Jedro

Glede na dejstvo, da podpis na oporoki z dne 9.5.1991 ni podpis pokojnega V. G., je materialnopravno pravilna odločitev, da je oporoka neveljavna (1. odstavek 64. člena ZD).

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pisna oporoka pred pričami z dne 9.5.1991 neveljavna. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je oporoka neveljavna zato, ker je podpis zapustnika V. G. na njej ponarejen.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revident ponavlja svoje dosedanje ugovore v zvezi z ugotavljanjem pristnosti podpisa pokojnega V. G. Vztraja pri svoji trditvi, da sta bili obe izvedenski mnenji napravljeni na podlagi fotokopije, kar strokovno ni sprejemljivo. Poleg tega trdi, da tožena stranka prilog k izvedenskem mnenju, ki naj bi jih izvedenec predložil sodišču na glavni obravnavi dne 19.6.1998, ni nikoli dobila na vpogled. Meni, da je s tem sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, saj eni strani ni dalo možnosti, da se izjasni o vsebini listin, ki jih je uporabilo kot dokaz. Sodišče prve stopnje bi moralo na ugovor tožene stranke postaviti še tretjega izvedenca in tako dati stranki možnost, da preveri strokovnost že napravljenih izvedenskih mnenj. Izpodbija tudi dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič in predlaga, da vrhovno sodišče "izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi toženca ugodi in prvostopno sodbo razveljavi" ter vrne zadevo v novo sojenje s tem, da mora stroške plačati tožeča stranka. Izpodbija končno tudi odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem sporu še naprej uporablja). Tožeča stranka meni, da revizija ni utemeljena in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da revizija zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks ni dovoljena. Ta sklep ne sodi med sklepe iz 400. člena ZPP.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijanje dokazne ocene na prvi stopnji in drugi stopnji prepovedan revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče ne more spuščati v dokazno oceno izpovedi že zaslišanih prič, prav tako pa ne ocenjevati, ali se je sodišče pravilno odločilo, da bo zaslišalo še dodatne priče ali ne. Ugovor zoper dokazno oceno tudi ne more postati dovoljen revizijski razlog zgolj zato, ker ga revident uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Nobene kršitve pravdnega postopka nadalje ni bilo pri izvajanju dokazovanja z izvedencema V. B. in mag. D. K. V revizijskem postopku je še vedno sporno dejstvo, da tudi drugi izvedenec, to je mag. D. K. izvedenskega mnenja ni napravil na podlagi originala. Da to ni res, je bilo ugotovljeno. Revizijsko sodišče mora sprejeti takšno ugotovitev kot točno, saj sodi v okvir dejanskih ugotovitev. Zato tudi ni bilo razloga za postavitev tretjega izvedenca in je tako tudi ta procesni ugovor neutemeljen (primerjaj 261. člen ZPP).

Nobene procesne kršitve nadalje ni bilo pri izvajanju dokaza z mnenjem in prilogami na glavni obravnavi dne 19.6.1998. Obe stranki in izvedenec so bili na obravnavi navzoči. Kot je razvidno iz zapisnika (l. št. 83 do 86 spisa), je izvedenec s pomočjo prilog na tem naroku pojasnjeval značilnosti pisave pokojnega V. G. Tožena stranka zoper takšen način izvedbe dokaza ni ugovarjala. Na koncu naroka je predlagala le, da naj sodišče zasliši še eno pričo. Trditev toženca, da ni imel možnosti za vpogled v priloge k izvedenskemu mnenju, tako ni točna. Če so se mu dvomi pojavili pozneje, bi si jih lahko ogledal tudi po naroku, saj je mnenje s prilogami v spisu.

Po uradnem preizkusu na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče končno ni ugotovilo niti morebitne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka ni obrazložila. Uradni preizkus je pokazal, da je odločitev na podlagi dejstva, da podpis na oporoki z dne 9.5.1991 ni podpis pokojnega V. G., materialnopravno pravilna (1. odstavek 64. člena Zakona o dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78). Tudi ta revizijski razlog tako ni podan.

Revizija zato ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Izrek o pravdnih stroških temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča pa je vložila odgovor, ki glede na dosedaj pojasnjeno dejansko in pravno podlago spora ni bil potreben.