Jedro

Tožnik je v ponovljenem postopku spremenil tožbeni zahtevek zoper toženca tako, da ga je razširil še za eno obliko negmotne škode - za duševne bolečine zaradi skaženosti. Za ostale tri oblike negmotne škode (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi skaženosti, strah) mu je sodišče prve stopnje v prvem sojenju odmerilo odškodnino v celotnem vtoževanem znesku. Ugotovilo je celo bistveno višjo škodo, kot jo je tožnik zahteval od tožencev, vendar se je pri sojenju moralo držati mej postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik zato pri spremembi tožbe v ponovljenem postopku s povečanjem zahtevka ni bil omejen le do višine valoriziranega zneska odmerjene odškodnine v prvem postopku.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je drugotoženka traktor kupila sama s svojim zaslužkom, in ga dala registrirati na prvotoženca, ker je ta pač imel vozniški izpit. Ker velja kot lastnik motornega vozila tisti, ki je vozilo nabavil zase, ne pa tisti, ki je registriran kot lastnik, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da za povzročeno škodo odgovarja tudi drugotoženka kot lastnica traktorja (174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so tožene stranke nerazdelno dolžne plačati tožniku negmotno škodo v znesku 1.300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.1.1994 dalje in gmotno škodo v znesku 2.398,90 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.2.1990 dalje. Dosojeni znesek odškodnine za negmotno škodo predstavlja odmerjeno odškodnino za telesne bolečine v znesku 1.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 1.400.000,00 SIT, za strah v znesku 500.000,00 SIT, zmanjšano za tožnikov 70% prispevek k nastanku škode. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke ter pritožbo prvo in drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvo in drugotožena stranka sta vložili proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata spremembo izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje. V reviziji navajata, da je bilo v ponovljenem postopku, ki je tekel na podlagi njunih pritožb, sojeno v njuno škodo. Pravila iz 374. člena ZPP, ki govori o prepovedi spremembe sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, ni mogoče obiti z načelom, da se višina škode za negmotno škodo določa na dan novega sojenja. Valorizacija prej dosojene negmotne škode še zdaleč ne dosega višine odškodnine, prisojene v ponovljenem postopku. Sodišče je napačno razlogovalo, da gre za sosporništvo prvo in drugotožene stranke, ker naj bi bil eden formalni drugi pa dejanski lastnik traktorja. Lastništvo izkazuje pravno veljavno sklenjena pogodba o prodaji oz. nakupu traktorja, ne pa upravna registracija motornega vozila.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če so bile z revizijo izrečno uveljavljane. Toženca uveljavljata kršitev 374. člena ZPP oziroma kršitev prepovedi spremembe sodbe v škodo edinega pritožnika (prepoved reformatio in peius). Navezujeta jo na prvo odločbo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi z dne 23.9.1992 s katero je bilo tožencema in Z. M. d.d. (tretjetožena stranka) nerazdelno naloženo plačilo zneska 323.716,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ta znesek predstavlja odškodnino za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in za gmotno škodo. Odškodnina za negmotno škodo je bila tožniku priznana v celotnem vtoževanem znesku, nato pa zmanjšana za tožnikov 15% prispevek k nastanku škode. Po pritožbah tožencev je sodišče druge stopnje s svojo prvo odločbo z dne 21.5.1993 razveljavilo navedeno sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in jo vrnilo v nov postopek. Revizijsko stališče tožencev je, da bi sodišči v ponovljenem postopku morali soditi v okviru valorizacije prej dosojene odškodnine.

Navedeni revizijski očitek pa ni utemeljen. Uveljavljana kršitev prepovedi odločitve v škodo stranke, ki se je pritožila, je uvrščena v XXV. poglavje ZPP z naslovom Redna pravna sredstva in v razdelek z naslovom Odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi. Nanaša se torej samo na postopek po pritožbi, stori pa jo lahko sodišče druge stopnje le takrat, ko spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Če je ta v pritožbenemu postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, ta prepoved preneha.

Vprašanje primerjave valoriziranega zneska prej dosojene odškodnine z odškodnino dosojeno z izpodbijanima sodbama, je v zvezi z uveljavljano kršitvijo brez pomena. Navedena primerjava bi bila smiselna le v zvezi s kršitvijo postopka po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (vprašanje pravnomočno razsojene stvari), ki pa je toženca ne uveljavljata, pa tudi če bi jo, je ne bi mogla uspešno. Tožnik je namreč v ponovljenem postopku spremenil tožbeni zahtevek zoper toženca tako, da ga je razširil še za eno obliko negmotne škode - za duševne bolečine zaradi skaženosti. Za ostale tri oblike negmotne škode (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi skaženosti, strah) mu je sodišče prve stopnje v prvem sojenju odmerilo odškodnino v celotnem vtoževanem znesku. Ugotovilo je celo bistveno višjo škodo, kot jo je tožnik zahteval od tožencev, vendar se je pri sojenju moralo držati mej postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik zato pri spremembi tožbe v ponovljenem postopku s povečanjem zahtevka ni bil omejen le do višine valoriziranega zneska odmerjene odškodnine v prvem postopku.

Tudi revizijski očitki, s katerimi poskušata toženca omejiti odgovornost le na prvega toženca, češ da drugotožnica ni lastnica traktorja, s katerim je bila povzročena prometna nezgoda, v kateri je tožnik utrpel škodo, ni utemeljena. Da se prvotoženec upira solidarni odgovornosti drugotoženke (oba imata istega pooblaščenca) pomeni, da ne deluje sebi v prid. Za to, da bi sam prevzel odgovornost za nastalo škodo, nima nikakršnega pravnega interesa, tako da uveljavljani revizijski očitek, kolikor izhaja s strani prvotoženca ne more biti upošteven. Vprašanje, ali je bila drugotoženka lastnica traktorja ali ne, pa je odvisno od dejanskih ugotovitev pred sodiščem prve in druge stopnje, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je drugotoženka traktor kupila sama s svojim zaslužkom, in ga dala registrirati na prvotoženca, ker je ta pač imel vozniški izpit. Ker velja kot lastnik motornega vozila tisti, ki je vozilo nabavil zase, ne pa tisti, ki je registriran kot lastnik, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da za povzročeno škodo odgovarja tudi drugotoženka kot lastnica traktorja (174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

Višine dosojene denarne odškodnine za negmotno škodo toženca izrecno ne izpodbijata. Revizijsko sodišče jo je zato preizkusilo v okviru obveznega preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da so bila pri njeni določitvi pravilno uporabljena merila iz 200. člena ZOR oziroma, da ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz navedenega določila.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).