Jedro

Odločilna je primernost skupne odmere denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, ne toliko višina za posamezno obliko nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo 2.493,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; tožena stranka je dolžna tožnici povrniti tudi 1.387,68 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Tožnica v uvodu pritožbe navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe s stroškovnimi posledicami, in sicer naj ji sodišče prisodi še 448,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja. Sklicuje se na ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in poudarja, da je zdravljenje trajalo skoraj 8 mesecev, terapija je bila dolgotrajna, trpela je razne oblike neprijetnosti kar 7,5 mesecev. V skladu z aktualno sodno prakso so te ugotovitve osnova za prisojo višje odškodnine. Meni sicer, da bi bila upravičena do vseh zahtevanih 3.900,00 EUR odškodnine iz tega naslova, torej še 900,00 EUR, vendar zaradi načela ekonomičnosti in stroškov sodnih taks zahteva le še 448,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev, ker je sodišče prve stopnje spregledalo 22 % DDV, ki je bil pravilno priglašen v stroškovnikih. Upravičena je ob 100 % temelju še do 184,68 EUR.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica sicer navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pa iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Strinja se namreč z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede stopnje in trajanja telesnih bolečin, ki jih je trpela v posledici poškodbe v prometni nesreči dne 20.7.2011 in v izpodbijani sodbi ugotovljenimi nevšečnostmi zaradi zdravljenja teh poškodb. Tudi procesnih kršitev ne uveljavlja obrazloženo.

6. Glede na neizpodbijano dejansko stanje je sodišče prve stopnje pri dosoji višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja pravilno uporabilo materialno pravo. Iz 179. člena OZ izhaja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prve stopnje ju je ustrezno upoštevalo. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto, na vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu nudi pravično denarno zadoščenje za prestano in bodočo nematerialno škodo. Sestavni del načela individualizacije je tudi načelo izravnalne pravičnosti: denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Na načelo pravičnosti se osredotoča tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevale pravičnosti, po kateri gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Enakih primerov v sodni praksi sicer praktično ni. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri.

7. Glede na težo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti, ki so bile in so občasno v manjši meri še prisotne pri tožnici v posledici obravnavanega škodnega dogodka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v primerljivih škodnih primerih. Čeprav se tožnica pritožuje le zaradi dosojene odškodnine iz tega naslova, pa je treba upoštevati tudi, da ji je bila prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zahtevani višini 2.900,00 EUR. Odločilna je namreč primernost skupne odmere denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, ne toliko višina za posamezno obliko nepremoženjske škode.(1) Ker je pravna podlaga za dosojo odškodnine v obravnavanem primeru AO+ zavarovanje, tožnici odškodnina iz naslova strahu ne gre. Zato je treba ob primerjavi primerljivih primerov odšteti odškodnino, ki je bila v primerljivih primerih prisojena zaradi strahu. V obravnavanem škodnem dogodku je tožnica utrpela: poko koničastega izrastka leve koželnice, raztrganino vezi sklepa med levo ključnico in lopatico prve do druge stopnje po R. klasifikaciji, zvin levega kolena (in nategnitev vratnih mišic, za kar pa ji odškodnina na podlagi AO+ zavarovanja ne gre). Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ji je bilo dosojenih 3.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 2.900,00 EUR, skupaj torej 5.900,00 EUR. Dosojena odškodnina predstavlja približno 5,5 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS.(2) Vpogled v bazo NEGM pokaže, da dosojena odškodnina, ob upoštevanju, da ne vsebuje odškodnine za strah in poškodbo vratne hrbtenice, ne izstopa od odškodnin, dosojenih za primerljive primere.

8. Glede na pritožbene navedbe se je sodišče druge stopnje podrobneje ukvarjalo z dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja. Tožnica je trpela telesne bolečine na treh delih telesa (v predelu zapestja zaradi poke koželnice, v levi rami in levem kolenu zaradi zvina), in sicer kratkotrajne hude telesne bolečine takoj po nesreči do imobilizacije, srednje hude bolečine najdalj zaradi poškodbe rame do tri tedne, občasne bolečine v rami so se pojavljale do konca zdravljenja, ki je trajalo 7,5 mesecev, lažje občasne bolečine v rami se bodo pojavljale tudi v bodočnosti, bolečine v kolenu in zapestju pa so bile prisotne manj časa in bile so blažje kot bolečine rame. Zaradi poškodb je bila tožnica na dan nesreče in še štirikrat pregledana pri travmatologu, štirikrat pri osebni zdravnici, šestkrat je bila RTG slikana, longeto je nosila štiri tedne, mitelo in elastični povoj dva tedna, z levo roko 7,5 meseca ni mogla opravljati težjih del, dvigovati in prenašati bremen, bila je na 20-tih fizioterapijah, dva do tri meseca doma delala vaje za koleno, enkrat je bila na UZ pregledu leve rame, na ramo in koleno si je dajala obkladke z ledom, dva meseca je vsak drugi dan jemala analgetike. Pritožba ne navede nobenega primera iz sodne prakse, ki naj bi utemeljeval dosojo višje odškodnine. Zaradi uradnega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče vpogledalo v bazo NEGM in ugotovilo, da se v primerljivih primerih dosojajo primerljive odškodnine.(3)

9. Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je od priglašenih in priznanih odvetniških stroškov pravilno na podlagi tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo 22 % DDV v znesku 151,38 EUR (gl. 12 vrstico točke 75 obrazložitve prvostopenjske odločbe).

10. Pritožbena graja torej ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP jih nosi pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.

Op. št. (1): prim. sodbo VS RS II Ips 977/2006 z dne 25.9.2008 Op. št. (2): Ob zaključku sojenja na prvi stopnji novembra 2015 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS 1.082,34 EUR – Ur. l. RS, št. 5/2016. Op. št. (3): prim. npr. za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojeno odškodnino v zadevah II Dor 106/2015, II Ips 625/2007, II Ips 775/2005.