Jedro

Obsojencu se je očitalo, da je poskusil storiti kaznivo dejanje goljufije s predložitvijo ponarejene dokumentacije, da bi kupil avto na kredit, ki ga ni nameraval plačati. Okoliščina, kdo je pripravil ponaredke, ni odločilno dejstvo, ki bi ga bilo treba ugotavljati, zato opustitev izvajanja dokazov v tej smeri ne predstavlja kršitev 2. odstavka 17. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni I.N. se oprosti plačila stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trebnjem je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega I.N. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ in mu izreklo kazen pet mesecev zapora. Obenem je preklicalo dve obsojencu izrečeni pogojni obsodbi in mu izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega I.N. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega I.N. je dne 28.06.2000 vložil na Okrajno sodišče v Trebnjem zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Kazenskega zakonika s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v zakonit postopek in ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je le-ta neutemeljena. Sodišče je pravilno uporabilo Kazenski zakonik in ni zagrešilo procesnih kršitev.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki se nakazuje v napačni oceni dokazov, predvsem izpovedbe priče A.P., kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da se je v postopku pomanjkljivo postopalo, ker se ni ugotavljalo, kako je prišlo do spornega potrdila o izplačanem osebnem dohodku na tekoči račun obtoženca pri banki z dne 04.04.1997, ki izkazuje lažno stanje dobroimetja na tekočem računu obtoženca. Na tem potrdilu je lažen podpis in lažen žig banke z lažnimi podatki. Te listine pa je ustvaril prizadeta priča P.A., kateremu pa je obdolženec resnično dolgoval 180.000 SIT iz opravljenih gostinskih uslug. P.A., ki mu sodišče poklanja vero, je potrditvah obsojenca z grožnjami izsiljeval obsojenca in tudi falsificiral potrdila, s katerimi je on razpolagal, ne pa obsojenec, med drugim tudi z lažnim podpisom K.B. Sodišče ni dopustilo možnosti grafološke preveritve pisave obdolženca in P.A., da bi se preverila pisava in s tem tudi vprašanje verodostojnosti in resnicoljubnosti obsojenca. Če pa obsojenec nima nič skupnega z nastankom in uporabo lažnega potrdila banke, kar vse je delo priče P.A., ki je na ime obtoženca sklenil leasing pogodbo pri podjetju A.S.T., bi se z izvedbo tega dokaza lahko ugotovila obsojenčeva nedolžnost. Ker pa se to v postopku ni storilo, niti preverjalo P. izsiljevanje, kar bi lahko potrdila priča N.E., pa ti dokazi niso bili dopuščeni, je bila podana kršitev pravice do obrambe in v posledici tega tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter obtožencu naprteno dejanje, ki ga ni storil in ki se ga pripisuje njemu zaradi pooblastila, ki ga je dal P.-ju, dasiravno je storilec tega dejanja sam P.A. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s svojimi izvajanji v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom. S tem ko vložnik zatrjuje, da obsojenec ni storilec očitanega kaznivega dejanja, ampak je to P.A., uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vložnik zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka in sicer pravice do obrambe, ki naj bi jo tako prvostopno, predvsem pa pritožbeno sodišče kršili s tem, da nista izvedli po obrambi predlaganih pomembnih dokazov v korist obsojenca, iz katerih bi nedvomno sledilo, da je storilec očitanega kaznivega dejanja P.A. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZKP sodišča in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Po 2. odstavku tega člena pa morajo ti organi enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Ta določba ZKP v nobeni smeri ni bila prekršena. Ugotovljeno dejansko stanje v napadeni pravnomočni sodbi, da je obsojenec poskušal spraviti družbo P.l. SLO d.o.o. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jo s tem zapeljati, da bi v svojo škodo njemu odobrila nakup vozila na obroke s tem, da je dne 23.04.1997 v T. podjetju A.S., ki je zastopnik podjetja P.l. SLO, d.o.o., predložil prošnjo za nakup na obroke novega osebnega avtomobila in priložil ponarejeno bančno potrdilo z dne 04.04.1997, potrdilo o osebnem dohodku, odstopno izjavo in upravno izplačilno prepoved, v katerih je lažno navedeno, da je zaposlen pri podjetju S. d.o.o. L. in da je v zadnjih treh mesecih prejel povprečni neto osebni dohodek v višini 128.693,00 SIT, te listine pa so bile opremljene s ponarejenim podpisom nekdanjega direktorja S. d.o.o. L., K.B. in s ponarejeno štampiljko tega podjetja, je skladno z izvedenimi dokazi. Obramba je v pritožbenem postopku, kolikor obsojenec že v svojem zagovoru med posameznimi preiskovalnimi dejanji pred sodiščem prve stopnje ni povedal istega, predlagala izvajanje dokazov, ki naj bi dokazovali, da obsojenec ni avtor navedenih ponaredkov, ampak da je to A.P. Te dokazne predloge je pritožbeno sodišče ob reševanju na drugi stopnji zavrnilo in odločitev ustrezno obrazložilo, ko je ugotovilo, da izvajanje teh dokazov glede na predmet obtožbe sploh ni potrebno, ko se obsojencu očita, da je poskusil storiti kaznivo dejanje goljufije s predložitvijo ponarejene dokumentacije, da bi kupil na kredit, ki ga ni nameraval plačati, določeni osebni avto. Dejstvo, kdo je konkretno ponaredil predloženo dokumentacijo, tako ni bilo predmet niti obtožbe niti poznejše pravnomočne sodbe in tudi ne predstavlja ta okoliščina - kdo je ponaredke pripravil - tistega odločilnega dejstva, ki bi ga bilo treba ugotavljati v postopku rednega sojenja in bi opustitev dokazovanja dejstev v tej smeri predstavljala kršitev 2. odstavka 17. člena ZKP. Kot izvršitveno dejanje v obravnavanem primeru se med drugim navaja predložitev lažne dokumentacije prodajalcu avtomobilov. V tej smeri pa so bili izčrpani vsi dokazni predlogi tako obtožbe kot obrambe, tako da niti prvostopnemu sodišču, pa tudi ne pritožbenemu sodišču, ki je ocenjevalo pritožbene ugovore v tej smeri, ni mogoče očitati kršitve pravic obrambe, ko nekateri predlagani dokazi niso bili izvedeni z obrazložitvijo, da za odločitev o predmetu obtožbe niso pomembni. Vložnik zaradi povedanega z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravic obrambe ni mogel imeti uspeha. Kot že rečeno, pa uveljavljanje deloma nepopolno in deloma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena očitana kršitev zakona, zahteva pa je vložena predvsem zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila stroškov s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 4. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.