Jedro

Tožba tožnika zoper tretjetoženo stranko je bila zavržena. Tretjetožena stranka je kot upnik prvotožene stranke v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko prerekala tožnikovo terjatev, katere obstoj uveljavlja tožnik v tem individualnem delovnem sporu. To tožnikovo terjatev je prerekala le tretjetožena stranka, kot upnik v zvezi s svojo terjatvijo (ki je bila v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko tudi prerekana) ni vložila tožbe proti prvotoženi stranki za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, zaradi česar je izgubila položaj upnika napram prvotoženi stranki (člen 300/4 ZFPPIPP). Ker je bil tožnik zaradi prerekanja svoje terjatve s strani tretjetožene stranke dolžan tožbo v tem individualnem delovnem sporu v zakonsko določenem roku razširiti še na tretjetoženo stranko kot novega toženca (člen 301/5 ZFPPIPP), saj bi v nasprotnem primeru prenehala njegova terjatev v razmerju do prvotožene stranke, tretjetožena stranka po določbi 156. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, tožbo tožnika zoper tretjetoženo stranko zavrglo. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik in tretjetožena stranka sama krijeta vsak svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožujeta tožnik in tretje tožena stranka, oba iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnik v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tretjetožena stranka ni pasivno legitimirana v predmetni zadevi, pravilna, saj ni upnik v stečajnem postopku zoper prvotoženo stranko, čeprav bi moralo to odločitev sodišče prve stopnje opreti na 81. člen ZPP, ne pa na 274. člen ZPP. Ker je zavrženje tožbe zakrivila tretjetožena stranka sama, ji pravdni stroški ne pripadajo, vendar pa bi morala tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Tožnikovo terjatev zoper prvotoženo stranko je v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko prerekala le tretjetožena stranka (kot upnik prvotožene stranke), zato je bil tožnik dolžan tožbo na podlagi člena 300 ZFPPIPP razširiti tudi na tretjetoženo stranko (stečajni upravitelj prvotožene stranke je sicer tožnikovo terjatev v celoti priznal kot prednostno terjatev). Tretjetožena stranka je v tem postopku zatrjevala, da je kot upnik tožene stranke pasivno legitimirana v tem sporu, čeprav je vedela, da ni upnik v stečajnem postopku prvotožene stranke. S tem pa je zavlačevala postopek in tožniku ustvarila nepotrebne stroške, zato mu je te stroške tudi dolžna povrniti. Vrednost spora je višja zaradi ravnanja tretjetožene stranke, čeprav gre dejansko za identično terjatev do prvotožene in tretjetožene stranke (vrednost spora obsega tako glavnico kot tudi kapitalizirane zakonske zamudne obresti in kapitalizirano rento do uvedbe stečajnega postopka, kar skupaj znaša več kot 232.000,00 EUR). Ker prvotožena stranka in tretjetožena stranka nista materialna sospornika, se lahko o stroških, ki sta jih dolžni povrniti tožniku, odloči za vsako posebej. Če to ne bi bilo možno, sodišče o teh stroških sploh ne bi smelo odločiti.

Tretjetožena stranka v pritožbi navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku niso nastali posebni stroški (155. člen ZPP), zato mu ne pripada povračilo kakršnihkoli stroškov. Do povrnitve stroškov pa je upravičena tretjetožena stranka, saj je bila v postopek vključena proti svoji volji s strani tožnika in po sklepu sodišča. Če bi tožnik preveril in ugotovil, da tretjetožena stranka nima pasivne legitimacije, mu tožbe na tretjetoženo stranko sploh ne bi bilo treba razširjati (tej razširitvi je sicer tretjetožena stranka nasprotovala). Ker se je tretjetožena stranka zato morala udeleževati postopka, so ji nastali stroški, do povrnitve katerih je upravičena.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z ozirom na dejstvo, da zoper del sklepa, s katerim je bila tožba tožnika zoper tretjetoženo stranko zavržena, ni bilo pritožbe, sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je tožbo tožnika zoper tretjetoženo stranko zavrglo zato, ker je ugotovilo, da tretjetožena stranka, ki je kot upnik prvotožene stranke v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko prerekala tožnikovo terjatev, katere obstoj uveljavlja tožnik v tem individualnem delovnem sporu. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je to tožnikovo terjatev prerekala le tretjetožena stranka, kot upnik v zvezi s svojo terjatvijo (ki je bila v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko tudi prerekana) ni vložila tožbe proti prvotoženi stranki za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, zaradi česar je izgubila položaj upnika napram prvotoženi stranki (člen 300/4 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.). Ker je bil tožnik zaradi prerekanja svoje terjatve s strani tretjetožene stranke dolžan tožbo v tem individualnem delovnem sporu v zakonsko določenem roku razširiti še na tretjetoženo stranko kot novega toženca (člen 301/5 ZFPPIPP), saj bi v nasprotnem primeru prenehala njegova terjatev v razmerju do prvotožene stranke (člen 301/7 ZFPPIPP), so neutemeljeni pritožbeni očitki tretjetožene stranke, da je tožnik nanjo razširil tožbo brez razloga. Ob tako ugotovljenih dejstvih je imelo sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča v 156. členu ZPP podlago za odločitev, da tretjetožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Glede na to, da je tožnik tožbo, ki jo je imel v tem individualnem delovnem sporu vloženo zoper prvotoženo stranko (in tudi zoper Zavarovalnico A. kot drugotoženo stranko), le razširil na tretjetoženo stranko, kasnejša procesna dejanja tožnika pa niso bila neposredno pogojena z vstopom tretjetožene stranke v pravdo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku s tem stroški, ki bi jih morala tretjetožena stranka povrniti tožniku kot potrebne stroške, niso nastali. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je tožnik tožbeni zahtevek modificiral upoštevaje kapitalizirane zakonske zamudne obresti in kapitalizirano rento, kar je tudi prijavil v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko (A46, A47) in da je bil za ta skupni znesek napoten na pravdo (A53). Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovih stroškov, ki jih je ta priglasil zoper tretjetoženo stranko, ni šteti za potrebne stroške (155. člen ZPP).

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe obeh strank, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ju stranki uveljavljata v svojih pritožbah.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki obeh strank o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo sodišča, ki se je nanašala na solidarno povrnitev stroškov s strani prvotožene in tretjetožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu obrazložitve sodišče prve stopnje le ugotovilo, da odločitev o solidarni povrnitvi stroškov s strani prvotožene in tretjetožene stranke, kar je tožnik uveljavljal tekom postopka, ni mogoča, saj bi lahko o solidarni povrnitvi stroškov sodišče odločalo le v primeru, ko bi bil postopek zoper prvotoženo in tretjetoženo stranko končan (do česar pa v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje še ni prišlo).

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker stranki s pritožbama nista uspeli, vsaka od njih sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 165/1 ZPP).