Jedro

Postopek izbire koncesionarja je bil pravilen in zakonit, saj so se upoštevali razpisni pogoji, ki določajo merila za izbor koncesionarja v skladu s koncesijskim aktom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka za koncesionarja za izvajanje obvezne državne javne gospodarske službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju X., izbrala prijavitelja A.A. s.p., medtem ko je prijavo prijavitelja B. d.o.o. - sedaj tožnika, zavrnila kot nepopolno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor v Uradnem listu in na svoji spletni strani objavilo javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje storitev dimnikarske javne službe za več dimnikarskih območij. Za dimnikarsko območje X. sta do roka prispeli dve prijavi. Po opravljenem vsebinskem pregledu prijav je strokovna komisija pripravila poročilo, ki je bilo vsem prijaviteljem posredovano na ustni obravnavi. Dne 14. 7. 2008 je bila izvedena ustna obravnava, na kateri so bili prijavitelji po seznanitvi s poročilom strokovne komisije pozvani, da podajo pripombe na sami ustni obravnavi oziroma v 10-ih dneh od ustne obravnave. Po zaključeni ustni obravnavi je bil prijaviteljem omogočen tudi vpogled v prijave ostalih prijaviteljev. Na ustni obravnavi je zakonitega zastopnika tožnika zanimalo, zakaj se ne upošteva seminar za dimnikarje Ministrstva za okolje in prostor. Pripomnil je tudi, da je pri kadru št. 4 zapisano, da nima ustrezne izobrazbe, čeprav so bila pri prijavi priložena vsa potrebna dokazila, iz katerih je razvidno, da je bil ta kader vpisan v srednjo gradbeno šolo - dimnikar - in jo je v mesecu juniju 2008 tudi dokončal. Naknadno je tožnik tudi po pošti poslal pripombe, v katerih je vprašal, kdo so bili člani strokovne komisije in kakšna je njihova funkcija v postopku. Enako kot na ustni obravnavi ga je zanimalo tudi, zakaj je bil izločen kader št. 4. Prosil je tudi za kopijo vpisne knjige Ministrstva za okolje in prostor z razvidom števila strani tožnika za območje Občine Rogatec. Zanimalo pa ga je tudi, kako koncedent oziroma strokovna komisija preverjata resničnost navedb prijaviteljev. Na vprašanje tožnika, zakaj ni bil upoštevan seminar za dimnikarje Ministrstva za okolje in prostor, koncedent odgovarja, da je prijave ocenjeval glede na določila v točki 10 razpisne dokumentacije - merila, in sicer da se bodo kot ustrezni tečaji, seminarji oziroma usposabljanja upoštevali tečaji, seminarji oziroma usposabljanja, ki so bili izvedeni v okviru obrtne ali gospodarske zbornice ter visokošolskih in drugih izobraževalnih ustanovah ter usposabljanja pri proizvajalcih kurilnih in dimovodnih naprav ali drugih gospodarskih družbah, ki se ukvarjajo s tem področjem in so povezani z opravljanjem dimnikarske službe. Na podlagi navedenega koncedent ugotavlja, da seminar za dimnikarje, ki ga je organiziralo Ministrstvo za okolje in prostor, ne ustreza razpisnim pogojem, saj ni bil izveden v okviru obrtne ali gospodarske zbornice ter visokošolskih in drugih izobraževalnih ustanovah, niti ne gre za usposabljanja pri proizvajalcih kurilnih in dimovodnih naprav ali drugih gospodarskih družbah, ki se ukvarjajo s tem področjem, zato je ugotovitev koncedenta o neupoštevanju navedenega seminarja skladna z določili razpisne dokumentacije. Koncedent navaja tudi, da je podatek o članih strokovne komisije javen ter da imajo prijavitelji možnost vpogleda v sklep koncedenta, s katerim so bili posamezni člani strokovne komisije imenovani. Poleg tega so imenovani člani komisije sodelovali pri izvedbi javnega odpiranja prijav ter so navedeni v vseh zapisnikih o javnem odpiranju prijav. Koncedent pojasnjuje, da lahko v postopku izvedbe javnega razpisa poleg članov strokovne komisije sodelujejo tudi strokovni sodelavci koncedenta, ki so zaposleni prek koncedentov, vendar le-ti v postopku ne odločajo, temveč izvajajo zgolj strokovno-tehnična opravila po navodilih koncedenta. Glede pripombe o neupoštevanju kadra št. 4, prijavljenega pri tožniku, koncedent odgovarja, da je razpisal javni razpis skladno z veljavno zakonodajo, merila in pogoje izbire pa podrobneje opredeljuje Uredba o načinu, predmetu in pogojih za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanje meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS št. 129/04, 57/06 in 105/07, v nadaljevanju Uredba). Le-ta opredeljuje obvezne pogoje za opravljanje predmetne dejavnosti, ki jih je v javnem razpisu upošteval koncedent, prav tako pa kot merilo za izbiro predvideva število in kakovost zaposlenih kadrov prijaviteljev, pri čemer je podrobnejši način določitve uteži z navedenimi merili v celoti prepuščen koncedentu. Koncedent je tako pripravil merila za izbiro, ki v zadostni meri upoštevajo tako število kadrov, kot tudi njihova strokovna znanja in posebne izkušnje, povezane z izvajanjem predmetne gospodarske javne službe. S tega vidika koncedent ugotavlja, da s postavitvijo pogojev in meril v razpisni dokumentaciji ter ocenjevanjem in vrednotenjem ni v ničemer kršil veljavne zakonodaje na razpisanem področju, zato gre argumente prijavitelja v tem delu v celoti zavrniti. Citirana Uredba opredeljuje minimalne pogoje za zaposlene, pri čemer ne dovoljuje upoštevanja kadrov, ki ne izpolnjujejo minimalnih pogojev, določenih z Uredbo. Posledično bi koncedent, če bi sledil argumentaciji tožnika in upošteval kader, ki še ni zaključil izobraževanja v času prijave na javni razpis, kršil določbe veljavne zakonodaje z razpisnega področja. Glede na navedeno gre argumentacijo tožnika v tem delu zavrniti. Na zaprosilo tožnika za kopijo iz vpisne knjige Ministrstva za okolje in prostor, koncedent odgovarja, da iz dopisa izhaja, da prijavitelj ni podal nobenih argumentiranih pripomb, temveč zgolj splošno zahtevo, ki z dokaznim postopkom nima nobene zveze, zato te pripombe oziroma vprašanja niso relevantna za postopek ocenjevanja. Glede pripombe o preverjanju resničnosti navedb prijaviteljev, koncedent odgovarja, da je že v postopku ocenjevanja pregledal vse vloge in pripravil odločitev glede na podatke, ki so bili podani v vlogah, upoštevajoč pogoje in merila iz javnega razpisa. Po podelitvi koncesije pa je koncedent po zakonu dolžan preverjati izvajanje dejavnosti, skladno z veljavno zakonodajo in koncesijskimi pogodbami. Prijavo tožnika je potrebno kot nepopolno zavrniti iz razloga, ker prijavitelj ni zadostil pogojem minimalnega zahtevanega števila kadrov za navedeno območje, saj je bil kader pod zaporedno št. 4 izločen iz razloga, ker tožnik zanj ni predložil dokazila o izobrazbi, v smislu fotokopije dokazila o izobrazbi, saj je priložil zgolj potrdilo o vpisu, ki pa se glede na alinejo i) točke 8 razpisne dokumentacije ne smatra za potrdilo o končanem šolanju. V nadaljevanju obrazložitve pa je podana tudi utemeljitev izbire prijavitelja A.A. s.p. Tožnik vlaga tožbo zaradi nezakonitosti izpodbijane odločbe, ker naj bi bila v postopku razpisa in izbire koncesionarja kršena določila člena 10 Uredbe. Tožeča stranka očita toženi, da je v postopku razpisa in izbire koncesionarja zagrešila nezakonitosti glede uporabe določil citirane Uredbe. Graja predvsem odstopanje od razpisnih pogojev, kot jih določa 10. člen Uredbe, od tistih, ki jih je tožena stranka navedla pod točko 7 razpisa v poglavju „Pogoji, ki jih mora s podelitvijo koncesije izpolnjevati prijavitelj“. Pod šestimi točkami so v tem poglavju navedeni pogoji, ki jih mora pravna ali fizična oseba, registrirana za opravljanje gospodarske javne službe opravljanja dimnikarske službe izpolnjevati, da je lahko koncesionar. V že navedeni točki 7 razpisa pa je tožena stranka pogoje za opravljanje dimnikarske službe oziroma pridobitev koncesije znatno razširila. Odstopanja so več kot očitna. Tožeča stranka smatra, da razširjanje pogojev za pridobitev koncesije od tistih, ki jih določa Uredba, v postopku razpisa ni dopustno. Nadalje tožeča stranka izpodbija zakonitost citirane Uredbe v delu, ki v 16. členu določa, da je za izbiro koncesionarja pristojna Vlada RS z upravno odločbo. Z navedenim je zaradi nemožnosti pritožbe zoper odločbo, kršena z Ustavo RS zagotovljena pravica do pritožbe. Poleg navedenih razlogov tožeča stranka očita odločbi in postopku izbire tudi druge zagrešene nepravilnosti. Tožeči stranki pri upoštevanju izobrazbe neutemeljeno ni bil upoštevan seminar za dimnikarje Ministrstva za okolje in prostor, pri kadru pod št. 4 je v postopku izbire bilo upoštevano, da nima ustrezne izobrazbe, čeprav je tožeča stranka razpisu priložila vsa potrebna dokazila, da je bil ta kader vpisan v srednjo gradbeno šolo kot dimnikar in je izobraževanje pred postopkom izbire tudi uspešno končal. V primeru, da bi se upoštevalo navedeno dejstvo, bi samo točkovanje lahko bilo bistveno drugačno. Prav tako tožeča stranka smatra, da izbrani prijavitelj ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih je zahteval razpis. Nima namreč zagotovljenih zahtevanih prostorskih pogojev, saj poseduje zgolj stanovanje v bloku. Tožeča stranka je tudi prepričana, da je prijavitelj, ki je bil izbran, prijavil fiktivno zaposlitev, saj je bila zaposlitev izvedena neposredno pred potekom roka in bo dimnikarsko službo dejansko opravljal lastnik, prijavitelj sam. V postopku izbire tudi ni bila upoštevana izobrazba direktorja tožeče stranke z obrazložitvijo, da ni bila priložena listina o izkazani izobrazbi, vendar pa tožeča stranka zatrjuje, da je ta podatek razviden iz kopije delovne knjižice, ki je bila priložena in iz katere se vidi dosežena izobrazba. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba zaradi nezakonitosti odpravi in toženi stranki naloži v plačilo nastale stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi z navedbami tožeče stranke, da izpodbija pogoje iz razpisne dokumentacije, ter da je tožena stranka v nasprotju z Uredbo v javnem razpisu za podelitev koncesije dodajala pogoje, ki niso navedeni v Uredbi, navaja, da so pogoji navedeni v 5. poglavju Uredbe, in sicer v njenem 10. in 11. členu. Kot je razvidno iz določb Uredbe, je tožena stranka v celoti ravnala skladno z določbami Uredbe, tako glede pogojev, kot tudi glede meril. Nikakor ni določila meril v nasprotju z veljavnim predpisom, ampak v okviru diskrecije, ki ji jo podeljuje Uredba, samo ocenjevanje pa je v celoti in v skladu s smislom in namenom Uredbe, točkovanje pa je sorazmerno. Točkovanje se deli na dva dela; prvi del predstavlja ocenjevanje števila prijavljenih kadrov, drugi del pa predstavlja dodatno usposobljenost prijavljenih kadrov. Tožena stranka poudarja, da so merila postavljena v okviru določb Uredbe, ki je podlaga za javni razpis za podelitev koncesije in so sorazmerna glede na sledenje ciljev koncedenta, prav tako pa so bila merila v konkretnem primeru v celoti uporabljena pravilno. Ugovor tožeče stranke, da naj bi pristojnost Vlade Republike Slovenije za odločanje v predmetni zadevi izhajale le iz Uredbe, je nesmiseln, saj iz 37. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) izhaja, da upravno odločbo o izbiri koncesionarja izda koncedent. Po določbi 31. člena ZGJS v povezavi s 148. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), je koncedent v predmetni zadevi Republika Slovenija (torej država), ki je pravna oseba, zaradi česar lahko v njenem imenu sprejema odločitve njen zakoniti zastopnik, to je Vlada Republike Slovenije. Po drugi strani pa je v 187. in 188. členu ZVO-1 tudi izrecno določeno, da odločbo o izbiri koncesionarja v primeru prve koncesije izda Vlada Republike Slovenije. Glede navedb tožeče stranke o neupoštevanju seminarja za dimnikarje, ki ga je organiziralo Ministrstvo za okolje in prostor in neupoštevanje pravilne izobrazbe dveh prijavljenih kadrov tožnika, tožena stranka navaja, da je, kot izhaja že iz izpodbijane odločbe, prijave ocenjevala glede na navedbe o vsebini dodatnega izobraževanja na samem dokazilu ter glede na določila v točki 10 razpisne dokumentacije - merila, ki pojasnjuje, kateri ustrezni tečaji, seminarji in usposabljanja se bodo upoštevali. Na podlagi navedenega in vsebine seminarjev, je tožena stranka ocenila, da seminar, ki ga je izvedlo Ministrstvo za okolje in prostor, ne ustreza razpisnim pogojem, saj ni bil izveden v okviru obrtne ali gospodarske zbornice ter visokošolskih in drugih izobraževalnih ustanovah, niti ne gre za usposabljanje pri proizvajalcih kurilnih in dimovodnih naprav ali drugih gospodarskih družbah, ki se ukvarjajo s tem področjem. Tožena stranka dalje navaja, da za kader, prijavljen pod zap. št. 4, v prijavi ni bilo priloženega dokazila o izobrazbi v smislu spričevala o končanem šolanju ali potrdila o končanem šolanju ali druge javne listine z veljavo na območju Republike Slovenije, s katero je priznana ustrezna izobrazba ali kvalifikacija za naziv dimnikar, dimnikarski mojster, dimnikarski delovodja ali najmanj šesta stopnja strokovne izobrazbe tehnične smeri in pet let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, kot izhaja iz točke 8 razpisne dokumentacije in prav tako iz izpodbijane odločbe. Glede navedbe o neupoštevanju izobrazbe direktorja tožeče stranke, tožena stranka navaja, da že sama tožeča stranka pravilno navaja, da njegova izobrazba ni bila upoštevana, ker ni bila priložena listina o izkazani izobrazbi. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba s prilogami je bila poslana v odgovor tudi stranki z interesom, A.A. s.p., ki na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta v postopku podelitve koncesije gospodarske javne službe izvajanja meritev, čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju X., odločila, da se koncesija za opravljanje predmetne gospodarske javne službe podeli dimnikarstvu A.A. s.p., medtem ko je prijavo tožnika zavrnila kot nepopolno.

Uredba v 10. členu določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar za opravljanje dimnikarske javne službe. Po mnenju sodišča je v domnevno spornem razpisu, glede izpolnjevanja razpisnih pogojev, v okviru diskrecijske pravice tožene stranke, v 7. točki razpisa določeno enako kot v Uredbi. To pa po mnenju sodišča pomeni, da tožena stranka v 7. točki razpisa ni širila razpisnih pogojev. Po mnenju sodišča je neutemeljena tudi tožbena navedba, da pristojnost Vlade Republike Slovenije za odločanje v predmetni zadevi izhaja le iz Uredbe. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da iz 37. člena Zakona o gospodarskih javnih službah izhaja, da upravno odločbo o izbiri koncesionarja izda koncedent, v konkretnem primeru tožena stranka. Prav tako je v 187. in 188. členu ZVO-1 tudi izrecno določeno, da odločbo o izbiri koncesionarja v primeru prve koncesije izda Vlada Republike Slovenije, v konkretnem primeru tožena stranka.

Nadalje Uredba v 15. členu določa, kateri dve merili se lahko upoštevata pri izbiri koncesionarja. Pri tem se prvo merilo nanaša na število prijavljenih oseb, drugo merilo pa se nanaša na dodatne usposobljenosti in znanja prijavljenih oseb. Po mnenju sodišča so razpisna merila v zvezi s tem skladna z Uredbo, zato se sodišče strinja z razlogi tožene stranke o tem, zakaj je v okviru postavljenih meril zavrnila zgoraj navedeni seminar tožeče stranke, kakor tudi izobrazbo dveh kadrov tožeče stranke.

Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da je bil predmetni razpis izveden skladno s pogoji in merili, kot jih določa Uredba, zato je bil postopek izbire koncesionarja po oceni sodišča pravilen in zakonit. Iz navedenih razlogov so neutemeljene navedbe tožnika, da razpisni postopek ni bil usklajen z določbami Uredbe. Tožena stranka tako z razpisnim postopkom ni razširila razpisnih pogojev.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).