Jedro

1. Hipotekarni dolžnik (zastavitelj), ki ni obenem osebni dolžnik, s sklenitvijo pogodbe o hipoteki ne postane avtomatično dolžnik iz obligacijskega razmerja. Njegova obveznost je (le), da dopusti izvršbo v zastavljeno nepremičnino (prim. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Res se te obveznosti lahko razbremeni tako, da plača zapadlo zavarovano terjatev. 2. A to je pravica hipotekarnega dolžnika, ki ni obenem osebni dolžnik, ne pa njegova dolžnost (prim. 409. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih v nadaljevanju ZOR). 3. Če tožeča stranka sodno uveljavljano pravico že ima (981. čl. ZOR), ji sodba o neutemljenosti tožbenega zahtevka, da se ji dovoli realizacijo pravice, namreč prodati premičnine na javni dražbi, uveljavitev pravice prepoveduje, ker ji to pravico pred njeno realizacijo vsebinsko odreka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala plačilo 2.700.197,80 SIT. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da obstoji o tem delu tožbenega zahtevka sporazum strank, ki ima moč sodne poravnave. V drugi točki izreka izpodbijane odločbe pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožeči stranki dovoli prodati na javni dražbi tri umetniške slike. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka to pravico na podlagi 981. čl. ZOR že ima.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa (1. tč. izreka odločbe sodišča prve stopnje) sledi, da naj bi "pravdne stranke glede vtoževane terjatve sklenile zastavno pravico" in da je Okrajno sodišče v Grosupljem "ugotovilo sporazum strank o obstoju (v tem postopku vtoževane) terjatve". Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče sklepalo o obstoju sodne poravnave o postavljenem tožbenem zahtevku.

Drži, da so pravdne stranke sklenile sporazum o zavarovanju denarne terjatve po določbah prej veljavnega ZIP (251. a čl. in nasl. ZIP). Toda pravdne stranke so imele ob sklepanju tega sporazuma različne vloge (glej zapisnik, priloga A 4). Od ugotovitve o teh pa so odvisne subjektivne meje sodne poravnave v delu, v katerem se nanaša na obstoj še spornega dela terjatve.

Hipotekarni dolžnik (zastavitelj), ki ni obenem osebni dolžnik, s sklenitvijo pogodbe o hipoteki ne postane avtomatično dolžnik iz obligacijskega razmerja. Njegova obveznost je (le), da dopusti izvršbo v zastavljeno nepremičnino (prim. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Res se te obveznosti lahko razbremeni tako, da plača zapadlo zavarovano terjatev. Hipoteka je pač način zavarovanja terjatve. Zato je obstoj hipoteke odvisen od obstoja te terjatve (prim. 68. čl. ZTLR). A to je pravica hipotekarnega dolžnika, ki ni obenem osebni dolžnik, ne pa njegova dolžnost (prim. 409. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih v nadaljevanju ZOR). To bi moralo biti po prepričanju pritožbenega sodišča tudi izhodišče za razumevanje spornega sporazuma. To izhodišče pa pove, da so vloge strank sporazuma ob podpisovanju tega sporazuma pomembne. In ker sodišče prve stopnje vlog toženih strank ob podpisovanju spornega sporazuma ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno, na kar pritožnik utemeljeno opozarja.

Ugotovitev, da je Okrajno sodišče v Grosupljem "ugotovilo sporazum strank o obstoju terjatve" ob obrazloženem ne zadošča za presojo o obstoju negativne procesne predpostavke iz 308. čl. ZPP. Podan je razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato moralo sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Razlogi za nadaljevanje postopka so deloma razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Dodati velja troje. Prvič, da bo treba opredeliti tudi vlogo drugega toženca ob podpisovanju že omenjenega zapisnika. Drugič, če bo sodišče ugotovilo, da subjektivne meje sporne poravnave ne zadevajo vseh toženih strank, bo moralo presoditi tožbene trditve, da so druga, tretja in četrta tožena stranka poroki. In tretjič, pritožbeno sodišče je na podlagi informatizirane baze centralnega sodnega registra ugotovilo, da je bila prva tožena stranka, komaditna družba, izbrisana iz sodnega registra 28.3.2002. Iz obrazložitve sodbe (2. tč. izreka odločbe sodišča prve stopnje) sledi, da je sodišče prve stopnje presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker tožeča stranka uveljavljano pravico, da proda zastavljene premičnine, že ima.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s presojo, da izvira vtoževana terjatev iz gospodarske pogodbe, ker je kratkoročno likvidnostno posojilo gospodarski družbi v zvezi z njeno dejavnostjo (prim. 2. odst. 25. čl. ZOR). Toda, če tožeča stranka sodno uveljavljano pravico že ima (981. čl. ZOR), ji sodba o neutemljenosti tožbenega zahtevka, da se ji dovoli realizacijo pravice, namreč prodati premičnine na javni dražbi, uveljavitev pravice prepoveduje, ker ji to pravico pred njeno realizacijo vsebinsko odreka. Obrazložitev tedaj nasprotuje izreku. Podan je razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. V novem postopku naj sodišče pretehta predvsem pravni interes tožeče stranke za zahtevek, naj ji sodišče dovoli na javni dražbi prodati zastavljene premičnine. Ob tem naj bo pozorno, da je tožeča stranka vložila tožbo proti štirim toženim strankam (prva naj bi v času pritožbenega postopka prenehala), zastavitelj premičnin pa je le druga tožena stranka. Zato bi se utegnilo izkazati, da tožeča stranka pravice do prodaje zastavljenih premičnin nima (in je nikoli ni imela) proti nekaterim toženim strankam. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.