni bil napoten na delo v tujino, saj pogodba o zaposlitvi v tem pogledu tega ne izkazuje, temveč je sam zaprosil za odsotnost z dela zaradi izpopolnjevanja v tujini. V tujini tudi ni prejemal plače, ampak mesečno štipendijo z dodatki, za katero se ne ve, kako je bila obdavčena. Prav tako tožeča stranka ni obračunala in plačala davka, ki bi ga sicer morala po določbah predpisov, ki urejajo položaj detaširanih delavcev, ampak je obračunala in plačala samo prispevke za obvezno zavarovanje. Davčni organ zato ostaja pri ugotovitvi, da je šlo v konkretnem primeru za odobreno neplačano odsotnost, pri kateri se obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje prekine ter da je zato plačilo tožeče stranke šteti za zgoraj omenjeno boniteto.

V zvezi z zaposlenimi, ki so prejemali nadomestilo, davčni organ ugotavlja, da je imela tožeča stranka z vsemi ostalimi osebami iz seznama sklenjene sporazume o strokovnem izpopolnjevanju, v njih pa odobreno odsotnost z dela za različna časovna obdobja v letu 2004. V času strokovnega izpopolnjevanja jim je pripadala plača, za prvi mesec v višini 100 % od osnove, za ostale mesece pa v različnih (nižjih) odstotkih od osnove (npr. 10 %, 30 %, 70 %), odvisno od višine prejemkov, ki so jih prejeli v tujini. Tožeča stranka jim je za čas izpopolnjevanja krila tudi stroške zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Kot osnovo za izračun in plačilo prispevkov je tožeča stranka uporabila osnovo III, ki predstavlja osnovo za prispevke za neplačano odsotnost, in sicer je obračunala in plačala prispevke do višine 100 % osnove. Tako je tožeča stranka poravnala tudi del prispevkov, ki predstavljajo neobvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, saj z ozirom na zakonske določbe tega ni bila dolžna storiti, in s tem izplačala boniteto po ZDoh, ki se po 16. členu ZDoh všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov in od katere se po določbah 3. člena ZPSV obračunajo prispevki za socialno varnost. Davčni organ tako ugotavlja, da bi morala tožeča stranka za leto 2004 obračunati davek od osebnih prejemkov v višini 1 102 771,57 SIT, prispevke iz plač zavarovanca v višini 2 102 939,25 SIT in prispevke od plač delodajalca v višini 1 532 040,08 SIT.

Pripombe tožeče stranke na zapisnik davčni organ zavrne kot neutemeljene, saj po njihovi proučitvi in po pregledu predložene dokumentacije ugotavlja, da zaposleni niso bili napoteni na delo v tujino, da jim je bila odobrena odsotnost z dela zaradi strokovnega izpopolnjevanja, da so v tem času prejemali nadomestilo plače in da so jim bili davek in prispevki obračunani od osnove, ki so jo prejeli pred odhodom na strokovno izpopolnjevanje. Prispevki od osnove, ki je višja od izplačanega nadomestila, pa do višine 100 % osnove zato predstavljajo boniteto, tako kot se ugotavlja v zapisniku o nadzoru. Status tožeče stranke pri tem ni pomemben, saj z ozirom na vsebino davčnih predpisov na obdavčenje izplačil zaposlenim nima nobenega vpliva.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da delavcem pravica do plačanega dopusta za izobraževanje iz Konvencije MOD ni bila kratena. Tožeča stranka je zaposlenim omogočila strokovno izpopolnjevanje v tujini ter jim s tem v zvezi, poleg vseh drugih pravic, ki jih določa zakon, zagotovila tudi nadomestilo plače. Višino le-te je v internem Pravilniku določila tožeča stranka sama, s Pravilnikom pa je določeno tudi, da delavcem, napotenim na izobraževanje v tujino, pripada pravica do prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. V zadevi je sporna razlika med prispevki od izplačanega nadomestila plače in od 100 % osnove, ki delavcem ni bila izplačana, oziroma obdavčenje te razlike. Po določbah Zakona o davčnem postopku, ki je veljal v letu 2004, je bila osnova za obračun prispevkov določen prejemek, tožeča stranka pa je bila po določbah ZPIZ-1 dolžna odvesti prispevke zgolj od izplačanih prejemkov. To pa so bile v obravnavanih primerih plače oziroma nadomestila v različnih odstotkih od osnovne plače. S tem, ko je tožeča stranka plačala neobvezne dajatve, je zavezancem omogočila boniteto, ta pa se všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Enako velja za A.A., ki se mu nadomestilo plače med izobraževanjem sploh ni izplačevalo. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) in ostali zakoni ne vsebujejo, tako kot ZPIZ-1, določb o prekinitvi obveznega zavarovanja, drugostopni organ navaja, da se prvostopni organ sklicuje le na ZPIZ-1 in ne na ZZVZZ, pojasni pa tudi, zakaj v konkretnih primerih ni šlo za delavce, ki so napoteni na delo v tujino.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga na podlagi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi navaja, da so v obravnavanih primerih vsi zaposleni v času strokovnega izpopolnjevanja v tujini prejemali dohodke. Tako je npr. A.A. pri B. v Švici prejemal osnovno mesečno štipendijo in mesečne dodatke za nerezidentstvo in za družino, skupaj mesečno po 7 605 CHF, enako ostali zaposleni, ki so sicer pri tožeči stranki prejemali nadomestilo plače, kar se je v izpodbijani odločbi prezrlo in zaradi česar dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Vsi obravnavani zaposleni so bili v času izpopolnjevanja v tujini v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Zato je bila tožeča stranka na podlagi določb 42. člena ZDR kot delodajalec dolžna svojim delavcem izplačati nadomestilo plače v času odsotnosti zaradi izobraževanja, ki je v skladu s potrebami delovnega procesa. To obveznost je tožeča stranka izpolnila deloma sama, deloma pa preko tretjega – znanstvenih ustanov v tujini, skladno s splošnim pravilom o prenehanju obveznosti po določbah prvega odstavka 270. člena OZ in splošnim pravilom o izpolnitvi obveznosti po 271. členom OZ, ki ju je treba smiselno uporabljati na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR. Opisani način plačevanja štipendij in drugih osebnih dohodkov znanstvenikom med izobraževanjem v tujini s strani tujih znanstvenih institucij je običajen in uveljavljen po vsem svetu. Zato ni res, da je bil A.A. med izobraževanjem v tujini na neplačanem dopustu, saj je bil tam za potrebe delovnega procesa pri tožeči stranki, poleg tega pa je prejemal v tujini visoke dohodke. Zato je izključena uporaba 31. člena ZPIZ-1 o prekinitvi obveznega zavarovanja zaradi neplačanega dopusta. Smiselno enako velja glede plačil nadomestil za delo oziroma izobraževanje za potrebe delovnega procesa za ostale obravnavane zaposlene. Zaradi dohodkov iz tega naslova v tujini so bila sorazmerno znižana nadomestila s strani tožeče stranke. Navedeni način plačevanja nadomestil z upoštevanjem dohodkov, prejetih v tujini, je povsem zakonit način, skladen z ZDR. Zakoniti pa so tudi načini prijave podatkov za obvezno pokojninsko in zdravstveno ter ostala obvezna zavarovanja ter način obračunavanja in plačevanja prispevkov. Tožeča stranka kot delodajalec je vsakega delavca pred napotitvijo v tujino prijavila pristojnemu uradu za matično evidenco na obrazcu M-1/M-2 z zavarovalno podlago šifra 002, skladno z Navodilom za prijavo podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo, zavarovanju za primeri brezposelnosti in o sklenitvi delovnega razmerja. V tem Navodilu se opis podlage za zavarovanje 002 glasi: „Detaširani delavci – osebe v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v RS, poslane na delo ali strokovno izpopolnjevanje v tujino, če niso obvezno zavarovane v državi, v katero so bile poslane“; kot vrsta zavarovanja se navaja PIZ, ZZ, ZPB, ZSTV, kot zakonska osnova pa določbe o obveznih zavarovanjih. Očitki davčnega organa, da ne gre za detaširane delavce, so torej protispisni. Obvezno zavarovanje pod šifro 002 nedvomno izključuje prostovoljno zavarovanje pod šifro 007. Osnova za plačevanje obveznih prispevkov je vsebovana v določbah drugega odstavka 3. člena ZPSV v zvezi z 39. členom Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti ter v 55. členu Kolektivne pogodbe za raziskovalno dejavnost. Gre za minimum pravic, ki se mu delavec ne more odpovedati. Pokojninska osnova zavarovancev, ki so bili poslani na začasno delo v tujino in so v tem času ostali zavarovani pri ZPIZ, ni odvisna od dejanskih izplačil, temveč od zneskov plač, od katerih so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Stališče davčnega organa, da tožeča stranka ni bila zavezanec za prispevke, je neutemeljeno. Gre za dolžnost, ki izhaja iz drugega odstavka 223. člena ZDavP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Poudarja, da so vsa sporna zavarovanja obvezna socialna zavarovanja po določbah zakonov (ZPIZ-1, ZZVZZ, ZSDP, ZZZPB), ki jih citira. V teh predpisih ni določbe, po katerih bi bila navedena zavarovanja v odvisnosti od izplačanih prejemkov oziroma nadomestil. Delavci v delovnem razmerju v RS ne morejo biti neobvezno pokojninsko ali zdravstveno zavarovani. S spornim stališčem se delavcem tožeče stranke protipravno jemlje pravica do socialne varnosti. Trditev tožene stranke, da se izpodbijana odločba sklicuje le na ZPIZ-1 in ne na ZZVZZ pa je v nasprotju z izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, iz katere nedvoumno izhaja, da so kot boniteta upoštevani poleg prispevka za PIZ tudi vsi ostali prispevki za socialno varnost. Tožeča stranka opozarja še, da je tožena stranka v postopku odmere dohodnine A.A. zavzela drugačno materialnopravno stališče kot v izpodbijani odločbi. Glede na to, da je imel zavezanec sklenjeno delovno razmerje, ki mu v času izobraževanja ni prenehalo, je šteti, da je bil delodajalec vseskozi dolžan plačevati prispevke za zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje, plačila teh prejemkov (pravilno: prispevkov) pa posledično ne predstavljajo bonitete. Sporno stališče tožene stranke pripelje nasprotno do blokade dejavnosti tožeče stranke, ki je znanstveno izobraževalna ustanova, ki deluje v javnem interesu. Obenem je takšno stališče ovira za prost pretok delavcev, državljanov EU, napotenih na izobraževanje oziroma raziskovanje v tujino, in sicer v pogledu prostega gibanja državljanov, prostega gibanja delavcev, prostega opravljanja storitev, prepovedi oviranja zaposlovanja, glede socialne zaščite, izobraževanja in glede raziskovanja in tehnološkega razvoja. Kršena je tudi pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Tožeča stranka opozarja še na 13. člen Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71, ki je veljala do 1. 5. 2010 in po kateri delavci tožeče stranke kot javnega zavoda niso mogli biti obvezno socialno zavarovani v tujini, ampak samo v Sloveniji. Sporno stališče pa končno ustvarja tudi neenakost med prizadetimi delavci in preostalimi delavci tožeče stranke, ki so na delu oziroma izobraževanju v tujini in ki se jim nesporno priznava pravica do obveznega socialnega zavarovanja.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je imela tožeča stranka za plačilo spornih prispevkov podlago v pogodbah oziroma sporazumih, ki jih je sklenila z zaposlenimi, le-ti pa so imeli podlago v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi, internih aktih tožnika ter v določbah ZDR, kar nenazadnje ugotavlja tudi tožena stranka v razlogih drugostopne odločbe. Sporna tudi ni zakonitost opravljenih plačil kot taka. Spor je zgolj o tem, ali gre pri opravljenih plačilih za plačila za neobvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje iz 1. alinee 1. točke prvega odstavka 17. člena ZDoh in s tem za boniteto oziroma stimulacijo, ki se všteva v osnovo za obdavčitev z dohodnino.

Po določbah 16. člena ZDoh se namreč v osnovo za davek od osebnih prejemkov med drugim vštevajo prejemki v obliki stimulacij in bonitet v zvezi z delovnim razmerjem. Po določbah 17. člena so kot stimulacije in bonitete v zvezi z delovnim razmerjem opredeljena tudi plačila delodajalca za neobvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. V skladu s 1. alineo 1. točke prvega odstavka 17. člena ZDoh se tako (po komentarju ZDoh, GV, Ljubljana, 1998) kot stimulacija in boniteta štejejo vsa plačila delodajalca za prostovoljna pokojninska zavarovanja, ki so opredeljena v ZPIZ-1 in vsa plačila delodajalca za prostovoljna zdravstvena zavarovanja, opredeljena v ZZVZZ. Kot neobvezna in s tem kot stimulacijo in boniteto iz citirane določbe pa je po obstoječi sodni praksi šteti tudi vsa tista pokojninska in zdravstvena zavarovanja oziroma vsa tista plačila iz tega naslova, ki niso obvezna za delodajalca, oziroma h plačilu katerih kot delodajalec po določbah ZPIZ-1 oziroma ZZVZZ ni zavezan. Z ozirom na povedano tožeča stranka nima prav, kolikor uveljavlja, da so gre pri vseh spornih zavarovanjih za obvezna zavarovanja, ki se kot taka ne uvrščajo med bonitete oziroma stimulacije iz citirane 1. alinee 1. točke prvega odstavka 17. člena ZDoh.

Pač pa se tožeča stranka po presoji sodišča utemeljeno sklicuje na okoliščine v zvezi z izobraževanjem zaposlenih in s tem na vsebino poslovnih dogodkov, ki so podlaga za obravnavana plačila prispevkov. Kot stimulacija oziroma boniteta, ki se všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov, se namreč po določbah 4. alinee 1. točke prvega odstavka iste zakonske določbe (17. člena ZDoh) štejejo tudi vsa plačila delodajalca za stroške izobraževanja, ki niso v zvezi z zaposlitvijo, kar po sklepanju o nasprotnem pomeni, da se plačila delodajalca za stroške izobraževanja, ki so povezani z zaposlitvijo, ne štejejo za stimulacijo in boniteto in se ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Kot stroški izobraževanja se lahko (po komentarju ZDoh, GV, Ljubljana, 1998) na podlagi določb Kolektivne pogodbe opredelijo šolnine oziroma kotizacije, prevozni stroški, stroški prehrane, stroški bivanja oziroma vsi stroški, ki jih delodajalec svojemu zaposlenemu plačuje na podlagi določil svojih internih pravnih aktov ali na podlagi posebne pogodbe, ki jo sklene s svojim zaposlenim. Enako izhaja iz določb ZDR, po katerih se pravice pogodbenih strank, to je delavca in delodajalca, med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo (172. člen ZDR). Med stroške izobraževanja je torej mogoče šteti tudi plačilo (v tej zadevi obravnavanih) prispevkov zaposlenim v času njihovega izobraževanja, če je tako določeno v internih aktih delodajalca in v pogodbi, sklenjeni z zaposlenim, saj omejitve glede vrste stroškov, ki se plačajo zaposlenemu v zvezi z njegovim izobraževanjem, v (kogentnih) predpisih ni zaslediti.

Ključna v konkretnem primeru je torej vsebina internih aktov, ki se nanašajo na izobraževanje in vsebina pogodb, sklenjenih z zaposlenimi, ki so bili na izobraževanju v tujini. Kolikor iz navedenih aktov izhaja, da so zaposleni v času, ko se izobražujejo v tujini, upravičeni do plačila prispevkov, po presoji sodišča ni podlage za to, da se plačila prispevkov štejejo za stimulacijo oziroma boniteto iz 1. alinee 1. točke prvega odstavka 17. člena ZDoh in s tem za plačilo, ki se všteva v davčno osnovo. Osnovni pogoj pri tem pa je, da gre za stroške izobraževanja, ki so v zvezi z zaposlitvijo in torej v interesu delodajalca, to je tožeče stranke, in ne le v interesu zaposlenega, ki se izobražuje. ZDoh ne določa, v katerih primerih izobraževanje delavca je oziroma ni v zvezi z zaposlitvijo, niti ni takšne opredelitve najti v drugih predpisih. Zato bo na tožeči stranki, da za vsak konkreten primer z ustreznimi dokazili dokaže davčnemu organu, ali je določeno izobraževanje, ki ga je odobril (kot neplačano oz. delno plačano odsotnost z dela) zaposlenemu, potrebno za opravljanje njegovega dela pri tožeči stranki. In šele če temu ni tako in ne gre za napotitev na izobraževanje, ki je v interesu tožeče stranke, pride v poštev opredelitev plačila prispevkov kot stimulacije oziroma bonitete iz 17. člena ZDoh ter posledično plačilo davka in prispevkov, kakršno se nalaga tožeči stranki z izpodbijano odločbo. Pri tem v pogledu A.A. iz spisov in izpodbijane odločbe jasno sledi, da se odločitev glede bonitete nanaša samo na prispevke po ZPIZ-1. Pri ostalih zaposlenih to iz odločbe in spisov ni jasno razvidno, saj se v razlogih v tem delu omenja tako neobvezno zdravstveno kot pokojninsko zavarovanje. Takšna je tudi vsebina sklepa, s katerim se tožeči stranki nalaga, da predloži dokumentacijo in podatke o obračunanih davkih in prispevkih od bonitet iz naslova plačevanja neobveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato ima tožeča stranka prav, ko trdi, da na pritožbeni očitek v tej zvezi ni pravilno odgovorjeno, saj ni pojasnjeno, v kakšni meri in zakaj se kot boniteta upoštevajo (če se upoštevajo) tudi (več) plačani prispevki za zdravstveno zavarovanje.

Sodišče je glede na povedano tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno reševanje organu prve stopnje. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia