Jedro

Brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (tako imenovane absolutne osebe iz javnega življenja), in oseb, ki zanimajo javnost samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (tako imenovane relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah.

Brez privolitve prizadetega o nobeni osebi ni dovoljeno objavljati stvari iz njenega intimnega življenja.

Ker starša zasebnega tožilca nista ne absolutni ne relativni osebi iz javnega življenja, v času objave članka pa sta bila že pokojna, obtoženka ne bi smela glede na naravo trditev uporabiti okoliščin iz njunega življenja brez dovoljenja vseh njunih otrok.

Izrek

Pritožba zagovornika obtožene L.Z. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba Višjega sodišča v Celju.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženka dolžna plačati stroške tega pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.2.2001 po 3. točki 358. člena ZKP obtoženo L.Z. oprostilo obtožbe po zasebni tožbi A.J. za kaznivo dejanje opravljanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 172. člena KZ. Na podlagi 3. odstavka 105. člena ZKP je zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.500.000,00 SIT napotilo na pravdo ter mu po 3. odstavku 96. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, pri čemer je povprečnino odmerilo na 40.000,00 SIT. Z isto odločbo je na podlagi 55. člena v zvezi z 293. členom ZKP zoper obtoženko s sklepom ustavilo kazenski postopek, ki je bil uveden po zasebni tožbi M.J. zaradi kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 172. člena KZ ter po 3. odstavku 105. člena ZKP zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.500.000,00 SIT napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je sklenilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, nastali s tem delom postopka, proračun.

Višje sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi zasebnega tožilca A.J., ki jo je zanj vložila pooblaščenka, odvetnica M.N. iz C., in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu spremenilo tako, da je obtoženo L.Z. spoznalo za krivo kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 172. člena KZ. Po 50. členu KZ je obtoženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 2. odstavku 172. člena KZ določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je zasebnega tožilca A.J. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.500.00,00 SIT (očitno mišljeno 1.500.000,00 SIT) napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP obtoženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka (potrebne stroške zasebnega tožilca ter potrebne izdatke in nagrado njegove pooblaščenke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter plačati povprečnino, določeno na 60.000,00 SIT).

Zoper to sodbo je na podlagi 366. in 367. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 398. člena istega zakona obtoženkin zagovornik vložil pritožbo zaradi kršitve določb kazenskega zakona po 2. točki 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga po 3. točki 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 373. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zasebnega tožilca A.J. zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Kaznivo dejanje opravljanja, ki je indiskrecijski delikt, pomeni zatrjevanje ali raznašanje takšnih resničnih ali neresničnih okoliščin iz osebnega ali družinskega življenja drugega, ki lahko škodijo njegovemu dobremu imenu. Zaradi narave teh okoliščin dokazovanje resničnosti ali neresničnosti takšnih trditev ni dopustno in se storilec ne more sklicevati na opravičljivo zmoto, razen v primerih, naštetih v 5. odstavku 172. člena KZ, ko je bilo dejanje storjeno zaradi varstva splošnih koristi, ko javni interes prevlada nad zasebnim in je zato protipravnost izključena.

Pri kaznivem dejanju opravljanja je nekaznivost, za razliko od kaznivega dejanja razžalitve (3. odstavek 169. člena KZ) in žaljive obdolžitve (6. odstavek 171. člena KZ), občutno zožena. V 5. odstavku 172. člena KZ namreč ni predpisano, da se ne kaznuje, kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja drugega v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki in pri opravljanju časnikarskega poklica. Obe sodišči pravilno ugotavljata, da ni sprejemljivo stališče, da novinar kot obtoženec v nobenem primeru ne bi mogel dokazovati resničnosti ali neresničnosti objavljene informacije, če se le-ta nanaša na osebno ali družinsko življenje prizadetega, pa čeprav bi to storil pri opravljanju svojega poklica. Pravilno je naziranje, da se lahko tudi v takem primeru novinar sklicuje na izključitev protipravnosti po 5. odstavku 172. člena KZ, seveda če gre za dopusten poseg v pravico do osebnega dostojanstva in zasebnosti, pri čemer pa pravica do svobode izražanja, kakor utemeljeno navaja pritožnik, ni neomejena.

Zasebnost je v sodobni pravni teoriji pojmovana kot področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila. Področje zasebnosti posameznika obsega področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti, in področje življenja posameznika v javnosti. Splošno pravilo je, čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in s pravicami drugih posameznikov oziroma z javnim interesom. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravico se posega. V odločbi Ustavnega sodišča opr. št. Up-50/99, Uradni list RS, št. 1/2001, kjer so našteta ta merila, je tudi navedeno, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (tako imenovane absolutne osebe iz javnega življenja) in oseb, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (tako imenovane relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Osebe, ki nastopajo v javnem življenju, so manj varovane, če je poročanje namenjeno prikazu celovite osebnosti, zlasti njenih značajskih lastnosti. V pravni teoriji je najti primere, da so taki podatki najpogosteje objavljajo pri komentiranju javnih izjav prizadetega, ki jih njegovo siceršnje ravnanje negira (dvojna merila za osebno in tuje ravnanje, neresnično prikazovanje dejstev in podobno). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb iz javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Pri nekaterih političnih ravnanjih (volilni boj) so lahko nekateri podatki zasebnosti pomembni (vdajanje alkoholu, mamilom, kriminalna preteklost). V takih primerih bi se novinar, ki bi pri opravljanju časnikarskega poklica navajal take okoliščine, pod pogoji iz 5. odstavka 172. člena KZ, lahko uspešno skliceval na izključitev protipravnosti.

Brez privolitve prizadetega o nobeni osebi ni dovoljeno objavljati stvari iz njenega intimnega življenja. Meje med zasebno in intimno sfero niso vselej jasne. Okoliščine, navedene v obtoženkinem članku, ki je predmet zasebne tožbe, sicer niso take narave, da sodijo v intimno sfero, vendar pa je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da je vsebina napisanega takšna, da globoko posega ne le v osebno, marveč tudi v družinsko življenje staršev zasebnega tožilca in je takšnega značaja, da prikazuje njegove starše, zlasti očeta, pa tudi njegovo družino, v slabi luči. Starša zasebnega tožilca nista ne absolutni ne relativni osebi iz javnega življenja. Oba sta bila v času objave članka že pokojna, zato bi obtoženka, glede na naravo trditev, brez dovoljenja vseh njunih otrok in ne le M.J., teh okoliščin iz življenja staršev zasebnega tožilca ne smela uporabiti.

Pritrditi je treba pritožniku, da je svoboda tiska eden od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti delovanja demokratičnega družbenega sistema. Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-172/94, Uradni list RS št. 73/94, in drugih poudarilo, da je dolžnost vseh vej oblasti, da v procesu razvoja demokratične države zagotavljajo svobodo tiska in vsakega posameznega novinarja posebej ter da je v ta namen treba zagotavljati tako svobodo izražanja posameznika kakor tudi varstvo ter razvoj svobodnega tiska, elektronskih medijev in drugih sredstev javnega obveščanja.

Razprava o smotrnosti sprejemanja lustracijske zakonodaje je bila zagotovo zadeva splošnega pomena, torej taka, ki naj bo v demokratični družbi deležna odprte in javne razprave. Vendar pa je obtoženka, glede na naštete kriterije, z raznašanjem okoliščin iz osebnega in družinskega življenja staršev zasebnega tožilca, ki škodujejo njunemu dobremu imenu, ravnala protipravno in udejanila vse zakonske znake kaznivega dejanja opravljanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 172. člena KZ. Učinkovitost primere, ki je uporabila kot ilustracijo, ne bi bila nič manjša, če bi to storila tako, da teh oseb na podlagi podatkov v članku ne bi bilo mogoče prepoznati.

Ravnala pa je drugače in te osebe določno opredelila. Zato se pritožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na izključitev protipravnosti in ne drži njegovo naziranje, da pomeni odločitev sodišča druge stopnje nedovoljen poseg v svobodo tiska in v ustavno zagotovljeno svobodo izražanja. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP iz teh razlogov ni podana.

Obtoženkin zagovornik v pritožbi uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne pove, katera odločilna dejstva je za razliko od sodišča prve stopnje drugostopenjsko sodišče napačno ugotovilo. Dejstva v oprostilnem delu prvostopenjske in v drugostopenjski sodbi so enako ugotovljena, le da je sodišče druge stopnje sprejelo drugačno pravno presojo. Ta pa je, kakor je že poudarjeno v tej odločbi, po oceni Vrhovnega sodišča pravilna.

Pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Glede na okoliščine, ki jih je sodišče druge stopnje upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, sta po presoji Vrhovnega sodišča v pogojni obsodbi določena kazen in preizkusna doba primerni.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija in tudi ne kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, zato je po 391. členu istega zakona pritožbo zagovornika obtožene L.Z. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženkin zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obtožena L.Z. na podlagi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v tem pritožbenem postopku, določene kot povprečnino, odmerjeno v znesku 100.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obtoženkine gmotne razmere in zamotanost postopka.