Jedro

Potrebe in zmožnosti so ob vzpostavitvi vrednotnega sistema soodvisne, kar pomeni, da otroci delijo premoženjsko usodo, glede na zmožnosti svojih staršev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: A) sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki preživnino: - za mesec maj 2019 10,00 EUR, - za čas od vključno meseca junija 2019 do vključno meseca septembra 2019 160,00 EUR mesečno, - za čas od vključno meseca oktobra 2019 dalje pa 200,00 EUR mesečno.

B) sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 237,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper toženca vložil tožbo1 na določitev preživnine. Mesečne potrebe je ocenil na znesek 628,48 EUR in zahteval, da toženec krije 2/3 teh potreb. S tožbenim zahtevkom je zahteval, da mu toženec plačuje mesečno preživnino v višini 332,32 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati za mesec maj 2019 122,00 EUR, za čas od junija 2019 do septembra 2019 188,00 EUR, od oktobra 2019 dalje pa mora mesečno plačevati preživnino v višini 225,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik redno šola, da je do konca meseca septembra 2019 živel v hiši toženčevih staršev, nato pa se je preselil k mami. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so mesečne potrebe tožnika 404,00 EUR. Ker so bili pred preselitvijo stroški nekoliko nižji, je sodišče prve stopnje potrebe tožnika do vključno meseca septembra 2019 ocenilo na 362 EUR mesečno, ker je iz naslova bivalnih stroškov odštelo 42,00 EUR. Upoštevalo je tudi delna toženčeva plačila preživnine in da je za tožnika plačal stroške zavarovanja in telefona.

3. Toženec je vložil pritožbo zoper I. točko izreka sodbe in zoper (samostojen) sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. V pritožbi zoper sodbo, izpodbija tudi sklep tega sodišča, v katerem je bilo odločeno o stroških postopka. Toženec v pritožbi navaja, da ugotovitev sodišča v zvezi z razmerami na strani tožnika ne izpodbija. Sodišče je za čas pred toženčevo preselitvijo neutemeljeno priznalo mesečni strošek nove opreme v višini 10 EUR, saj takrat ta strošek še ni nastal in bi morale biti tožnikove potrebe do meseca septembra 2019 ocenjene na 352 EUR. Sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo razmer na strani toženca, ker ni natančno ugotavljalo toženčevih prihodkov in začasne nezmožnosti za delo ter v ta namen ni izvedlo dokazov. Zmotne so ugotovitve, da bi toženec lahko opravljal poslovodno funkcijo in lažje fizično delo v družbi, saj mu je bilo po odločbah ZZZS, po katerih je bil začasno nezmožen za delo, opravljanje pridobitne dejavnosti prepovedano. Toženec si naročil ni upal prevzemati, saj ni mogel zagotoviti dobave, ker ni imel delavcev, od same poslovodne funkcije in dogovarjanja za dobavo pa ni mogoče dobiti dohodka. Vsi prihodki toženca so razvidni iz izračuna dohodnine. Niso tudi utemeljene ugotovitve sodišča, da je toženec prejemal plačilo za delo sodnega izvedenca. Na podlagi 37. člena Zakona o zavodih je lahko vršilec dolžnosti direktorja imenovan za eno leto, zato je očitek sodišča, da si toženec ni prizadeval za podaljšanje funkcije, neutemeljen. Toženčevo prizadevanje v tej smeri tudi ne bi nujno obrodilo sadov, saj ustanoviteljev ni mogoče prisiliti, da imenujejo toženca za vršilca dolžnosti direktorja zavoda. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so toženčeve mesečne materialne zmožnosti 900,00 EUR, ker iz plačilnih list izhajajo nižji prihodki. Sodišče je tudi zmotno razporedilo preživninsko breme med tožnikova starša in sicer 55 % v breme toženca in 45 % v breme tožnikove matere.

4. Pritožba zoper sodbo in sklep je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

6. Toženec je po izobrazbi obutveni tehnolog, direktor in lastnik družbe D. d.o.o., ima status sodnega izvedenca, nekaj časa pa je opravljal tudi funkcijo vršilca dolžnosti direktorja Z. Aprila 2018 se je poškodoval pri padcu z motorjem, od tedaj dalje je (ne)zmožen za delo za polovični ali polni delovni čas. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožencu, da po poškodbi ni mogel nadaljevati proizvodnje v družbi D. d.o.o. Pravilno je ugotovilo, da toženec ni mogel opravljati težkega fizičnega dela, lahko pa bi za skrajšani delovni čas opravljal poslovodno funkcijo (dvigovanje telefonov, dogovarjanje za dobavo – kar je tudi opravljal, kot je to sam izpovedal) in lažje fizično delo. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, da družba deluje, saj v nasprotnem družba ne bi krila stroškov vsakoletne registracije avtomobila VW Caddy, ki je v njeni lasti. Argumenti toženca, da po poškodbi ni imel nobene možnosti za pridobitev zaslužka v družbi, tudi pritožbenega sodišča niso prepričali. Enako pritožba ni uspela prepričati pritožbenega sodišča, da toženec za opravljeno delo izvedenske dejavnosti za tržni inšpektorat ni dobil oziroma ne bi mogel dobiti plačila, prav tako pritožbeno sodišče ne sprejema, kot utemeljenih razlogov, zaradi katerih je dal odstopno izjavo s funkcije vršilca dolžnosti direktorja Z., ki jih ni mogoče uvrstiti pod »poslabšanje premoženjskega stanja brez njegove krivde«, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede bivanja v prostorih, ki so v lasti toženčevih staršev, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stroške bivanja krijeta starša, toženec enkrat letno prispeva za vodo, starša pa mu občasno pomagata tudi z denarnimi sredstvi.

7. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, zaradi katerih ni upoštevalo le toženčevega formalnega dohodka, ki je izkazan s plačilnimi listi, temveč njegove dejanske prejemke in njegove dejanske zmožnosti pri pridobivanju materialnih sredstev. Toženčeve mesečne materialne zmožnosti je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo na 900,00 EUR.

8. Tudi preživninsko zmožnost tožnikove matere je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v višini njenega povprečnega zaslužka, ki je 800,00 EUR, pri tem pa pravilno upoštevalo njeno kreditno obveznost, ki jo ima zaradi nakupa stanovanja, v katerem biva tudi tožnik, ter težave, ki jih je imela z zdravjem in nedenarno pomoč, ki jo daje polnoletnima otrokoma pravdnih strank.

9. Glede na materialne zmožnosti toženčevih staršev2 je sodišče prve stopnje breme tožnikovega preživljanja pravilno porazdelilo na način, da toženec krije 55%, tožnikova mati pa 45%. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da toženec glede na zaostren spor s tožnikom, tožniku ni nudil drugega kot nekaj prispevkov v denarju, na tožnikovi materi pa je še vedno nekaj vsakodnevne skrbi za tožnika (npr. pranje, občasno kuhanje, druga gospodinjska opravila, ipd.). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo slabo zdravstveno stanje tožnikove matere v preteklosti.

10. 129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določa, da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Zakonske določbe pri določitvi preživnine narekujejo vrednotni pristop, po katerem je treba med pravno relevantnimi dejstvi, ki so potrebe otroka ter preživninske zmožnosti očeta in matere, vzpostaviti vrednotno ravnotežje. Potrebe in zmožnosti so ob vzpostavitvi vrednotnega sistema soodvisne3 kar pomeni, da otroci delijo premoženjsko usodo, glede na zmožnosti svojih staršev (glej 129. člen ZZZDR). Skladno z navedeno sodno prakso pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z odmero mesečne preživninske obveznosti toženca oziroma tožnikovih staršev, glede na njune finančne zmožnosti in ugotovljene tožnikove mesečne potrebe, ki jih je sodišče prve stopnje določilo v višini 404 EUR, ni vzpostavilo ustreznega sorazmerja med zmožnostjo staršev in potrebami tožnika ter njegovimi zaslužki. Ocena potreb tožnika, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, ni povsem realna in življenjska. Posebej glede stroškov za razvedrilo, tečaje itd4, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikova starša lahko krijeta le del teh potreb v višini 40,00 EUR in ne 60,00 EUR; razliko mora kriti tožnik z zaslužki iz študentskega dela. Enako velja za mesečni strošek garderobe,5 ki ga tožnikova starša lahko krijeta v višini 50 EUR (sodišče prve stopnje je ta strošek ocenilo na 70,00 EUR). Tožnikova starša lahko glede na njune materialne zmožnosti krijeta tožnikove mesečne potrebe v višini 364,00 EUR od preselitve naprej, zato je mesečna preživninska obveznost toženca od takrat dalje 200,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo strošek nove opreme v višini 10 EUR mesečno že pred preselitvijo. Skladno z navedenim, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da se za čas od vložitve tožbe do tožnikove preselitve stroški zmanjšajo za 52,00 EUR,6 na enak način kot sodišče prve stopnje pa je še upoštevalo toženčeva trikratna plačila preživnine v višini 210,00 EUR (skupaj 630,00 EUR), plačila zavarovanja v višini 2,00 EUR in telefona (10,00 EUR) in določilo toženčevo preživninsko obveznost, kot izhaja iz izreka sodbe.7

12. Pritožbeni razlogi zoper sodbo so delno utemeljeni, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom odločilo o stroških postopka. Toženec je v pritožbi zoper sodbo izpodbijal tudi ta sklep. V pritožbi navaja, da je tožnik le delno uspel z zahtevkom, da sodišče toženčevih stroškov ni upoštevalo in da ni opravilo pobotanja.

14. Ker gre za preživljanje polnoletnega otroka, je glede odločitve o stroških postopka treba upoštevati uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) in pobotati stroške pravdnih strank, ki so jim priznani (primerjaj s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh tožnika v višini 60%, glede na končno določeno preživninsko obveznost toženca in glede na preživninsko obveznost, ki mu je naložena v plačilo od vložitve tožbe do preselitve tožnika k materi. Toženec ne prereka višine stroškov tožnika, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (839,66 EUR), utemeljeno pa opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravdnih stroškov toženca in ni opravilo pobotanja. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo naslednje stroške pred sodiščem prve stopnje: za pripravljalno vlogo 21. 8. 2019 160 točk, za pripravljalni narok 40 točk, za narok 28. 11. 2019 160 točk in za trajanje 150 točk, za pripravljalno vlogo 13. 12. 2019 120 točk,, za narok 16. 1. 2020 80 točk in urnino 250 točk, za narok 3. 3. 2020 80 točk in za trajanje 50 točk in za materialne stroške 20,9 točk, skupaj 1.110,90 točk (ostali stroški po temelju ali po višini niso bili priznani), kar je 667,00 EUR oziroma glede na uspeh (40%) 267,00 EUR. Tožnik je glede na uspeh upravičen do stroškov postopka v višini 504,00 EUR. Po pobotanju stroškov mora toženec plačati tožniku 237,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Glede na sorazmerno majhni uspeh toženca s pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Dne 1. 2. 2019. 2 Upoštevana je tudi preživninska obveznost tožnikovih staršev do tožnikovega brata. 3 VSM Sodba III Cp 338/2017 z dne 22.05.2017. 4 Glej 3. alinejo na strani 9 sodbe sodišča prve stopnje. 5 Glej 14. tč. str. 8 sodbe sodišča prve stopnje. 6 Glej 16. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 7 Matematični izračun: 364,00 EUR – 42,00 EUR (nižji stanovanjski stroški) = 322,00 EUR – 10,00 EUR (oprema) = 312,00 EUR (55%) = 172,00 EUR – 12,00 EUR (10,00 EUR telefon + 2,00 EUR zavarovanje) = 160,00 EUR (do oktobra 2019); 630,00 EUR (3 x 210 plačilo preživnine) - 480,00 EUR (3 x 160 februar, marec, april) = 150,00 EUR; 160,00 EUR – 150,00 EUR = 10,00 EUR (maj 2019).