Jedro

Glede na ugotovitev, da je tožnik na delu pri toženi stranki ostal po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se v skladu z določbama 54. člena ZDR oziroma 56. člena ZDR-1, šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi III. točki izreka glede poziva tožnika nazaj na delo, IV. točki izreka glede obstoja delovnega razmerja (do vrnitve na delo) in v V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je sklep tožene stranke z dne 8. 7. 2016 nezakonit in se razveljavi (točka I izreka); da je sklep sveta zavoda tožene stranke z dne 28. 7. 2016, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika, nezakonit in se razveljavi (točka II izreka); da ima tožnik s toženo stranko od dne 1. 10. 2010 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dramski igralec - animator, za nedoločen čas in za polni delovni čas s 30. plačnim razredom, od 1. 4. 2015 dalje pa z 32. plačnim razredom in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (točka III izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki za delovno mesto dramski igralec - animator, za nedoločen čas in za polni delovni čas in z 32. plačnim razredom, dne 30. 9. 2016 ni prenehalo, temveč je trajalo tudi po tem datumu in še vedno traja (točka IV). Sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od 1. 10. 2016 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto dramski igralec - animator, za nedoločen čas in za polni delovni čas in z 32. plačnim razredom, ga prijaviti v matično evidenco pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja in v druga ustrezna zavarovanja, mu priznati delovno dobo in mu za ta čas obračunati mesečna nadomestila plač ob upoštevanju bruto zneska plače v višini 1.485,46 EUR, v obdobju od 1. 10. 2016 do 28. 1. 2017 zmanjšana za obračunana starševska nadomestila, v obdobju od 29. 1. 2017 do 28. 7. 2017 pa zmanjšana za obračunana denarna nadomestila med brezposelnostjo (v času od 29. 1. 2017 do 28. 4. 2017 v višini 892,50 EUR mesečno, v času od 29. 4. 2017 do 28. 7. 2017 pa v višini 847,73 EUR mesečno) ter mu po odvodu prispevkov in davkov plačati ustrezne neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 4. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (točka V izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za 39. plačni razred, za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter obračun in izplačilo plač glede na 39. plačni razred (oziroma glede na znesek 1.954,78 EUR bruto), obračun in izplačilo plač brez zmanjšanja za obračunana in prejeta starševska nadomestila in nadomestila za čas brezposelnosti in obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 in vsa nadaljnja leta (točka VI izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka v znesku 811,06 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (točka VII izreka). Sklenilo je, da se dopusti sprememba tožbe.

2. Zoper ugodilni del sodbe (tj. I., II., III., IV., V. in VII. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožba v predmetni zadevi vložena pravočasno. Opozarja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je v primeru, ča bi sodišče presodilo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 31. 8. 2011, tožnik zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za uveljavitev sodnega varstva po določbi tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato je potrebno tožbo kot prepozno zavreči. Tudi če bi zaradi nadaljevanja opravljanja dela po 31. 8. 2011 dejansko prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, je tožnik najkasneje 29. 9. 2011, ko mu je bil v podpis ponujen dodatek, s katerim se je med strankama vzpostavilo delovno razmerje za določen čas do 30. 9. 2016, vedel oziroma bi moral vedeti, da mu tožena stranka ne priznava delovnega razmerja za nedoločen čas. Posledično je takrat začel teči tudi 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Navaja, da navedeno potrjuje sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 104/2012. V konkretnem primeru je tožena stranka v delovno razmerje tožnika, ki naj bi po njegovem mnenju s 1. 9. 2011 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, posegla v sklenitvijo dodatka dne 29. 9. 2011, zato bi moral tožnik v nadaljnjem roku 30 dni zoper toženo stranko vložiti tožbo za transformacijo delovnega razmerja. Šele v primeru, da bi tožnik po 30. 9. 2016 opravljal delo za toženo stranko brez ustrezne pisne pogodbe, bi lahko šlo za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Vmes je namreč prišlo do prekinitve, podlaga delovnega razmerja pred prvo prekinitvijo pa je bila v tem primeru druga, in sicer pogodba o zaposlitvi in ne dodatek. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnik prostovoljno podpisal dodatek in je soglašal, da delovno razmerje med strankama obstaja za določen čas, to je do 30. 9. 2016. Pravdni stranki sta torej s sporazumno sklenitvijo dodatka domnevno delovno razmerje za nedoločen čas sporazumno prekinili in se posledično dogovorili o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas. Podredno je zato šteti, da predstavlja dodatek novo pogodbo o zaposlitvi med strankama. V tem primeru pa bi moral tožnik domnevne nepravilnosti uveljavljati že v letu 2011. Sodišče teh argumentov ni obrazloženo zavrnilo, zato je bila s tem toženi stranki odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj se zoper "neobrazloženo" obrazložitev ni mogoče učinkovito braniti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je bila volja pogodbenih strank, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje 12 mesecev, kot je bilo to navedeno tudi v objavi prostega delovnega mesta. Ne nazadnje je tožena stranka tožniku tudi za mesec september 2011 izplačala plačo v višini, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas, je zmotno sklicevanje sodišča na določbo 10. člena ZDR-1. Tožena stranka pojasnjuje, da je prejšnji direktor tožene stranke umrl, študentka, ki je takrat opravljala administrativna dela, pa ni več zaposlena pri toženi stranki. To pa pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki je bila sestavljena jeseni leta 2010, sklenjena v času, ko je bila situacija pri toženi stranki neobičajna, zato tudi ni bilo ustreznega nadzora nad vsebino pogodbe. Ta okoliščina toženi stranki v času vložitve odgovora na tožbo še ni bila poznana, kar bi lahko potrdil direktor tožene stranke, ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, pri čemer svoje odločitve tudi ni pojasnilo. Zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nadalje navaja, da je odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do izplačila plače za 32. plačni razred, zmotna. Navaja, da tožnik ni upravičen do višje plače iz naslova napredovanja, ker ni izpolnil zakonskih pogojev za napredovanje. Poleg tega je sodišče v tem delu preseglo tožnikovo trditveno podlago. Opozarja, da je tožnik v prvem zatrjevanem obdobju (od 1. 10. 2010 do 6. 3. 2013) glede na določbo 8. člena ZIU zbral le 10 točk (5 točk iz leta 2011 se mu ne prizna pri presojanju pogojev za napredovanje), zato do napredovanja ni bil upravičen. Enako velja za drugo napredovalno obdobje, ki ga zatrjuje tožnik (od 6. 3. 2014 do danes), v katerem prav tako ni zbral potrebnih 11 točk, zato v tem obdobju ni imel pravice do napredovanja. Sodišče tožbenega zahtevka ni obravnavalo v okviru tožnikovih trditev in se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tak zaključek sodišča je tudi materialnopravno zmoten. V 8. členu ZIU je določeno, da se leto 2011 ne šteje v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred. To pa pomeni, da tožnik pogojev za napredovanje ni mogel izpolniti, ker se mu za obdobje od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2014 lahko upošteva le 10 točk in ne 15, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega pa lahko tožniku pravica do izplačila plače za 32. plačni razred pripada šele od 1. 12. 2016 dalje. Nadalje navaja, da je sodba v V. točki izreka dejansko neizvršljiva, saj sodišče prve stopnje pri pristojnih organih ni preverilo višine starševskega nadomestila, ki ga je tožnik prejemal v obdobju od 1. 10. 2016 do 27. 1. 2017. Tožena stranka teh podatkov nima, saj gre za osebne podatke. Nejasno je, zakaj je sodišče prve stopnje prejemanje nadomestila za čas brezposelnosti upoštevalo do 28. 7. 2017, torej še za obdobje po izdaji sodbe. Tožena stranka opozarja, da tožnik po njenih informacijah, ki jih je pridobila po izdaji sodbe, nastopa v televizijskih oglasih. Tožena stranka zato poziva tožnika, naj predloži vso dokumentacijo o svojih zaposlitvah oziroma naj ga k temu pozove pritožbeno sodišče. V nasprotnem primeru naj pritožbeno sodišče upošteva tudi morebitne dohodke, ki bi jih tožnik v času teka pritožbenega postopka pridobil iz naslova zaposlitev oziroma opravljanja dela za druge delodajalce. Navaja, da je odločitev o reintegraciji tožnika zmotna oziroma preuranjena. Sodišče mora pri presoji upoštevati tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Najpomembnejša okoliščina je obstoj potrebe po delavčevem delu v času trajanja sodnega spora in v prihodnje, saj je potreba delodajalca po delavčevem delu eden bistvenih elementov delovnega razmerja in pogoj za obstoj pogodbe o zaposlitvi. Za odločanje o predlogu za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 zadošča, da delodajalec navaja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, ker ni več prostega delovnega mesta in v ta namen predlaga izvedbo dokazov, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS sodba VIII Ips 61/2014). Vse to je storila tudi tožena stranka, sodišče prve stopnje pa teh okoliščin, ki so ključne za odločitev o nezmožnosti reintegracije delavca sploh ni ugotavljalo in predlaganih dokazov, to je predvsem zaslišanja tožene stranke, ni izvedlo. S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjave, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh navedb oziroma naziranj tožene stranke v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa so v izpodbijani sodbi navedeni jasni in prepričljivi razlogi za odločitev, da je tožnik tožbo v obravnavanem sporu vložil pravočasno. Sodišču se ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank v postopku, v okviru zagotavljanja pravice do poštenega sojenja pa se mora opredeliti do bistvenih pravnih naziranj strank, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženo stranko dne 1. 10. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dramski igralec animator, in sicer za določen čas 11 mesecev, tj. od 1. 10. 2010 do 31. 8. 2011 (A10). Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da je bila pogodba o zaposlitvi dejansko sklenjena za 12 mesecev in da je prišlo do strojepisne pomote, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila navedena pogodba o zaposlitvi sklenjena za 11 mesecev, kot to izhaja iz same pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2010 veljavna, saj je tožena stranka ni izpodbijala in da so njena določila jasna. V skladu s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/2001, s spremembami) pa se določila pogodbe uporabljajo, kot se glasijo. Da je bila pogodba o zaposlitvi dejansko sklenjena za 11 in ne 12 mesecev, še dodatno potrjuje sklep tožene stranke o izbiri kandidata - tožnika na prosto delovno mesto z dne 29. 9. 2010 (A8), iz katerega izhaja, da se bo delovno razmerje sklenilo za določen čas, predvidoma od 1. 10. 2010, za 11 mesecev, to je do 31. 8. 2011. Glede na vse navedeno tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da naj bi pri zapisu obdobja zaposlitve prišlo do strojepisne napake, ker je bila tajnica študentka (namesto 11 bi moralo pisati 12 mesecev) in da je bilo tako navedeno tudi v objavi prostega delovnega mesta, zaključka sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2010 sklenjena za obdobje 11 mesecev, ne more izpodbiti. Zato zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, ki bi pojasnil okoliščine v zvezi s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ni bilo potrebno. V zvezi s tem pa pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožnik dne 29. 9. 2011 sklenil dodatek k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2010, s katerim sta se stranki dogovorili, da se delovno razmerje za določen čas podaljša do 30. 9. 2016. 9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik za obdobje od 1. 9. 2011 do 29. 9. 2011 s toženo stranko ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je sicer uveljavljala, da je bila tudi v septembru 2011 sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri čemer je izpostavila, da pisnost pogodbe ni pogoj za veljavo. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da slednje sicer drži, da pa je pisnost pogodbe o zaposlitvi pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik tudi v tem obdobju, ko s toženo stranko ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi, ostal na delu pri toženi stranki. Tožniku je bila za mesec september 2011 obračunana in izplačana plača. Tožnik pa je v tem mesecu za toženo stranko opravljal delo, saj je sodeloval na vajah za predstavo "A.", dne 17. 9. 2011 pa je igral v predstavi "B.", česar tožena stranka ne izpodbija.

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami), ki določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali s kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Enako določa tudi veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) v 56. členu.

11. Glede na ugotovitev, da je tožnik na delu pri toženi stranki ostal po poteku časa, za katerega je dne 1. 10. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, to je po 31. 8. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se v skladu s citiranima določbama 54. člena ZDR oziroma 56. člena ZDR-1, šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila sklenitev dodatka k pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 9. 2011 (s katero sta pravdni stranki podaljšali pogodbo o zaposlitvi do 30. 9. 2016) brezpredmetna, saj delodajalec z delavcem, ki je pri njem že v delovnem razmerju za nedoločen čas, ne more skleniti še nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prav tako ZDR ne predvideva, da bi pogodba o zaposlitvi, za katero se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas, lahko prenehala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta pravdni stranki s sporazumno sklenitvijo dodatka k pogodbi o zaposlitvi domnevno delovno razmerje za nedoločen čas sporazumno prekinili in se posledično veljavno dogovorili o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas. Pritrditi je stališču sodišča prave stopnje, da delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, navedenih v 75. členu ZDR oziroma v 77. členu ZDR-1. 12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Tožena stranka je zatrjevala, da bi moral tožnik tožbo vložiti najkasneje v 30 dneh od dne 29. 9. 2011, ko mu je bil v podpis ponujen dodatek k pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ko naj bi tožnik izvedel, da mu tožena stranka ne priznava obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Takšno stališče tožene stranke je zmotno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da šele ko delodajalec prekine delavčevo zaposlitev (sklicujoč se na potek pogodbe o zaposlitvi za določen čas), dejansko poseže v obstoj pogodbe o zaposlitvi, ki je prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (ker je tožnik ostal na delu tudi po poteku sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas), zato šele takrat prične teči 30-dnevni zakonski rok za neposredno sodno varstvo v smislu tretjega odstavka 204. člena ZDR oziroma 200. člena ZDR-1. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi na drugačnem stališču ni utemeljeno.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v konkretnem primeru uveljavljal sodno varstvo še v času trajanja delovnega razmerja. Dne 8. 6. 2016 je na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, s katero je zahteval sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, ki jo je tožena stranka s sklepom z dne 8. 7. 2016 zavrnila. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je svet zavoda tožene stranke dne 28. 7. 2016 zavrnil. Ker je tožnik tožbo vložil 26. 8. 2016, to je v roku 30 dni od prejema sklepa zavoda tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožba pravočasna, v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št.56/2002, s spremembami) v zvezi s 24. členom ZJU.

14. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo (primarnemu) tožbenemu zahtevku in kot nezakonita razveljavilo oba sklepa tožene stranke, s katerima sta bili zavrnjeni tožnikova zahteva za odpravo kršitev iz delovnega razmerja in pritožba zoper sklep ter ugotovilo, da ima tožnik od 1. 10. 2010 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dramski igralec animator za nedoločen čas in za polni delovni čas.

15. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi doseženega napredovanja upravičen še do dveh plačnih razredov več, torej do 32. plačnega razreda. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08, s spremembami; v nadaljevanju Uredba) v tretjem odstavku 5. člena določa, da lahko javni uslužbenci, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, napredujejo za največ dva plačna razreda, če ob prvem napredovanju dosežejo najmanj 14 točk, ob nadaljnjih napredovanjih pa 15 točk. Na podlagi evidenčnega lista napredovanja tožnika z dne 25. 3. 2015, podpisanega s strani tožnika in direktorja tožene stranke, je sodišče ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2014 prejel pet odličnih ocen, skupaj 15 točk (ob upoštevanju, da se leti 2011 in 2014 ne štejeta v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje za dva plačna razreda, kar mu je ne nazadnje v evidenčnem listu napredovanja določila že tožena stranka sama, ko je tožnika uvrstila v 32. plačni razred. Sodišče prve stopnje pa s tako odločitvijo ni prekoračilo tožnikove trditvene podlage, kot to neutemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo na glavni obravnavi dne 31. 3. 2017, navajal, da je bil v obdobju zaposlitve pri toženi stranki petkrat ocenjen z oceno odlično, zato je uveljavljal napredovanje za dva plačna razreda. Dejstvo, da je tožnik dve napredovanji utemeljeval na drugačnem izračunu, ki izhaja iz zmotne opredelitve napredovalnega obdobja, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo njegovo trditveno podlago.

16. Sodišče prve stopnje je pri presoji izpolnitve pogojev za napredovanje po 5. členu Uredbe pravilno izhajalo iz opredelitve napredovalnega obdobja, kot je določeno v 2. točki drugega odstavka Uredbe, po kateri je napredovalno obdobje čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje. Glede na to, da se v skladu z interventnimi ukrepi leti 2011 (četrti odstavek 8. člena Zakona o interventnih ukrepih - ZIU; Ur. l. RS, št. 94/10 s spremembami) in 2014 (drugi odstavek 68. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 - ZIPRS1415; Ur. l. RS, št. 101/13, s spremembami) ne štejeta v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2014 zbral 15 točk in s tem izpolnil pogoje za napredovanje. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo število doseženih točk v spornem obdobju, so neutemeljene.

17. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Uredbe pripada javnemu uslužbencu plača na osnovi plačnega razreda, pridobljenega z napredovanjem, od 1. aprila v letu, ko izpolni pogoje za napredovanje v višji plačni razred. Glede na citirano določbo je sodišče prve stopnje zaključilo, da je imel tožnik s toženo stranko do 31. 3. 2015 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s 30. plačnim razredom, od 1. 4. 2015 dalje pa z 32. plačnim razredom. Na pravilnost odločitve ne vpliva Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 (ZUPPJS15; Ur. l. RS, št. 95/14), na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi. V 7. členu tega zakona je določeno, da ne glede na določbe 16. in 17. člena ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter določbe drugih predpisov in splošnih aktov javni uslužbenci in funkcionarji, ki v letu 2015 napredujejo v višji plačni razred, naziv oziroma višji naziv, pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom s 1. decembrom 2015, javni uslužbenci in funkcionarji, ki napredujejo v višji plačni razred, naziv oziroma višji naziv v letu 2016, pa pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom s 1. decembrom 2016. Po citirani določbi je torej na datum 1. 12. 2015 oziroma 1. 12. 2016 vezana zgolj pravica do pridobitve plače in ne samo napredovanje v višji plačni razred, ki ga je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno določilo.

18. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje preuranjeno ugodilo zahtevku za reintegracijo tožnika oziroma zavrnilo predlog tožene stranke za sodno razvezo. V 118. členu ZDR-1 je določeno, da lahko sodišče v primeru, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

19. Tožena stranka je podala predlog za sodno razvezo, pri čemer je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja utemeljevala s trditvami, da za tožnika nima prostega delovnega mesta, saj so vse predstave zasedene. Ker nima potrebe po igralcu, je menila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Za potrditev teh navedb je tožena stranka pravočasno, to je v prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2017, predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke C.C., ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo o (tožbenem) zahtevku mogoče odločiti že na podlagi trditev pravdnih strank in listin v spisu. Pritožbeno sodišče se z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga ne strinja, saj je bilo toženi stranki s tem onemogočeno dokazovanje navedb, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Sodišče prve stopnje je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neizvedbe dokaza pa je ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, ki so pomembna za odločitev o predlogu tožene stranke za sodno razvezo, nepopolno ugotovljeno.

20. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu s 354. členom ZPP delno razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v III. točki izreka glede poziva tožnika nazaj na delo, v IV. točki izreka glede obstoja delovnega razmerja (za čas do vrnitve na delo) in v V. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

21. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka in zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke ter po potrebi tudi tožnika, nato pa ponovno presoditi o utemeljenosti zahtevkov za reintegracijo in reparacijo.

23. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).