Jedro

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Gre za škodo, ki do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana, ker OZ zanjo ni predvidel možnosti za uveljavljanje denarne odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je le-ta zahtevala plačilo odškodnine v višini 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti pravdne stroške v znesku 840,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek toženke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih stroškov postopka od dneva izdaje sodbe do poteka paricijskega roka. Odločitev je obrazložilo z utemeljitvijo, da tožnica, ki uveljavlja odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi predolgega trajanja postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem, Oddelek v Kranju (v nadaljevanju DSS Kranj), do povrnitve škode ni upravičena, ker obstoja pravno priznane nepremoženjske škode ni dokazala (ni dokazala, da je trpela duševne bolečine zaradi predolgega trajanja postopka).

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; in predlagala njeno razveljavitev). Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 5. člena Ustave Republike Slovenije, ki državi nalaga, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in je odgovornost države objektivna. Upoštevaje 26. člen Ustave Republike Slovenije in 1. odstavek 6. člena ter 13. člen Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), ki jo je treba neposredno uporabiti, je upravičena do povračila škode zaradi kršitve pravice do sodnega varstva v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Dejstvo, da po mnenju sodišča prve stopnje niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, ker tožeča stranka ne bi uspela dokazati obstoja pravno priznane škode, je zato nerelevantno. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Ker je sodišče prve stopnje, čeprav napačno ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti in ugotovilo, da naj ne bi trpela duševnih bolečin, pa v nadaljevanju pritožbe takemu stališču oporeka. Povzema izpovedbo tožnice in sodišču očita, da jo je povsem napačno razumelo in da je posamezne dele izpovedb iztrgalo iz konteksta. Spregledalo je, da je bil postopek pred DSS Kranj de facto del stečajnega postopka in da gre za postopka, ki sta neločljivo povezana, saj se je v stečajnem postopku čakalo na rešitev pred DSS Kranj. Napačna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da naj bi bila vzrok za njene duševne bolečine zgolj izguba zaposlitve oziroma težkih finančnih razmer. Glede duševnih bolečin zaradi neenakega obravnavanja je zaključilo, da ni trpela duševnih bolečin, ker naj ne bi vedela, da so bile nekatere tožbe obravnavane prednostno, kar pa ne drži. Ni pojasnila, zakaj izpovedi tožnice v določenih delih ne sledi in so razlogi sodbe najmanj nejasni, če ne že sami s sabo v nasprotju in nasprotju z izpovedbo tožnice, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Ni se opredelilo do navedb glede kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Republika Slovenija se je v lastni ustavi in v ratificirani EKČP zavezala, da bo kot temeljno človekovo pravico zagotovila pravico do sojenja v razumnem roku in je te obveznosti ne more odvezati dejstvo, da te pravice ni zagotovila s posebnim zakonom. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega ne bi bila upravičena do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic določenih z EKČP in Ustavo Republike Slovenije. Opozarja na judikate, s katerim je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Vztraja, da ji pripada odškodnina neposredno na podlagi Ustave Republike RS in EKČP in je treba pri odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije ESČP. Poudarja, da po judikaturi ESČP ni treba izkazati konkretnega nastanka nepremoženjske škode in zadostuje že objektivno dejstvo predolgega sodnega postopka. Vprašljiva je le še višina odškodnine, ki ji pripada in za katero ESČP prisoja odškodnino med 3.000,00 do 4.000,00 EUR in je zato njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Sklicuje se na primere iz sodne prakse ESČP. Podredno, če pritožbeno sodišče ne bi sledilo njenemu stališču, pa poudarja, da ne pride v poštev uporaba določil Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ), saj je pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen Ustave Republike Slovenije. Končno graja tudi odločitev o stroških, ki jo bo treba ustrezno spremeniti ob sprejemu drugačne odločitve sodišča druge stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadeva tožeča stranka uveljavlja odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi predolgega trajanja postopka pred DSS Kranj. Po trditvi tožnice ji odškodnina pripada zaradi kršitve več ustavnih pravic, in sicer kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in kršitve enakosti pred zakonom in za vsako od teh kršitev uveljavlja samostojen znesek odškodnine. Po oceni pritožbenega sodišča gre po vsebini za enovito škodo (škodo, ki je tožnici nastala zaradi predolgega sojenja), glede katere je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je ne priznava (ocenilo je, da ni dokazala pravno priznane škode). Posledično uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da se sodišče ni opredelilo glede kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ni podana.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 26. člen Ustave Republike Slovenije in splošna pravila odškodninskega prava, ki jih od 1.1.2002 uzakonja OZ, in je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno. Kot je v zadostni meri in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, neposredna uporaba določb EKČP, pri čemer vztraja v pritožbi, ni mogoča. ESČP pravičnega zadoščenja v primeru ugotovljene kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ne prisodi na podlagi 6. člena EKČP, temveč 41. člena EKČP, po katerem je odločanje pridržano ESČP. Neposredna uporaba te določbe pred slovenskimi sodišči zato ni možna. Tudi določba 13. člena EKČP pred domačimi sodišči ni uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti, pač pa narekuje nadaljnje notranje pravno zakonodajno urejanje. Določba 26. člena Ustave RS opredeljuje odškodninsko odgovornost le okvirno in je zato glede odškodninske odgovornosti javnih oblasti treba uporabiti tudi splošna pravila civilnega odškodninskega prava OZ oziroma prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR. Pravno sredstvo za varstvo pravice brez nepotrebnega odlašanja, ki je sestavni del pravice do sodnega varstva (1. odstavek 23. člena Ustave RS), kot lex specialis ureja tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki pa ga, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti. Pravičnega zadoščenja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili ob začetku njegove uporabe 1.1.2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji 25. člena ZVPSBNO, ni mogoče uveljavljati na podlagi ZVPSBNO. Postopek pred DSS Kranj je bil zaključen že 18.7.2003, tožnica pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni vložila pritožbe na ESČP. Zmotno je tudi pritožničino stališče, da je za odškodninsko odgovornost dovolj že sama ugotovitev kršitve pravice. Kršitev temeljnih človekovih pravic sicer lahko predstavlja protipravno ravnanje državnih organov v smislu 26. člena Ustave, vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke izpolnjene predpostavke, ki jih določajo 26. člen Ustave RS ter pravila civilnega odškodninskega prava.

Po splošnih pravilih odškodninskega prava mora biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjena zlasti njena temeljna predpostavka – nastanek pravno priznane škode. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek med drugim zavrnilo že iz razloga, ker je ugotovilo, da obstoja le-te tožnica ni dokazala (ni dokazala, da bi trpela duševne bolečine zaradi trajanja postopka pred DSS Kranj). Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki skrbi za enotno sodno prakso, je v odločbah II Ips 591/2008 z dne 24.6.2009 in II Ips 305/2009 z dne 24.6.2009, zavzelo stališče, da nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja tožnica, ni mogoče uvrstiti med nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v 179. do 182. členu OZ (prej v 200. do 203. členu ZOR). Obrazložilo je, da je OZ oziroma ZOR oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno našteti v 179., 180., 181. in 182. členih OZ (prej v 200., 201., 202. in 203. členih ZOR) in s tem vpeljal numerus clausus nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Glede ostalih bolj ali manj podobnih nepremoženjskih škod je izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine. Ne gre za pravno praznino, pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljavljati denarno odškodnino le za nekatere nepremoženjske škode. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica in zato tožnica zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, kar je kot pravno podlago upoštevalo sodišče prve stopnje. Pravica do sodnega varstva in v njenem okviru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanje človekove osebnosti in osebnih dobrin. Gre za pravico posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti – zagotovitev sodnega varstva kot načina reševanja sporov o pravicah in obveznostih. Ker škoda, ki jo zatrjuje tožnica, do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je njen zahtevek zavrnilo. Odločitev je torej pravilna iz drugih razlogov, zato sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati na druge pritožbene trditve (oporekanje stališču sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi zaradi postopka pred DSS K. trpela duševne bolečine; oporekanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni vedela, da so bile nekatere tožbe obravnavane prednostno,....), saj ne gre za odločilna dejstva (360. člen ZPP). Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na primere iz sodne prakse. Za enotnost sodne prakse skrbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je zavzelo drugačno stališče, kot nižja sodišča v odločbah, na katere se pritožnica sklicuje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o zavrnitvi njenih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.