Jedro

Zamudne obresti so v izrekih izvršilnih naslovov že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno. Če so za opredelitev obsega tega dela (akcesorne) obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu navedeni vsi relevantni parametri, ugotovi višino obresti nominalno (drugače kot pri glavnici) z razlago sodišče v izvršilnem postopku – s čimer ne odstopa od izvršilnemu postopku imanentnega načela stroge formalne legalitete in z ničemer ne posega v časovne meje pravnomočnosti, saj, ravno nasprotno,ohranja „zvestobo“ izvršilnemu naslovu, če ugotovi višino obresti znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se (tudi) pritožba upnikov zavrne in v z njo izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče na predlog upnikov s sklepom z dne 12. 6. 2003 dovolilo izvršbo zoper dolžnico na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Piranu P 107/2000 z dne 29. 5. 2002 (ki je postala pravnomočna 13. 5. 2003, izvršljiva pa 10. 6. 2003), po kateri mora dolžnica plačati upnikom glavnico ...“z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1993 dalje do plačila.“

2. Na ugovor dolžnice je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 10. 2008 izvršbo (med drugim) ustavilo tudi „v delu, ki presega ... zakonske zamudne obresti od glavnice od 1. 3. 1993 do 1. 1. 2002 v višini 23.540,43 EUR.“ Sklicevalo se je na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006, s katero je Ustavno sodišče RS poseglo v določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in odločilo, da tudi za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, torej za razmerja, nastala pred 1. 1. 2002, velja prepoved „ne ultra alterum tantum“, če so obresti že dosegle glavnico; če obresti do 1. 1. 2002 dosežejo ali presežejo glavnico, lahko upnik poleg glavnice terja le znesek obresti, ki so se natekle do tega dne.

3. Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe upnikov sklep sodišča prve stopnje delno tako spremenilo, da je izvršbo ustavilo „v delu, ki presega ... zakonske zamudne obresti od glavnice od 1. 3. 1993 do 29. 5. 2002 v višini 25.671,35 EUR“ (ter posledično spremenjenemu uspehu strank ustrezno tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje). V obrazložitvi je zapisalo, da so zakonske zamudne obresti od glavnice do dneva glavne obravnave 29. 5. 2002 pravnomočno ugotovljene v pravdnem postopku in da zato dolžnica višini zamudnih obresti, nateklih do tega dne, v izvršilnem postopku ne more več ugovarjati. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako zamudne obresti od glavnice potrebno obračunati do dneva glavne obravnave 29. 5. 2002 in ne samo do 1. 1. 2002, kot je to (po mnenju pritožbenega sodišča zmotno) storilo sodišče prve stopnje – kljub dejstvu, da so obresti do 1. 1. 2002 že dosegle oziroma presegle glavnico.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo RS vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi pravnomočna odločitev v tej zadevi odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča in ker gre tudi za neenotno prakso istega višjega sodišča (drugi in tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP); izpodbija ga v delu, v katerem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi upnikov in spremenilo sklep sodišča prve stopnje – in to iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (376. člena OZ). Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva „do plačila“ po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestmi meri dobesedno do plačila; pomeni le, da tečejo do plačila takšne obresti, ki so v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti kot celote. Splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka zato vsebuje za čas, ko je veljalo pravilo ne ultra alterum tantum, tudi to pravilo. Zapis v izvršilnem naslovu o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti „od ...... do plačila“ tako v resnici pomeni „od ... do prenehanja obveznosti“, ki ni nujno vselej posledica njene izpolnitve; obveznost iz naslova obresti lahko preneha tudi na podlagi pravila ne ultra alterum tantum (sklep VS RS II Ips 983/2007). V konkretnem primeru pravdno sodišče ob sojenju 29. 5. 2002 ni moglo upoštevati odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/2004, saj je ta začela učinkovati šele 18. 3. 2006; zato jo je bilo treba upoštevati v izvršilnem postopku na način, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 10. 10. 2008. Pri tem po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva ne gre za poseg v časovne meje pravnomočnosti, saj naj bi bilo v izvršilnem naslovu odločeno le o temelju obresti, višina le-teh pa je odvisna od celotne zakonske ureditve zamudnih obresti. Vrhovno državno tožilstvo predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sklepa sodišča druge stopnje.

5. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je bil izvod zahteve za varstvo zakonitosti poslan strankama izvršilnega postopka, ki nanjo nista odgovorili.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

7. Glede na obseg izpodbijanja pravnomočne odločitve z zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljane kršitve je področje materialnopravnega preizkusa v obravnavanem primeru omejeno izključno na vprašanje, ali so bila z izpodbijanim sklepom, izdanim v izvršilnem postopku na drugi stopnji, pravilno uporabljena pravila o teku oziroma omejitvi teka (zamudnih) obresti, določenih v izvršilnem naslovu. S ciljem poenotenja sodne prakse je to vprašanje relevantno tudi glede na določbo 367.a člena ZPP, s čimer so izpolnjeni pogoji za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti iz drugega in tretjega odstavka 385. člena istega zakona (v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Zamudne obresti so v izrekih izvršilnih naslovov že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno. Če so za opredelitev obsega tega dela (akcesorne) obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu navedeni vsi relevantni parametri, ugotovi višino obresti nominalno (drugače kot pri glavnici) z razlago sodišče v izvršilnem postopku – s čimer ne odstopa od izvršilnemu postopku imanentnega načela stroge formalne legalitete in z ničemer ne posega v časovne meje pravnomočnosti, saj, ravno nasprotno,ohranja „zvestobo“ izvršilnemu naslovu, če ugotovi višino obresti znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu.(1)

9. Obresti so določene, če so opredeljene v treh pogledih: od katerega zneska (glavnice) tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. Pravilno je razlogovanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno „do plačila“, pač pa, da tečejo do plačila takšne obresti, ki so v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti kot celoto; iz tega izpeljano velja posledično enako za naziranje vlagatelja zahteve, da zapis v izvršilnem naslovu o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti „od ... do plačila“ tako v resnici pomeni „od ... do prenehanja obveznosti“ (ki ni nujno posledica izpolnitve obveznosti, torej plačila, saj obveznost iz naslova obresti lahko preneha tudi na podlagi zakona). O vsem tem je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (primerjaj: II Ips 983/2007, III Ips 191/2007).

10. Iz doslej obrazloženega izhaja, da sodišče v izvršilnem postopku lahko ugotavlja, ali je obveznost iz izvršilnega naslova naknadno prenehala (primerjaj 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Pri tem je bistveno, da je to vedno mogoče ugotavljati le za nazaj. V obravnavanem primeru sodišče v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ob izdaji sodbe 29. 5. 2002 ni moglo upoštevati ustavne odločbe v zvezi s 1060. členom OZ, izdane šele 2. 3. 2006 (in je zato brez slehernega pomena sklicevanje sodišča druge stopnje na 29. 5. 2002 kot dan, do katerega naj bi bile zakonske zamudne obresti od glavnice pravnomočno ugotovljene v pravdnem postopku – brez možnosti poseganja vanje v izvršilnem postopku). Sodišče je (tudi) v izvršilnem postopku pri odločanju dolžno uporabljati zakonska pravila, ki so skladna z ustavo, kar, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006, pomeni, da mora za čas po 1. 1. 2002 v zvezi s tekom obresti upoštevati (tudi) 367. člen OZ (uporaba nekdanjega Zakona o obligacijskih razmerjih v tovrstnih primerih pripelje do rezultatov, ki so v neskladju z Ustavo RS). Tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, je (bilo) torej treba uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1. 1. 2002; v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle naprej do 1. 1. 2002 (ker je bilo takšno obrestovanje dopustno), takrat pa so glede na omenjeno ustavno odločbo nehale teči po samem zakonu (za njihov nadaljnji tek ni bilo več zakonske podlage). Obveznost dolžnika plačati višji znesek iz naslova obresti (je) preneha(la) na podlagi zakona; določba 376. člena OZ je (bila) prisilne narave, zaradi česar sodišče ne sme dati pravnega varstva tožniku oziroma upniku glede višjih zamudnih obresti – kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje z izdajo svojega sklepa v ugovornem postopku (glej že zavzeto stališče o tem v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 78/2007). Zato je bilo treba s spremembo izpodbijanega (dela) sklepa sodišča druge stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP vzpostaviti prvostopenjsko odločitev.

11. Ker je bilo o stroških pritožbenega postopka upnikov (kljub njihovemu delnemu uspehu v pritožbenem postopku) v sklepu sodišča druge stopnje odločeno, da jih krijejo sami, Vrhovno sodišče v ta del stroškovne odločitve sodišča druge stopnje, ne glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, ni (ni moglo) posegalo (poseči), medtem ko stroški postopka z izrednim pravnim sredstvom strankam zaradi njihove neudeležbe s procesnimi dejanji v njem niso nastali in je zato odločanje o njih odpadlo.

Op. št. (1): Kot argumentacija v prid stališču, da ne gre za poseg v časovne meje pravnomočnosti, torej ne more biti upoštevno razlogovanje, da „je v izvršilnem naslovu odločeno le o temelju obresti“ (iz zahteve za varstvo zakonitosti) in da „o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti ... pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče“ (iz razlogov sklepa sodišča druge stopnje).