Jedro

Res je, da bi moralo sodišče po umiku tožbe v delu primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila praviloma glede tega izdati sklep o ustavitvi postopka, a ob neposrednem učinku izjave o umiku tožbe in deklaratorni naravi sklepa sama opustitev izdaje navedenega sklepa še ne predstavlja relativne bistvene kršitve, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost končne odločitve.

Grožnja, čeprav huda, zavržna in v nasprotju z moralo, je izpodbojni razlog. Glede na to, da je grožnja kot taka vedno nemoralna, bi ob sledenju toženčevi pritožbeni tezi, vedno privedla do ničnosti pogodbe, posebna ureditev grožnje in predvidene sankcije zanjo v jasni določbi 45. člena OZ pa bi bila odveč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan overiti svoj podpis na darilni pogodbi, sklenjeni s tožnico, ki v IV. točki točki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ki se glasi: A. A., EMŠO: ..., nepreklicno in nepogojno dovoljuje, da se na podlagi te pogodbe pri parc. št. 25/0 k.o. X (ID ...) vknjiži lastninska pravica na B. B., EMŠO: ... do 9/10, v roku 15 dni, sicer bo overitev podpisa toženca na tej listini nadomestila ta sodba (I. točka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka). Tožencu je še naložilo povrniti tožnici njene pravdne stroške v višini 762,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (III. točka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Sodba naj bi bila obremenjena z relativnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi kršilo drugi odstavek 108. člena ZPP, ker je tožnico kljub temu, da je imela odvetnika, pozvalo na popravo tožbe, namesto da bi jo zavrglo. Strinja se, da je privolil v umik primarnega tožbenega zahtevka, ni pa privolil v spremembo novega podrednega kot tudi primarnega tožbenega zahtevka. Sodišče bi bilo po njegovem mnenju dolžno postopati na podlagi 188. člena ZPP in glede tožbenega zahtevka po tožbi postopek ustaviti s sklepom, kar pa ni storilo, niti z izdano sodbo, pač pa je v nasprotju s 184. členom ZPP dovolilo spremembo tožbe, neupoštevaje določilo drugega odstavka 108. člena ZPP. S tem je kršilo tudi 2. člen ZPP, saj ni odločalo v mejah postavljenih zahtevkov, kar bi lahko le, če ne bi pozvalo tožnice na popravo tožbe. Kršilo je tudi določilo 8. člena ZPP, saj ni obrazložilo, katera dejstva šteje za dokazana, torej manjka vestna in skrbna presoja dokazov. Sodišču očita, da čeprav je na naroku 30. 6. 2016 s sklepom dovolilo spremembo tožbe in ugotovilo, da je toženec privolil v umik tožbe, v sodbi ni ustavilo postopka. Opozarja, da je tožnica zahtevala overitev podpisa na pogodbi z dne 3. 7. 2014, sodišče pa je v nasprotju s svojo ugotovitvijo odločilo, da datum sklenitve darilne pogodbe iz razsodbe izpusti oziroma ta del zahtevka zavrne, s čimer je razsodba postala neizvršljiva, saj pogodba ni določena. Čeprav sodišče ugotavlja, da datum sklenitve pogodbe ni pomemben, je zaradi specialnih zakonov ta za sklenitev pravnega posla bistvenega pomena. Ker sodišče razsoja v prid darilne pogodbe z dne 3. 7. 2014, bo morala tožnica pri vpisu v zemljiško knjigo predložiti to pogodbo, ki pa ji bo za vknjižbo manjkal bistveni del, to je odmera davka, ki pa jo vsebuje darilna pogodba z dne 28. 7. 2014. Razlogi sodbe so si v nasprotju, tako da je ni moč preizkusiti. Osnova tožbe na overitev podpisa je določena listina, katere podpis se overja, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, medtem ko povzetek zemljiškoknjižnega dovoljenja in navedba IV. točke darilne pogodbe darilne pogodbe ne zadošča za izvršljivost določbe. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi tudi v tem, da sodišče ne povzame izpovedb zaslišanih strank, čeprav navaja ta dokaz med izvedenimi dokazi. Edino v 5. točki navede, da je toženec potrdil podpis pogodbe in da je tožnica podpisala pogodbo (časovno) pred njim. Istovrstna kršitev po mnenju toženca obstoji tudi zato, ker se sodišče ne opredeli do ugovora toženca, ki ga opira na 15., 18., 39. in 40. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz izpovedb strank namreč izhaja, da se stranki nista sporazumeli o tem, da bi toženec svoj delež parcele podaril tožnici, ona pa bi to daritev sprejela (ni sprejela podarjenega deleža, ampak je od očeta zahtevala del pričakovane dediščine), prav tako toženec ni izrazil svobodne in resne volje glede tega. Volje za sklenitev darilne pogodbe stranki druga drugi nista izrazili niti dogovorili njene vsebine, tako da tudi s podpisom obeh pogodbenih strank pogodba ni bila sklenjena. Poudarja, da je podpisal pogodbo vnukinjama nepremišljeno in ker je ni prebral. Obljuba toženca tožnici, da bo prejela od njega navedeno parcelo kot zapuščino, ne pomeni volje za sklenitev darilne pogodbe. Nadalje navaja, da je bila podlaga (nagib) za sklenitev pogodbe na strani tožnice ta, da prejme dediščino, in to na način, ki je v nasprotju z moralnimi načeli, s čimer utemeljuje ničnost pogodbe na podlagi 39. člena OZ. Z vidika moralnih načel je nedopustno, da toženec ni niti prebral listine, prav tako tudi dejstvo, da je tožnica od toženca zahtevala parcelo kot dediščino, kar nasprotuje zakonu o dedovanju. Ker se sodišče ni opredelilo do teh toženčevih ugovorov, sodba nima razlogov o odločilnih dejstev. Navaja, da je tožnica govorila o obljubi toženca, da bo delež na navedeni parceli dobila ona, kar pa še ni dokaz, da sta se dogovorila za sklenitev darilne pogodbe. Sodišče utemelji svojo odločitev izključno na dejstvu, da je toženec podpisal pogodbo, da je na njeni podlagi UE izdala potrdilo in FURS izdal odločbo o odmeri davka, ne navede pa, da gre za dve različno datirani pogodbi. Darilna pogodba je bila podpisana s strani toženca brez pravne podlage. Očitno sodišče meni, da ker je toženec pogodbo podpisal, je imel namen podariti nepremičnino tožnici, kar ne vzdrži resne presoje glede na dejansko stanje. Dejstvo, da naj bi toženec vedel, da je šlo za „srnico“, ne zadošča za ugotovitev, da sta stranki sklenili darilno pogodbo v skladu s 15. členom OZ. Toženčev namen ni bil podpisati darilne pogodbe, čeprav je tožnici obljubil delež, saj ni poznal njene vsebine. Darilna pogodba ni imela podlage, saj toženec ni imel darilnega namena, zato je nična, podpis toženca pa ob tem nepomemben. Tožničine žalitve in grožnje tožencu ter ženi (tožničini materi), nasilno razmetavanje doma staršev predstavljajo nadaljnji razlog ničnosti, saj njena ravnanja pomenijo kršitev moralnih načel, ki veljajo med otroki in starši. Sodišču očita neuporabo 39. in 40. člena OZ glede na izveden dokazni postopek in poudarja, da ugotavljanje ničnosti ni vezano na zastaralne roke. Zaključek, da je do napak volje prišlo ob sklenitvi pogodbe 3. 7. 2014, je nesprejemljiv.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni povzelo izpovedb zaslišanih strank. Sodišče namreč ni bilo dolžno povzeti celotnih njunih izpovedb, temveč napraviti dokazno oceno v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP glede dejstev, ki so bistvena za odločitev. Tej zahtevi je sodišče zadostilo, zato je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi pravkar navedenega člena.

6. Prav tako ni podana nobena od nadalje uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču kršitev drugega odstavka 108. člena ZPP, ker tožbe ni zavrglo, temveč je tožnico pozvalo na njeno popravo oziroma dopolnitev tožbe, čeprav jo je zastopala odvetnica. Navedeno določbo, ki je določala takojšnje zavrženje je namreč Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, ker je bila takšna ureditev očitno nesorazmerna z morebitnim pozitivnim vplivom na pospešitev postopka oziroma je prekomerno posegala v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Res je, da bi moralo sodišče po umiku tožbe v delu primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila praviloma glede tega izdati sklep o ustavitvi postopka, a ob neposrednem učinku izjave o umiku tožbe in deklaratorni naravi sklepa sama opustitev izdaje navedenega sklepa še ne predstavlja relativne bistvene kršitve, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost končne odločitve.(1) V čem naj bi bil toženec prikrajšan zaradi neizdaje sklepa, v pritožbi niti ne pojasni. Končno je sodišče prve stopnje s tem, ko je na naroku 30. 6. 2016 dovolilo spremembo tožbe, čeprav ji je toženec nasprotoval, postopalo v skladu z zakonskim pooblastilom iz prvega odstavka 185. člena ZPP, ki ga je zakonodajalec upravičil s smotrnostjo za dokončno ureditev razmerja med strankama.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je bila sporna darilna pogodba kot zavezovalni pravni posel med strankama veljavno sklenjena 3. 7. 2014, ko jo je poleg tožnice podpisal tudi toženec. Pritožnik ne more vnesti dvoma o njegovi pravilnosti s pritožbenimi navedbami, da obstojita dva izvoda pogodbe, od katerih je na enem naveden datum sklenitve 3. 7. 2014 (A3), na drugem pa 28. 7. 2014 (A4). Kot pravilno ugotovi sodišče prve stopnje, datum sklenitve pogodbe ni bistvena sestavina pogodbe, ki bi kakorkoli vplivala na njeno veljavnost; četudi pogodba ni datirana, je veljavno sklenjena. Poleg tega je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo razlog, zakaj sta datuma na po vsebini povsem enakih pogodbah različna. Pogodba, datirana s kasnejšim datumom, se od druge razlikuje le v tem, da je bila prijavljena za odmero davka na FURS-u. Ob dejstvu, da sta izvoda darilne pogodbe v bistvenih sestavinah (z istim predmetom razpolaganja) po vsebini identična in si torej ne konkurirata v smislu, kateri od njiju velja, se navedba datuma sklenitve pogodbe v izreku ne zahteva za individualizacijo pogodbe. S tem, ko je sodišče izpustilo datum sklenitve iz izreka, ta ni postal nedoločen in neizvršljiv, kot to poudarja toženec v pritožbi. Zakaj bi bili ti dve prvini izreka, ki tožnici omogočata, da doseže učinkovito oziroma želeno pravno varstvo, v interesu toženca, ni jasno. Iz istega razloga je odveč in obenem neutemeljena bojazen toženca, da dejanski zaključek v razlogih izpodbijane sodbe, da je bila pogodba sklenjena 3. 7. 2014, preprečuje tožnici, da bi zemljiškoknjižnemu sodišču ob vložitvi predloga za vknjižbo nadaljnje (so)lastninske pravice na obravnavani nepremičnini, predložila pogodbo, datirano z datumom 28. 7. 2014, ki vsebuje potrdilo FURS-a, da je bila darilna pogodba predložena v prijavo za odmero davka na darila, in zato izpolnjuje pogoje za overitev toženčevega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu oziroma za vpis v zemljiško knjigo.

8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženčeve navedbe o tem, da je toženec podpisal pogodbo, ne da bi jo prebral, zaradi groženj (45. člen OZ), pod prisilo oziroma na ukaz, zaradi izsiljevanja, da sklenjena pogodba ne ustreza pogodbeni volji strank, da je bila pogodba podpisana brez svobodne in resne volje (18. člen OZ), pomenijo napake volje, ki so razlog za izpodbijanje pogodbe. Njihovo uveljavljanje je omejeno z dveh vidikov, časovno na enoletni prekluzivni rok od dneva, ko upravičenec izve za razlog izpodbojnosti oziroma ko preneha sila (99. člen OZ), pa tudi vsebinsko, vezano na vložitev oblikovalne tožbe. Ob tem, da toženec darilne pogodbe ne izpodbija z (nasprotno) oblikovalno tožbo v tem postopku in ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec niti ne zatrjuje, da bi sklenjeno darilno pogodbo izpodbijal kdajkoli prej, se v konkretnem primeru niti ni treba ukvarjati z vprašanjem pravočasnosti uveljavljanja, pritožbenemu sodišču pa ne opredeliti do pritožbene navedbe toženca, da je zanj nesprejemljiv zaključek, da je prišlo do napake volje 3. 7. 2014. Kot se izkaže, sodišče tega dejstva ne ugotavlja, temveč ga nasloni na trditev toženca.

9. Toženec si s kopičenjem obsežnih pritožbenih trditev, ki se mestoma izčrpajo v povzetku zakonske dikcije, mestoma pa so nadgradnja navedb, podanih v postopku na prvi stopnji, zaman prizadeva dokazati, da je obravnavana darilna pogodba nična. Njegovo prizadevanje je razumljivo, saj uveljavljanje ničnosti pogodbe ni omejeno z rokom in ne zahteva vložitve posebnega zahtevka. Sodišče lahko ugotavlja ničnost pogodbe kot predhodno vprašanje, a le, če ima zanjo podlago v trditvah pravdnih strank. V danem primeru se izkaže, da nobena od pritožbenih navedb ne pomeni ničnostnega razloga, temveč je vsem skupno, da jih pritožnik izpelje iz zatrjevane tožničine grožnje tožencu.

10. Darilna pogodba po pritožbenih navedbah toženca ni imela podlage zaradi pomanjkanja darilnega namena, ker pogodbe pred podpisom ni prebral, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni kvečjemu okrnjeno voljo za sklenitev pogodbe in s tem izpodbojni razlog. Ista pogodba naj bi bila glede na pritožbeno razlogovanje sklenjena na nedopustni podlagi, ker naj bi do nje prišlo zaradi tožničinega nemoralnega ravnanja – žaljenja oziroma grožnje. Grožnja, čeprav huda, zavržna in v nasprotju z moralo, je izpodbojni razlog. Glede na to, da je grožnja kot taka vedno nemoralna, bi ob sledenju toženčevi pritožbeni tezi, vedno privedla do ničnosti pogodbe, posebna ureditev grožnje in predvidene sankcije zanjo v jasni določbi 45. člena OZ pa bi bila odveč. To je nesprejemljivo in zagotovo ni bil tak zakonodajalčev namen.(2) Na splošno bi veljalo, da bi nedopusten nagib povzročil ničnost pogodbe, čeprav tožnica ne bi vedela, da je bistveno vplival na toženčevo odločitev skleniti darilno (neodplačno) pogodbo (tretji odstavek 40. člena OZ), a v konkretnem primeru sploh ne gre zanj. Toženec se namreč v njegovi preobleki ponovno sklicuje na grožnjo tožnice oziroma zahtevo toženčevih vnukinj za podpis darilne pogodbe, kar je, kot že pojasnjeno, lahko le razlog za izpodbojnost pogodbe.

11. Nenazadnje, kolikor je razumeti pritožbene navedbe, naj bi darilna pogodba nasprotovala tudi prisilnim predpisom, konkretneje ZD, ker naj bi tožnica zahtevala parcelo kot dediščino in ne kot darilo. Če toženec s tem meri na neveljavno toženčevo razpolaganje s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti, ki bi bilo v nasprotju z določbo 103. člena ZD, zanj v danem primeru ne gre. Z darilno pogodbo je namreč toženec za časa svojega življenja veljavno neodplačno razpolagal s svojim solastninskim deležem na sporni nepremičnini v korist tožnice, sicer potencialne zakonite dedinje po njem. Na tak zaključek ne more vplivati domnevna tožničina zahteva, naj ji podari solastninski delež na nepremičnini kot dediščino, kar izpostavlja pritožba.

12. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Zavrnitev pritožbe privede tudi do zavrnitev zahteve za povrnitev pritožničinih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, ni bil potreben, zato stroškov zanj pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je na zapisnik o naroku z dne 30. 6. 2016 ugotovilo, da je bil podan umik tožnice, kot tudi soglasje toženca k umiku.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VSL I Cp 1009/2015 z dne 16. 9. 2015.