Up-144/00 - 9

26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2002

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1145/99 z dne 2. 2. 2000 se v delu, ki se nanaša na potrditev sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 79/96 z dne 7. 5. 1999, ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1145/99 z dne 2. 2. 2000 se v delu, ki se nanaša na razveljavitev sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 79/96 z dne 7. 5. 1999 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdi zaradi izpraznitve in izročitve prostorov je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 79/96 z dne 7. 5. 1999 ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice (sedaj ustavne pritožnice) v delu, ki se je nanašal na gospodarsko poslopje, zahtevek glede vseh prostorov v novi hiši Bukovje 8 in izročitve v posest travnika pa je bil zavrnjen. Z izpodbijano sodno odločbo je Višje sodišče pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prva stopnje v zavrnilnem delu. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na odstranitev predmetov iz gospodarskega poslopja. V tem delu je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2.Pritožnica navaja, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin in zato meni, da je izključna imetnica pravice do posesti. S tem po vsebini izpodbija ugotovitev sodišč, da je nova hiša skupna lastnina pravdnih strank, ki imata zato pravico do soposesti, zaradi česar je bil zahtevek pritožnice za izselitev toženca iz vseh prostorov te hiše in njeno izročitev v izključno posest pritožnice, zavrnjen. V ustavni pritožbi in njeni dopolnitvi opisuje dogajanja v zvezi s pravdami in ravnanji njenega bivšega moža pred razvezo zakonske zveze in po njej, zaradi katerih naj bi tudi ostalih nepremičnin ne mogla uporabljati. Odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka pripisuje znanstvu njenega bivšega moža (toženca) s predstojnico sodišča in pristranskemu vodenju glavne obravnave. Zatrjuje kršitev pravic iz 15., 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

3.Na podlagi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. V delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, je Višje sodišče zadevo vrnilo v nov postopek.

Glede tega dela torej pravna sredstva še niso izčrpana, zato je tudi ustavna pritožba, kolikor se nanaša tudi na ta del izpodbijane sodbe, nedopustna in jo je bilo treba zavreči.

4.V delu, v katerem je z izpodbijano sodbo pravnomočno odločeno o zadevi, pa očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, ki jih pritožnica zatrjuje. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih sodnih odločbah ni.

5.Pritožnica sicer navaja ustavne določbe, ki naj bi bile kršene, vendar z razlogi, ki jih navaja, teh kršitev ne more utemeljiti. Tako zatrjevanih kršitev ne more utemeljiti z navedbami, ki se ne nanašajo na pravdni postopek, v katerem sta bili izdani izpodbijani odločbi. Zato se Ustavno sodišče s temi utemeljitvami ne more ukvarjati. Prav tako pritožnica s pavšalnimi navedbami glede toženčevega znanstva s predstojnico sodišča prve stopnje ni izkazala kršitve pravice do nepristranskega sodišča. Na poziv Ustavnega sodišča je pojasnila, da izločitve sodnice ni zahtevala, sodnica, ki naj bi bila znanka toženca, pa ni sodila v obravnavani zadevi.

6.Ne iz ustavne pritožbe ne iz izpodbijane sodbe Višjega sodišča ni razvidno, da bi pritožnica v pritožbenem postopku uveljavljala kakršnekoli kršitve procesnega prava, zato jih tudi v ustavni pritožbi ne more uveljavljati. Za njihovo obravnavo je namreč treba upoštevati določbo prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri je treba pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Ker pritožnica kršenja pravic procesne narave v pritožbenem postopku ni uveljavljala, se Ustavno sodišče v presojo teh kršitev ni spuščalo.

7.Za kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) pa ne gre, saj je pritožnica to pravico uporabila v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Več od pravice do pritožbe pa 25. člen Ustave ne zagotavlja. Zato Ustavnemu sodišču tudi ni treba obravnavati razlogov, zaradi katerih pritožnica v obravnavani zadevi nima možnosti revizije. Kot je obrazloženo zgoraj, ni pristojnost Ustavnega sodišča, da bi presojalo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravne presoje sodišč. Zadošča ugotovitev, da v izpodbijani sodbi ni pravnih stališč, ki bi bila nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Prav tako ni mogoče reči, da bi bila odločitev sodišč očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, kar bi lahko predstavljalo kršitev prepovedi sodniške samovolje, ki tudi izhaja iz 22. člena Ustave. Zgolj nezadovoljnost z izidom pravde pa ni argument o kršitvi človekovih pravic.

8.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude