Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju toženčevih preživninskih zmožnosti od njegovih mesečnih dohodkov odštelo vse kreditne obveznosti, ki jih ima. Torej je štelo, da prevzeti krediti zmanjšujejo njegove preživninske zmožnosti. Takšno materialnopravno izhodišče pa je napačno. Primarna obveznost staršev je namreč preživljanje svojih otrok ter skrb za njihovo življenje, zdravje in vzgojo (103. čl. ZZZDR). To pa pomeni, da prevzete kreditne obveznosti te obveznosti ne morejo zmanjševati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza pravdnih strank, mladoletni sin M. dodeli v vzgojo in varstvo materi - tožnici, očetu - tožencu pa naložilo, da od 1.6.1999 za njegovo preživljanje plačuje 30.000,00 SIT mesečne preživnine do vsakega 5. dne v mesecu. Odločilo je še, da je toženec dolžan plačati tožnici 275.000,00 SIT kot povračilo izdatkov preživljanja sina v obdobju od 1.7.1998 do 31.5.1999. Presežek preživninskega (tožnica je zahtevala preživnino 40.000,00 SIT mesečno) in verzijskega zahtevka (do višine 440.000,00 SIT) je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dejstev in okoliščin, pomemebnih za odločitev. Tako ni upoštevalo, da mora toženec od 50.000,00 SIT, kolikor mu ostane na mesec, plačevati svojim staršem najemnino za stanovanje, ki si ga je uredil v njihovi hiši in stroške za elektriko, vodo in komunalne zadeve v višini 20.000,00 SIT. Torej mu ostane mesečno le okoli 30.000,00 SIT razpoložljivih sredstev, kar komaj zadošča za kritje njegovih osnovnih potreb. Zgolj zato, ker toženec s svojimi starši nima sklenjene najemne pogodbe, je sodišče zavzelo stališče, da so trditve toženca glede plačevanja najemnine neresnične. Najemnih pogodb se v družini običajno ne sklepa, ker gre za sorodstvena razmerja in zadošča že ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo dejstvo, da tožnik živi s partnerko, ki je zaposlena in mesečno zasluži približno 80.000,00 SIT.

Predvidevalo je, da stroške za režijo stanovanja in ostale skupne stroške toženec ne nosi sam, temveč jih plačujeta skupaj s partnerko. Med tožencem in partnerko ni ustvarjena zunajzakonska zveza. Oba živita na različnih naslovih in oba imata svoje lastno gospodinjstvo, zato partnerka popolnoma nič ne prispeva za režijo stanovanja in ostale stroške toženca. Po domnevah sodišča tožniku finančno pomagajo tudi njegovi starši. Te domneve so neutemeljene. Potem, ko je življenjska skupnost med tožnico in tožencem prenehala, se je toženec vrnil domov k svojim staršem in v skladu z dogovorom uredil v njihovi hiši svoje stanovanje.

Gospodinjstvo toženca je ločeno od gospodinjstva staršev.

Sodišče je zgolj na podlagi izjav tožnice ugotovilo, da znašajo potrebe otroka vsaj 50.000,00 SIT mesečno. Po podatkih Statističnega urada RS so znašali stroški za otroka, starega od 7 do 14 let, od novembra 1999 dalje mesečno 42.106,00 SIT. V primeru, če bi bile tožničine navedbe resnične, bi za svoje trditve predložila dokaze in na ta način dokazala, da je njen zahtevek upravičen. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zavezuje oba starša, da prispevata k preživljanju svojega mladoletnega otroka. To ni zgolj obveznost enega od staršev. Nerazumljivo je, da sodišče določi preživnino v višini, ki je toženec ne more plačevati, ne da bi bilo ogroženo njegovo lastno preživetje, pri tem pa ne upošteva, da so zmožnosti tožnice večje od toženčevih. Izpodbija tudi 4. tč. izreka, saj je višina verzijskega zahtevka določena kar v pavšalnem znesku, pri čemer niso izkazani dosedanji izdatki za otroka. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da toženec prispeva k preživljanju svojega mladoletnega sina od leta 1998 tudi s tem, da mesečno plačuje kredit za stanovanje, v katerem sin živi. Zato so trditve tožeče stranke in tudi odločitev sodišča, da toženec po prenehanju življenjske skupnosti ni prispeval za preživljanje sina, neutemeljene. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, katero kot pritožbeni razlog izrecno uveljavlja, toženec ne pojasni, pritožbeno sodišče pa tistih kršitev iz 2. odst. 339. čl ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl ZPP), ni ugotovilo.

Pač pa toženec v pritožbi obširno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje - tako glede potreb mladoletnega sina pravdnih strank kot glede preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev.

Sodišču prve stopnje očita, da je potrebe otroka ugotovilo zgolj na podlagi (nedokazanih) izjav tožnice in s strani sodišča ugotovljene potrebe otroka (50.000,00 SIT mesečno) primerja s statističnimi podatki (42.106,00 SIT mesečno), pri čemer pa sam konkretnih dokazov prav tako ne ponuja.

Zgolj takšna primerjava pa seveda ne more kazati na zmotno ugotovljeno dejansko stanje - na eni strani zato, ker se v postopku določitve preživnine upoštevajo potrebe konkretnega preživninskega upravičenca (ki lahko bistveno odstopajo od statističnih), na drugi strani zato, ker odstopanje od statističnih podatkov ni tolikšno, da bi zahtevalo posebno obrazložitev (večjih) potreb preživninskega zavezanca in končno zato, ker toženec ni zanikal, da bi s preživljanjem sina ne bili določeni izdatki (kot npr. za izvenšolske dejavnosti) in posameznim izdatkom, ki jih je za njegovo preživljanje navajala mati (malica, mesečna vozovnica, izvenšolske dejavnosti, prehrana, obleka, obutev, izdatki, povezani z zdravjem in higieno, pri čemer je treba k vsemu temu prišteti še sorazmeren delež stanovanjskih stroškov tožnice), konkretno ni oporekal in tega ne stori niti v pritožbi. Ugotovljeni mesečni izdatki za preživljanje trinajstletnega sina M. tudi po oceni pritožbenega sodišča niso pretirani.

V zvezi z zmotno ugotovitvijo njegovih preživninskih zmožnosti pa toženec sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da plačuje staršem 20.000,00 SIT mesečne najemnine za stanovanje ter da je samo zaključilo, da mu finančno pomagajo starši in da živi skupaj s partnerko, ki prispeva tudi k skupnim stroškom. Sodišče prve stopnje je štelo, da toženec zaradi tega, ker ni predložil najemne pogodbe za stanovanje, ni dokazal, da staršem plačuje mesečno najemnino. Res ni običaj, da bližnji sorodniki (starši in otroci) sklepajo pisne pogodbe o najemu stanovanja v hiši ali o skupnem kritju določenih stanovanjskih stroškov. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da četudi toženec res staršem prispeva po 20.000,00 SIT mesečno za stanovanje, to ne vpliva na oceno njegovih preživninskih zmožnosti. Sodišče prve stopnje je namreč od njegovih mesečnih dohodkov odštelo vse kreditne obveznosti, ki jih ima. Torej je štelo, da prevzeti krediti (pri čemer eden od njih izvira celo iz časa, ko je življenjska skupnost med zakoncema prenehala, saj je bila sklenjena po 1.7.1998, ko se je tožnica odselila) zmanjšujejo njegove preživninske zmožnosti. Takšno materialnopravno izhodišče pa je napačno. Primarna obveznost staršev je namreč preživljanje svojih otrok ter skrb za njihovo življenje, zdravje in vzgojo (103. čl. ZZZDR). To pa pomeni, da prevzete kreditne obveznosti te obveznosti ne morejo zmanjševati. Ob takšni primerjavi dohodkovnih zmožnosti, pa se izkaže, da je razmerje med dohodki (ugotovljeni višini teh toženec ne oporeka) tožnice in toženca 2 : 2,6 v korist slednjega. Upoštevajoč dejstvo, da naj bi imela oba približno enake stanovanjske stroške (tudi tožnica je izpovedovala, da znašajo 20.000,00 SIT mesečno) in da je vsakodnevna vzgoja in skrb za sina na strani tožnice, je utrezno razmerje 2 : 3 pri kritju preživninskih potreb mladoletnega M., kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Ob tem se trditve, da mu starši finančno ne pomagajo, izkažejo za nepomembne, da s partnerko skupaj živi, pa je izpovedal sam toženec, zaslišan kot stranka - če pa z njim živi, bi bila dolžna prispevati tudi k skupnim stroškom, stvar toženca pa je njun morebiten drugačen dogovor.

Navedeno pa daje že tudi odgovor na toženčevo grajo uporabe materilanega prava: ZZZDR zavezuje oba starša kot preživninska zavezanca, da po svojih zmožnostih krijeta otrokove potrebe (79. čl. ZZZDR) in sodišče je tako tudi odločilo, saj zmožnosti tožnice nikakor niso večje od toženčevih. Sodišče prve stopnje je torej pravilno določilo višino preživnine za preživljanje mladoletnega M..

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper ugodilni del verzijskega zahtevka (4. tč. izreka sodbe). Čeprav je obrazložitev sodišča prve stopnje o tem razmeroma kratka, ni pavšalna, kot meni pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč logično pojasnilo, zakaj za to obdobje kot primerno šteje preživnino po 25.000,00 SIT mesečno: zaradi nekoliko manjših zmožnosti toženca (nižji dohodki, razvidni iz plačilnih list) in nekoliko manjših potreb sina. Podrobnejše ugotavljanje teh tudi po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno - na eni strani zato, ker se verzijski zahtevek nanaša na obdobje 11 mesecev pred določitvijo preživnine in torej potrebe preživninskega upravičenca in zmožnosti preživninskih zavezancev niso bile bistveno drugačne od sedaj ugotovljenih, na drugi strani pa zato, ker verzijski zahtevek ni čista denarna terjatev, saj gre za povračilo izdatkov, ki so bili že sprotno porabljeni za preživljanje otroka. S trditvami, da je toženec plačeval preživnino za otroka na ta način, da je v vsem tem obdobju odplačeval kredit za stanovanje, v katerem živi tudi mladoletni otrok, pa toženec uveljavlja nekašen pobotni ugovor, ki pa ni utemeljen, saj po določilu 5. tč. 341. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom.

Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).