Jedro

Sodišče prve stopnje je, ko je analiziralo določbo prvega odstavka člena 208 KZ-1, utemeljeno poudarilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno z gotovostjo ugotoviti t. i. prilastitveno ravnanje kot tisto, ki je vidno navzven, in je v primeru, ko iz samega prilastitvenega ravnanja ne izhaja tudi storilčev namen protipravne prilastitve v smislu namena trajne odtegnitve določenih premičnih stvari njegovemu lastniku, potrebno, da je izkazanih še več dodatnih okoliščin, ki tak namen dokazujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnikov, taka izvajanja sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je za dokazanost očitanega kaznivega dejanja potrebno izkazati ne le ravnanje, ki je navzven percipirano kot prilastitveno, ampak je tedaj, ko obstaja dvom v zaključek, da takšno ravnanje po svoji naravi absolutno izkazuje tudi namen protipravne prilastitve, dokazati še dodatne okoliščine, ki na stopnji prepričanja utemeljujejo subjektivni element predmetnega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo iz razloga po 3. točki člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženega A. A. oprostilo obtožbenega očitka, da je storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnimi izdatki obdolženega ter nagrado in potrebnimi izdatki njegovega zagovornika obremenilo proračun.

2.Zoper navedeno sodbo sta vložila pritožbi okrožni državni tožilec in pooblaščenec oškodovane gospodarske družbe. Okrožni državni tožilec je vložil pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo 4 mesece in preizkusno dobo 1 leta. Pooblaščenec oškodovane gospodarske družbe pa je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na pritožbi so odgovorili zagovorniki obdolženega, odvetniki iz Odvetniške družbe B., o. p., d. o. o. iz ... in predlagali, da se pritožba okrožnega državnega tožilca in pritožba pooblaščenca oškodovane gospodarske družbe zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi prvostopenjska sodba.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Sodišče druge stopnje po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih v potrebni meri posamično in sintezno analiziralo in ocenilo ter ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, upravičeno presodilo, da izvedeni dokazni postopek ne omogoča zaključka, da je obtožbeni očitek obdolženemu A. A. dokazan s potrebno stopnjo gotovosti.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta vloženi pritožbi vsebinsko v pretežni meri identični, razen v delu, ki se nanaša na zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, in sicer 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, v pritožbi oškodovanca. Na pritožbene navedbe obeh pritožnikov bo zato v nadaljevanju sodišče druge stopnje odgovarjalo enotno; v izpostavljenem delu pritožbe oškodovane gospodarske družbe pa je dodati, da očitek o obremenjenosti prvostopenjske sodbe z izostalostjo razlogov o odločilnih dejstvih po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP dejansko predstavlja zatrjevanje zmotnih, pa tudi nepopolnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z odločilnimi dejstvi v napadeni sodbi v posledici dokazne presoje oškodovankinega pooblaščenca.

7.Neutemeljena je pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo na nepopolnost opisa obdolžencu v obtožnem predlogu očitanega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP, torej zato, ker po presoji sodišča prve stopnje ni dokazov, da je obdolženi storil dejanje, katerega je obdolžen, in ne zato, ker bi ugotovilo, da dejanje, ki je predmet obtožnega predloga, ni kaznivo dejanje (1. točka člena 358 ZKP). Kot nepotrebno se iz navedenega razloga izkazuje pritožbeno izpostavljanje, da v konkretnem dejanskem stanu obtožbenega očitka ni treba navajati okoliščin z namenom konkretizacije subjektivnega elementa predmetnega kaznivega dejanja, torej namena protipravne prilastitve; sodišče prve stopnje namreč v nobenem delu obrazložitve napadene odločitve ni zaključilo, da je v opisu očitanega kaznivega dejanja izostala potrebna konkretizacija katerega od zakonskih znakov oziroma elementov, predpisanih v določbi prvega odstavka člena 208 KZ-1. Je pa sodišče prve stopnje, ko je analiziralo določbo prvega odstavka člena 208 KZ-1, utemeljeno poudarilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno z gotovostjo ugotoviti t. i. prilastitveno ravnanje kot tisto, ki je vidno navzven, in v primeru, ko iz samega prilastitvenega ravnanja ne izhaja tudi storilčev namen protipravne prilastitve v smislu namena trajne odtegnitve določenih premičnih stvari njegovemu lastniku, potrebno, da je izkazanih še več dodatnih okoliščin, ki tak namen dokazujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnikov, taka izvajanja sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je za dokazanost očitanega kaznivega dejanja potrebno izkazati ne le ravnanje, ki je navzven percipirano kot prilastitveno, ampak je tedaj, ko obstaja dvom v zaključek, da takšno ravnanje po svoji naravi absolutno izkazuje tudi namen protipravne prilastitve, dokazati še dodatne okoliščine, ki na stopnji prepričanja utemeljujejo subjektivni element predmetnega kaznivega dejanja. Ker je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno kvečjemu, da je v opisu predmetnega kaznivega dejanja potrebno konkretizirati le navzven vidno prilastitveno ravnanje, izpostavljeno pritožbeno navedbo sodišče druge stopnje zavrača kot brezpredmetno.

8.Ocena pritožnikov, da se sodišče prve stopnje do spremljajočih okoliščin, ki po njihovem mnenju s potrebno gotovostjo izkazujejo obdolženčev namen protipravne prilastitve, ni v zadostni meri opredelilo, je neutemeljena. Izpodbijana sodba vsebuje jasno obrazložitev v zvezi z vsemi relevantnimi izpovedbami in listinskimi podatki ter zagovorom obdolženca, zato se navedbe pritožnikov, ki se sklicujejo na izjavi prič C. C. in D. D. ter v dokaznem postopku prebran sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 1913 Z 15/2018, z dne 15. 1. 2018 izkazujejo kot protispisne; v kolikor nakazujejo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa kot vsebinsko zmotne.

9.Ključne razloge izpodbijane sodbe predstavljajo ugotovitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na predmet delovanja gospodarske družbe E. d. o. o., razmerje umrlega F. F. do gospodarske družbe, vrsto dela, katero je F. F. za gospodarsko družbo opravljal do svoje smrti na predmetnih službenih računalnikih, dogajanje v zvezi s smrtjo F. F. v Srbiji, okoliščine izročitve obeh računalnikov s strani obdolženega policiji ter razmerje med obdolženim in umrlim F. F.; te zaključke, skupaj z ugotovitvijo, da je predmetna računalnika v času pred kritičnim decembrom 2017 F. F. zaupal obdolžencu z izrecnim naročilom, da ju vrne lastnici gospodarski družbi E. d.o.o. v primeru njegove smrti, sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča v navedenem delu (točke 8 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe) se namreč, glede na razpoložljivo dokazno podlago, izkazuje kot celovita ter logična in zato prepričljiva. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je pokojni F. F., zaposlen za nedoločen čas v gospodarski družbi E. d. o. o. kot razvojni inženir, uporabljal službena računalnika, ki sta predmet obtožnega predloga, vse do svoje smrti v decembru 2017, pri čemer je, glede na listinske podatke in izpovedbe zaposlenih v gospodarski družbi E. d.o.o. kot prič, bil tako tudi posestnik za gospodarsko družbo izjemno pomembnih podatkov. Sodišče druge stopnje ne dvomi, nenazadnje tega zaključka ne izpodbijata niti pritožnika, da je smrt F. F. v decembru 2017 v Srbiji, katero je sodišče prve stopnje ustrezno povezalo z dejstvom intenzivne povezanosti umrlega z obdolženim ter sorodstvenega razmerja umrlega z G. F., partnerko obdolženega, in družinskih razmer obdolženega in G. F., ko sta skrbela za pol leta starega otroka, predstavljala za obdolženca izjemno stresno okoliščino.

10.Kot pravilen se glede na izvedeni dokazni postopek izkazuje prvostopenjski zaključek, da so se pritiski gospodarske družbe E. d.o.o. oziroma njenih zaposlenih v zvezi z vrnitvijo službene opreme, katero je uporabljal F., začeli že v času, ko sta bila obdolženi in njegova partnerka v Srbiji ter čakala na pogreb F. F., in se nadaljevali potem, ko sta bila že v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo obdolženčev zagovor, tudi s potrebno mero kritičnosti glede na izpovedbi prič D. D. in C. C. kot zakonitega zastopnika oškodovane gospodarske družbe E. d. o. o., da sta bila predmetna službena računalnika nedvomno s strani F. F. v času pred njegovo smrtjo, iz razloga tesnosti razmerja med njim in obdolženim, le-temu zaupana z naročilom, da jih vrne lastniku v primeru, da bo sam umrl. Sodišče druge stopnje ob tem pritrjuje prepričljivi oceni prvostopenjskega sodišča, da je, upoštevaje skladnost zagovora z izpovedbami prič - zaposlenih v gospodarski družbi E. d.o.o., tudi zakonitega zastopnika C. C., s katerim je bil umrli F. F. v tesnih prijateljskih odnosih, F. F. imel vpogled v pomen in težo lastnega dela ter da je bil predan svoji službi in s tem gospodarski družbi kot lastniku predmetnih računalnikov s pomembnimi podatki, katere je obdeloval kot razvojni inženir, zato sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost prvostopenjske presoje, da sta bila obdolženemu predmetna računalnika zaupana in da je imel dolžnost, po izrecnem navodilu F. F., da ju vrne gospodarski družbi v primeru, da bi sam umrl. Tako se je treba strinjati s sodiščem prve stopnje tudi v ugotovitvi, da je obdolženi ves čas natančno vedel, katera računalnika sta last gospodarske družbe E. d. o. o.

11.Vendar predhodno navedene pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, pa čeprav so v pomembnih delih nasprotne vsebini obdolženčevega zagovora, ne terjajo zaključka, za katerega si neuspešno prizadevata pritožnika, namreč da zadrževanje predmetnih računalnikov s strani obdolženca do 29.1.2018 kljub izkazanim intenzivnim pritiskom gospodarske družbe E. d. o. o. že predstavlja dejansko podlago za gotov zaključek o obstoju obdolženčevega prilastitvenega namena. Glede na specifično situacijo, v kateri se je nahajal obdolženi v času po F. F. smrti v Srbiji in katero so določale njegove lastne tesne povezave z umrlim, sorodstveni odnos njegove partnerke z umrlim in starševske dolžnosti do dojenčka, ter kratek čas, ki je potekel od začetka pritiskov gospodarske družbe E. d.o.o. pa do izročitve predmetnih računalnikov policiji, se sodišče druge stopnje pridružuje prvostopenjski presoji, da ni mogoče na stopnji prepričanja ugotoviti obdolženčevega prilastitvenega namena.

12.Tudi po presoji sodišča druge stopnje se izkazuje kot logičen obdolženčev zagovor, da se v kritičnem relativno kratkem obdobju med smrtjo F. F. ter izročitvijo predmetnih računalnikov policiji ni mogel ukvarjati s službeno opremo gospodarske družbe E. d.o.o., pa čeprav je pritrditi pritožnikom, da je natančno vedel, katera službena računalnika oškodovanka želi in pa vsaj predvideval, upoštevaje intenzivnost pritiskov, da se na njiju nahajajo zanjo pomembni podatki. Vendar glede na dejstvo, da pritožnika z ničemer ne podpreta svojih zaključkov, da je obdolženi že pred izročitvijo predmetnih računalnikov vedel za podano kazensko ovadbo, sklep o izdani začasni odredbi in izdano odredbo za hišno preiskavo, kljub hkratni upravičenosti pritožbenih navedb, da bi lahko vsaj realno predvideval, da bo lastnica predmetnih računalnikov izkoristila vse mogoče pravne poti, da jih dobi nazaj, upoštevaje specifično situacijo obdolženca v kritičnem času ter okoliščino, da je računalnika izročil policiji že 29.1.2018, navedeni potek dogajanja ne zahteva avtomatičnega sklepa, da je obdolženi v predmetnem času zadrževal računalnika z namenom trajne odtegnitve lastnici, nato pa si premislil zaradi oškodovankinih pravnih korakov in računalnika odnesel na policijo. Ob tem ni brez pomena, na kar je utemeljeno opozorilo že prvostopenjsko sodišče, da niti ni na prvi pogled jasno, kdaj točno je za obdolženca nastopil trenutek protipravne zamude v relaciji do lastnice predmetnih računalnikov.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predmet očitanega kaznivega dejanja lahko le premična stvar, kar podatki na računalniku niso; ob tem pa tudi, da neupravičena uporaba predmetnih računalnikov v obravnavanih okoliščinah ne predstavlja kaznivega dejanja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga po vpogledu listin, ki se nanašajo na postopek v zvezi z izročitvijo zunanjega diska, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po določbi drugega odstavka člena 371 ZKP. Sodišče druge stopnje ob tem še pripominja, da pritožbene navedbe o obdolženčevi uporabi predmetnih računalnikov na način kopiranja določenih podatkov na zunanji disk kaže na obdolženčev interesni fokus v zvezi z zadrževanima računalnikoma, saj izkazuje njegovo zanimanje za podatke na nosilcu ne pa za nosilec sam.

14.Ob vsem navedenem se kot neutemeljene izkazujejo tudi pritožbene navedbe, da je obdolženi z izročitvijo dveh starejših računalnikov, na katerih so bile nalepke gospodarske družbe E. d. o. o., želel premotiti njene zaposlene. V dogajanju, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ob dovolj kritični presoji obdolženčevega zagovora, sodišče druge stopnje ne najde dejanske podlage, ki bi takšen zaključek pritožnikov podpirala. Ob utemeljenem prvostopenjskem razlogovanju, da je bil obdolženi tesno povezan s pokojnikom vse do njegove smrti, se izkazuje kot logično, da je vedel za naravo njegovega dela ter s tem za pomen predmetnih računalnikov zlasti kot nosilcev podatkov tudi za njihovo lastnico. Sodišče druge stopnje tako ocenjuje, da bi bilo obdolžencu v takih okoliščinah nerealno pripisovati pričakovanje, da bo z vrnitvijo dveh starejših računalnikov gospodarski družbi preslepil zaposlene na način, da pravih računalnikov lastnica ne bo več terjala.

15.Ker so pritožbene navedbe obeh pritožnikov neutemeljene, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopenjsko sodbo (pooblastilo iz člena 391 ZKP).

-------------------------------

1Zatrjeval je, da sploh ni vedel, katera sta predmetna službena računalnika, saj mu nista bila zaupana s strani umrlega F. F. z izrecnim naročilom, da ju vrne lastnici gospodarski družbi E. d.o.o. v primeru, da bi sam umrl, pač pa se je s službeno opremo po F. F. smrti ukvarjala partnerka G. F.

2Kazenska ovadba je bila podana, začasna odredba in odredba za hišno preiskavo pa izdani v januarju 2018, vendar ni izkazano, tega pa pritožnika tudi ne zatrjujeta, da je obdolženi zanje vedel oziroma jih prejel pred prihodom na policijo 29.1.2018.

3Iz izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano na podlagi določbe člena 165a ZKP, je razvidno, da naj bi obdolženi dostopal do datotek na enem do predmetnih računalnikov ter kopiral vsebino elektronske pošte pokojnika na zunanji disk.