Jedro

Pristojno je sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek oziroma v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti. Ker pritožnica pristojnosti slovenskega sodišča v ugovoru zoper sklep ni ugovarjala, pri čemer je to možnost imela, a je ni izkoristila, je v pritožbi podan ugovor pristojnosti prepozen in zato neupošteven.

Tožena stranka se je v svojih navedbah sklicevala na določbe OZ, na isto pravo se je sklicevala tudi tožeča stranka. V takem primeru se upravičeno šteje, da sta se pravdni stranki dogovorili (vsaj s konkludentnim ravnanjem, ko sta se obe sklicevali nanj) za uporabo OZ, kar ni v nasprotju s pravili niti mednarodnega zasebnega prava niti Dunajske konvencije in Uredbe (ES) 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja – Rim I. Sicer pa se tudi v luči Dunajske konvencije, ki ureja pogodbo o prodaji blaga, izkaže za odločilno, ali je tožena stranka pravilno in pravočasno obvestila prodajalca, ki je predal v tovornem listu navedeno količino blaga, o tem, da je prejela manjšo količino blago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 19.465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010, da pa terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 24.683,86 EUR ne obstoji. Odločilo je, da sklep o izvršbi VL 109697/2011 z dne 28. 7. 2011 ostane v veljavi v prvem odstavku za znesek 19.465,00 EUR z obrestmi od 29. 6. 2010 in tretjem odstavku za znesek 236,84 izvršilnih stroškov z obrestmi. Toženi stranki je še naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v višini 1.641,20 EUR z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni sporno, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, meni pa da je sodišče prezrlo, da ima tožeča stranka sedež v Bolgariji, tožena pa v Republiki Sloveniji, kar odkazuje na uporabo Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji iz leta 1980, ki je uveljavljena v obeh državah. V Sloveniji in Bolgariji določa kolizijska pravila za določanje merodajnega prava Uredba o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja Rim I. Pravdni stranki merodajnega prava nista določili, zato se v skladu s to uredbo uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče prodajalec. Ker ima prodajalec sedež v Bolgariji, je za odločanje v predmetni zadevi pristojno sodišče v Bolgariji. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je postopek tekel pred nepristojnim sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nadalje tožena stranka opozarja, da je ves čas postopka zatrjevala in dokazovala nemožnost kakovostnega pregleda blaga ob prevzemu glede na način pakiranja, kar kaže na primer odloženega prevzema blaga v smislu 38. člena Konvencije. Tožena stranka je zatrjevala in dokazovala, da jo je o tem obvestil njen kupec in je nato takoj pisno obvestila tožečo stranko o ugotovljenih napakah. Dopis je bil poslan, kar sta izpovedala direktor tožene stranke in priča G. B. V skladu s 1. odstavkom 35. člena Konvencije mora prodajalec dobaviti dogovorjeno količino, kakovost in vrsto blaga. Kupec pa mora na podlagi 1. odstavka pregledati blago, ali ga odvisno od okoliščin dati v pregled v čim krajšem času. Sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožene stranke in zaslišalo njenega direktorja in navedene priče, ki bi potrdila navedbe o pravočasnem grajanju napak. V konkretnem primeru je šlo za primer odloženega prevzema blaga, pri čemer je tožena stranka navedla, kdaj je sporno blago prevzel njen kupec, kdaj je bila z njegove strani o napakah obveščena in kdaj naj bi bilo obvestilo dejansko posredovano tožeči stranki. Reklamacija je opremljena z datumom 14. 7. 2010 v angleškem jeziku, ki je bil jezik komuniciranja med pravdnima strankama in je bila nedvomno odposlana tožeči stranki.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča za sojenje v tej zadevi, ki ga tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, ni utemeljen. Ni sporno, da ima tožeča gospodarska družba sedež v Bolgariji, tožena družba pa v Sloveniji, kar kaže, da gre za spor z mednarodnim elementom. A tožena stranka zmotno meni, da je v obravnavani zadevi pristojno bolgarsko sodišče. Za odločanje o tem, ali je slovensko sodišče pristojno odločati v tem sporu, je potrebno uporabiti določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I). Oba predpisa določata (ZMZPP v 53. členu, Uredba pa v 24. členu), da je pristojno sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek oziroma v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti. Pritožnica pristojnosti slovenskega sodišča v ugovoru zoper sklep ni ugovarjala; to možnost je imela, a je ni izkoristila. Sicer pa pristojnost slovenskega sodišča, glede na naravo spora - ko gre za pogodbeno razmerje,(1) na podlagi katerega tožeča stranka (kot prodajalka) uveljavljanja od tožene stranke (kot kupke) plačilo za dobavljeno blago, izhaja tako iz določb ZMZPP (48. člen), ki dopušča pristojnost sodišča glede na sedež toženca, kot tudi Uredbe Bruselj I (1. točka 5. člena), ki uvaja kriterij po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti, ki je pri prodajni pogodbi kraj, kamor so bile dostavljene stvari.(2) V postopku ni bilo sporno, da je bil kraj dostave blaga v Republiki Sloveniji.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožba utemeljeno opozarja, da okoliščina, da imata pravdni stranki sedež v različnih državah članicah odkazuje na uporabo Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga iz leta 1980 (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Ni dvoma, da je ta neposredno uporabljiva v obeh državah, in je materialno pravo, na čigar pravilno uporabo morajo po uradni dolžnosti paziti sodišča vseh stopenj. A tožena stranka prezre, da se je v svojih navedbah sklicevala na določbe OZ (list. št. 113), na isto pravo se je sklicevala tudi tožeča stranka (list. št. 106). V takem primeru pa se upravičeno šteje, da sta se pravdni stranki dogovorili (vsaj s konkludentim ravnanjem, ko sta se obe sklicevali nanj) za uporabo OZ,(3) kar ni v nasprotju s pravili niti mednarodnega zasebnega prava (2. odst. 19. člena ZMZPP) niti Dunajske konvencije (glej 6. člen) in Uredbe (ES) 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja - Rim I(4) (3. člen), ki tudi zavezuje državi pravdnih strank. Sicer pa se tudi v luči Dunajske konvencije, ki ureja pogodbo o prodaji blaga, izkaže za odločilno, ali je tožena stranka pravilno in pravočasno obvestila prodajalca, ki je predal v tovornem listu navedeno količino blaga, o tem, da je prejela manjšo količino blago. Naša ureditev prodajne pogodbe je precej usklajena z ureditvijo v Dunajski konvenciji, ki v 38. in 39. členu ureja postopek pregleda blaga in obveščanja prodajalca o napakah oz. pomanjkljivostih kupljenih stvari. Kupec izgubi pravico ugovora glede očitnih napak oziroma poslane količine blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila v primernem roku od trenutka, ko jo je odkril ali bi jo moral odkriti.

7. Ob tem, ko je tožeča stranka zanikala, da bi jo tožena stranka kadarkoli obvestila o napaki na blagu oziroma zatrjevani količinski pomanjkljivosti(5) (manjku 10 alarmnih vezij EVO48 v znesku 340,00 EUR), je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je vpogledalo v dokazne listine in zaslišalo direktorja toženke M. M. in priče G. B., pravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi o zatrjevani količinski pomanjkljivosti blaga obvestila tožečo stranko z dopisom z dne 14. 7. 2010. Takšen zaključek ima oporo v skladni in prepričljivi dokazni oceni; sodišče je s celovitimi ter razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi pojasnilo, zakaj šteje izpovedi navedenih za neprepričljivi. Njuni izjavi je ocenilo tudi v okviru ugotovljene poslovne korespondence med pravdnima strankama, ki temelji na kasnejših elektronskih sporočilih po dobavi blaga, v katerih tožena stranka na poziv tožeče na plačilo celotne dobave blaga ni nikoli omenila, da sporna količina alarmnih vezij ni bila dostavljena, pač pa je sporočala zgolj razloge za zamudo pri plačilu, kar ovrže tudi trditve tožene stranke, da ji tožeča stranka ni dostavila celotnega blaga. Dokazna ocena je razčlenjena in vključuje tudi oceno celote procesnega dogajanja. Pritožbeno sodišče tako nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovljenega. Tožena stranka ni ponudila nobenega oprijemljivega dokaza, ki bi s prepričljivostjo potrdil, da je bilo obvestilo tudi dejansko posredovano tožeči stranki, zato pritožbene trditve v zvezi z izpovedbama prič ne vzbujajo dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe. Ugotovitev o odsotnosti obvestila pomeni izgubo pravic ugovora iz naslova napak. Zato je prvo sodišče utemeljeno obvezalo toženo stranko k plačilu za celotno dobavljeno blago po vtoževanem računu.

8. Pritožnica v pritožbi očita, da sodišče ni sledilo njenim zatrjevanjem glede nemožnosti kvalitetnega pregleda blaga ob prevzemu z ozirom na način pakiranja. Določba 3. odst. 461. člena OZ, ki je usklajena z določbami Dunajske konvencije (38. člen), ureja primer odložitve pregleda do prispetja stvari v nov namembni kraj, torej primer odložnega prevzema blaga. Pri tem institutu je odločilno, da je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, torej da je blago predmet nadaljnje odprave. Res je tožena stranka to omenjala v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2013. Vendar pa v konkretnem primeru to na dolžnost siceršnjega obveščanja prodajalca glede pomanjkljivosti blaga v ničemer ne vpliva. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožečo stranko dejansko obvestila z dopisom 14. 7. 2010 (kar naj bi potrditvah tožene stranke storila takoj, ko je po opozorilu 13. 7. s strani njenega kupca opravila istega dne pregled prejetega blaga v skladišču in ugotovila manjko desetih kosov vezij), je v tej situaciji nepomembno, ali bi lahko tožena stranka pregledala stvar ob dobavi blaga, ki je bila po neprerekanih trditvah tožeče stranke opravljena 29. 6. 2010, ali je to storila šele ob prispetju blaga k nadaljnjemu kupcu. Dejstvo je, da tožena stranka tožeče ni obvestila o morebitnih pomanjkljivostih (tega pa ne more uspešno uveljavljati šele z ugovorom v pravdi), kar zadošča za zaključek, da je tožena stranka dolžna plačati ceno poslane in v tovornem listu označene količine blaga.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka izpodbija tudi tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na naročeno in med strankama nesporno dobavljeno blago v znesku 19.125,00 EUR (od nadzorne plošče do box spectra - razen 10 kosov vezij v znesku 340,00 EUR, ki predstavlja razliko do vtoževanega zneska 19.465,00 EUR), čeprav obrazloženo ne navaja, v čem naj bi bila ta odločitev napačna. Zato je pritožbeno sodišče s pritožbo izpodbijani del sodbe preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ni ugotovilo nobene takšne kršitve. Tudi odločitve v zvezi s pobotnim ugovorom tožena stranka vsebinsko ne graja, pritožbeno sodišče pa na podlagi neizpodbijanega dejstvenega substrata, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je zaključek o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve pravilen.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispevala k odločanju o pritožbeni stopnji in zato strošek, ki je nastal, ni bil potreben (155. člen ZPP).

(1) V postopku je bilo ugotovljeno da sta pravdni stranki že več kot dve leti v poslovnem (pogodbenem) razmerju, pri čemer tožeča stranka na podlagi izrecnega naročila toženi dobavi blago, tožena pa ga plača. (2) Glej: prof dr. Aleš Galič, Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 Bruseljska uredba), Pravosodni bilten št. 1, 2007, str. 193, 195. (3) Primerjaj: Vladimir Balažic, Podjetje in delo, 2005, št. 6-7, stran 1200-1202. (4) Uredba sicer v 4. členu določa uporabo prava države, kjer ima prodajalec običajno prebivališče/sedež, a pritožba ne pove v čem, naj bi to drugače urejalo v tej zadevi obravnavano in v pritožbi (še vedno) sporno vprašanje glede obveščanja oziroma grajanja zatrjevanega količinskega manjka blaga.

(5) Glej: Pravno mnenje občnih sej VS RS in drugih sodišč GSH Pž 770/88 z dne 14.1.1989.