Jedro

Sodišče lahko ukrep iz 21. člena ZPND izda za največ 6 mesecev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se trajanje ukrepa omeji na obdobje šest (6) mesecev, v preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik in predlagateljica krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlagateljici za 9 mesecev prepusti v izključno uporabo stanovanje v skupni uporabi na naslovu R. Sodišče je predlog nasprotnega udeleženca za plačevanje 400,00 EUR nadomestila zavrnilo in odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne.

V pritožbi meni, da je predlagateljica predlog podala prepozno. Glede na določbo sedmega odstavka 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) bi moralo sodišče opredeliti, v katerem časovnem obdobju je prišlo do ravnanj iz prvega odstavka 21. člena ZPND. Za nasilje, ki naj bi ga utrpeli hčeri, sodišče časovnega okvira ni podalo, za nasilje nad predlagateljico pa drugih dokazov razen njenih lastnih navedb ni in jih ne more biti, saj do davljenja in spolnega odnosa ni prišlo. Svoje stališče o tem pritožnik tudi obsežno obrazloži. Meni, da za skupni hčeri ni koristno, da sta prisotni ob konfliktih med predlagateljico in nasprotnim udeležencem, pritožnik ni tisti, ki generira vedno nove konflikte. Pritožnik tudi meni, da bi se moralo sodišče zamisliti, ali je hčerama v korist, da ju predlagateljica vodi od ene institucije do druge, ju ščuva in prepričuje o dejanjih, ki se niso pripetila.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec ni trdil, da bi mu bilo zaradi ravnanj predlagateljice hudo oziroma, da bi se počutil nemočno oziroma ponižano. Zaradi njenih neutemeljenih žaljivih obtožb je psihično prizadet in utemeljeno razžaljen. Žrtev nasilja je dejansko pritožnik.

Pritožnik izpostavlja, da bi moralo sodišče glede na določbo 3. odstavka 21. člena ZPND ukrep omejiti na največ šest mesecev. Za devetmesečno trajanje ukrepa ni pravne podlage.

Napačna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga nasprotnega udeleženca, naj mu predlagateljica za čas trajanja ukrepa plačuje 400,00 EUR nadomestila. Sodišče se ne spušča v to, kako in kje bo v tem času živel nasprotni udeleženec. Napačen je tudi sklep sodišče, da predlagateljica s svojimi dohodki komaj preživi sebe in hčeri. Sodišče je očitno spregledalo navedbe in predložena listinska dokazila, da k preživljanju hčera in skupnim stroškom prispeva tudi nasprotni udeleženec. Predlagateljica pa je tudi zamolčala, da za hčerki prejema 294,04 EUR otroškega dodatka, kar izhaja iz odločbe CSD X., in da imata od 1. 9. 2013 subvencionirano malico, M. pa od istega dne tudi subvencionirano kosilo. Vse odločbe o tem je nasprotni udeleženec pridobil šele na naroku za obravnavanje začasnih odredb v zadevi P 2535/2013-IV, zato jih upravičeno prilaga šele pritožbi.

Pritožnik še meni, da je izpodbijani sklep neizvršljiv, saj mu je sodišče naložilo, da prepusti stanovanje v skupni uporabi predlagateljici v obsegu, kot ga je imel prej, ne da bi ugotavljalo, v kakšnem obsegu je stanovanje imel v uporabi pred izdajo sklepa.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predlagateljica je v predlogu za prepustitev stanovanja v skupni uporabi in v pripravljalni vlogi z 9. 9. 2013 nanizala vrsto dogodkov in konfliktov, glede katerih meni, da predstavljajo različne oblike nasilja nasprotnega udeleženca.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povsem jasno obrazložilo, da je bil nasprotni udeleženec psihično in fizično nasilen do predlagateljice 3. 4. 2013, ko se je vanjo namerno zaletel, ji ob prepiru iz rok iztrgal fotoaparat, jo potisnil ob vrata in jo s plosko roko udaril po levem licu, jo potiskal proti vhodnim vratom in ji govoril, naj gre iz hiše. Sodišče je o tem, da je do zatrjevanega dogodka prišlo, sklepalo iz odredbe policije s 3. 4. 2013 in izvida Zdravstvenega doma X. Da je do dogodka prišlo, je sodišče še dodatno prepričalo dejstvo, da se je predlagateljica s hčerama prav naslednji dan odselila iz skupnega stanovanja. Pritožnik ugotovitvam sodišča prve stopnje o dogodku 3. 4. 2013 z ničemer ne nasprotuje. Opisano ravnanje nedvomno predstavlja fizično in psihično nasilje nad predlagateljico; zaradi prisotnosti hčera pa glede na določbo drugega odstavka 4. člena ZPND tudi nad njima.

7. Na podlagi preostalih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da dogodek 3. 4. 2013 ni bil osamljen, ampak gre za skupek nasilnih ravnanj - za stalne prepire, ob katerih sta praviloma prisotni tudi hčeri udeležencev postopka, čemur pritrjuje tudi pritožnik. Očitno je tisti, ki ob prepirih postane psihično in fizično nasilen, toženec.

8. Opisane ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo izdajo ukrepa po prvem odstavku 21. člena ZPND. Pritožbeno mnenje, da je predlog vložen prepozno glede na rok, ki ga določa 7. odstavek 21. člena ZPND, je napačno. Do dogodka je prišlo 3. 4. 2013, predlog pa je bil vložen 28. 6. 2013, torej manj kot tri mesece po dogodku.

9. Pritožbeno stališče, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z vprašanjem, v kakšnem obsegu je nasprotni udeleženec stanovanje uporabljal pred izdajo izpodbijanega sklepa, je napačno. V skladu z izrekom izpodbijanega sklepa ga mora prepustiti v izključno uporabo predlagateljici. Kaj je dolžan na podlagi izvršilnega naslova storiti, je torej povsem jasno; kako je stanovanje uporabljal pred tem oz. v kakšnem obsegu, pa je nepomembno.

10. Pritožbeno stališče, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo zaradi dogodka 29. 5. 2013 in kasnejšega dogodka, ko naj bi nasprotni udeleženec predlagateljico davil, je napačno. Višje sodišče se zato z obsežnimi pritožbenimi navedbami v zvezi s tema dogodkoma, ki torej za odločitev o predlogu in pritožbi niso odločilnega pomena, ne ukvarja.

11. Pritožbeno stališče, da bi se moralo sodišče ukvarjati „z ravnanjem predlagateljice, ki hčere vodi od ene do druge institucije“, je napačno. Ne glede na to, da gre za postopek v družinski zadevi, je predmet obravnavanja začrtan s predlogom in trditvami pravdnih strank. Enako velja za vprašanje, ali je tudi nasprotni udeleženec prizadet zaradi spornih dogodkov, ki tudi ni pravno odločilno.

12. Nasprotni udeleženec se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki predlagateljici ni naložilo, da mora za čas, ko ji je stanovanje prepuščeno v izključno uporabo, nasprotnemu udeležencu plačevati nadomestilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlagateljičino premoženjsko stanje takšno, da komaj preživi hčeri in sebe. Ugotovilo je tudi, da se je predlagateljica po dogodku 3. 4. 2013 zaradi nasilja nasprotnega udeleženca za nekaj mesecev preselila v najemniško stanovanje, a se je morala vrniti v skupno stanovanje, ker stroškov ni več zmogla. Upoštevaje opisane okoliščine tudi po prepričanju višjega sodišča ne bi bilo skladno z načelom pravičnosti, da bi predlagateljica za čas uporabe stanovanja nasprotnemu udeležencu plačevala nadomestilo, še posebej po tem, ko se je najprej sama iz stanovanja umaknila za nekaj mesecev. Tak zaključek je pravilen tudi če je predlagateljičino premoženjsko stanje nekoliko boljše od ugotovitev sodišča prve stopnje o njem, ker hčeri prejemata otroški dodatek in imata subvencionirano šolsko prehrano.

13. Utemeljena pa je pritožbena trditev, da lahko sodišče ukrep iz 21. člena ZPND izda za največ šest mesecev (prim. 3. odstavek 21. člena ZPND). Pravne podlage za devetmesečno prepustitev stanovanja v izključno uporabo torej ni. Višje sodišče je zato pritožbi nasprotnega udeleženca v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 24. členom ZPND v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je trajanje ukrepa omejilo na šest mesecev.

14. V preostalem je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 24. členom ZPND neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj tudi ni našlo kakšne od kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

15. V skladu z določbo 35. člena ZNP v zvezi s 24. členom ZPND udeleženci postopka krijejo vsak svoje stroške postopka. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških je torej pravilna. Podlaga za (enako) odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je enaka.