Jedro

Sodišče daje varstvo pred motenjem glede na zadnje stanje posesti tudi pravni osebi, ki s svojimi dejanji izvršuje neposredno dejansko oblast nad stvarjo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v pretežnem delu ugodilo tožbnemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da so jo toženci motili v posesti služnostne pravice hoje in voženj po utrjeni makadamski poti čez parc. št. 275 k.o. T. za potrebe nepremičnin parc. št. 277, 278, 281/9 in 281/10 k.o. T., ki jih ima v zakupu tožeča stranka s tem, da so dne 28.9.1992 preko poti izkopali cca 2 m dolg, 3 m širok in 1,5 m globok jarek ter tako onemogočili hojo in vožnje po obstoječi poti. Sodišče je naložilo toženi stranki, da mora v 8 dneh zasuti jarek preko poti na parc. št. 275 k.o. T. in omogočiti nemoteno uporabo makadamske poti ter toženi stranki prepovedalo v bodoče posegati s takimi ali podobnimi dejanji v tožničino posest služnostne pravice hoje in voženj po navedeni poti.

Hkrati je sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 8.700,00 SIT v roku 15 dni, ter v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče njen zahtevek zavrnilo ter tudi predlog tožene stranke na ukinitev začasne odredbe. Sodišče je med drugim ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil očitani izkop makadamske poti opravljen v samopomoči. Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožena stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 353. člena ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži v plačilo pravdne stroške, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodiču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je podana bistvena kršitev določb ZPP iz I. odst. 354. člena ZPP, ker sodišče predmetnega postopka ni združilo s postopkom P 676/92. V zadevi P 676/92 je namreč tožena stranka tožila Športno društvo P., ki deluje v okviru Krajevne skupnosti T., zaradi motenja posesti, ker je športno društvo preko gradbenega podjetja opravilo na kmetijskem zemljišču tožene stranke ogromna gradbena dela z izkopi zemlje.

Zaradi teh obsežnih in nasilnih posegov je bila tožena stranka prisiljena v okviru dovoljene samopomoči opraviti dne 28. septembra 1992 prekopanje poti na svoji parceli 275 k.o. T.. Na ta način je tožena stranka onemogočila tožeči stranki, da bi lahko prišla z gradbenimi stroji na parcele tožene stranke in nadaljevala z deli.

Dalje pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in poudarja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter sodišče ni upoštevalo vseh pomembnih dejstev, ugotovljenih v zadevi P 676/92. Tožena stranka tudi ne more soglašati z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da je dobila zaradi posega Športnega društva ustrezno zaščito s posestno tožbo. Odločitev sodišča prve stopnje je najmanj preuranjena ter bi moralo sodišče vsaj vpogledati celoten spis P 676/92 ter ob odločanju upoštevati, da na strani tožene stranke obstaja zatrjevana pravica do samopomoči. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški (I. odst. 313. člena ZPP). Sodiče prve stopnje pa predlogu tožene stranke na združitev obravnavane zadeve z zadevo P 676/92 utemeljeno ni sledilo, saj je bil v zadevi P 676/92 izdan motenjski sklep že dne 16.12.1992, kot je poudarilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po I. odst. 354. člena ZPP torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom II.

odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: V postopku zaradi motenja posesti se obravnavanje tožbe omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Vsa druga vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v zvezi s tožbo zaradi motenja posesti, ne morejo biti predmet obravnavanja v okviru te tožbe. Posestno varstvo ima namen, da ščiti obstoječe posestno stanje toliko časa, dokler se to stanje zaradi ustanovitve novega razmerja ali v uradnem postopku ne spremeni.

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o tožbenem zahtevku v celoti upoštevalo navedena načela. Ob dokazih, ki jih je izvedlo in ko toženci niti ne zanikajo očitanega motilnega dejanja, je pravilno zaključilo, da se je utrjena makadamska pot uporabljala po tožeči stranki vse do opravljenega izkopa in motilnega dejanja 28.9.1992. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da predstavlja očitano ravnanje tožencev motenje posesti tožeče stranke, ter so razlogi v tej smeri prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da toženi stranki v postopku ni uspelo dokazati, da je opravila očitani izkop makadamske poti v samopomoči, na katero se znova sklicuje v pritožbi. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni nobene potrebe po kakršnemkoli dopolnjevanju postopka. Okoliščine in dejstva, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 380 tč. 2 ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).