Jedro

Pri presoji odgovornosti tožene stranke je sodišče izhajalo iz 167. člena ZOR. Glede na zakonsko predpisane ekskulpacijske razloge sta sodišči pravilno ravnali, ko sta preverjali, kako je tožena stranka izvajala nadzorstvo nad učenci v gozdu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka Osnovna šola ... je dolžna plačati tožnici mld. V. K. odškodnino v znesku 9,706.009 (devet milijonov sedemsto šest tisoč devet) SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1998 do plačila in ji povrniti 370.963 (tristo sedemdeset tisoč devetsto triinšestdeset) SIT pravdnih stroškov z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1998 do plačila, vse v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi tožničinih poškodb dne 5.10.1993, ko je tožena stranka organizirala športni dan in so se otroci med drugim ustavili v gozdu in nabirali kostanj. Učenec drugega razreda je tolkel z vejo po drevesu, en delček veje se je odlomil in zadel tožnico, ki je po naključju stala v bližini, v levo oko ter ji povzročil pretrganje roba leve zgornje trepalnice, prebojno rano leve roženice, odtrganje baze leve šarenice, pretres mrežnice in žilnice, kar je povzročilo oteklino, očesna leča je spremenila lego in prišlo je do krvavitve v očesni prekat in steklovino. Tožeča stranka je zahtevala skupaj 11,000.000 SIT odškodnine: za telesne bolečine 2,500.000 SIT, za strah 1,500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8,364.340 SIT in zaradi skaženosti 1,500.000 SIT; od tega je odštela že prejeto akontacijo. Sodišče prve stopnje je odmerilo skupno odškodnino v višini 13,500.000 SIT: za telesne bolečine 2,150.000 SIT, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti po 1,500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8,350.000 SIT. Od tako določene odškodnine je odštelo valoriziran znesek akontacije, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je iz humanih razlogov priznala svojo objektivno odgovornost in da ni nobenih dokazov za njeno krivdno odgovornost, ki ji je očitana v izpodbijani sodbi. Organizacija športnega dne je bila v okviru predpisov. Dogodek, v katerem je bila tožnica poškodovana, je bil čisto in popolnoma nepredvidljivo naključje in ga v nobenem primeru ne bi mogla preprečiti. Revizija trdi, da je odmerjena odškodnina pretirana v vseh oblikah. Obseg škode je subjektivno potenciran s stališči zakonite zastopnice, ki je v pravdo vnesla čustveni naboj, ki je prevladujoč - najmanj za polovico odmerjene odškodnine. Niso upoštevane izpovedi tožničinih učiteljic, obstaja pa tudi nasprotje med izvedenimi dokazi in sprejeto sodbo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP 1977), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Revizijski očitek o nasprotju med izvedenimi dokazi in vsebino sodne odločitve pa ni podan. Obseg škode je sodišče ugotovilo z izvedbo številnih dokazov, ki jih je tudi dokazno ocenilo v skladu z 8. členom ZPP 1977. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa v reviziji ni dovoljeno, saj so glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 tako revizijsko sodišče kot pravdni stranki nanj vezani.

Pri presoji odgovornosti tožene stranke je sodišče izhajalo iz 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ta določa, da je za škodo, ki jo povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom šole, ta odgovorna, razen če dokaže, da so nadzorstvo opravljali tako, kot so ga bili dolžni ali če bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Glede na zakonsko predpisane ekskulpacijske razloge sta sodišči pravilno ravnali, ko sta preverjali, kako je tožena stranka izvajala nadzorstvo nad učenci v gozdu. Ugotovljeno je bilo, da so tudi učitelji nabirali kostanj skupaj z otroci, kar je gotovo vsaj delno odvračalo njihovo pozornost od dogajanja med otroki. To pomeni, da je bilo nadzorstvo, ki so ga učitelji izvajali, premalo skrbno v danih okoliščinah. Nobenih utemeljenih razlogov za ekskulpacijo odgovornosti tožene stranke torej ni bilo. Revizijsko sodišče pa še dodaja, da je pravzaprav odveč razglabljanje o obliki odgovornosti od tistega trenutka najprej, ko je tožena stranka - ne glede na svoje motive - priznala objektivno odgovornost za nastalo škodo.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so in še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Opisana materialnopravna izhodišča sta sodišči nižjih stopenj dosledno spoštovali, ko sta odmerjali odškodnino za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Tožničino zdravljenje se je začelo s takojšnjo operacijo očesa, deležna je bila bolnišnične nege, ki je bila za tako majhnega otroka (6 let in pol) izredno agresiven dogodek. Po operaciji je morala tožnica popolnoma mirovati teden dni, nato je lahko počivala le na boku. Prejemala je zdravila, vsak dan je bila pregledana z biomikroskopom. Bolečine so bile en dan izredno hude, celo neznosne, še 10 dni hude, nato 4 tedne srednje in še en mesec in pol skeleče in pekoče. Glavoboli se bodo pri tožnici pojavljali celo življenje. Zaradi izgube vida levega očesa je tožnica invalid III. kategorije, saj zaznava le intenzivno svetlobo, ki predstavlja 1% vida levega očesa. Težko ocenjuje razdaljo, zato ima težave s koordinacijo in okretnostjo. Moti jo intenzivna svetloba in bleščanje. Zdravo oko ima pogosto vneto, paziti mora na zdravje tega očesa, ušes in zob, da ne pride do poslabšanja pri vidu desnega očesa. Izogibati se mora vsem večjim naporom, omejena bo pri izbiri poklica, saj ne bo mogla delati z računalnikom, na višini in opravljati preciznih del. Pri tožnici je podana trajna sprememba njene zunanjosti: opazno rahlo škiljenje levega očesa navzven, motnjave na roženici, strgan rob zenice, napreduje pa tudi atrofija leve veke. Opisane dejanske okoliščine sta sodišči pravilno ovrednotili pri odmeri odškodnine v okvirih, ki jih te zahtevajo: pravilno upoštevanje prestanih in bodočih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, duševnega trpljenja zaradi vseh omejitev in občutka drugačnosti, sprememb zunanjosti in predvsem osebnega doživljanja vseh teh stvari. Ta presoja je pomembna za ustrezno individualizacijo odškodnine, vendar mora biti ta odmera v okvirih odškodnin, ki jih sodišča dosojajo drugim oškodovancem za približno enak obseg škode. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je izpodbijana sodba v opisanem obsegu pravilno upoštevala materialno pravo.

Pri odmeri odškodnine za strah pa sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo za odmero pravične odškodnine iz tega naslova. Pri odmeri odškodnine za prestani strah sodišče upošteva, kakšen je bil poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, in če je bilo to bistveno porušeno ter terja denarno satisfakcijo. Pri tem upošteva način in intenzivnost doživljanja poškodbe na oškodovančevo duševno ravnovesje, kakor tudi vpliv objektivno izkazane negotovosti za izid zdravljenja na oškodovanca, in časovne meje obeh elementov. Sodišči sta ugotovili, da je bil tožničin strah ob samem dogodku in v času zdravljenja zelo intenziven. Ob različnih neprijetnih posegih v bolnišnici se je tožničin strah še stopnjeval. Najhujši strah je tako trajal dva meseca, pozneje se je postopoma umiril. Glede bodočega strahu pa je bilo ugotovljeno, da se tožnica nesorazmerno ustraši, kadar kaj leti proti njej, kot je to povedala njena učiteljica.

Prisotna je tudi zaskrbljenost za zdravo oko, da se njegovo stanje ne bi poslabšalo. Kljub takim ugotovitvam pa je odmera odškodnine iz tega naslova v višini 1,500.000 SIT previsoka glede na objektivne kriterije, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Odmerjena odškodnina je pretirano individualizirana, kar predstavlja pomanjkljivo oziroma zmotno uporabo materialnega prava, ki terja, da je treba individualizirano odškodnino še objektivizirati. Ne samo z ugotovitvijo objektivnega dejanskega stanja, ampak tudi ustrezne umestitve odmerjene odškodnine glede na druge oškodovance, katerih prestani in bodoči strah je objektivno primerljiv s tožničinim.

Revizijsko sodišče je presodilo, da je z doslednim upoštevanjem takega načina odmere odškodnine 1,000.000 SIT tisti denarni znesek, ki predstavlja pravično in primerno satisfakcijo. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi revizijsko sodišče namreč po uradni dolžnosti, zato je moralo kljub zelo splošnim revizijskim očitkom zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti izpodbijano odločbo (395. člen ZPP 1977), kot je to razvidno iz izreka.

Revizijsko sodišče kljub delni ugoditvi reviziji in spremembi izpodbijanih sodb ni poseglo v izrek o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da uspeh pravdnih strank v pravdi ni toliko spremenjen, da bi to zahtevalo poseg v odločitev o pravdnih stroških. Posebej ob dejstvu, da tožena stranka v reviziji stroškov ni priglasila, težišče njene revizije pa je bilo na razlogih njene odgovornosti. Odgovor na revizijo tožeče stranke pa ni bilo mogoče opredeliti kot potrebne stroške za uspeh v pravdi, zato ni upravičena do povračila teh stroškov (154., 155. in 166. člen ZPP 1977).