Jedro

Mirovanje glasovalnih pravic traja, dokler tožnica ne da prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe ali te osebe ne odtujijo toliko vrednostnih papirjev, da tožnica ne bo več dosegala prevzemnega praga. Tožnica glasovalnih pravic tudi v primeru, če bi sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, najmanj za čas od 18. 12. 2019 dalje ne bi pridobila in si zato po presoji sodišča tudi z uspehom v tem postopku položaja ne bi mogla izboljšati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da tožnica od 28. 11. 2018 dalje brez objave prevzemne ponudbe dosega in presega prevzemni prag v ciljni družbi A. d.d., saj ima ob upoštevanju določbe 1. in 2. točke prvega odstavka ter četrtega odstavka 6. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) na dan izdaje odločbe 67,60 odstotni delež glasovalnih pravic v ciljni družbi A. d.d. iz skupaj 78.250 delnic z oznako B., in sicer je tožnica v svojem imenu in za svoj račun imetnica 11.502 delnic oznake B. oziroma 9,94 odstotnega deleža glasovalnih pravic v ciljni družbi A. d.d., ostale, v točki 2. do 7. izreka naštete osebe, so imetnice vsaka 9,93 odstotnega deleža glasovalnih pravic v imenu in za račun tožnice, oseba, navedena v 8. točki, pa je v imenu in za račun tožnice imetnik 1,61 odstotnega deleža glasovalnih pravic (točka I. izreka odločbe). Nadalje v II. točki izreka izpodbijane odločbe navaja, da se z dnem dokončnosti odločbe ciljni družbi A. d.d. prepove uresničevanje glasovalnih pravic osebam, naštetim v I. točki izreka odločbe, dokler tožnica ne da prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe v skladu z ZPre-1 ali dokler tožnica oziroma osebe iz 2. do 8. točke I. izreka odločbe ne odtujijo toliko vrednostnih papirjev, delniških nakupnih opcij ali terminskih pogodb, ki niso vsebovane v vrednostih papirjih, da tožnica prevzemnega praga ne bo več dosegala.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v postopku nadzora nad izvajanjem ZPre-1 ugotavljala, ali je bil v ciljni družbi dosežen prevzemni prag, ko mora prevzemnik po 12. členu ZPre-1 dati prevzemno ponudbo, pri čemer pa se pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1 upoštevajo tudi glasovalne pravice, ki izhajajo iz vrednostnih papirjev, katerih zakoniti imetnik je druga oseba v svojem imenu in za račun te druge osebe. Ugotavlja, da so osebe, ki so poleg tožnice navedene v izreku odločbe (v nadaljevanju investitorji), delnice istočasno kupile od tožnice, ta pa jih je kupila od oseb, katerim je prodajo zaradi preseganja kvalificiranega deleža z odredbo naložila Banka Slovenije. Vse pogodbe so bile sklenjene pod enakimi, za tožnico neugodnimi in v poslovni praksi neobičajnimi pogoji. Čeprav so investitorji v krajšem roku po sklenitvi pogodb plačali le 5 % kupnine, so vseeno postali imetniki delnic in to brez zavarovanja neplačanega dela kupnine. Kar 95 % kupnine je zapadlo v plačilo v daljšem obdobju od sklenitve pogodb, v pogodbah, v katerih je kupnina že zapadla, pa je bil rok plačila z aneksom podaljšan. Tudi nameni, zaradi katerih naj bi investitorji delnice kupili, so v večini primerov za toženko neprepričljivi. Mnogi investitorji so prvič kupili delnice, kljub temu pa v visoki vrednosti. Glede na podatke, ki izhajajo iz njihovih računovodskih izkazov, pri mnogih investitorjih ni verjetno, da bi sploh pridobili sredstva, potrebna za preostanek plačila kupnine. Glede na finančne rezultate A. d.d. in politiko delitve dividend, investitorji delnic tudi niso mogli kupiti zato, da bi prejemali dividende, glede na visoko ceno delnic, ki bistveno odstopa od siceršnjih, pa tudi ne zaradi pričakovanega kapitalskega donosa ob njihovi prodaji. Upoštevaje navedeno je zaključila, da imajo kupci delnice B. v imenu in za račun tožnice in je tožnica na ta način dosegla oziroma presegla prevzemni prag. Zato bi morala podati prevzemno ponudbo. Ker tega ni storila, je nastopila sankcija mirovanja glasovalnih pravic, toženka pa je izdala izpodbijano odločbo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZPre-1. 3. Tožnica je zoper odločbo vložila tožbo, v kateri toženki očita, da je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Interes tožnice je, da bi dolgoročno lastniško obvladovala A. d.d., za kar pa potrebuje dovoljenje Banke Slovenije za kvalificiran delež. Ker je delnice pridobila brez tega dovoljenja Banke Slovenije in je vedela, da dovoljenja tudi naknadno ne bo pridobila, jih je morala hitro prodati, zato pa so morali biti pogoji za kupce ugodni. Investitorji so očitno ocenili, da so poslovno tveganje sposobni sprejeti, kar pa ne kaže na fiduciarno razmerje s tožnico. V danih okoliščinah je bilo edino normalno, da so bili pogoji prodaje za vse enaki. Prodajni pogoji so uravnoteženi glede na nujnost prodaje, saj prodajalec tedaj nima manevrskega prostora za pogajanje o strožjih pogojih in zavarovanju. Paketi po 11.500 delnic so bili pripravljeni iz praktičnih razlogov, zavedajoč se praga za kvalificiran delež po Zakonu o bančništvu. Od gospodarskih subjektov se namreč pričakuje, da se bodo izogibali nezakonitim položajem. Tak pristop in dejstvo, da je želela tožnica delnice pridobiti nazaj, nista povezana. Tožnica finančnega ozadja in namenov investitorjev ne pozna, ampak lahko o njih zgolj špekulira, zanjo pa je prodaja delnic redna poslovna praksa. V pogodbah je bilo dogovorjeno zadostno zavarovanje za prodajalca, saj bi moral kupec, če delnic ne bi plačal, te vrniti prodajalcu, ki bi obdržal do tedaj plačano kupnino. Da investitorji delnic ne hranijo za tožnico, pa izhaja tudi iz tega, da lahko z njimi prosto razpolagajo. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo tožbi nasprotovala, sklicujoč se na razloge, ki jih navaja že v izpodbijani odločbi.

5. V pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2020 je toženka sodišče obvestila, da je tožnica od 18. 12. 2019 v svojem imenu in za svoj račun imetnica 63.360 delnic ciljne družbe oznake B. oziroma 54,7354 odstotnega deleža glasovalnih pravic, tožnica pa je v pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2020 to potrdila. Pojasnjuje, da je 7. 9. 2019 prejela odredbo Banke Slovenije, s katero ji je bilo naloženo, da skupaj z drugimi osebami, navedenimi v odredbi, delnice A. d.d. odsvoji. Ker delnic ni imela v svoji lasti, jih je morala, da bi lahko izvršila odredbo, najprej pridobiti nazaj. Na podlagi odpovedi in razveze kupoprodajnih pogodb je uspela pridobiti večino delnic, razen 11.500 delnic katerih imetnik je še vedno družba C. d.o.o. in je na njih vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v breme te družbe. Opisuje, kako stežka je pridobila delnice nazaj, kar dokazuje, da jih investitorji niso hranili za njen, ampak za lasten račun. Nadalje pojasni, da je 15. 12. 2019, torej v roku določenem z odločbo Banke Slovenije o ugovoru, sklenila zavezovalni posel za odsvojitev vseh delnic, katerih imetnica je in katere bi še pridobila, s kupcem ... . Pogodba bo realizirana takoj, ko bodo izpolnjeni odložni pogoji, med drugim pridobitev dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža. Vztraja pri tožbi, kar utemeljuje s tem, da je do opisanih dejstev prišlo po izdaji odločbe, vprašanje formalne in materialne zakonitosti pa se po zakonu in ustaljeni sodni praksi presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe. Spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost in zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.

6. Tožba ni dopustna.

7. Po ustaljeni sodni praksi sodišče v primeru, ko odloča o utemeljenosti tožbe, res presoja pravno in dejansko stanje na dan izdaje izpodbijane odločbe. To pa stori le, če so izpolnjene predpostavke za meritorno odločanje. Sodišče mora namreč v upravnem sporu v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe sploh podane procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. Tožnik mora ne le ob vložitvi tožbe, ampak ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni, da si stranka v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj.1

8. Tožnica s tožbo izpodbija odločbo toženke, s katero je ta ugotovila, da so od 28. 11. 2018 zanjo in za ostale osebe, naštete pod 2. do 8. II točke izreka izpodbijane odločbe, ex lege nastopile z zakonom določene posledice iz prvega odstavka 63. člena ZPre-1, tj. mirovanje glasovalnih pravic. Mirovanje glasovalnih pravic traja, dokler tožnica ne da prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe ali te osebe ne odtujijo toliko vrednostnih papirjev, da tožnica ne bo več dosegala prevzemnega praga.

9. Med strankama je nesporno, da je tožnica od 18. 12. 2019 dalje v svojem imenu in za svoj račun imetnica 63.360 delnic A. d.d., kar predstavlja 54,7345 odstotnega deleža glasovalnih pravic v tej družbi. Tožnica navaja, da je delnice prodala, da pa pogodba ne bo realizirana, dokler se ne izpolni odložni pogoj, tj. dokler Banka Slovenije pridobitelju ne izda soglasja za pridobitev kvalificiranega deleža. Ker se za imetnika nematerializiranega vrednostnega papirja šteje oseba, v dobro računa katere je nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru (5. člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih), je torej tožnica glede na njene navedbe imetnica navedenih delnic oziroma deleža. 10. Upoštevaje tožničine navedbe, pa zanjo najmanj od 18. 12. 2019 dalje velja 63. člen ZPre-1, ki določa, da prevzemnik, ki je dosegel prevzemni prag oziroma dodatni prevzemni prag, iz vseh delnic z glasovalno pravico ciljne družbe, ki se po 6. členu tega zakona upoštevajo pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic, ne more uresničevati teh pravic, dokler: 1. ne da prevzemne ponudbe v skladu s tem zakonom ali 2. ne odtuji vrednostnih papirjev in delniških nakupnih opcij ali terminskih pogodb, ki niso vsebovane v vrednostnih papirjih, tako da prevzemnega praga oziroma dodatnega prevzemnega praga ne dosega več ali 3. (...).

11. To pomeni, da tožnica glasovalnih pravic tudi v primeru, če bi sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, najmanj za čas od 18. 12. 2019 dalje ne bi pridobila in si zato po presoji sodišča tudi z uspehom v tem postopku položaja ne bi mogla izboljšati. Tožnica pa interesa, zaradi katerega vztraja pri tožbi, tudi ne utemelji. Tako ne navede in ne izkaže, da bi se, oziroma kako bi se zanjo položaj spremenil, če bi v času od 28. 11. 2018 (ko je ciljni družbi prepovedano uresničevanje glasovalnih pravic tožnice in drugih oseb iz izreka odločbe, ker naj bi tožnica skupaj z njimi presegla prevzemni prag) do 18. 12. 2019 (ko nima glasovalnih pravic, ker je v svojem imenu in za svoj račun imetnica delnic, s katerimi je presegla prevzemni prag) lahko glasovala in kako naj bi za nazaj zakonito realizirala glasovanje na že opravljeni skupščini oziroma skupščinah ciljne družbe. Navaja le, da pri tožbi vztraja zato, ker sodišče odloča po stanju na dan izdaje odločbe. Kot je sodišče že pojasnilo, to drži, vendar pa o zadevi meritorno odloča le, če stranka za to ves čas trajanja upravnega spora izkazuje pravni interes. Tožnica za zahtevek, kakršnega uveljavlja, te pravovarstvene potrebe ni izkazala.

12. Če pa ima tožnica morda v mislih ugotovitev nezakonitosti upravnega akta (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), sodišče poudarja, da ugotovitveni zahtevek ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta, tako da bi moralo sodišče posledično vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči, kot da je bila vložena tudi ugotovitvena tožba, torej z ugotovitveno sodbo. Tožnica bi lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremenila (ali dopolnila) svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želela, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovan položaj drugih strank.2 Tega ni storila. Pri tem sodišče še pripominja, da bi morala tožnica tudi v primeru ugotovitvene tožbe zanjo izkazati pravni interes, torej izkazati, da bi si, če bi z njo uspela, lahko izboljšala svoj pravni položaj.

13. Glede na navedeno je sodišče po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo zavrglo. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in ni izvajalo predlaganih dokazov.

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej G 28/2012, G 29/2012, G 11/2012, G 15/2012, G 16/2012, I U 2524/2017, I U 864/2018, U 535/2008 in druge. 2 Glej I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.