Jedro

Institut dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP ni sredstvo za odpravo materialnopravne nepravilnosti in procesnih kršitev sodnih odločb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Višjega sodišča v Mariboru.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Mariboru je zavrglo predlog toženca za izdajo dopolnilne odločbe sodišča druge stopnje z dne 31. 12. 2013, ker je ugotovilo, da je pritožbeno sodišče z dopolnilnim sklepom I Cp 1243/2013 z dne 29. 11. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom tega sodišča I Cp 1243/2013 z dne 12. 2. 2013 že odločilo o vseh pritožbenih izvajanjih toženca.

2. Zoper ta sklep je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in samo odloči o zadevi, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne pristojnemu sodišču v novo odločanje, pri čemer naj kot pristojno imenuje Višje sodišče v Ljubljani. V obširni vlogi kot bistveno navaja, da pravdni stranki soglašata, da je bil tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na stavek „s čimer bo tožnica postala lastnica do celote (1/1)“, zavržen. Če je tako, ni jasno, zakaj meni Višje sodišče v Mariboru drugače. Le to je pritožniku s svojim odločanjem naredilo veliko krivico, saj je njegovo pritožbo v celoti zavrnilo s stroškovno posledico, zdaj pa zatrjuje, da naj bi mu v delu, ki se glasi „s čimer bo tožnica postala lastnica do celote (1/1)“, ugodilo. Pritožbeno sodišče se mora odločiti, ali je pritožbo zavrnilo ali pa ji je delno ugodilo. Sodišče prve stopnje je v III. točki zapisalo, da se „v preostalem tožba zavrže“. Navedba „v preostalem“ se nanaša na vse, česar v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ni, in se nahaja v tožbenem zahtevku tožnice, torej na celoten primarni zahtevek, na celotno 1. točko podrednega zahtevka in tudi na stavek „s čimer bo tožnica postala lastnica do celote (1/1)“ iz 2. točke podrednega zahtevka. Drugačen zaključek je v nasprotju s pravili logike. Pritožnik dojema razlogovanje sodišča v izpodbijanem sklepu tako, da je to njegovo pritožbo sicer zavrnilo, ker pa je imel v bistvu prav, ko je grajal pomanjkljivost sodbe sodišča prve stopnje, je sodbo glede sicer zavrženega stavka „s čimer bo tožnica postala lastnica do celote (1/1)“, po uradni dolžnosti spremenilo, kljub temu, da je isto sodišče v sklepu z dne 29. 11. 2013 zapisalo, da o zavrženih delih ni odločalo, in kljub temu, da je to bilo v pritožnikovo škodo in je bil on edini pritožnik. Druga krivica mu je bila po njegovem mnenju storjena v zvezi z zahtevo za izločitev nekaterih sodnikov in Višjega sodišča v Mariboru. Obširno pojasnjuje, zakaj temu sodišču ni mogoče zaupati in ponavlja razloge, zaradi katerih bi bilo treba sodnike A., B. in C. ter celo Višje sodišče v Mariboru izločiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sodbo III P 138/2012 z dne 24. 8. 2012 odločilo, da mora toženec tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št. 883/0, 884/0 in 885/0 k.o. ... vknjižila lastninska pravica na ime tožnice do 1/2, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbo zavrglo (III. točka izreka) in tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom I Cp 1243/2013 z dne 12. 2. 2013 pritožbi toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je I. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi jasnosti dopolnilo (I. točka izreka sodbe in sklepa pritožbenega sodišča). Vlogo toženca z dne 16. 11. 2012 je zavrglo in odločilo o pritožbenih stroških (II., III. in IV. točka izreka).

5. Toženec je v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru pravočasno predlagal izdajo dopolnilnega sklepa. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 29. 11. 2013 odločilo, da je toženčev zahtevek za izdajo dopolnilnega sklepa utemeljen, vendar ker toženec zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje nima pravnega interesa za pritožbo, je njegovo pritožbo z dne 11. 9. 2012 v tem delu (torej zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrglo.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s ponovim toženčevim predlogom z dne 31. 12. 2013 za izdajo dopolnilne odločbe sodišča druge stopnje.

7. Vrhovno sodišče se strinja z Višjim sodiščem v Mariboru, da je to, potem ko je s sklepom z dne 30. 1. 2014 odločilo še o toženčevem predlogu za izdajo dopolnilne odločbe sodišča druge stopnje z dne 31. 12. 2013, in ga zavrglo, v celoti izčrpalo pritožbo, zato predlog za izdajo dopolnilne odločbe ni utemeljen. Kakšno je stališče Višjega sodišča v Mariboru glede zadnjega stavka izreka podrednega zahtevka, ki se glasi „s čimer bo tožnica postala lastnica do celote (1/1)“, je nedvomno razvidno že iz same I. točke izreka odločbe z dne 12. 2. 2013, ki ga je, kot je to obrazložilo v 14. točki obrazložitve odločbe, zaradi jasnosti dopolnilo prav z navedenim besedilom. Vrhovno sodišče zato soglaša, da je bilo o pritožbi zoper ta del zahtevka že odločeno s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1243/2013 z dne 12. 2. 2013. Ker je Višje sodišče v Mariboru o spornem delu podrednega zahtevka odločilo in z njim dopolnilo izrek odločbe, je toženčeva teza o neizčrpanosti njegove pritožbe zgrešena že zato, ker pravila logičnega mišljenja izključujejo meritorno odločitev o spornem delu podrednega zahtevka ob hkratnem zavrženju tožbe v tem delu. S sodbo in sklepom I Cp 1243/2013 z dne 12. 2. 2013 v zvezi s sklepom z dne 29. 11. 2013 je bilo torej v celoti odločeno o pritožbi, zato je odločitev višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, ki v zadevi ni vsebinsko odločalo, ker je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, pravilna.

8. Če in kolikor pa toženec meri na pravilnost in zakonitost odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1243/2012 z dne 12. 2. 2013, pa je treba pojasniti, da institut dopolnilne sodbe iz 325. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni sredstvo za odpravo materialnopravne nepravilnosti in procesnih kršitev sodnih odločb. 9. Tudi kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Višje sodišče v Mariboru je po predsedniku tega sodišča s sklepom Su 220100/2014 z dne 15. 1. 2014 zavrglo zahtevo za izločitev Višjega sodišča v Mariboru in višjih sodnikov A. A., B. B. in C. C. z dne 2. 1. 2014. 10. Vrhovno sodišče je že v zvezi s toženčevo zahtevo za izločitev z dne 2. 4. 2013 poudarilo, da lahko stranka zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi (tretji odstavek 72. člena ZPP). Dodatna obrazložitev tega stališča ni potrebna.

11. Vrhovno sodišče soglaša tudi s stališčem predsednika Višjega sodišča v Mariboru, da je zahteva za izločitev višjih sodnikov A. A., B. B. in C. C. prepozna. V skladu z določbo drugega odstavka 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Ker pritožnik zahteva izločitev višjih sodnikov, članov pritožbenega senata, bi moral izločitev s skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP zahtevati do izdaje pritožbene odločbe, torej najpozneje do trenutka, ko mu je bil vročen pisni odpravek sodne odločbe. Ker mu je bil pisni odpravek dopolnilnega sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1243/2012 z dne 29. 11. 2013 vročen 2. 1. 2014, to pomeni, da je senat pritožbenega sodišča tedaj zaključil z obravnavanjem zadeve in v njej več ne postopa. Vrhovno sodišče soglaša tudi z dodatnim samostojnim razlogom za zavrženje zahteve za izločitev sodnikov A. A. in C. C., saj je pritožnik v prvi zahtevi za izločitev teh višjih sodnikov navajal prav enake okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v njuno pristranskost. 12. Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).