Jedro

V zvezi z zatrjevanim primarnim strahom (to je strahom ob samem škodnem dogodku, ko je oškodovančeva celovitost ogrožena) po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik vozila pred zadetjem ni opazil, sodelavcu, ki je vozil pa je popolnoma zaupal, in je bilo samo trčenje zanj presenečenje, ki pa ni izvenelo v strahu, ki bi bil močan in dalj časa trajajoč, oziroma, ki bi dalj časa porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Izraza "šok" in "psihična obremenjenost", na katera opozarja pritožnik, ko se sklicuje na svoje trditve podane pri zaslišanju, sama po sebi niti še ne ustrezata opredelitvi strahu, ki pomeni specifično čustvo - afekt, ki povzroči telesne spremembe zaradi človekove zaskrbljenosti in negotovosti v zvezi z neznanim. Za strah, po navedeni opredelitvi, pa lahko sodišče prisodi odškodnino le, če je bil ta intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil strah intenziven in kratkotrajen pa, če je bilo oškodovančevo duševno ravnovesje dalj časa porušeno.

Opisanemu pravnemu standardu ob nanizanih dejanskih ugotovitvah v konkretnem primeru ni zadoščeno. V zvezi s sekundarnim strahom (to je strahom, ki nastane v zvezi z negotovostjo za izzid zdravljenja, to je zaskrbljenosti za svoje življenje, morebitne invalidne posledice in druge oblike prizadetosti človekovega zdravja), je tožnik celo izjavil, da strahu ni utrpel, zdravljenje je doživljal le kot moteč dogodek, sicer pa je poudaril, da je ves čas zaupal v zdravniško pomoč. Zavrnilna odločitev prvostopnega sodišča je torej v tem delu pravilna.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova vratna hrbtenica malenkostno zavrta in nekoliko boleča pri vratu in nagibu na levo stran, tožnika pa takšna funkcionalna posledica le neznatno ovira pri nekaterih opravilih na delovnem mestu in športno rekreativnih dejavnostih. Po ugotovitvah izvedenca se posledice pojavijo v obliki lažjih bolečin pri naglih nekontroliranih obratih glave in pri dolgotrajnem delu v prisilni drži ali dolgotrajnejših hudih telesnih obremenitvah. Navedene telesne bolečine so bile pravilno uvrščene v drugo - ustrezno odškodninsko postavko telesnih bolečin in jih zato v okviru te odškodninske postavke ni mogoče več upoštevati. Iz nanizanih in prav tako neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, katerih tožnik, ki je pri zaslišanju vse izvedenčeve ugotovitve tudi potrdil, torej ne izhaja, da bi tožnik ne mogel več opravljati kakšne življenjske dejavnosti oziroma da bi jo lahko opravljal s povečanimi napori, kar bi šele ustrezalo pravnemu standardu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je pravilno zavrnjen tudi ta del tožnikovega odškodninskega zahtevka

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v obsegu 265.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 21.5.2003 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od

28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter posledično glede stroškov postopka, in se po spremembi sodba v celoti glasi:

"1.Tožena stranka tožniku odškodnino v višini 265.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 21.5.2003 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od

28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v znesku 78.961,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo." V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 36.234,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje (dne 4.5.2005) do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v višini 945.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2003 do dne plačila, ter povrne pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Tožeči stranki je še naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 111.272,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 10.11.2004 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in pošlje sodbo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Poudarja, da so si razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju, saj sodišče tožniku priznava odškodnino za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, hkrati iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnik iz tega naslova prejel le znesek 400.000,00 SIT.

Obrazložitev je tudi v nasprotju z izrekom, saj bi glede na obrazložitev sodišče moralo tožnikovemu zahtevku ugoditi za znesek

100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2003 ter mu glede na delni uspeh naložiti zgolj povrnitev sorazmernega dela stroškov postopka. Iz obrazložitve je mogoče povzeti, da je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 500.000,00 SIT, kar je v nasprotju z izrekom, kjer je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem strahu in zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. V zvezi s strahom ob samem trčenju je tožnik svoja občutja opisoval kot šok in psihična obremenitev. Sodišče je občutja neupravičeno zmanjšalo v pretresenost, v resnici pa je šlo za strah. Obrazložitev je tudi nepopolna, saj se sodišče ni opredelilo do vseh navedb tožnika v zvezi s strahom, podano pa je tudi nasprotje med zapisnikom in povzetkom zapisnika o izpovedbi tožnika v razlogih sodbe, zaradi česar je zagrešena procesna kršitev iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP. Glede odškodnine za zmanjšane življenjske aktivnosti pritožnik opozarja na protislovje v izvedenskem mnenju. Izvedenec namreč govori o trajnih posledicah poškodb, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se v sodni praksi razume kot vsaka omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, z omejitvijo pa se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Izvedenec se z navedbami, da posledice niso tako hude, da bi lahko govorili o zmanjšanju njegovih življenjskih zmožnosti, spušča v presojo sodišča. Sodišče pa se sklicuje na to izvedenčevo ugotovitev. Sodišče se tudi ne opredeli do izpovedb tožnika in ne pojasni, zakaj kljub težavam, ki jih je tožnik navedel, tožniku ne gre odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi z bolečinami, ki jih tožnik še sedaj trpi pri hitrem obračanju glave, ne gre za bolečine, ki bi spadale v časovni okvir zdravljenja. Zato jih ni mogoče upoštevati pri tej obliki nepremoženjske škode, temveč predstavljajo samostojno obliko nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je v tem delu obrazložitev nepopolna, saj se sodišče ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 1.odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče tožnikovo izjavo v razloge sodbe povzelo v nasprotju z vsebino zapisnika. Odmerjena odškodnina v znesku 517.750 SIT ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pritožnik se sklicuje in navaja številne posamične primere iz sodne prakse, v katerih so bile odmerjene višje odškodnine v podobnih spornih primerih.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni izkazana nobena od v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zapisalo, da je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav iz izreka sodbe izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, vendar pa iz drugih razlogov izpodbijane sodbe nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek res v celoti zavrnilo. Prvostopna sodba se tako da preizkusiti, kar izključuje utemeljenost pritožbenega očitka o zagrešeni omenjeni bistveni kršitvi. Razlogi izpodbijane sodbe nadalje tudi niso v medsebojnem nasprotju, sodišče prve stopnje pa je tudi vsebino zapisnika o izpovedbah tožnika v razloge sodbe vneslo tako, kot se te izpovedbe glasijo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka plačala odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem res le v znesku 400.000,00 SIT in ne v znesku 500.000,00 SIT (glej nesporne spisovne podatke izhajajoče iz odgovora na tožbo), kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato bi moralo sodišče prve stopnje od zneska odmerjene odškodnine za to odškodninsko postavko odšteti le znesek 400.000,00 SIT in tožniku priznati razliko do odmerjene odškodnine. Odškodnina iz tega naslova pa je tudi sicer odmerjena v nekoliko prenizkem znesku. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini odškodnine za negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina za navedeno postavko ni takšna, kot jo terjajo merila in kriteriji določeni v 200. členu ZOR za pravično zadoščenje oz. satisfakcijo oškodovanca. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik trpel srednje hude bolečine 10 dni, zmerne bolečine pa ves čas zdravljenja (en mesec) in občasno še mesec dni, pri čemer se zmerne bolečine pri tožniku pojavljajo še danes pri naglih obratih glave ali pri večjem telesnem naporu oziroma delu v prisilni drži. Nadalje je trpel sorazmerno številne in neprijetne nevšečnosti in sicer je deset dni nosil ovratnico, trikrat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, dvakrat je bil pregledan pri kirurgu in dvakrat pri osebnem zdravniku, razgibavati je moral vratno hrbtenico in uživati antibiotike in analgetike. Primerna odškodnina, ki upošteva tudi vrsto, stopnjo in trajanje telesnih bolečin, kot izhajajo tudi iz izvedenskega mnenja in tožnikovih izpovedb tako znaša po oceni pritožbenega sodišča 680.000,00 SIT in ne le 400.000,00 SIT kot je odmerilo sodišče prve stopnje. Tako odmerjena odškodnina upošteva tudi odmere sodne prakse v podobnih primerih. Od navedenega zneska je potrebno odšteti valorizirani znesek 400.000 SIT, ki na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 414.200,00 SIT. Tako pripada tožniku še 265.800,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in sicer od nespornega datuma - 21.5.2003 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri (primerjaj tudi Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji dne

26.junija 2002; objavljeno v Pravnih mnenjih štev. I/2002, str. 7).

Neutemeljeno pa se pritožnik zavzema za priznanje odškodnine iz drugih dveh uveljavljanih odškodninskih postavk.

V zvezi z zatrjevanim primarnim strahom (to je strahom ob samem škodnem dogodku, ko je oškodovančeva celovitost ogrožena) po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik vozila pred zadetjem ni opazil, sodelavcu, ki je vozil pa je popolnoma zaupal, in je bilo samo trčenje zanj presenečenje, ki pa ni izvenelo v strahu, ki bi bil močan in dalj časa trajajoč, oziroma, ki bi dalj časa porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Izraza "šok" in "psihična obremenjenost", na katera opozarja pritožnik, ko se sklicuje na svoje trditve podane pri zaslišanju, sama po sebi niti še ne ustrezata opredelitvi strahu, ki pomeni specifično čustvo - afekt, ki povzroči telesne spremembe zaradi človekove zaskrbljenosti in negotovosti v zvezi z neznanim. Za strah, po navedeni opredelitvi, pa lahko sodišče prisodi odškodnino le, če je bil ta intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil strah intenziven in kratkotrajen pa, če je bilo oškodovančevo duševno ravnovesje dalj časa porušeno.

Opisanemu pravnemu standardu ob nanizanih dejanskih ugotovitvah v konkretnem primeru ni zadoščeno. V zvezi s sekundarnim strahom (to je strahom, ki nastane v zvezi z negotovostjo za izzid zdravljenja, to je zaskrbljenosti za svoje življenje, morebitne invalidne posledice in druge oblike prizadetosti človekovega zdravja), je tožnik celo izjavil, da strahu ni utrpel, zdravljenje je doživljal le kot moteč dogodek, sicer pa je poudaril, da je ves čas zaupal v zdravniško pomoč. Zavrnilna odločitev prvostopnega sodišča je torej v tem delu pravilna.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova vratna hrbtenica malenkostno zavrta in nekoliko boleča pri vratu in nagibu na levo stran, tožnika pa takšna funkcionalna posledica le neznatno ovira pri nekaterih opravilih na delovnem mestu in športno rekreativnih dejavnostih. Po ugotovitvah izvedenca se posledice pojavijo v obliki lažjih bolečin pri naglih nekontroliranih obratih glave in pri dolgotrajnem delu v prisilni drži ali dolgotrajnejših hudih telesnih obremenitvah. Navedene telesne bolečine so bile pravilno uvrščene v drugo - ustrezno odškodninsko postavko telesnih bolečin in jih zato v okviru te odškodninske postavke ni mogoče več upoštevati. Iz nanizanih in prav tako neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, katerih tožnik, ki je pri zaslišanju vse izvedenčeve ugotovitve tudi potrdil, torej ne izhaja, da bi tožnik ne mogel več opravljati kakšne življenjske dejavnosti oziroma da bi jo lahko opravljal s povečanimi napori, kar bi šele ustrezalo pravnemu standardu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je pravilno zavrnjen tudi ta del tožnikovega odškodninskega zahtevka in so vse pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene. V zvezi z nadaljnjim pritožbenim očitkom, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe tudi samo zaključilo, da ne gre za zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti in je tako tudi pritožbena trditev, da je izvedenec prevzel vlogo sodišča pri podajanju pravnih zaključkov, neutemeljena (glej razloge prvostopnega sodišča v 3. odst. na strani 5 v sobi).

Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu tožnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje iz izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava tako glede glavničnega zahtevka kot tudi glede zamudnih obresti v zgoraj opisanem obsegu (4. točka 358.člena ZPP).

Glede višjih tožbenih zahtevkov pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem in izpodbijanem delu materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in

353. člen ZPP).

Spremenjena odločitev glede višine glavničnega tožbenega zahtevka je terjala od pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede stroškov postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške pravdnih strank. Izračunalo je, da ob upoštevanju Odvetniške Tarife (v nadaljevanju: OT) in Zakona o sodnih taksah oz. Taksne tarife znašajo tožnikovi potrebni pravdni stroški

150.700,00 SIT (1370 točk x 110 SIT) iz naslova odvetniških stroškov, k čemur je potrebno prišteti še 20% DDV v znesku 30.140,00 SIT, in nadalje še 30.400,00 SIT iz naslova takse za tožbo ter za sodbo,

98.257,92 SIT stroškov izvedenine, 1.520,00 SIT potnih stroškov ter priglašenih 2% od odvetniških stroškov za administrativne stroške v znesku 3.014,00 SIT, kar vse skupaj znese 215.774,00 SIT in 98.257,92 SIT stroškov izvedenine. Ker znaša tožnikov uspeh 28,12 %, mu je tako tožena stranka dolžna povrniti 60.675,64 SIT in v celoti še omenjene stroške izvedenine, katere je sodišče druge stopnje tožniku priznalo v celoti, saj so bili ti potrebni ne glede na uspeh v pravdi, kar skupaj znese 158.933,56 SIT. Tožena stranka pa je upravičena do odmere stroškov v skupnem znesku 111.272 SIT, kolikor je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje. Upoštevaje spremenjeni uspeh v tej pravdi (tožena stranka je uspela glede na 71,87 % zahtevka) je tožnik dolžan toženi stranki plačati znesek 79.971,76 SIT. Tožnik je tako upravičen do povrnitve stroškov v skupni višini 158.933,56 SIT, tožena stranka pa do stroškov v višini 79.971,76 SIT. Po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov se izkaže, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 78.961,80 SIT njegovih stroškov.

Tožena stranka je tožniku dolžna plačati pritožbene stroške, upoštevaje tožnikov uspeh v pritožbenem postopku. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel z zneskom 265.800,00 SIT. Potrebni stroški upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško tarifo: sestava pritožbe 270 točk, (Tar.št. 16/1 OT) x 110 SIT= 29.700,00 SIT,k čemur je potrebno prišteti še 20% DDV v višini 5.940,00 SIT in 2% administrativnih stroškov v znesku 594,00 SIT, kar vse skupaj znese 36.234,00 SIT.