Jedro

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) ter nato razsodilo, da mora prvi toženec tožnici plačati 47.752,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (II. točka izreka); višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je prvemu tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 8.862,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (IV. točka izreka). Zahtevek obeh tožnikov za plačilo uporabnine od drugega toženca je v celoti zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da bo o pravdnih stroških odločeno z dopolnilnih sklepom (VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obema tožencema naložilo, da morata tožnici plačati 53.725,84 EUR, tožniku pa 8.442,87 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Sicer je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagata toženca predlog za dopustitev revizije. Predlagata dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri določanju obveznosti plačila uporabnine ni razlikovalo med pravnim položajem uporabe stvari s strani solastnika v skladu s 66. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in pravnim položajem nelastnika, ki uporablja stvar v skladu s 95. in 96. členom SPZ? 2) Kakšno je razmerje med 66., 95. in 96. členom SPZ in določbama 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ)? 3) Ali je drugostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s tem, ko je obveznost plačila naložilo tudi drugemu tožencu? in 4) Ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri določanju uporabnine ni upoštevalo pravice solastnika do uporabe celotne stvari skladno s svojim idealnim deležem?

4. V utemeljitvi predloga navajata, da je sodišče druge stopnje plačilo uporabnine naložilo tudi drugemu tožencu, pri čemer se je sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje. To je kot podlago navedlo 66. člen SPZ v povezavi z 190. in 198. členom OZ. Pritožbeno sodišče je očitno obveznost drugemu tožencu naložilo na enaki materialni podlagi. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo in odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj bi moralo položaj drugega toženca obravnavati po 95. in 96. členu SPZ oziroma 190. in 198. členu OZ. Drugi toženec nikoli ni bil solastnik spornih nepremičnin, zato je njegov položaj bistveno drugačen od položaja prvega toženca, ki je bil do pravnomočne razdelitve solastnine solastnik nepremičnin in jih je imel v skladu s svojim solastniškim deležem pravico uporabljati v celoti. S pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi solastnine je izgubil položaj solastnika in bi odtlej nižji sodišči morali za ugotavljanje obveznosti plačila uporabnine uporabiti določbe 96. člena SPZ oziroma 190. in 198. člena OZ. Do navedene spremembe pravnega položaja se nižji sodišči nista opredelili. Višje sodišče je dejansko spregledalo določbo 66. člena SPZ, saj ni ugotavljalo, do kakšne uporabe je bil prvi toženec upravičen in kdaj jo je presegel. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo tudi pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbi namreč ne vsebujeta bistvenih ugotovitev, ki bi jih ob pravilni uporabi 95. in 96. člena SPZ morali vsebovati (glede dobrovernosti in nedobrovernosti). Ker nižji sodišči nista uporabili določb 95. in 96. člena SPZ, sta odstopili od ustaljene sodne prakse pri ugotavljanju obveznosti plačila uporabnine s strani nelastnika in izpodbijana sodba pomeni sodbo presenečenja. Odločitev o odgovornosti drugega toženca šele pred sodiščem druge stopnje je poseg v njegovo pravico do izjave, zaradi česar je izgubil možnost učinkovitega pravnega sredstva. Sicer pa je sodna praksa glede pravne podlage za uveljavljanje uporabnine od nelastnikov neenotna. V posameznih primerih se sodišča sklicujejo izključno na določbe 190. in 198. člena OZ, medtem ko se v drugih primerih oprejo na določbe SPZ.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).