Prvostopenjski organ tudi ob tožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje 60 dni za omejitev policijskih pooblastil že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, kot že navedeno, morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.
I.Tožba se zavrže.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Potek upravnega postopka
1.Z izpodbijano odločbo je generalni direktor policije višjemu policistu kriminalistu A. A. (sedaj tožeči stranki v upravnem sporu, v nadaljevanju tožnik) na podlagi prvega odstavka 62. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) za 60 dni od vročitve odločbe začasno omejil izvajanje policijskih pooblastil tako, da mu je odvzel službeno orožje in službeno izkaznico. Hkrati je naložil neposredni vodji, da odreja policistu delo primerno njegovemu zdravstvenemu stanju. Odločeno je bilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Policist je bil na podlagi ocene zmožnosti za opravljanje nalog policije dne 10. 10. 2024 ponovno obravnavan na Zdravstveni komisiji policije. Po pregledu zdravstvene dokumentacije in opravljenem razgovoru s policistom je Zdravstvena komisija policije izdala oceno zmožnosti za opravljanje nalog policije, iz katere izhaja, da policist začasno ni zmožen opravljati nalog policije.
2.Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je prišlo do kršitev pravil postopka, saj je konkretno B. B., kot izvajalec medicine, sodelovala tudi v zdravstveni komisiji policije, pri čemer je sama na prvi stopnji zdravniškega pregleda predlagala, da Zdravstvena komisija poda oceno zmožnosti, naposled pa je bila sama članica te Zdravstvene komisije, je tožena stranka pojasnila, da je navedena izvajalec medicine dela, ki v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZODPol lahko poda predlog za oceno zmožnosti policista za opravljanje nalog policije zaradi okoliščin iz prvega odstavka tega člena. Kot je razvidno iz ZODPol navedeni člen daje možnost za začasen odvzem policijskih pooblastil, ko je policist zaradi psihičnih težav nezmožen opravljati naloge policije. Iz prejete dokumentacije izhaja, da je policistu med ostalimi diagnozami odkrita tudi diagnoza okvare zdravja, duševne in vedenjske motnje zaradi uporabe alkohola. Tožnik je bil dne 3. 10. 2024 vabljen na zdravniški pregled v Ambulanto medicine dela, Službe za varnost in zdravje pri delu, Ministrstva za notranje zadeve, nato pa še na zdravstveno komisijo policije 10. 10. 2024. Iz zapisnika zdravstvene komisije policije z dne 10. 10. 2024 izhaja, da je v primeru tožnika komisija odločila, da se predlaga, da začasno ni zmožen za opravljanje nalog policije. Generalni direktor policije je po sprejeti oceni in pregledu dokumentacije sledil predlogu zdravstvene komisije policije in v skladu z določbo 17. in 62. člena ZODPol odločil, kot izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe. Tožnik po izpodbijani odločbi opravlja delo na policijski postaji brez sprememb v njegovi plači, po navodilih vodje v obdobju 60 dni, nato pa bo ponovno pozvan na zdravniško komisijo policije, ki bo zopet po pregledu celotne dokumentacije opravila ponovno oceno njegovih zmožnosti za opravljanje dela.
Tožbene navedbe
3.Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu. Tožnik navaja, da je dne 29. 8. 2023 opravil obdobni zdravstveni pregled zaradi poklica pri RS, MNZ, Službi za varnost in zdravje pri delu. Konkretno je pregled opravila B. B., dr. med., specialistka medicine dela, prometa in športa. Iz obvestila o izbranem zdravniku z dne 4. 1. 2024 in iz obvestila o pregledani osebi z dne 4. 1. 2023 je razvidno, da bo oceno podala Zdravstvena komisija policije, ki je nato dne 11. 1. 2024 podala oceno zmožnosti za opravljanje nalog policije, iz katere izhaja, da je tožnik zmožen za opravljanje nalog policije. Tožnik je bil vabljen na pregled na zdravstveno komisijo dne 10. 10. 2024 in za ta namen dne 3. 10. 2024 odšel na laboratorijske preiskave, kot izhaja iz laboratorijskega izvida z dne 3. 10. 2024. Po prejemu vabila je tožnik opozoril, da so mu kršene pravice iz 33. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1), vendar se njegovo opozorilo ni upoštevalo. Iz razgovora na zdravstvenem pregledu dne 10. 10. 2024 je Zdravstvena komisija policije obrazložila tožniku, da sumi, da ima tožnik na podlagi laboratorijskega izvida težave z alkoholom. Tožnik je zatrdil, da alkohola ne uživa, da nima težav z alkoholom, saj od 11. 1. 2024 dalje popolno abstinira. Tožnik tudi navede, da so bile povišane vrednosti, kot izhajajo iz laboratorijskih izvidov, od dovoljenih mejnih vrednosti, kar v konkretnem primeru ne drži, saj so bile vrednosti minimalno čez dovoljeno vrednost. Tožnik je tudi mnenja, da je prišlo do kršitve pravil postopka, saj je konkretno dr. B. B. kot izvajalec medicine sodelovala pri Zdravstveni komisiji policije, pri čemer je sama na prvi stopnji zdravniškega pregleda predlagala, da zdravstvena komisija poda oceno zmožnosti in naposled je bila sama članica te zdravstvene komisije. Tako je iz tega razloga izpodbijana odločba v nasprotju z zakonom. Tožnik nadalje meni, da se pritožbeni organ ni opredelil do vseh pritožbenih navedb, zato so utemeljitve pavšalne, neutemeljene in se jih ne da preizkusiti. Zgolj navedba pritožbenega organa, da ima tožnik odprto sodno pot v primeru zavrnitve pritožbe, ne zadosti pravnemu temelju presoje vseh navedb in podanih dokazov. Smiselno enako velja glede zaključka pritožbenega organa, ker le-ta sam navaja, da gre iz pritožbenega postopka nedvomno zaključiti, da gre za nezaključeno zadevo, saj bo tožnik dne 5. 11. 2024 opravil UZ trebuha, saj naj bi osebna zdravnica tudi sama prišla do sklepa, da je potrebno preveriti oziroma izključiti morebitne bolezni jeter in druga zdravstvena stanja tožnika. Tožnik je vseeno opravil ultrazvočno preiskavo trebuha in prejel izvid, iz katerega izhaja zdravniško mnenje: suspektno za začetno steatozo jeter. Tožnik je opravil še samoplačniško biokemijsko in imunološko preiskavo, ki je kjer je prišlo do zaključka, da če je CDT preiskava izvedena zaradi suma kronične zlorabe alkohola, je v tem primeru potrebna dodatna diagnostika s preiskavami GGT, ASL in ALTMCV. Tožnik je navedel, da ne uživa alkohola, da je skrajno pretresen, neizmerno duševno trpi, da se mu zaradi suma uživanja in zlorabe alkohola sedaj omejuje izvajanje njegovih policijskih pooblastil, zato predlaga, da sodišče imenuje izvedenca medicinske stroke. Tožnik tako meni, da je prišlo do več drugih bistvenih procesnih kršitev pri izdaji prvo in drugostopenjske odločbe. Odločba namreč nima zadostne obrazložitve, ki bi ustrezala kriterijem 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi oziroma odpravi in ugodi tožbi tožnika ter odločbo z dne 16. 10. 2024 v celoti odpravi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. V obeh primerih predlaga povrnitev stroškov postopka.
Odgovor na tožbo
4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz izpodbijanih odločb. Navaja, da Ministrstvo za notranje zadeve preventivne zdravstvene preglede zagotavlja v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZVZD-1 in pravilniki, izdanimi na njegovi podlagi, ki glede na vrsto, način, obseg in roke ustreza tveganjem za varnost in zdravje pri delu. Tveganja za varnost in zdravje pri delu so ocenjena v skladu z zahtevami 14. člena ZVZD-1 v izjavi o varnosti z oceno tveganja ministrstva. Prav tako so v skladu s četrtim odstavkom tega člena v izjavi o varnosti z oceno tveganja določene tudi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem procesu ali za uporabo posameznih sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela. V skladu s 4. členom Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih (v nadaljevanju Pravilnik) so določeni zdravstveni pregledi. Namen preventivnega zdravstvenega pregleda delavca je ugotoviti zmožnosti delavca za delo, ki omejuje delokrog delavčevih obveznosti, hkrati pa mu zagotavlja opravljanje dela, pri katerem ne bo trpelo njegovo zdravje. Glede navajanja razlogov za zdravstvene težave tožnika v tožbi ter priložene dokumentacije k tožbi tožena stranka pojasnjuje, da so pri izvajanju nalog policista še posebej ključni pogoji, ki jih v zvezi z opravljanjem zdravstvene zmožnosti za posest ali nošenje orožja v prilogi 2 določa Pravilnik o zdravniških pregledih posameznikov za ugotavljanje zdravstvene zmožnosti za posest ali nošenje orožja. V seznamu bolezni, poškodb ali stanj, ki vplivajo na varno rokovanje z orožjem in predstavljajo nezmožnost za posest in nošenje orožja, je v poglavju I. nevrološka, psihološka in psihiatrična stanja in obolenja pod točko 6 naveden sindrom odvisnosti od alkohola, razen v medicinsko kontroliranih primerih abstinence najmanj 12 mesecev in brez psihičnih sprememb ali nevroloških komplikacij. Tožnik je bil obravnavan na Zdravstveni komisiji policije, ki je bila imenovana s sklepom o imenovanju Zdravstvene komisije policije. Zdravstvena komisija policije obravnava v skladu z 62. členom ZODPol tudi policiste, za katere ocenjuje, da so se pri njih pojavile okoliščine, ko zaradi težav z duševnim zdravjem začasno niso zmožne izvajati policijska pooblastila. Dne 10. 10. 2024 je bil tožnik obravnavan v Zdravstveni komisiji policije, ki je bila po pregledu zdravstvene dokumentacije in opravljenem razgovoru s tožnikom soglasna, da tožnik začasno ni zmožen opravljati nalog policije. Tožnik je bil praktično pred vsako obravnavo na Zdravstveni komisiji policije pregledan pri izvajalcu medicine dela in pri kliničnem psihologu specialistu, kjer je dobil natančna navodila o nadaljnjih pregledih in razlogih za obravnavo na Zdravstveni komisiji policije. Glede izdaje prvostopenjske odločbe, kjer v obrazložitvi niso navedeni podatki, ki omogočajo preizkus odločbe, tožena stranka poudarja, da je pripravljavec zakona predvsem zaradi občutljivih podatkov, ki se ne navajajo v odločbi, prenesel pripravo ocene na Zdravstveno komisijo policije, ki kot strokovni člen lahko preverja zdravstveno stanje policistov, da so se pri njih pojavile takšne okoliščine, ko zaradi težav z duševnim zdravjem začasno niso zmožni izvajati policijska pooblastila in na koncu predlaga z oceno, ali se naj policistu zaradi njegovega zdravstvenega stanja v skladu z zakonsko določbo 62. člena začasno omeji izvajanje policijskih pooblastil na način, kot je določen v tem členu. Poudarja, da bi v primeru nevarnega delovnega okolja odgovornost za storjeno ravnanje policista iz prejšnjega odstavka, ki mu kljub oceni zdravstvene komisije niso bili odrejeni ukrepi iz 62. člena ZODPol prešla na delodajalca. Glede navedbe tožnika glede neobrazložene odločbe ministrstva tožena stranka meni, da je tudi minister kot drugostopni organ, potem ko preizkusi odločbo prvostopnega organa, v svojem preizkusu zaradi občutljivih podatkov, ki se ne smejo navajati v odločbi, omejen glede na dejstvo, da je odločba generalnega direktorja policije izdana na podlagi ocene Zdravstvene komisije policije, na kateri slonijo občutljivi osebni podatki tožnika in katere tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ nista videla ter se z njimi nista seznanila. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.
Nadaljnje navedbe tožeče stranke
5.V pripravljalni vlogi tožnik nadalje pojasnjuje, da je bil dne 4. 2. 2025 ponovno vabljen na zdravniški pregled v Službo za varnost in zdravje pri delu MNZ, dobil je napotnico za laboratorij in preko osebne zdravnice še za Psihiatrično bolnišnico ..., kjer je opravil splošni psihiatrični pregled. Tožnik je tako pridobil novo zdravniško dokumentacijo in vseskozi trdi in dokazuje, da ni alkoholik, kakor so ga označili v Službi za varnost in zdravje pri delu MNZ in se te "značke" še nekaj časa ne bo znebil. Vseskozi povišan S-CDT ni odvisen samo od alkohola, lahko je tudi bolezensko stanje.
Nadaljnje navedbe tožene stranke
6.V pripravljalni vlogi tožena stranka navaja, da je bila tožniku s strani generalnega direktorja policije izdana še ena odločba dne 17. 2. 2025, s katero se je tožniku podaljšala začasna omejitev izvajanja policijskih pooblastil za 30 dni, tako da so mu odvzeta službeno orožje in službena izkaznica, ki pa je postala pravnomočna. Ker sta bili odločbi z dne 17. 12. 2024 in z dne 17. 2. 2025 dokončno pravnomočni, tožniku pa je po zadnji obravnavi na Zdravstveni komisiji policije dne 12. 3. 2025 vzpostavljeno stanje ponovnega opravljanja policijskih nalog po pogodbi o zaposlitvi, se postavlja vprašanje pravnega interesa za nadaljevanje pravnega postopka pred Upravnim sodiščem RS.
Nadaljnje navedbe tožeče stranke
7.Tožnik je podal vlogo po spremenjenem pooblaščencu in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe, podane v tožbi in dopolnitvi tožbe, kakor tudi na vse razloge, ki so bili podrobno predstavljeni v pritožbi, kakor tudi argumentacijo, ki jo je tožnik navedel ob prejemu vabila na pregled z dne 13. 11. 2024, in sicer na vsebino dopisa z dne 4. 12. 2024. Tožnik torej zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita zavoljo nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitev določb postopka na škodo tožnika.
Glavna obravnava
8.Sodišče je v skladu z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom URS izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu EKČP in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).
9.Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožnika na vprašanje sodišča, kakšen je pravni interes tožeče stranke navedel, da se ugotovi nezakonitost izdane odločbe z dne 16. 10. 2024, s katero je delodajalec grobo posegel v tožnikovo pravico do samega dela, kakor tudi do spoštovanja njegove zasebnosti, saj je na podlagi izdane odločbe bil omejen v izvajanju svojega policijskega dela, posledično pa je bil tudi etiketiran v poklicnem in nenazadnje tudi v zasebnem okolju. Bistvo predmetne zadeve je v tem, da tožnik očita zdravniški komisiji površno postopanje in zaključke, ki ne temeljijo na strokovni argumentaciji, temveč je šlo za vnaprej predvideno tezo, katere zdravniška komisija niti ni ustrezno preučila in podkrepila s strokovnimi mnenji, na kar je tožnik ves čas v postopku tudi opozarjal.
10.Pooblaščenec tožeče stranke je modificiral tožbeni zahtevek tako, da glasi: "Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke št. 1004-290/2024/2 odpravi oz. razveljavi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške predmetnega postopka, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."
Sodišče je izvedlo dokazni postopek in o trditvah strank vpogledalo v izpodbijano odločbo z dne 16. 10. 2024 (priloga A3), v drugostopno odločbo z dne 18. 11. 2024 (priloga A2), v pritožbo z dne 29. 10. 2024 (priloga A4) in druge listinske dokaze v spisu ter zaslišalo tožnika. Slednji je izpovedal, da je srž problema v visoki vrednosti S-CDT v krvi, kljub temu, da je abstiniral. Tožnik tudi očita zdravniški komisiji, da ni zadostno preučila njegovega primera. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju prič ter izvedenca medicine dela, prometa in športa, saj ni pogojev za vsebinsko obravnavo izpodbijane odločbe.
Sodna presoja
Tožba ni dovoljena.
V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločitev, ki se nanaša na začasno omejitev izvajanja policijskih pooblastil tožniku tako, da mu je odvzeto službeno orožje in službena izkaznica, za 60 dni od vročitve izpodbijane odločbe.
Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).
Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Torej vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.
Tožnik meni, da je pravni interes za obravnavo izpodbijane tožbe podan v tem, da se ugotovi nezakonitost izdane odločbe z dne 16. 10. 2024, s katero je delodajalec grobo posegel v tožnikovo pravico do samega dela, kakor tudi do spoštovanja njegove zasebnosti, saj je na podlagi izdane odločbe bil omejen v izvajanju svojega policijskega dela.
Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil tožnik omejen v izvajanju policijskih pooblastil za 60 dni (iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe) od dneva vročitve te odločbe. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je bila njena vročitev opravljena 23. 10. 2024,1 kar pomeni, da je obravnavani ukrep prenehal veljati po 60 dneh, 22. 12. 2024. Ob takih okoliščinah pa si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, v katerem je bil omejen v izvajanju policijskih pooblastil je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera torej odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči. Prvostopenjski organ namreč tudi ob tožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje 60 dni za omejitev policijskih pooblastil že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, kot že navedeno, morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.2
Tožnik je vložil izpodbojno tožbo in ne ugotovitvene tožbe na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Sodišče ne sme samovoljno zaključiti, kakšen je zahtevek tožnika, saj je tožnik tisti, ki se odloči o tožbi ter po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, torej tisto, kar s tožbo želi doseči. Navedeno je tako izraz zahtev poštenega postopka iz 22. člena URS kot tudi pravice do sodnega varstva v upravnem sporu iz 23. člena v povezavi s 157. členom URS. Temu v celoti sledi tudi ureditev ZUS-1, ki jasno opredeljuje, kaj tožnik s tožbo lahko zahteva (33. člen ZUS-1) in to v celoti prepušča njegovi odločitvi (30. člen ZUS-1). Le v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, lahko sodišče odstopi od tako postavljene zahteve in odloči na način, ki ga tožnik ni zahteval. To ureja ZUS-1 npr. v drugem odstavku 64. člena ZUS-1, ki omogoča, da kljub zahtevi tožnika, da se izpodbijani akt odpravi (izpodbojna tožba), sodišče odloči tako, da (le) ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, ker to narekujejo posebne okoliščine zadeve3.
Sodišče tožnika ni pozivalo4 naj zahtevek spremeni in zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz zadeve opr. št. I Up 159/20155, iz katere izhaja, da sodišče prve stopnje tožnika ni dolžno pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe. Sodišče mora pozvati tožnika na razjasnitev tožbe, če je ta nerazumljiva, ker njene volje ni mogoče ugotoviti. To pa ne velja v primeru, če meni, da tožbi glede na postavljeno tožbeno zahtevo ter okoliščine zadeve ni mogoče ugoditi in jo je treba zavreči (ali zavrniti). Povedano drugače, sodišče ni dolžno tožnika pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval. To stališče je Vrhovno sodišče RS potrdilo že večkrat6. Sodišče je tožnika sicer pozvalo, da pojasni pravni interes, vendar je tožnik modificiral tožbeni zahtevek na izpodbijanje odločbe in ne na ugotovitev nezakonitosti odločbe.
Prav tako niso izpolnjeni pogoji za upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1, ki opredeljuje t.i. subsidiarni spor, o katerem odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1). Določba 4. člena ZUS-1 predstavlja zakonsko realizacijo drugega odstavka 157. člena Ustave RS. Tožba po 4. členu ZUS-1 je torej zadnje sredstvo (ultima ratio), ki preprečuje, da bi tožeča stranka ostala brez vsake možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti z akti kršijo njena temeljna upravičenja7.
Na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (druga alineja) in prepoved nadaljevanja dejanja (tretja alineja). Tožnik, kot je že obrazloženo v tožbi, ni postavil ne ugotovitveni zahtevek. Zgolj sklicevanje tožnika na kršitev ustavnih pravic (14. in 22. člena URS) še ne konstruira dovoljene tožbe. Tako tudi ni podana procesna predpostavka iz 4. točke 36. člena ZUS-1 za tožbo, ki izhaja iz določila 4. člena ZUS-1.
V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo več ne posega, zato tožnik več nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Ker je potrebno paziti na obstoj procesnih predpostavk ves čas postopka, je sodišče iz razloga po 4. in 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrglo8.
Stroški postopka
Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče odločilo, da stroške v zvezi s tožbo nosi vsaka stranka sama.