Jedro

Kljub napačni označbi tožene stranke (d.o.o. namesto d.d.) je očitno, da se je postopka udeleževala prava stranka - pravna naslednica delodajalca tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je prenehalo delovno razmerje v okviru načrta finančne reorganizacije tožene stranke. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 1994, zavrnilo pa je zahtevke za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in reintegracijski zahtevek in zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas, ko ni delala.

Ugotovilo je, da so bile odločitve tožene stranke v skladu z zakonom in sprejete po pravilno izvedenem postopku. V postopku finančne reorganizacije tudi ni mogoče upoštevati varovanih kategorij delavcev po 36.c in 36.d členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št 14/90 in nasl. - ZDR (1990)).

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Prvostopno sodbo je spremenilo le glede datuma prenehanja delovnega razmerja, v ostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. V času izdaje sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnica ni bila zaposlena pri toženi stranki, temveč pri njeni hčerinski družbi M., d.o.o. V zvezi s tem predlaga kot nov dokaz vpogled v delovno knjižico, po kateri naj bi bila v času od 1.12.1993 do 4.11.1994 dejansko zaposlena v tej družbi. Zato bi sklepe o prenehanju delovnega razmerja lahko sprejeli le organi delodajalca, ne pa organi tožene stranke. M., d.o.o. se je leta 1997 pripojila matični družbi M. - T., d.d. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP (1977) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP (1977) ni ugotovilo. Tožnica je s tožbo, vloženo 16.3.1995, izpodbijala sklepa organov tožene stranke z dne 3.11.1994 in 27.12.1994. Kot toženo stranko je navedla M., d.o.o., Ul. K. M. 19, M. Tožena stranka je 27.2.1998 na tožbo odgovorila in predložila pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave z dne 30.9.1994. V točki III navedenega sklepa je kot porok na podlagi 4. točke drugega odstavka 59. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - ZPPSL) - torej kot samostojna pravna oseba - navedena tudi družba M., d.o.o., M., Ul. K. M. 19. Vendar v letu 1998 ta družba ni več obstajala, saj je bila v sodnem registru 14.4.1997 vpisano njeno prenehanje zaradi pripojitve k družbi M. - T., d.o.o., ki se je kasneje preoblikovala v delniško družbo, zoper katero je bil nato začet stečajni postopek.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 28.5.1998 navedla spremenjeno firmo (d.d.). V prvostopni sodbi z dne 8.10.1998 je kot tožena stranka navedena M., d.o.o., Ul. K. M. 19, M. in tako jo navede tudi tožnica v pritožbi. V predlogu za prekinitev postopka z dne 10.12.1999 pa je tožnica kot toženo stranko navedla M. - T., d.d., Ul. K. M. 19, M. z obrazložitvijo, da je v stečajnem postopku zoper to delniško družbo prijavila svojo terjatev, ki je identična tožbenemu zahtevku v tem delovnem sporu. V sodbi sodišča druge stopnje je kot tožena stranka (očitno napačno) navedena M., d.o.o. - v stečaju, ne glede na to, da je za toženo stranko 31.12.1999 odvetnik priglasil pooblastilo stečajne upraviteljice M. - T., d.d. - v stečaju. Kljub napačni označbi tožene stranke (d.o.o. namesto d.d.) pa je očitno, da se je postopka udeleževala prava stranka - pravna naslednica delodajalca tožnice - in to ne glede na to, ali se kot delodajalca šteje M., d.o.o. ali M. - T., d.o.o. Stranke morajo navesti dejstva in ponuditi dokaze na glavni obravnavi (299.člen ZPP), to pravico imajo tudi še v pritožbi (352.člen ZPP), v reviziji pa samo, če se nova dejstva in dokazi tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (387.člen ZPP). V zvezi z zmotno ali nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in na tem temelječo pravilno uporabo materialnega prava pa revizijske novote niso dovoljene (tretji odstavek 385.člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijske trditve, da so sklepe o prenehanju delovnega razmerja sprejeli nepristojni organi. Čeprav gre pri tem tudi za grajo pravne presoje, pa ta vendarle temelji na dejanski ugotovitvi. Pravilnost odločitve o tem vprašanju bi revizijsko sodišče presodilo, če bi bilo med strankama sporno v postopku na prvi ali drugi stopnji sojenja, in bi stranki o tem vprašanju uveljavljali odločitev sodišča. Ni pa mogoče v zvezi z revizijskim preizkusom izpodbijane sodbe odločati o vprašanjih, ki niso bila predmet spora na prvi ali drugi stopnji. Glede na zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

Glede na navedeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP (1977)).

Sodišče je določbe ZPP (1977) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).