Jedro

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec tožnikom preprečeval uporabo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tisti, ki je del parcele ogradil, pri čemer pa so ograjeni del parcele uporabljali njegovi družinski člani. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilen zaključek, da dovoljenje toženca za uporabo ograjenega dela parcele, dano družinskim članom, pomeni enako, kot če bi toženec stvar uporabljal sam.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan prvemu tožniku, drugemu tožniki in tretji tožnici plačati vsakemu po 1.837,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot so navedeni v I. točki izreka izpodbijane sodbe, četrti in peti tožnici pa vsaki po 5.511,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot so navedeni v II. točki izpodbijane sodbe. Kar so tožniki zahtevali več (40.771,25 EUR z obrestmi in nerazdelno plačilo), je zavrnilo (III. točka izreka). V IV. točki je odločilo, da so tožniki dolžni v 15 dneh povrniti tožencu pravdne stroške, in sicer so mu prvi tožnik, drugi tožnik in tretja tožnica dolžni plačati vsak po 200,70 EUR, četrta tožnica in peta tožnica pa vsaka po 602,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev (III. in IV. točka izreka sodbe) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožencu naloži nerazdelno plačilo zneska v višini 21.739,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot je to razvidno iz vloge tožnikov z dne 19. 2. 2018. Podrejeno predlagajo razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožniki z vlogo z dne 19. 2. 2018 tožbe niso spremenili, saj niso spremenili istovetnosti zahtevka, prav tako ga niso povečali, niti niso uveljavljali drugega zahtevka poleg obstoječega. Ni res, da je toženec v delni umik privolil pogojno, saj je privolil v umik in hkrati zahteval povrnitev nastalih pravdnih stroškov. Tej zahtevi se tožniki nikoli niso upirali, zato so razlogi napadene odločbe pod tč. 12., da tožniki na takšen pogoj niso pristali, izmišljeni. Tožniki nikoli niso izjavili, da zahtevani stroškovni posledici nasprotujejo. Sklicevanje na judikat VSL II Cp 2639/2013 je tako brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je ravnalo nezakonito, saj bi moralo umik vzeti na znanje in v tem delu postopek ustaviti, tožnikom pa naložiti povrnitev stroškov postopka. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je napačna in protispisna. Uspeh pravdnih stranke je sodišče izračunalo upoštevaje znesek 57.306,75 EUR, kar je napačno. Ne drži, da je bil obseg betoniranega parkirišča 194 m2 med pravdnima strankama nesporen. Sodišče bi zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja moralo opraviti ogled, na katerem bi se lahko prepričalo, da parkirišče meri zgolj 52,5 m2. Tudi sicer iz razlogov pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3197/2010-II (10. točka) izhaja, da 194 m2 v naravi predstavlja zemljišče, na katerem ima Mizarstvo X. vgrajeno cisterno za kurilno olje. Tožnica je v postopku večkrat izjavila, da betonirani del parcele znaša 7 x 7,5 m. Parcela 1 ima travnati in betonski del, pri čemer betonski del ne znaša 194 m2. Tožniki so dokazali, da so tretje osebe parkirišče uporabljale z dovoljenjem toženca, saj je slednji v postopku III P 1915/2010 izjavil, da nasprotuje odstranitvi betoniranega parkirišča, in potrdil, da ga ne uporablja Mizarstvo X. To pomeni, da je bilo to parkirišče ves čas v izključni uporabi toženca, saj se v nasprotnem primeru njegovi odstranitvi ne bi upiral. Od kod sodišču konstrukt iz 21. točke, da naj bi imeli tožniki od 1. 10. 2010 do 30. 9. 2013 v uporabi 194 m2 (parkirišče), ni moč ugotoviti, prav tako za to ni nikakršnih razlogov. Sklicevanje na vlogo toženca z dne 30. 8. 2016 je neupoštevno, saj je toženec v njej trdil, da naj bi tožniki od leta 2007 imeli del zemljišča 1 v uporabi sami in naj bi prejeli uporabnino v višini 600 EUR. Če bi sodišče vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 1915/2010, bi se lahko prepričalo, da je postopek zoper Mizarstvo X. tekel zaradi neplačila dogovorjene uporabnine za čas, ko Mizarstvo X. iz zemljišča pod parcelo 1 še ni odstranilo vkopane cisterne, kot je bilo dogovorjeno 2. 10. 2009. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec parkirišča ni uporabljal oz. ni dovolil uporabe tretjim osebam, je napačen. Tožbeni zahtevek je za obdobje od decembra 2010 do marca 2018 utemeljen do 100 %.

3. Toženec se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev je podana, ker je sodišče odločalo o vsakokratni razširitvi tožbe in s tem njeni spremembi, pa tožniki o teh razširitvah niso podali nobene trditvene podlage, kar pomeni, da so bile razširitve nesklepčne in jih sodišče ne bi smelo dopustiti. Prav tako je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo ogleda sporne parcele, saj bi le tako lahko ugotovilo dejansko stanje glede preprečevanja uporabe. Sodišče ni izvedlo dopolnilnega zaslišanja izvedenca A. B. v zvezi z določitvijo pravilne površine zemljišča - parkirišča, čeprav je toženec ves čas trdil, da je ta površina večja od 194 m2. Zadeva glede izmer parcele je bila ves čas sporna. Toženec s predlaganim dokazom ni bil prekludiran, zato je sodišče zmotno uporabilo določilo 286. člena ZPP. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi moral izvedenec izdelati izmero ograjenega in neograjenega dela parcele. Sodišče ni postavilo izvedenca kmetijske stroke, ki bi podal oceno vrednosti zemljišča po m2 za vrt ali zelenico. Sodišče ni pravilno ugotovilo, za kakšen namen bi posamezen tožnik želel uporabljati nepremičnino in v kakšnem obsegu. Iz izpovedi vseh tožnikov, razen A. R., izhaja, da niso bili v ničemer ovirani pri uporabi spornega dela parcele. Sodišče ni pravilno ugotovilo deleža utemeljenega zahtevka za obdobje od leta 2005 do novembra 2010, ki znaša 65,23 % in ne 65,76 %. Napačno je ugotovljeno, da ni utemeljen ugovor pasivne legitimacije toženca za del parcele, ki ga je uporabljala E. K. Vse priče so izpovedale, da toženec nepremičnine ne uporablja v nobenem delu, tudi v ograjenem delu ne. V tem delu nepremičnino uporablja P. T. Poleg tega se ni opredelilo do izpovedbe J. T., da toženec tožnikom nikoli ni branil uporabe. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da naj bi toženec s tem, ko ni dovolil podreti ograje, tožnikom preprečeval uporabo parcele. Toženec je celo s pisnim pozivom leta 2012 pozval tožnice, naj začnejo uporabljati nepremičnino. Ne drži, da so tožniki ves čas postopka izkazovali interes za uporabo nepremičnine ter da je stanje za obdobje od decembra 2010 do marca 2018 glede možnosti uporabe za tožnike skoraj identično kot pred tem obdobjem. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnikov, ki so jasno izpovedali, npr. D. V., da v uporabi ni oviran, enako pa sta izpovedala V. V. in B. V. Ker nihče ni izkazoval interesa za uporabo, toženec ni obogaten. Toženec je priznal ograjenost parcele, vendar pa je ozelenjeni del ograjen tako, da omogoča dostop na parcelo. Na parcelo je možno vstopati kljub ograjenosti, kar je potrdil tudi P. T. Ne drži, da si je toženec ograjeni del parcele pridržal zase in za svojo družino. Tudi lesena uta, ki je na parceli stala že pred letom 2005, tožnikov v uporabi v ničemer ne ovira. Družinski člani toženca so izpovedali, da so nepremičnino uporabljali le v delu toženčeve 1/4. Sodišče je napačno zaključilo, da naj bi toženec kot solastnik dovolil svoji ženi in sinu uporabo stvari in da se to šteje, kot da stvar uporablja sam, saj je toženec dovolil zgolj uporabo 1/4 ne pa 3/4. Zmotno je ugotovljeno, da toženec uporablja več kot četrtino nepremičnine, pri tem pa ne pove, koliko več in kateri del parcele. Sodba je v tem delu pomanjkljiva. Sodišče je zmotno povzelo nekaj, česar tožniki D., B. in V. V. niso izpovedali ali navedli. Zaključek, da je bila pred njimi v uporabi ovirana pokojna tožnica M. V., še ne pomeni, da so bili v uporabi ovirani tudi oni. Po letu 2012, ko je M. V. umrla, v uporabi niso bili ovirani. Sodišče je zmotno razlagalo dopis z dne 7. 2. 2012 ter neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Tožniki z navedbo, da parcele proti svoji volji ne morejo uporabljati tako, da bi jo oddajali za namen parkiranja, trditveni podlagi niso zadostili. Glede višine tožbenega zahtevka je napačno ugotovljeno, da naj bi bili tožniki upravičeni do uporabnine v višini, izračunani na podlagi metode kapitalizacije donosa in da je to najprimernejša metoda. Toženec meni, da je takšen način določanja uporabnine napačen, saj gre za nepremičnino, ki je v naravi zelenica in delno parkirišče, kar pomeni, da bi moral izvedenec za zelenico izračunati drugačno višino uporabnine kot za parkirišče. Izvedenec je v izvidu in mnenju na strani 17 preračunal, da je za ureditev parkirišča potrebna postavitev ograje v dolžini 105 m in višini 1,80 m, ter ureditev platoja, česar pa tožniki niso naredili. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno odločilo o stroških postopka.

4. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe toženca. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnikov.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnikov

6. Pritožbena navedba, da tožniki v vlogi z dne 19. 2. 2018 niso spremenili tožbe, ni utemeljena. Tožniki so s spremembo tožbe povečali obstoječi tožbeni zahtevek, saj so zahtevek za plačilo uporabnine razširili še za dodatno obdobje, in sicer še za obdobje do 31. 3. 2018. Povečanje obstoječega zahtevka pa v skladu z drugim odstavkom 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predstavlja spremembo tožbe.

7. Z modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 19. 2. 2018 so tožniki tudi delno skrčili/zmanjšali tožbeni zahtevek. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ker delnega umika tožbe tožnikov ni vzelo na znanje in v tem delu ustavilo postopka, niso utemeljene. V skladu z določilom drugega odstavka 188. člena ZPP lahko tožnik tožbo umakne do konca glavne obravnave, če toženec v to privoli. Izjava o umiku je procesno dejanje, ki ne more biti pogojna1. Ker je toženec izjavil, da se pogojno strinja z delnim umikom tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec z delnim umikom ni soglašal. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje delni umik vzeti na znanje in v tem delu ustaviti pravdni postopek. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, ki izpodbija izračun višine pravdnega uspeha tožnikov.

8. Pritožbeni očitek, da je bila med pravdnima strankama v postopku sporna površina parkirišča na obravnavani parceli, ki predstavlja 194 m2 parcele 1, k. o. ..., ni utemeljen. Nespornost površine parkirišča 194 m2 izhaja iz navedb pravdnih strank. Tožniki navedbi toženca, da površina parkirišča znaša 194 m2, niso ugovarjali. Da se z navedeno površino izrecno strinjajo, pa izhaja tudi iz njihovih vlog, npr. iz vlog z dne 2. 9. 2016, 28. 9. 2016, 30. 11. 2016. Zato pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve dejanskega stanja glede površine parkirišča izvesti ogled, niso utemeljene, kakor tudi ne pritožbene navedbe, s katerimi tožniki izpodbijajo površino parkirišča (194 m2), saj to, kot že rečeno, v postopku ni bilo sporno.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je toženec uporabljal parkirišče v obsegu 194 m2 oz. ali so tretje osebe na tem delu parkirale na podlagi njegovega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi M. T., P. T., R. T. in M. T. ter izpovedi toženca prepričljivo ugotovilo, da na parkirišču (194 m2) parkirajo zaposleni in stranke Mizarstva V., česar jim toženec nikoli ni dovolil. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna in prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo sprejema kot pravilno, zato pritožbeno grajo ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu kot neutemeljeno zavrača. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da toženec parkirišča ni uporabljal, niti ni uporabe dovolil tretjim osebam, so pritožbene navedbe o tem, da tožniki parkirišča od 1. 10. 2010 do 30. 9. 2013 niso uporabljali, za odločitev o utemeljenosti zahtevka zoper toženca nerelevantne. Za utemeljenost zahtevka v tem delu je namreč ključno, ali je bil toženec (oziroma tretje osebe na podlagi njegovega dovoljenja) tisti, ki je uporabljal parkirišče, kar pa v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugodilo toženčevemu ugovoru pasivne legitimacije, saj je ugotovilo, da toženec 194 m2 parkirišča ni uporabljal, niti tega ni dovolil tretjim osebam. Zahtevek je v tem delu zavrnilo zato, ker uporaba 194 m2 parcele s strani toženca ni bila dokazana (7. in 212. člen ZPP). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da je toženec odstranitvi parkirišča v postopku III P 1915/2010 nasprotoval, še ne dokazuje, da je toženec parkirišče uporabljal, saj je izpovedal, da odstranitve ni dovolil do dogovora s solastniki.

O pritožbi toženca

10. Pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zaradi česar očitek pritožbe o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sprememb tožbe ne bi smelo dovoliti iz razloga nesklepčnosti, ker v zvezi z razširjenim obdobjem tožniki niso podali trditvene podlage. Tožniki so s spremembami razširili obdobje, za katero so zahtevali plačilo uporabnine. Podana trditvena podlaga tožbe tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča za sklepčnost spremenjenih zahtevkov (razširjenih še za dodatna obdobja po vložitvi tožbe), saj povečani zahtevek temelji na isti dejanski podlagi.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede preprečevanja uporabe sporne parcele, ker ni izvedlo ogleda parcele, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz pravilno zavrnilo, ker je dejstvo preprečevanja uporabe sporne parcele ugotovilo že na podlagi drugih dokazov: zaslišanja pravdnih strank, prič ter z vpogledom v listinske dokaze.

13. Med pravdnima strankama dejstvo, da površina parkirišča znaša 194 m2, v postopku ni bilo sporno, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dopolnilno zaslišanje sodnega izvedenca A. B. v zvezi z določitvijo pravilne površine parkirišča. Ker je toženka dokazni predlog v tej smeri postavila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer 12. 3. 2018, ga je sodišče prve stopnje na podlagi določila 286. člena ZPP pravilno zavrnilo kot prepoznega.

14. Nikakršne potrebe ni bilo po postavitvi izvedenca kmetijske stroke, ki bi podal oceno vrednosti uporabnine po m2 za vrt ali zelenico, saj je to oceno podal izvedenec gradbene stroke A. B. Tudi sicer pa je, kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke A. B., sporna parcela 1, k. o. ... po namenski rabi predvidena kot površina za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, po podrobnejši namenski rabi pa za proizvodnjo in spremljajoče dejavnosti - prosto stoječo pozidavo, in torej ne predstavlja kmetijskega zemljišča, na kar je sodišče prve stopnje tožnike v okviru opravljenega materialno procesnega vodstva na naroku 21. 12. 2011 (list. št. 80) tudi opozorilo.

15. Pritožbeni očitek, da iz izpovedb vseh pravdnih strank, razen tožnice A. R., izhaja, da pri uporabi spornega dela parcele v ničemer niso bile ovirane, ni utemeljen. Vse tožnice so v izpovedih potrdile, da je toženec nepremičnino ogradil in si jo pridržal zase. Zato očitek, da so izpovedale, da v uporabi nepremičnine niso bile ovirane, ne drži. Tožnica J. T. je v izpovedi potrdila, da parcele ni mogla uporabljati, ker je bila ograjena (list. št. 100), prav tako je tožnica M. V. potrdila, da je toženec postavil ograjo in parcelo uporablja izključno zase (list. št. 102). Da so imeli tožniki namen uporabljati parcelo, izhaja iz izpovedb vseh tožnikov. Tožnica A. R. je izpovedala, da so tožnice tožencu večkrat povedale, da želijo parcelo uporabljati ali dati v najem (list. št. 98), kar je s svojo izpovedjo potrdila tudi tožnica J. T. (list. št. 100), kot tudi tožnica M. V., ki je izpovedala, da je tudi sama izrazila željo, da želi nepremičnino uporabljati (list. št. 103). Pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno povzelo izpovedi pravnih naslednikov prve tožnice, D., B. in V. V., ni utemeljen. Vsi so namreč potrdili, da so želeli uporabljati nepremičnino. Tožnik D. V. je potrdil, da so želeli parcelo dati v najem (list. št. 367), kar pa ni bilo možno, ker jo uporablja toženec. Tožnica V. V. je izpovedala, da so izrazili interes za uporabo te nepremičnine tudi preko odvetnika in da so želeli parcelo oddajati, vendar parcelo v celoti koristi toženec. Tudi tožnik B. V. je potrdil, da mu je bila uporaba parcele onemogočena. Prej si je na njej želel rešiti stanovanjski problem, sedaj pa je njegov interes v oddajanju nepremičnine (list. št. 453c), vendar parcelo v celoti koristi toženčeva družina. Zato ne drži pritožbena navedba, da pravni nasledniki prve tožnice M. V. po njeni smrti (po letu 2012) v uporabi parcele niso onemogočeni. Glede na to, da so vsi tožniki v svoji izpovedbi potrdili, da so želeli nepremičnino oddajati, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so imeli tožniki namen nepremičnino oddajati. Iz istega razloga ni utemeljena pritožbena navedba, da tožniki niso izkazali interesa za uporabo nepremičnine.

16. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije za del parcele, ki ga je uporabljala E. K., ni utemeljena, saj toženec uporabe parcele s strani E. K. ni izkazal (7. in 212. člen ZPP).

17. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec tožnikom preprečeval uporabo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tisti, ki je del parcele ogradil, pri čemer pa so ograjeni del parcele uporabljali njegovi družinski člani. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilen zaključek, da dovoljenje toženca za uporabo ograjenega dela parcele, dano družinskim članom, pomeni enako, kot če bi toženec stvar uporabljal sam. Zato je sodišče prve stopnje njegov ugovor pasivne legitimacije v tem delu pravilno zavrnilo. Prav tako pritožba neutemeljeno izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo dejansko stanje glede možnosti uporabe obravnavane nepremičnine v obdobju od decembra 2010 do marca 2018 praktično enako kot v obdobju od od decembra 2005 do novembra 2010. 18. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo toženčev dopis z dne 7. 2. 2012, ni utemeljena. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zgolj poziv strankam, naj parcelo koristijo, še ne pomeni, da jim je toženec uporabo parcele tudi omogočil, saj je del parcele ogradil in ga uporabljal sam, s čimer pa je tožnike od uporabe tega dela parcele v celoti izključil. 19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec oz. so njegovi družinski člani na podlagi njegovega dovoljenja uporabljal(i) celotni ograjeni del parcele, razen parkirišča. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno ugotovilo, da je toženec v celoti uporabljal parcelo v velikosti 364 m2 (celotna parcela 558 m2 - parkirišče 194 m2), kar predstavlja 65,23 % delež parcele. Ker si je toženec uporabo 364 m2 nepremičnine v celoti pridržal zase, je neutemeljen njegov ugovor, da je navedeno površino uporabljal v skladu s svojim solastniškim deležem (1/4). Ne drži pritožbena navedba, da iz razlogov sodbe ne izhaja, kolikšen del parcele je uporabljal toženec in v katerem delu, saj je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo, da je toženec uporabljal del parcele, ki znaša 364 m2. Razlogi sodbe o tem so povsem jasni in so navedeni v 25. točki obrazložitve, zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, ki izpodbija delež utemeljenosti zahtevka tožnikov za obdobje od leta 2005 do novembra 2010 v višini 65,76 % namesto 65,23 %, saj je bilo o navedenem že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3197/2010-II z dne 17. 2. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2448/2015 z dne 25. 3. 2012, na kar je sodišče pri odločanju o višini zahtevka vezano.

20. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor zastaranja, ni utemeljen. Terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zastara v splošnem zastaralnem roku 5 let, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

21. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkljive trditvene podlage nesklepčen. O tem se je v obravnavani zadevi že izreklo tudi VS RS s sklepom VS RS II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so tožniki navedli, da so zaradi ravnanja toženca prikrajšani, ker parcele proti svoji volji ne morejo uporabljati, pri čemer bi parcelo uporabljali najmanj na način, da bi jo oddajali. S tem pa je toženec okoriščen iz naslova brezplačne uporabe solastnega deleža tožnikov, kar za sklepčnost zahtevka po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zadošča. 22. Zaradi ugotovitve višine uporabnine za sporno nepremičnino 1, k. o. ... je sodišče postavilo sodnega izvedenca gradbene stroke A. B., ki je izdelal pisno izvedensko mnenje in dopolnitev mnenja ter podal tudi ustno mnenje. Ravno zato, ker obravnavana nepremičnina predstavlja zemljišče, ki se lahko uporablja za različne namene, tudi za zelenico, kar izpostavlja pritožba, je sodni izvedenec za ugotovitev vrednosti uporabnine uporabil metodo kapitalizacije donosa, ki predstavlja najprimernejšo metodo za izračun donosa zemljišča v primeru, ko se zemljišče lahko uporablja na različne načine. Kot je v ustnem mnenju izpovedal izvedenec, bi bil lahko na obravnavanem zemljišču zelenjavni vrt, parkirišče, lahko bi se na njem zgradil stanovanjski objekt. Zaradi različnih možnih načinov rabe obravnavane nepremičnine je izvedenec uporabil metodo kapitalizacije donosa, ki predstavlja najbolj realen izračun letnega donosa zemljišča. Ker je sodni izvedenec z izbiro metode za izračun donosa že upošteval, da se lahko obravnavano zemljišče uporablja za različne namene, pritožba neutemeljeno izpostavlja razlike v višini uporabnine glede na različno možno rabo nepremičnine. Izvedenec je v svojem mnenju podal tudi mnenje o višini uporabnine glede na alternativne variante uporabe zemljišča, npr. če bi se nepremičnina uporabljala zgolj kot parkirišče za avtodome, vendar pa sodišče tej metodi izračuna višine uporabnine ni sledilo, zato so posledično nerelevantne pritožbene navedbe v zvezi z znižanjem uporabnine v primeru, če bi se parcela uporabljala zgolj kot parkirišče avtodomov.

23. Ker pritožbi nista utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, Ljubljana, 2006, stran: 217