Jedro

Pravnomočnost pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe.Sodišče o tem vprašanju ne more ponovno odločati, saj tisto, o čemer je bilo odločeno, šteje za resnico. Stranke zato zadane prekluzija glede vseh dejstev, ki so do takrat že obstajala. Teh dejstev, razen v okviru obnove postopka in pod pogoji, določenimi za ta postopek, stranke po pravnomočnosti ne morejo več uveljavljati.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da toženi stranki ni bilo mogoče očitati nepoštenosti pri sklepanju nične prodajne pogodbe odločilo, da tožeči stranki zamudne obresti pripadajo (šele) od vložitve zahtevka (in ne že od plačila kupnine), s čimer je dejansko odločilo v prid toženi stranki.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se zavrne.

II. Revizija tožeče stranke se zavrne.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje v revizijskem postopku, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti kupnino v višini 1,071.200,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje (II. točka izreka sodbe in sklepa). Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode je zavrnilo (III. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje sta pravdni stranki vložili pritožbi, ki pa ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (III. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

3. Revizijo sta vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija III. točko izreka odločbe sodišča druge stopnje v zvezi s III. in IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, tožena stranka pa izpodbija III. točko izreka odločbe sodišča druge stopnje v zvezi z II. in IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje. Obe uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4. Obe stranki sta odgovorili na reviziji nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: - pravdni stranki sta 4. 3. 2009 v obliki notarskega zapisa sklenili prodajno pogodbo, katere predmet sta nepremičnini parc. št. 513/3 in 513/6, obe k. o. ... Tožeča stranka je na podlagi pogodbe prejela dve zemljišči, in sicer parc. št. 513/3(1) in 513/6(2), ob k. o. ... ter se je kot lastnica nepremičnin vpisala v zemljiško knjigo, tožena stranka pa je na podlagi te pogodbe prejela kupnino v višini 1,071.200,00 EUR. Kupnina je bila plačana v dveh obrokih, in sicer znesek v višini 214.240,00 EUR je tožeča stranka plačala v obliki varščine za pristop na javno dražbo, preostanek v višini 856.960,00 EUR pa 6. 3. 2009. - s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 265/2013 z dne 21. 1. 2014 in I Cp 466/2014 z dne 16. 7. 2014 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je Prodajna pogodba SV 431/09 (v nadaljevanju Prodajna pogodba) z dne 4. 3. 2009 nična in da nima pravnih učinkov. Ugotovljeno je bilo, da je šlo za razpolaganje s premoženjem, ki ne more biti v samostojnem pravnem prometu, saj nepremičnini predstavljata (skupno) funkcionalno zemljišče petih objektov ob Ulici A. - Tožeča stranka se je že od leta 2006 (sama in po pooblaščenki) večkrat zavzemala za nakup spornih nepremičnin, vendar jih tožena stranka ni želela prodati. Razlog za to je bil, da so sporna zemljišča predstavljala parkirišča obstoječim objektom in je bilo predhodno potrebno določiti obstoječim objektom funkcionalna zemljišča. - 15. 4. 2008 je prošnjo na toženo stranko naslovila družba C., d. o. o. Tožena stranka je odgovorila, da bo prodajo spornih zemljišč preučila, v dopisu z dne 17. 6. 2008 pa sporočila, da iz mnenja Oddelka za urejanje prostora (z dne 10. 6. 2008) izhaja, da so sporna zemljišča del skupnega funkcionalnega zemljišča objektov ob Ulici A., zato prodaja ni utemeljena.

- Družbi D., d. o. o. in C., d. o. o. sta upravljavsko povezani, saj je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke in tožene stranke isti, t.j. E. E. Družbi pa sta bili tudi lastniško povezani, saj je bila tožeča stranka lastnica C., d. o. o. Družbi sta imeli namen sodelovati pri gradnji na spornih zemljiščih.

- Nepremičnine so se prodajale na javni dražbi, v okviru katere je bila celotna dokumentacija, ki je bila podlaga za prodajo, na vpogled potencialnim kupcem. Tožeča stranka ni trdila, da bi ji tožena stranka vpogled v dokumentacijo onemogočila.

- Tako tožeča stranka kot tudi tožena stranka sta pred sklenitvijo prodajne pogodbe vedeli, kakšno narave imajo zemljišča, ki so bila predmet prodaje.

O reviziji tožene stranke (K I. točki izreka sodbe) Revizijski razlogi

6. Tožena stranka v reviziji opozarja, da je zoper odločitev sodišč, da je sporna pogodba nična, vložila izredna pravna sredstva. Meni, da bi se v tem postopku sodišče moralo opredeliti do navedb, ki jih v zvezi s statusom funkcionalnega zemljišča podaja tožena stranka. Sodbi sodišča druge stopnje zato očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa sodišču druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 87. člena OZ. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč podala ugovor neizpolnitve nasprotne obveznosti. Tožeča stranka ji namreč nepremičnine ne more vrniti v enakem stanju, saj so obremenjene s hipotekami. Prav tako pa je napačna tudi odločitev v zvezi z obrestnim delom zahtevka, saj zakonite zamudne obresti tožeči stranki pripadajo kvečjemu od pravnomočne ugotovitve ničnosti sporne prodajne pogodbe in ne od dneva vložitve zahtevka. Obveznost vrnitve prejetih plačil namreč zapade ob razvezi pogodbe in ne prej.

Presoja utemeljenosti revizije tožene stranke

7. Revizija ni utemeljena.

8. Pravnomočnost pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe.(3) Sodišče o tem vprašanju ne more ponovno odločati, saj tisto, o čemer je bilo odločeno, šteje za resnico. Stranke zato zadane prekluzija glede vseh dejstev, ki so do takrat že obstajala. Teh dejstev, razen v okviru obnove postopka in pod pogoji, določenimi za ta postopek, stranke po pravnomočnosti ne morejo več uveljavljati. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten.(4) Odločanje o statusu zemljišč ter posledično vprašanje ničnosti prodajne pogodbe v obravnavanem sporu predstavlja predhodno vprašanje, o katerem pa je bilo že pravnomočno razsojeno (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 265/2013 z dne 21. 1. 2014 in I Cp 466/2014 z dne 16. 7. 2014), zato sta sodišči na takšno odločitev vezani. Revizijski ugovori, ki obravnavajo status in obseg spornih zemljišč so zato irelevantni, odločbi sodišča druge stopnje pa s tem v zvezi ni mogoče očitati kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v zvezi s postopki, ki se nanašajo na ugotavljanje ničnosti prodajne pogodbe, resda vložila izredna pravna sredstva, vendar pa z njimi ni uspela (odločbi III Ips 60/2014 in III Ips 2/2015 z dne 7. 3. 2017).

9. Prav tako pa niso utemeljeni niti revizijski očitki tožene stranke, ki se nanašajo na zmotno uporabo prvega odstavka 87. člena OZ. Ugovor neizpolnitve nasprotne obveznosti je v obravnavanem sporu brezpredmeten. Stališče revidentke, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in da bi tožeča stranka (ob pravnomočno ugotovljeni ničnosti prodajne pogodbe) morala zahtevati (še) razvezo te pogodbe, je pravno zgrešeno, saj nična pogodba ne ustvarja učinkov, zaradi česar je tudi razvezati ni mogoče. Na podlagi pravnomočno ugotovljene ničnosti pogodbe se bo v zemljiški knjigi vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tako je o vrnitvi nepremičnine pravnomočno že odločeno. Vendar pa glede na razloge pravnomočnih sodb tožena stranka sploh ni lastnica spornih nepremičnin, saj so sporne nepremičnine skupna funkcionalna zemljišča petih objektov ob Ulici, katerih lastniki so ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, postali solastniki spornih zemljišč. Tožena stranka bi teoretično na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ res lahko podala ugovor manjvrednosti stvari (in ne ugovora neizpolnitve nasprotne obveznosti!), ki jo je na podlagi nične pogodbe treba vrniti, vendar pa ne v konkretnem primeru, ko je tožena stranka odtujila tujo stvar in ko je pravnomočno ugotovljeno, da sploh ni lastnica teh nepremičnin. Morebitna manjvrednost vrnjenih nepremičnin, ki so bile predmet prodaje z nično pogodbo, zato ne posega v položaj tožene stranke. S takšnim ugovorom ne more uspeti v smislu zmanjšanja obveznosti za vrnitev celotne kupnine, ki jo je prejela na podlagi nične pogodbe. Ugoditev takšnemu ugovoru bi namreč pomenilo, da bi tožena stranka brez podlage obdržala del kupnine, kar bi pomenilo njeno neupravičeno obogatitev.

10. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo glede zamudnih obresti od vračila kupnine. Sodišči sta namreč zaključili, da tožeči stranki zamudne obresti pripadajo na podlagi 193. člena OZ od dneva vložitve zahtevka, saj tožena stranka tožeče stranke ni zavajala ter pred njo ni skrivala informacij o statusu zemljišč. Nična pogodba nima pravnega učinka, zato nobena od strank nima izpolnitvenega zahtevka. Kdor je torej izpolnil na podlagi nične pogodbe, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico s kondikcijskim zahtevkom zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Ker ima zahtevek na podlagi 87. člena OZ obogatitveno naravo, je pri posledicah ničnosti osnovno vodilo obogatitveno načelo, kar pa velja tudi za odločitev o zamudnih obrestih.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti zakonita. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da toženi stranki ni bilo mogoče očitati nepoštenosti pri sklepanju nične prodajne pogodbe, odločilo, da tožeči stranki zamudne obresti pripadajo (šele) od vložitve zahtevka (in ne že od plačila kupnine), s čimer je dejansko odločilo v prid toženi stranki. Slednja uveljavlja revizijski očitek, da bi morali sodišči tožeči stranki zamudne obresti prisoditi šele od pravnomočne ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe, saj je bila tožeča stranka pri sklepanju pogodbe slaboverna. S tem revizijskim očitkom pa tožena stranka ne more uspeti. Iz okoliščine, da se je razlogov za ničnost pogodbe zavedala (tudi) tožeča stranka, ni mogoče sklepati, da je upravičena do zamudnih obresti šele od pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi ničnosti. Takšna sodba namreč nima oblikovalnega učinka, zato je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo najkasneje od trenutka, ko je bila s strani tožeče stranke z vložitvijo tožbe pozvana na vrnitev prejete kupnine iz nične pogodbe (193. člen OZ).

O reviziji tožeče stranke (K II. točki izreka sodbe) Revizijski razlogi

12. Tožeča stranka sodbi sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu očita nepravilnost in nezakonitost ter pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je namreč po oceni revidentke le nekritično povzelo zaključke sodišča druge stopnje, ne da bi se opredelilo do njenih konkretnih pritožbenih navedb. Takšna sodba pa je nepreverljiva in neobrazložena. Očita ji kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je napačen zaključek, da toženi stranki pri sklenitvi sporne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti in da je bil zmotno uporabljen 91. člen OZ. Tožena stranka se po mnenju revidentke odškodninski odgovornosti ne more izogniti, pri čemer se revidentka sklicuje (tudi) na tretji odstavek 460. člena OZ.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija ni utemeljena.

14. Zaradi vsebine obravnavane revizije tožeče stranke mora revizijsko sodišče poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje in da ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti sodbi sodišča prve stopnje omejene razloge izpodbijanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo namreč ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar so stranke in revizijsko sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so prestala pritožbeni preizkus.

15. Očitki revizije, ki se nanašajo na grajo preizkusa odločb sodišč prve in druge stopnje ter opozarjanje na kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so neutemeljeni. Da je sodba obrazložena, morajo biti ugotovljena pravno relevantna dejstva in izvedena subsumpcija materialnih pravil na ugotovljen dejanski stan. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča druge stopnje izčrpno odgovarja na vse pritožbene očitke, ki so bili s pritožbo opredeljeni konkretno ter določno, kot tudi na kršitve, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, saj je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi potrjujejo ugotovljeno dejansko stanje. Ob tem pa tudi dokazni oceni sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, saj izčrpno odgovarja na pritožbene očitke ter se do njih tudi dokazno opredeli. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz odločb sodišč druge in prve stopnje jasno mogoče ugotoviti, katera dejstva so bila pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, pri tem pa je jasno razvidna tudi njuna miselna pot za sprejem takšne odločitve. Revizijski očitki, s katerimi revident izrecno ali pod krinko uveljavljanja procesnih (pa tudi materialnih) kršitev meri na izpodbijanje dejanskega stanja, pa niso predmet revizijske presoje, zato se revizijsko sodišče do teh očitkov ni opredelilo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Revidentka (kar je mogoče razbrati tako iz pritožbe, kot tudi iz njene revizije) zlasti ne sprejema dokazne ocene sodišč, da tožena stranka pri sklepanju prodajne pogodbe ni bila nepoštena(5). Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje le, da sta sodišči vprašanje nepoštenosti tožene stranke pri sklepanju prodajne pogodbe presojali v zvezi s kondikcijskim zahtevkom tožeče stranke ter pravico do povračila zamudnih obresti od izplačane kupnine (193. člen OZ) in ne v zvezi z njeno odškodninsko odgovornostjo(6) , kot je to mogoče razumeti iz revizijskih navedb. Revidentki je bilo že v izpodbijani sodbi pojasnjeno, da je za neutemeljenost odškodninskega zahtevka v obravnavani zadevi ključna ugotovitev, da je tožeča stranka že pred izpeljano javno dražbo vedela za status spornih zemljišč, zato ugotavljanje, kateri dokumenti so bili del dražbene dokumentacije sploh ni odločilno, zlasti pa ne ob predpostavki, da tožeča stranka niti ni zatrjevala, da je želela vpogledati v dokumentacijo.(7) Trganje razlogov sodbe izven konteksta in povzemanje izpovedb prič, ter sklicevanje na zatrjevanja tožene stranke in na izpovedbe prič v drugih postopkih, ki naj bi kazale na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa revidentke tudi ne morejo pripeljati do uspeha v revizijskem postopku.

17. Tožeča stranka ne sprejema dokazne ugotovitve, da je že pred javno dražbo vedela za status spornih zemljišč in da ji zato ne pripada odškodnina na podlagi 91. člena OZ, ne glede na vsebino prodajne pogodbe, v kateri tožena stranka izrecno jamči, da je predmet pogodbe brez pravnih napak. Sankcije ničnosti pravnega posla so namreč predpisane v splošnem delu OZ, zato revidentka ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 460. člena OZ, ki ureja posledice odgovornosti za stvarne napake.(8) Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da niti eni niti drugi od pravdnih strank ni mogoče očitati, da sta bili v njunem odnosu nepošteni druga do druge, oziroma, da bi ena drugo zavedli k sklenitvi pogodbe, saj je bil obema status zemljišč pred sklenitvijo pogodbe poznan, ni pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke po 91. členu OZ, je pa tožena stranka tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ dolžna vrniti na podlagi nične pogodbe prejeto kupnino. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških (K III. točki izreka sodbe)

18. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je revizijo vložila v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti. V reviziji je vrednost spornega predmeta označila z 1,675.069,16 EUR s pripadki. Tožena stranka pa je revizijo vložila v delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevku za vračilo kupnine, vrednost spornega predmeta pa je označila s 1,295.202,70 EUR s pripadki. Obe pravdni stranki sta odgovorili na revizijo nasprotne stranke in ker nobena od strank z revizijo ni uspela, je sodišče sklenilo, da glede na podobno vrednost revizijsko izpodbijanega dela, vsaka od strank nosi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Nepremičnina se je s parcelacijo razdelila v nepremičnine parc. št. 513/24, 513/25 in 513/26. (2) Nepremičnina se je s parcelacijo razdelila v nepremičnine parc. št. 513/22 in 513/23. (3) Ude, L. (2002) Civilno procesno pravo, str. 311. (4) III Ips 153/2015 z dne 23. 12. 2016. (5) Pri čemer sta sodišči nižjih stopenj nepoštenost presojali v smislu, da bi pred tožečo stranko prikrivala informacije o statusu zemljišča. (6) V zvezi z odškodninsko odgovornostjo sodišči toženi stranki očitata hudo malomarnost. (7) Glej 24. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

(8) Sankcije za pravne napake so sicer predvidene v 490. členu OZ, kjer tretji odstavek določa, da če je kupec ob sklenitvi pogodbe vedel za možnost, da mu bo stvar odvzeta ali da bo njegova pravica zmanjšana ali omejena, nima pravice do odškodnine, če se ta možnost uresniči, ima pa pravico zahtevati vračilo (ali znižanje) kupnine.