Jedro

Tudi tožnik v tožbi ni uveljavljal, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, niti da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč je predvsem izpodbijal dokazno oceno tožene stranke glede varnostne situacije v tam navedeni regiji in glede možnosti notranje razselitve ter da pri odločanju o subsidiarni zaščiti ni upoštevala specifičnih oziroma subjektivnih tožnikovih okoliščin. Ali pa je dokazna ocena tožene stranke pravilna in je za svojo odločitev navedla pravilne razloge ter ali je pri svoji odločitvi upoštevala vsa relevantna dejstva in okoliščine, pa je stvar presoje sodišča prve stopnje, ki jo bo moralo opraviti v novem postopku.

Res je, da mora varovati in skrbeti za pravice mladoletnega prosilca med drugim tudi tožena stranka ves čas postopka, vendar je ZMZ za varstvo mladoletnih prosilcev z namenom dejanske zaščite njihovih interesov in pravic določil poleg pooblaščenca tudi zakonitega zastopnika, katerih naloga je, da kljub nesporni obveznosti tožene stranke, opozarjata in v primeru kršitve mladoletnikovih pravic zahtevata odpravo takšnih kršitev. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tako pooblaščenec kot zakoniti zastopnik kakorkoli očitala toženi stranki, da tožniku ne zagotavlja procesnih pravic in drugih jamstev, ki mu po zakonu in konvencijah gredo kot mladoletnemu prosilcu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 886/2015-5 z dne 10. 7. 2015 razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-278/2014/48 (1312-08) z dne 27. 5. 2015, tako da je to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je zaključila, da tožnik ni upravičen do statusa begunca, prav tako pa ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je po njegovi presoji v izpodbijani odločbi glede na vsebinsko zavrnilen pomen odločitve tožene stranke v njenem izreku, med razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe na več mestih vsebovano temu nasprotno mnenje. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora biti izrek odločbe določen, jasen in v vsebinskem pogledu pomensko logično usklajen z obrazložitvijo, v kateri morajo biti vsebovani logično prepričljivi vsebinski razlogi, ki glede na konkretno ugotovljeno dejansko stanje (2. in 3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) tudi narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena), ker se v nasprotnem primeru izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka je v obravnavanem primeru tudi očitno prezrla 16. člena ZMZ, četudi je med strankama nesporno dejstvo, da je bil pretežno med trajanjem postopka v obravnavani sporni zadevi in tudi ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito tedaj mladoletni prosilec za mednarodno zaščito brez spremstva, ki mu je zakonodajalec s citiranimi določili 16. člena ZMZ zagotovil, ne le na abstraktni ravni, ampak tudi dejansko, posebno varstvo in položaj med obravnavanjem njegove prošnje, in sicer s ciljem posebne zaščite pravic otroka v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah. Izpodbijana odločba tako nima navedenih vseh za sprejeto odločitev pravno odločilnih razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (2. in 3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) ter razlogov za odločitev v zadevi (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Tožena stranka namreč v uvodu izpodbijane odločbe različno navaja relevantna zakonska določila ZMZ, ko opredeljuje razloge za zavrnitev prošnje tožnika za mednarodno zaščito, zlasti pa ne navede v svoji obrazložitvi pravno odločilnega konkretnega dejanskega stanja, ki bi ga ugotovila v upravnem postopku (na podlagi številnih virov, ki jih večinoma le našteva in le v manjšem delu tudi vsebinsko povzema), tako da bi v tožnikovem primeru (glede na njegove individualne subjektivne okoliščine, kot so mladost, neizobraženost, neizkušenost in materni ruski jezik) bilo dejanska podlaga sprejete zavrnilne odločitve.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, navaja, da se z navedbami sodišča prve stopnje nikakor ne more strinjati ter odločno zanika, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Tožena stranka je res navedla, da v regijah Ukrajine (Doneck in Lugansk) poteka oborožen napad, vendar je v nadaljevanju obrazložila, da stopnja nasilja na območju regije Lugansk ni takšna, da bi vrnitev civilista na takšno območje pomenila resno ali individualno grožnjo za njegovo življenje. V izpodbijani odločbi se je tudi zelo natančno opredelila do vseh dejavnikov in na podlagi presoje le-teh sprejela dokazno oceno, da stopnja nasilja v regiji Lugansk ni takšna, da bi dosegla prag resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Izrek in obrazložitev odločbe tako nista v medsebojnem nasprotju, ampak sta usklajena, kar je posledično pomenilo zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v izreku, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se odločbe ne da preizkusiti, popolnoma neutemeljena. Tožnik je bil v postopku obravnavan na primeren in prilagojen način, torej na način, ki je bil prilagojen njegovi starosti in stopnji duševnega razvoja. Obravnava mladoletnika, ki bo vsak čas dopolnil 18 let, je vsekakor drugačna kot mladoletnika, mlajšega od 15 let. Pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru je imel poleg pooblaščenca tudi zakonitega zastopnika, ki mu je bil ravno zaradi njegove mladoletnosti v oporo in v pomoč pri samem postopku. Iz postopka tudi ni razvidno, da tožeča stranka ne bi postavljenih vprašanj, kljub skopim odgovorom, razumela. Poleg tožene stranke je tožniku ogromno vprašanj postavil tudi njegov pooblaščenec, na vprašanje uradne osebe, ali je vsa vprašanja, ki so ji bila zastavljena, razumela, pa je odgovorila z da. Prav tako se od prosilca, ki je tik pred polnoletnostjo, upravičeno pričakuje, da bo izčrpno in utemeljeno pojasnil, iz katerih razlogov prosi za mednarodno zaščito. Zato je neupravičeno od tožene stranke pričakovati, da bo razloge za morebitno preganjanje iskala tam, kjer jih tudi tožnik ne uveljavlja ter mu pri tem postavljala celo kapciozna vprašanja. Po ZMZ ni dolžnost tožene stranke, da sama najde razloge za priznanje mednarodne zaščite prosilcu, oziroma da z dokazi potrdi prosilčeve nedokazane navedbe glede okoliščin za mednarodno zaščito, temveč je breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, predvsem na prosilcu, ki mora izpolniti svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba odpravi, tožba zoper njeno odločbo pa se zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka je namreč tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, saj je ocenila, da ne izpolnjuje pogojev za status begunca niti status subsidiarne zaščite, čeprav je na več mestih obrazložitve navedla, da na podlagi preučenih informacij ocenjuje, da v vzhodnih regijah Ukrajine Doneck in Lugansk poteka oborožen spopad, da pa ne more šteti, da je stopnja nasilja v regiji tako visoka, da bi bilo mogoče izjemoma šteti, da dosega prag resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, (četudi število smrtnih žrtev med civilisti ni natančno znano, za regijo Lugansk to število od srede aprila do 16. 9. 2014 znaša 842 mrtvih civilistov in 2676 ranjenih). Dejstvo je, da je med obrazložitvijo odločbe tožene stranke in njenim izrekom pomensko logično nasprotje, kar onemogoča njen preizkus. Nesporno je dejstvo, da je bil tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ter večino časa trajanja postopka mladoletnik brez spremstva. Tožena stranka ne more biti uspešna s svojimi pritožbenimi trditvami, da je bila tožeči stranki postavljena zakonita zastopnica, da je bila pred podajo prošnje informirana o postopku ter da sta bila na prošnji ter na osebnem razgovoru prisotna zakonita zastopnica ter pooblaščenec. Vse to so namreč pravice (mladoletnih) prosilcev za mednarodno zaščito; njihovo spoštovanje pa še ne pomeni, da je bila tožniku zagotovljena tudi primerna obravnava, ki jo terja njegova mladoletnost. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 2. člena ZMZ pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Ta določba v relevantni tretji alineji določa, da resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Tožena stranka je tožniku, roj. ... v kraju ..., Ukrajina, ki za dokaz svoje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta, zavrnila status begunca, ker je tako v tožbi kot na osebnem razgovoru izjavil, da ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, pa tudi iz drugih tožnikovih izjav ni mogoče razbrati, da bi izrecno ali posredno uveljavljal takšne razloge, ki bi jih bilo treba presojati v okviru statusa begunca. Status subsidiarne zaščite pa mu je zavrnila, ker je ocenila, da se tožnik lahko vrne v izvorno državo in to tako v Lugansk kot z notranjo razselitvijo v druge dele Ukrajine, saj je na podlagi virov, ki jih je predložil ali navedel tožnik, in na podlagi virov, ki jih je pridobila sama, ocenila, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu tretje in druge alineje 28. člena ZMZ.

8. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, sklicuje na dele odločbe, v katerih tožena stranka glede na zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito navaja na več mestih temu nasprotno mnenje (npr. na 22. in 23. strani, ko navaja, da pristojni organ na podlagi zgornjih preučenih informacij „/.../ocenjuje, da v vzhodnih regijah Ukrajine Doneck in Lugansk poteka oborožen spopad/.../, da pa ne more šteti, da je stopnja nasilja v regiji tako visoka, da bi bilo mogoče izjemoma šteti, da dosega prag resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ/.../četudi število smrtnih žrtev med civilisti ni natančno znano/.../ za regijo Lugansk to število od srede aprila do 16. 9. 2014 znaša 842 mrtvih civilistov (in 2676 ranjenih), torej tudi na podlagi naštetih številnih virov, iz česar naj bi pomensko izhajalo logično nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, kar po presoji sodišča prve stopnje onemogoča njen preizkus.“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča te navedbe ne potrjujejo presoje sodišča prve stopnje, da je med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe (niti neposredno niti to iz izpodbijane odločbe ne izhaja) pomensko logično nasprotje, saj po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite po tretji alineji 28. člena ZMZ ne zadostuje, temveč mora biti podano tudi utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, kar pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično – nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretji alineji 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera), kot so npr. število civilnih žrtev in zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno-ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju po 3. členu EKČP; če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi ESČP ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo.

10. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi jasno in nedvoumno navedla, da na podlagi njene dokazne ocene vseh informacij o tožnikovi izvorni državi (tako takih, ki kažejo na visoko stopnjo intenzivnosti oboroženega spopada, kot informacij, ki so temu nasprotne), zaključila, da v regijah Lugansk in Doneck sicer poteka oborožen spopad, da pa ta v regiji Lugansk ne dosega take stopnje, da bi vrnitev osebe na to območje predstavljalo resno in individualno grožnjo za njeno življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu (npr. zadnji odstavek na 22. strani, drugi odstavek na 24. strani izpodbijane odločbe) oziroma, da se tožnik lahko vrne v Lugansk, ne da bi zaradi tega utrpel tudi resno škodo v smislu druge in tretje alineje 28. člena ZMZ (zadnji odstavek na 24. strani izpodbijane odločbe).

11. Zato izrek ni v nasprotju z obrazložitvijo, saj je tožena stranka postopala v skladu z 22. členom ZMZ, in so navedbe določenih virov in zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki naj bi napotovali na drugačno oceno, prej dokaz, da je tožena stranka celovito preučila varnostno situacijo v Ukrajini, kot pa da je podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom izpodbijane odločbe, oziroma da je tožena stranka postopala v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 7. člena ZMZ, po kateri pristojni organ na objektiven in nepristranski način ter za vsak primer posebej ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku.

12. Sodišče prve stopnje očita toženi stranki tudi, da ta v izpodbijani odločbi ne navede pravno odločilnega konkretnega dejanskega stanu, ki bi ga ugotovila v upravnem postopku (številne vire večinoma le našteva in le v manjšem delu tudi vsebinsko povzema), tako da bi v tožnikovem primeru, glede na njegove individualne subjektivne okoliščine, kot so mladost, neizobraženost, neizkušenost in materni ruski jezik, bilo toženi stranki dejanska podlaga sprejete zavrnilne odločitve.

13. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da ima izpodbijana odločba določene formalne pomanjkljivosti, vendar ne v tolikšni meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je tudi (čeprav skopo) navedla za svojo dokazno oceno v zvezi s subsidiarno zaščito, poleg na posameznih mestih svojo oceno posameznih informacij, tudi posebne odločilne razloge v drugem odstavku na 24. strani obrazložitve, zakaj meni, da se tožnik lahko vrne v regijo Lugansk, in sicer: izboljšanje varnostne in humanitarne situacije zaradi zmanjšanja civilnih žrtev, obnova infrastrukture, boljši dostop do zdravstva in šolstva, sporazum o prekinitvi ognja in da so se nekatere notranje razseljene osebe vsaj začasno vrnile na prizadeta območja v regijah Donetsk in Lugansk. Podobno velja tudi za dokazno oceno in navedbo odločilnih dejstev v zvezi z možnostjo tožnikove notranje razselitve, kar je tožena stranka navedla predvsem v drugem in tretjem odstavku na 26. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

14. Tudi tožnik v tožbi ni uveljavljal, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, niti da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč je predvsem izpodbijal dokazno oceno tožene stranke glede varnostne situacije v regiji Lugansk in glede možnosti notranje razselitve ter da pri odločanju o subsidiarni zaščiti ni upoštevala specifičnih oziroma subjektivnih tožnikovih okoliščin. Ali pa je dokazna ocena tožene stranke pravilna in je za svojo odločitev navedla pravilne razloge ter ali je pri svoji odločitvi upoštevala vsa relevantna dejstva in okoliščine, pa je stvar presoje sodišča prve stopnje, ki jo bo moralo opraviti v novem postopku.

15. Presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku kot mladoletnemu prosilcu za mednarodno zaščito posebnim procesnim zahtevam oziroma določbam, ki normativno izhajajo iz v izpodbijani sodbi citiranih določil 16. člena ZMZ, v obravnavanem primeru ni zadostila, ni pravilna. Sodišče prve stopnje svojo presojo utemeljuje, da ZMZ v 16. členu (mladoletnik brez spremstva, ki je prosilec) v tretjem odstavku zapoveduje, da mladoletnik brez spremstva v postopku po tem zakonu sodeluje na način, ki je primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja. Poleg tega je zakonodajalec v drugem odstavku 16. člena ZMZ še določil, da mora biti v postopkih, pri katerih se obravnavajo mladoletniki brez spremstva, za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru, uradna oseba pristojnega organa, ki vodi postopek, dodatno usposobljena za obravnavo mladoletnikov, zlasti za dajanje pomoči pri učinkovitem uveljavljanju pravic po tem zakonu, za organiziranje in izvedbo rednih usposabljanj uradnih oseb za obravnavanje mladoletnikov brez spremstva pa skrbi ministrstvo, medtem ko morajo drugi državni organi zagotavljati podporo in strokovno znanje. Sodišče prve stopnje, da v tožnikovem primeru tem določilom ni bilo zadoščeno, utemeljuje z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi v osmem odstavku na 10. strani obrazložitve, ki se glasi: “Na ostala vprašanja uradne osebe, pooblaščenca in zakonite zastopnice pa je prosilec odgovarjal zelo kratko, torej brez posebnega truda, da bi situacijo obširno in natančno pojasnil, kljub temu, da je bil opozorjen, da naj čim bolj natančno in obširno odgovarja, uradna oseba pa je morala iz njega dobesedno „vleči" odgovore. Ob vsem navedenem pa pristojni organ še pripominja, da je bil prosilec pred podajo prošnje kot tudi na osebnem razgovoru izrecno opozorjen, da naj na vsa vprašanja odgovarja čimbolj natančno, izčrpno in po resnici. Ni naloga uradne osebe, da iz prosilcev „vleče" razloge za mednarodno zaščito, ampak mora prosilec sam navesti razloge za zapustitev izvorne države, kar je jasno zapisano v 21. členu ZMZ"’.

16. Vrhovno sodišče se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz citirane navedbe izhaja, da je tožena stranka v obravnavanem primeru očitno prezrla določila 16. člena ZMZ glede mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito brez spremstva. Tožena stranka se je sicer dejansko morda z neprimernimi besedami opredelila v okviru presoje prve alineje tretjega odstavka 21. člena, (to je kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva tudi, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje), da se v obravnavani zadevi tožnik za njeno utemeljitev ni najbolj potrudil, vendar je navedena določba splošna in velja za vse prosilce za mednarodno zaščito, zato je morala tožena stranka to oceno sprejeti tudi v tožnikovem primeru, ne glede na dejstvo, da je bil večino trajanja postopka mladoletnik brez spremstva. Iz podatkov upravnega spisa pa sicer izhaja, da se je tožena stranka kljub tožnikovi „redkobesednosti“ prizadevala, da bi tožnik podal čimbolj natančne in podrobne razloge, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

17. Tožniku so bile kot mladoletnemu prosilcu za mednarodno zaščito v postopku izdaje izpodbijane odločbe po presoji Vrhovnega sodišča zagotovljene vse zahtevane procesne pravice. Tožniku je namreč bila kot eni izmed ranljivih oseb iz prvega odstavka 15. člena ZMZ (mladoletnik brez spremstva) zagotovljena posebna nega, skrb in obravnava (prvi odstavek 15. člena ZMZ). V tem okviru je bil tožniku še pred pričetkom postopka postavljen zakoniti zastopnik (četrta alineja prvega odstavka 16. člena ZMZ), ki je bil navzoč pri vseh dejanjih postopka po tem zakonu (sedmi odstavek 16. člena ZMZ), pred sprejemom prošnje mu je bila tudi ustno pojasnjena vsebin brošure o pravicah in dolžnostih prosilcev, tožnik pa tudi ne uveljavlja, da način pojasnjevanja ni bil prilagojen njegovi starosti in stopnji duševnega razvoja (šesti odstavek 16. člena ZMZ).

18. Nadalje ZMZ določa, da mladoletni prosilec, starejši od 15 let, poda izjavo iz 32. točke drugega odstavka 119. člena tega zakona osebno, ob prisotnosti zakonitega zastopnika, kot je to bilo tudi v obravnavanem postopku (tretji odstavek 42. člena ZMZ). Za vse prosilce velja, da uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge za svojo prošnjo celovito predstavi. Način vodenja osebnega razgovora je treba prilagoditi prosilčevi osebnosti in upoštevati osebne in splošne okoliščine, vključno s kulturnim poreklom in morebitno pripadnostjo prosilca ranljivim skupinam (šesti odstavek 46. člena ZMZ). Da pa bi tožena stranka v postopku kršila navedene določbe in določbi, da se z mladoletnim prosilcem, starejšim od 15 let, osebni razgovor opravi v prisotnosti zakonitega zastopnika in da obravnavanje v postopku upošteva mladoletnikovo starost, stopnjo njegovega duševnega razvoja in njegovo sposobnost razumeti pomen postopka (četrti odstavek 42. člena ZMZ - podaja prošnje za mednarodno zaščito in drugi odstavek 45. člena ZMZ - osebni razgovor), pa tožnik ni opozarjal niti tekom postopka niti v tožbi.

19. Res je, da mora varovati in skrbeti za pravice mladoletnega prosilca med drugim tudi tožena stranka ves čas postopka, vendar je ZMZ za varstvo mladoletnih prosilcev z namenom dejanske zaščite njihovih interesov in pravic določil poleg pooblaščenca tudi zakonitega zastopnika, katerih naloga je, da kljub nesporni obveznosti tožene stranke, opozarjata in v primeru kršitve mladoletnikovih pravic zahtevata odpravo takšnih kršitev. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tako pooblaščenec kot zakoniti zastopnik kakorkoli očitala toženi stranki, da tožniku ne zagotavlja procesnih pravic in drugih jamstev, ki mu po zakonu in konvencijah gredo kot mladoletnemu prosilcu. Zato tožnik ne more šele z odgovorom na pritožbo, v katerem sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, uspeti zgolj z navedbo, da tožena stranka določb, ki terjajo posebno skrb pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito, ki jih vložijo mladoletniki brez spremstva, ni upoštevala in je zato zmotno uporabila materialno pravo.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da z izpodbijano sodbo očitane kršitve ZUP niso utemeljene, niti da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (16. člen ZMZ), je pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 77. in 79. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

21. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju morebitnih novih okoliščin (glede na to, da se varnostna situacija in siceršnje razmere v Ukrajini s časom spreminjajo) opraviti glavno obravnavo oziroma upoštevati napotke Vrhovnega sodišča iz 14. točke obrazložitve tega sklepa.