Jedro

Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, smiselno uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 4. 2020: I. ugotovilo, da V. F. ni več udeleženec postopka in da so udeleženke tudi skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavb Z. u. 41, 39 in 43, L.1; II. izločilo obravnavanje predloga v delu, ki se nanaša na parcele 74/31, 74/33 in 74/41, vse k. o. ...2; III. predlog glede parcel 74/20, 74/19 in 1721/2 zavrnilo; IV. ugotovilo, da parcela 74/29 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi Z. 39; V. ugotovilo, da parcela 74/21 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi Z. 41; VI. ugotovilo, da parcela 74/28 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi Z. 43; VII. ugotovilo, da skupno pripadajoče zemljišče k stavbam ZU 39, 41 in 43 predstavljajo parcele 74/27, 74/25, 74/22, 74/23, 74/26, 74/35, 74/43, 74/32, 74/45, 74/38, 74/47 in 74/40; - ugotovilo, da so vse navedene parcele v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov teh stavb; VIII. predlog glede parcel 74/30, 74/34, 74/42, 74/24, 74/36, 74/44, 74/37, 74/46, 74/39, 74/48, 74/17 in 74/15 zavrnilo; IX. in X. odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise.

2. Zoper sklep sta bili vloženi dve pritožbi.

3. Prvo je vložila nasprotna udeleženka. Z njo izpodbija odločitev pod točko IV, V, VI, VII, IX in X izreka.

4. Drugo pritožbo so vložili prvi, tretji do deseti in trinajsti do šestnajsti udeleženec (vsi zastopani po ...). Izpodbijajo odločitev pod točko VII izreka in sicer glede parcel 74/35, 74/43, 74/32, 74/45, 74/38, 74/47, 74/40, 74/22 in 74/27. 5. Nasprotna udeleženka v pritožbi najprej opozarja, da parcele 74/43, 74/45 in 74/47 niso vpisane v zemljiško knjigo. Meni, da zato ni mogoče ugotoviti, da predstavljajo pripadajoče zemljišče h katerikoli stavbi. Sklepa ne bo mogoče izvršiti v zemljiški knjigi.

V nadaljevanju opozarja, da predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj pridobili tudi pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na zemljišču, 43. člen ZVEtL-1 pa ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice. Iz predloženih listin ni razviden obseg funkcionalnih zemljišč, niti kupnina zanje. Pogodba o dodelitvi pravice uporabe na zemljišču v korist investitorja ni bila predložena, prav tako ni dokazano, da bi pravni prednik Mestna občina dobil odškodnino. Izpostavlja, da pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti neodplačno in brez pogodbe ali odločbe. Sklep o tem, da gre za pripadajoče zemljišče, je treba utemeljiti z dejanskega in pravnega vidika. Samo uporaba ne zadostuje. V zvezi s tem izpostavlja stališče dr. Juharta ter odločbe VS RS II Ips 322/2013, II Ips 394/1995, II Ips 306/2014 ter odločbo VSL I Cp 446/2018. Poudarja, da sta lokacijsko in gradbeno dovoljenje izdana le na podlagi (domnevne) pravice gradnje, vendar le-te, če je odločba nepravilna, ne ustvarja. Ker je nasprotna udeleženka substancirano prerekala pravico uporabe, bi bilo treba njen obstoj ugotavljati. Dokazno breme se s prerekanjem prenese na domnevnega imetnika pravice uporabe, to je na predlagatelje. Slednji pa o tem niso ponudili nobenih trditev, kaj šele dokaze. Ne drži, da ni bilo spornih navedb v zvezi z lastninsko pravico in v zvezi s tem povzema svojo trditev o vsebini 1. člena Pogodbe o opravljanju investitorskih poslov pri izgradnji pokritih parkirišč in o tem, da je ceste in pešpoti gradilo K. po naročilu in na račun Sklada za urejanje stavbnih zemljišč, ki je pravni prednik Mestne občine. Tudi če bi bil izkazan prenos pravice uporabe na investitorja, pa Mestna občina nanj ni prenesla zemljišč v delu, kjer so bile v času gradnje načrtovane javne površine in se je ureditev financirala iz javnih sredstev. Investitor zato pravice uporabe ni mogel prenesti na etažne lastnike. Parcele so last Mestne občine in njeno osnovno sredstvo, odločitev pa predstavlja poseg v ustavno varovano lastninsko pravico. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Parcele 74/27, 74/22, 74/35, 74/43, 74/32, 74/45, 74/38, 74/47 in 74/40 po elaboratu grajenega javnega dobra predstavljajo grajeno dobro lokalnega pomena. Gre za javne zelene površine z drevesno zazelenitvijo, ki tudi po prepričanju izvedenca dr. P. predstavljajo javne površine. Poleg tega ležijo ob javni cesti, ki je ne predstavlja le cestno telo (57. člen ZJC in 8. člen ZCes-1). V nadaljevanju povzema nekatere določbe Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Splošnega zakona o ljudskih odborih, Zakona o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih, Zakona o urejanju in vzdrževanju zelenih površin in Zakona o prometu z nepremičninami, ki kažejo, da je bil lastniški koncept zemljišč v naselju glede parkov, sprehajalnih površin, javnih zelenic ipd., v času gradnje nekaj povsem tujega. Te površine zato niso bile vključene v ceno stanovanj in so se vedno uporabljale kot javne površine. Da kupci teh površin niso plačali in da soseska ni bila načrtovana na tak način, je potrdil tudi izvedenec dr. A. A. Lastninjenje teh zemljišč, ki so infrastrukturni objekt, je potekalo po ZGJS. Ob neizkazanem prenosu pravice uporabe na investitorja, pa je tudi lastninjenje po ZLNDL v korist Mestne občine. Tudi v naravi je jasno razvidno, da na teh parcelah javne rabe ni mogoče povsem izključiti (neograjeno območje, v bližini je več večstanovanjskih stavb in javnih ustanov) in je to treba upoštevati pri kriteriju pretekle rabe. Skrb lastnika za nepremičnino ni argument pri določanju pripadajočega zemljišča (VSM I Cp 469/2017). Tudi v tem delu je v pogledu razlogov sklep pomanjkljiv in obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do strokovnega elaborata L. za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja Mestne občine, čeprav gre za relevanten dokaz, ki temelji na dokumentaciji, prostorskih aktih in normativih iz časa gradnje, enako pa velja tudi za pripombe na izvedensko mnenje. Nasprotna udeleženka nasprotuje mnenju izvedenke za urbanizem in ob tem opozarja na nasprotno mnenje dr. A. A. in elaborat L. Meni, da je s svojimi pripombami uspela vzpostaviti dvom v njegovo pravilnost. Izvedenec ne more biti tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, ampak je to sodišče. Sodišče pa svoje naloge ni opravilo, ampak je mnenju B. B. nekritično sledilo. Javni interes je bil povsem spregledan.

6. Prvi, tretji do deseti in trinajsti do šestnajsti udeleženec (v nadaljevanju udeleženci) v pritožbi navajajo, da parcele 74/35, 74/43, 74/32, 74/45, 74/38, 74/47, 74/40, 74/22 in 74/27 predstavljajo zeleni pas celotne soseske in bi zato ta zemljišča lahko predstavljala le pripadajoče zemljišče vseh stavb v tej soseski. Iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje, izhaja, da je bila soseska grajena po idealih vrtnega mesta kot celota. Ker je bilo že v času gradnje nemogoče zagotoviti dovolj parkirnih mest in zelenih površin ob posameznih nizih stavb, je bila načrtovana tako, da je v zahodnem delu skoncentrirana pozidava, pretežni del zelenih površin, ki je bil namenjen vsem, pa se nahaja v vzhodnem delu. Obe izvedeniški mnenji, ki sta bili izdelani v času veljavnosti ZVEtL, bi moralo sodišče presojati ob upoštevanju, da so bili kriteriji takrat določeni v razmerju nad in podrejenosti. Glede spornih zelenic sta izvedenca podala različno mnenje, sodišče pa je sledilo mnenju izvedenke B. B., pri čemer prepričljive obrazložitve o tem ni dalo, del tega mnenja pa povzema celo napak. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je zaključilo, da sporna površina ne predstavlja pripadajočega zemljišča h katerikoli drugi stavbi. V tem delu je storilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obeh mnenj izvedencev izhaja njun konsenz, da je bila soseska načrtovana kot celota, vsa zemljišča pa namenjena soseski kot celoti. Soseska kot celota je bila upoštevana pri izračunu faktorja izrabe zemljišč, faktorja zazidanosti in izračunu faktorjev zelenih površin ter parkirnih mest. Cena za m2 stanovanjske površine je zajemala tudi stroške, ki so nastali z ureditvijo zelenic. To je pojasnila tudi izvedenka B. B. na strani 18. Sklicevanje na kriterij iz 1. točke 1. odstavka 43. člena ZVEtL-1 je zato v nasprotju s pravnimi in dejanskimi podlagami v tej zadevi. Sodišče mnenja dr. A. A. ni sprejelo, ker naj bi mnenje večkrat spremenil, hkrati pa se sodišče ne opredeli do dejstva, da je to storila tudi izvedenka B. B. glede parkirišč, pri čemer dejanske in pravne podlage za razlikovanje med parkirišči in zelenicami ni. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je (v nasprotju z mnenjem B. B.) ugotovilo, da sporne parcele predstavljajo tudi prostor za igro in počitek. Odločitev je neživljenjska z vidika kriterija iz 2. točke prvega odstavka, saj glavnina parcel ni povezana s pripadajočimi zemljišči posameznih stavb bočnega niza Z. Zemljišča so razmejena s peš potmi, ki so namenjene vsem. Predlagajo, da se predlog tudi v tem delu zavrne.

7. Odgovor na obe vloženi pritožbi so vložili predlagatelji in udeleženci, ki jih zastopa ..., odgovor na pritožbo udeležencev, ki jih zastopa ... pa nasprotna udeleženka. V njih nasprotujejo oziroma pritrjujejo pritožbenim navedbam in predlagajo potrditev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

**_Glede očitanih postopkovnih kršitev_**

9. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino. Trditev udeležencev, da je sodišče napačno povzelo dele mnenja izvedenke B. B., ne da bi bili ti deli konkretizirani ter primerjani s tem, kar je sodišče prve stopnje iz mnenja povzelo v razloge sklepa, tej zahtevi ne zadosti. Očitek udeležencev je zato neupošteven.

10. Sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen niti s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sklepu je navedenih dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je odločitev mogoče preizkusiti. Kot bo to podrobneje razvidno iz razlogov v nadaljevanju te odločbe, to velja tudi za tisti del izpodbijanega sklepa, v katerem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s presojo ugovora nasprotne udeleženke, da gre pri spornih zemljiščih za grajeno javno dobro lokalnega pomena ter s presojo, katera zemljišča so ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 43. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1), pripadajoča oziroma skupna pripadajoča zemljišča. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja le na to, da trditev o storjeni kršitvi negira že dejstvo, da pritožniki odločitev in v njej navedene razloge o spornih vprašanjih tudi vsebinsko grajajo. Je pa treba glede na pritožbene navedbe nasprotne udeleženke dodatno pojasniti še to, da izostanek razlogov o dejstvih, ki s stališča pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, niso odločilna, ne pomeni očitane kršitve. Pritožbeno sodišče ima pri tem v mislih predvsem izostanek razlogov o tem, kdaj in na kakšni podlagi so lastniki posameznih delov v stavbah Z. 39, 41 in 43 pridobili lastninsko pravico na ugotovljenem pripadajočem oziroma skupnem pripadajočem zemljišču. 11. Pravilno je stališče nasprotne udeleženke in udeležencev, da sodni izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, temveč je njegova naloga le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1, naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni in upoštevajoč celoten uspeh postopka samo ugotovi obseg pripadajočega zemljišča k stavbi oziroma stavbam. Prav to pa je sodišče prve stopnje v tem postopku tudi storilo. Za ugotovitev dejstev, ki predstavljajo podlago za zaključek o obsegu pripadajočega zemljišča, je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je angažiralo dva izvedenca urbanistične stroke, ki sta sodišču pomagala pridobiti in interpretirati vsebino upravnih dovoljenj ter prostorskih aktov ter normativov, v postopek pa je pritegnilo tudi izvedenca geodetske stroke, zaradi potrebe po parcelaciji oziroma izvedbi sprememb v zemljiškem katastru. Sodišče prve stopnje tudi ni le sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke B. B., ampak je obe mnenji v delu, v katerem sta se razlikovali, kritično ocenilo, razlogi, ki jih je navedlo, pa zadoščajo za preizkus pravilnosti take dokazne ocene. Poleg tega sodišče prve stopnje obsega pripadajočih zemljišč ni ugotavljalo le s pomočjo izvedencev, ampak tudi z vpogledom v listinsko dokumentacijo ter z neposredno zaznavo ob ogledu na kraju samem.

12. Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca pride v poštev le: - kadar sodišče (ne pa morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP); - kadar so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). V tej zadevi se je sodišče prve stopnje zaradi nasprotujočih si stališč udeležencev in prvotno postavljenega izvedenca (dr. A. A.), ki jih ni moglo razrešiti niti z njegovim zaslišanjem, predvsem pa zaradi zapletenosti zadeve, odločilo, da v postopku postavi še enega izvedenca, to je izvedenko B. B. (glej sklep z dne 7. 10. 2015, list. št. 398). Po pridobitvi njenega mnenja je izvedenko pozvalo še na dopolnitev, na vprašanja udeležencev pa je odgovarjala tudi na naroku, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo 10. 10. 2019. Na ta način je sodišče prve stopnje poskrbelo za razjasnitev vseh v pripombah nasprotne udeleženke problematiziranih vprašanj, ki so se nanašala na trditev, da gre pri delu zemljišč za grajeno javno dobro. Posledično je mnenje izvedenke B. B. v tem delu utemeljeno ocenilo kot jasno, prepričljivo in popolno.3 Nobenega razloga zato ni bilo, da bi postavilo še tretjega izvedenca.

13. Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja tudi na očitek nasprotne udeleženke o tem, da parcele 74/43, 74/45 in 74/47 niso vpisane v zemljiško knjigo. To sicer drži4, a pritožnica spregleda, da je pri parceli 74/135 vpisana plomba Dn. št. 49326/2020 zaradi s strani Ministrstva za infrastrukturo, Geodetska uprava RS, vloženega zemljiškoknjižnega predloga za izbris te parcele in vpis novo nastalih parcel 74/43, 74/45 in 74/47, ki so v evidenci zemljiškega katastra že evidentirane.6 Ovir za ugotovitev, da ta zemljišča predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k stavbam Z. 39, 41 in 43 ter kasnejšo izvedbo take odločitve v zemljiški knjigi, zato ni.

_**Glede obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča**_

14. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ne nasprotna udeleženka ne udeleženci v pritožbah ne oporekajo ugotovljenemu obsegu (individualnih) pripadajočih zemljišč k stavbam na naslovu Z. 39, 41 in 43 (gre za parcele 74/29, 74/21 in 74/28). Nasprotna udeleženka sicer ta del odločitve izpodbija, a le s trditvijo, da predlagatelji na teh parcelah niso izkazali pridobitve lastninske pravice. Ker se bo pritožbeno o vprašanju lastninske pravice opredelilo v drugem delu te odločbe, na tem mestu zato obravnava le očitke pritožnikov povezanih z ugotovljenim obsegom skupnih pripadajočih zemljišč k stavbam Z. 39, 41 in 43. 15. Sodišče prve stopnje je v točki VII izpodbijanega sklepa odločilo, da skupno pripadajoče zemljišče k stavbam Z. 39, 41 in 43 predstavljajo parcele 74/27, 74/25, 74/22, 74/23, 74/26, 74/35, 74/43, 74/32, 74/45, 74/38, 74/47 in 74/40. Ugotovilo je, da gre za zemljišča, ki so bila ob upoštevanju prostorskih aktov iz časa gradnje stavb ter upravnih dovoljenj namenjena oziroma potrebna za redno rabo teh stavb in jih obkrožajo, na njih se nahajajo dostopi ter zelene površine, ki predstavljajo emisijsko zamejitev in prostor za počitek in igro. Med njimi ni površin, ki bi imela javni značaj ali površin, ki bi predstavljala pripadajoče zemljišče še h kateri drugi stavbi ali skupnosti stavb.

16. Tako nasprotna udeleženka kot udeleženci odločitvi v tem delu (z izjemo parcel 74/25, 74/26 in 74/23) nasprotujejo. Nasprotna udeleženka trdi, da gre za zemljišča, ki predstavljajo grajeno javno dobro, udeleženci pa, da gre za skupna pripadajoča zemljišča celotne soseske.

**a) posebej glede pritožbe nasprotne udeleženke**

17. Ker se pojem javno dobro in pripadajoče zemljišče izključujeta7, ni nobenega dvoma, da je ugovor javnega dobra relevanten za obseg pripadajočega zemljišča. Je pa tak ugovor utemeljen le, če je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi8 v času pred 1. 1. 2003.9 Morebitna razglasitev javnega dobra po tem datumu ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času (ko je učinkovalo obrnjeno načelo superficies solo cedit) dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi oziroma stavbam.10

18. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka ni dokazala, da je šlo v času načrtovanja in ureditve spornih zemljišč po namenu in dejanski uporabi za javne površine, namenjene splošni rabi vseh in vsakogar.

19. To, da so določeni zakoni kot dobrine v splošni rabi (med drugim) opredeljevali tudi parke, zelene površine, nasade in pešpoti ter urejali njihovo vzdrževanje, samo po sebi ne pomeni, da so bile tudi konkretne parcele11 dobrine v splošni rabi.

20. Trditve pritožnice, da gre pri spornih parcelah za grajeno javno dobro, ne dokazuje niti strokovni elaborat L. - Ureditev evidence nepremičnega premoženja Mestne občine (izdelan v juniju 2015, priloga B20), ki ga izpostavlja v pritožbi, saj je bil del njene trditvene in ne dokazne podlage. Mnenje, ki ga stranka pridobi izven postopka, se namreč obravnava le kot del strankinih trditev, ne pa kot dokaz.

21. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, sodišče teh trditev ni spregledalo, saj je elaborat (glej razloge na strani 22, drugi odstavek) v razlogih omenilo in izpostavilo, da sta v njem parceli 74/4 in 74/312 opredeljeni kot zeleni površini v soseski. Ugovor nasprotne udeleženke (in s tem povezane pripombe na izvedeniško mnenje izvedenke B. B.) je obravnavalo tudi v delu, v katerem se je opredeljevalo do razlik v mnenjih obeh izvedencev glede tega vprašanja in v delu, v katerem je presojalo njene trditve, da gre za površine, ki so dostopne vsem pod enakimi pogoji (glej razloge na strani 21 do 23).

22. Na odločitev ne more vplivati niti sklicevanje nasprotne udeleženke na izseke iz mnenja izvedenca dr. A. A. in njegov zaključek, v katerem je nasprotni udeleženki sicer deloma pritrdil (to je glede dela zemljišča nekdanje parcele 74/1413. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v tem delu sledilo drugačnemu mnenju izvedenke B. B. (glej razloge v tretjem odstavku na strani 22 in prvem odstavku na strani 23). Njeno mnenje je tudi po presoji pritožbenega sodišča, za razliko od mnenja izvedenca dr. A. A., prepričljivo obrazloženo in utemeljeno z zakonskimi kriteriji, ki jih za ugotovitev pripadajočega zemljišča določa prvi odstavek 43. člena ZVEtL-1. Ker se pritožnica z argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, ne sooči, dodatno pojasnjevanje, zakaj stališča izvedenca dr. A. A. ni mogoče sprejeti, ni potrebno. Trditev nasprotne udeleženke, da gre pri zgoraj navedenih parcelah, ki so nastale iz parcele 74/14, za grajeno javno dobro, tako v izvedeniškem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za svojo odločitev, nima podlage. Enako pa seveda velja za ostali dve parceli (to je manjšo parcelo 74/22 in večjo parcelo 74/27), ki ju ne izvedenec A. A. ne izvedenka B. B. nista uvrstila med površine, ki so bile (ob upoštevanju v času gradnje in kasneje veljavnih prostorskih aktov) javne in dostopne vsakomur.

23. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da na spornih zemljiščih ni bilo zaznane javne rabe ne v preteklosti ne sedaj. Kljub temu, da soseska ni ograjena in je prehodna, v bližini pa se nahajajo druge večstanovanjske stavbe ter javne ustanove, to samo po sebi kaže le na eventualno javno rabo poti (to je parcel 74/24, 74/30, 74/34, 74/42, 74/36, 74/44, 74/37, 74/46 in 74/3914), ne pa na javno rabo ozelenjenih površin, ki obkrožajo stavbe Z. 39, 41 in 43 in preko katerih na severnem delu potekajo tudi pešpoti do vhodov v stavbe, tu pa so tudi izhodi iz zaklonišč in ventilacijski jaški. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ni videti razloga, zakaj bi ozelenjene površine, ki se nahajajo znotraj stanovanjske soseske, predstavljale javno površino. V izpodbijanem sklepu je utemeljeno poudarjeno tudi to, da nasprotna udeleženka ni trdila, da je s zelenicami gospodarila v smislu rednega vzdrževanja, čiščenja, košnje in obrezovanja drevja. Tako gospodarjenje bi namreč kazalo na preteklo redno rabo, ki je eden od kriterijev za ugotavljanje pripadajočega zemljišča (glej 3. točko prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1).

24. Tudi dejstvo, da parcele 74/73, 74/45 in 74/47 (ki so nastale z delitvijo parcele 74/13) ležijo tik ob Z., ne pomeni, da so le zato del cestnega telesa. To še posebej velja ob upoštevanju mnenja izvedenke B. B., ki je ravno za ta del spornega zemljišča poudarila, da gre (skupaj s preostalo zelenico) za predel, ki je bil načrtovan kot emisijska zamejitev v korist objekta ... (stavbe Z. 39, 41 in 43), to je kot zaščita pred hrupom in pregrevanjem in kot potreben odmik od ceste.

_**Posebej glede pritožbe udeležencev**_

25. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo pravilno materialnopravno podlago, to je določbe ZVEtL-1. Kot je pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, na uporabo tega zakona napotuje prehodna določba prvega odstavka 57. člena ZVEtL-1. Podlage, da bi sodišče izdelani izvedeniški mnenji presojalo ob upoštevanju, da kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča po prej veljavnem ZVEtL niso bili opredeljeni enakovredno, zato ni.15

26. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, smiselno uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1). Kriteriji za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča so določeni v 43. členu ZVEtL-1. Na podlagi tega člena se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali je opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli; 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. 27. Ugotovitev, da parcele 74/27, 74/22, 74/35, 74/43, 74/32, 74/45, 74/38, 74/47 in 74/40 predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče le k stavbam Z. 39, 41 in 43 (ne pa tudi k ostalim večstanovanjskim stavbam v soseski), je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na mnenje sodne izvedenke urbanistične stroke B. B. z dopolnitvami in na ugotovitve na ogledu na kraju samem.

28. Izvedenka je sporno zemljišče, ležeče južno od stavb Z. 39, 41 in 43, ki ga sestavljajo (z izjemo parcele 74/27) vse sporne parcele16, opredelila kot zemljišče, ki je bilo na podlagi prostorskih aktov, veljavnih v času izgradnje stavb17, pa tudi tistih, ki so veljali do uveljavitve ZLNDL,18 namenjeno stavbam Z. 39, 41 in 43. Zelenica na južni strani stavb po ugotovitvah izvedenke ni bila nikoli načrtovana kot prostor skupne igre in počitka, ampak (kot je bilo poudarjeno že v zvezi s pritožbo nasprotne udeleženke) kot pas emisijske zamejitve (zaščita pred hrupom in pregrevanjem), ki po svoji legi in naravi opravlja funkcijo v korist objekta ... (to je stavb Z. 39, 41 in 43), zeleni pas pa predstavlja tudi potreben odmik od javne ceste. Tudi parcelo 74/2719, ki leži na severni strani objektov, je izvedenka na podlagi istih kriterijev ter sledov sedanje in pretekle rabe (na tem delu se poleg zelenice nahajajo tudi dostopi do vhodov v objekte s severne strani, klančine visokega pritličja, izhodi iz zaklonišč, kar je vse starejše izvedbe),20 opredelila kot skupno pripadajoče zemljišče stavb Z. 39, 41 in 43 (glej razloge v zadnjem odstavku na strani 18 in prvem odstavku na strani 19 izpodbijanega sklepa).

29. Sodišče prve stopnje pa je ob ogledu za sporna zemljišča21 (v kolikor pritožbeno sodišče ugotovitve strnjeno povzame) ugotovilo, da obkrožajo stavbe Z. 39, 41 in 43, in (razen na severnem delu, na katerem so tudi prostori za smetnjake, izhodi iz zaklonišč za vse tri stavbe in tlakovane poti, ki so namenjene le stanovalcem teh stavb) predstavljajo enovito zelenico, ki je v razmerju do stavb poleg emisijske zamejitve tudi prostor za igro in počitek.22 Ugotovilo je tudi, da preko te zelenice na južnem delu potekajo štiri pešpoti, namenjene celotni soseski,23 zelenica pa je na straneh omejena s tlakovano pešpotjo,24 pločnikom ter Z. c.25 Obravnavana zemljišča ob upoštevanju povzetih ugotovitev torej niso bila le načrtovana kot zemljišča v skupni uporabi (le) obravnavanih stavb, ampak so bila kot taka tudi izvedena.

30. V točkah 25 in 26 povzeta dejstva so torej dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj navedenih kriterijev (predvsem po 1. in 2., po presoji pritožbenega sodišča pa deloma tudi po 3. in 4. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) zaključilo, da sporna zemljišča predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče stavb Z. 39, 41 in 43 in ne celotne soseske. Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom in razlogi zanj strinja. Udeleženci v pritožbi sicer vztrajajo, da gre za skupna pripadajoča zemljišča vseh stavb v soseski, kar pa glede na zgoraj povzete ugotovitve izvedenke B. B., ki je vpogledala v prostorske akte od načrtovanja oziroma izgradnje dalje pa vse do uveljavitve ZLNDL, ter ostale povzete ugotovitve, ne drži. 31. Pritožniki tudi ne morejo uspeti s trditvami o načinu zasnove soseske (zasnova vrtnega mesta, načrtovanje zelenih površin na vzhodnem delu). Glede na to, da je izvedenka poleg zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka ... in .... iz leta 1972 ter njegovih sprememb iz leta 1978, pregledala še številne druge prostorske akte, pa tudi lokacijsko dokumentacijo ter gradbeno dovoljenje, bi morali tako trditev konkretizirati in navesti iz katerega prostorskega akta navedeno izhaja, pa izvedenka ni upoštevala. Zgolj primerjava z načrtovanjem parkirišč ne zadostuje.

32. Trditev, da sta izvedenca glede spornih zemljišč podala različno mnenje, drži le deloma. Tudi izvedenec A. A. je namreč sporno zemljišče, ki leži severno in zahodno od stavb, delno pa tudi tistega južno, opredelil kot skupno pripadajoče zemljišče le k stavbam Z. 39, 41 in 43. Kot skupno pripadajoče zemljišče k vsem stavbam v soseski je opredelil le del zemljišča južno od današnje parcele 74/24.26 Vendar pa temu delu mnenja sodišče prve stopnje iz razlogov, ki jih je navedlo na strani 21 in 22 in jih pritožbeno sodišče sprejema, utemeljeno ni sledilo, ampak je sprejelo drugačno mnenje izvedenke B. B. Drži sicer, da je tudi ona v pogledu parkirišča na parceli 1721/2 mnenje po preučitvi pripomb spremenila,27 vendar je spremembo, enako kot svoje mnenje v ostalem delu, argumentirala in oprla na zakonske kriterije, česar za izvedenca dr. A. A. ni mogoče trditi.

33. V zvezi z mnenjem izvedenke B. B. je neutemeljena tudi trditev, da iz njega izhaja (enako pa naj bi izhajalo tudi iz mnenja dr. P.), da so bila vsa zemljišča, torej tudi sporna, namenjena soseski kot celoti. Odgovor izvedenke na vprašanje pod točko f), na katerega se udeleženci v pritožbi sklicujejo, namreč povzemajo le delno. Stavek: „Zato menim, da so bila sporna zemljišča namenjena in potrebna za redno rabo predmetnih stavb in predmetne soseske,“ se namreč ne nanaša le na zemljišča, ki so v tem pritožbenem postopku sporna, ampak tudi na tista, glede katerih je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da gre za skupna pripadajoča zemljišča cele soseske. Da to drži, kaže izvedenkin odgovor v nadaljevanju, ko se sklicuje na odgovora na vprašanji a) in b). Tudi odgovor Občinskega sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja (ki ga je izvedenka povzela iz časopisa ... z dne 19. 1. 1993 in je povzet v mnenju na strani 15, list. št. 443) ne dokazuje trditve udeležencev, saj se v tem odgovoru upravni organ ni ukvarjal z vprašanjem, ali so zemljišča v soseski skupna pripadajoča zemljišča k vsem stavbam ali pa so nekatera od njih skupna le za posamezne nize stavb. Bistvo tega odgovora je bilo namreč to, da ne gre za javne površine, ki bi jih morala vzdrževati občina. Nobenega dvoma ni, da je tudi izvedenka odgovor razumela enako, saj je sporna zemljišča (ob upoštevanju vseh v mnenju naštetih virov) opredelila kot skupna pripadajoča zemljišča stavb Z. 39, 41 in 43, ne pa celotne soseske.

34. Pritožbeno sodišče se končno ne more strinjati niti s tem, da je odločitev neživljenjska, ker naj bi sporna zemljišča ne bila povezana s (individualnimi) pripadajočimi zemljišči stavb Z. 39, 41 in 43. To glede na zgoraj povzete ugotovitve namreč ne drži. Dejstvo, da zemljišče, ki obkroža stavbe, prečkajo tlakovane pešpoti (ki imajo zaradi delitve sedaj svoje parcelne številke), še ne pomeni, da gre za prostorsko ločena zemljišča. To je najbolj nazorno razvidno iz mnenja izvedenca geodetske stroke oziroma prikaza sprememb na list št. 594, pa tudi ortofoto posnetka soseske na prilogi A24. _**Glede lastninske pravice na pripadajočih zemljiščih**_

35. Nasprotna udeleženka v pritožbi nasprotuje tudi (so)lastninski pravici etažnih lastnikov stavb ZU 39, 41 in 43 na parcelah za katere je sodišče ugotovilo, da predstavljajo pripadajoče zemljišče k posamezni stavbi (drugi odstavek točk IV, V in VI izreka) ter ugotovitvi, da so parcele, za katere je ugotovljeno, da so skupno pripadajoče zemljišče k stavbam ZU 39, 41 in 43, skupna last vsakokratnih etažnih lastnikov teh stavb (drugi odstavek točke VII izreka). Trdi, da 43. člen ZVEtL-1 ni samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice in da predlagatelji niso dokazali, da so na zemljišču, za katerega je sodišče ugotovilo, da je pripadajoče oziroma skupno pripadajoče zemljišče, pridobili pravico uporabe oziroma lastninsko pravico. Ne strinja se s tem, da spornih navedb v zvezi z lastninsko pravico ni bilo.

36. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje nikjer v obrazložitvi ni navedlo, da bi bil 43. člen ZVEtL-1 samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice. Kot je bilo že pojasnjeno, ta določba vsebuje le merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. 37. V zvezi z lastninsko pravico na ugotovljenem pripadajočem zemljišču pa je pomembna določba prvega in drugega odstavka 44. člena ZVEtL-1, kjer je določeno 1.) da če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah 43. člena, last lastnika stavbe in 2.) da če ni dokazano drugače, se šteje, da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču take stavbe. Gre za zakonsko domnevo, ki je izpodbojna. To pomeni, da je trditveno in dokazno breme, da lastnik stavbe ni lastnik pripadajočega zemljišča, na tistem udeležencu, ki tako trditev postavi.28 Očitek nasprotne udeleženke, da predlagatelji glede pridobitve pravice uporabe oziroma lastninske pravice niso ponudili ustreznih trditev in dokazov, je zato neutemeljen in izhaja iz zmotnega razumevanja zgoraj povzete določbe 44. člena ZVEtL-1. Pritožnica je tista, ki bi morala navesti vsa odločilna dejstva za svojo trditev in seveda ta dejstva tudi dokazati.

38. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla, saj ni ponudila nobenih konkretnih navedb o tem, zakaj predlagatelji, čeprav so etažni lastniki stanovanj v večstanovanjskih objektih, niso pridobili pravice uporabe oziroma lastninske pravice na ugotovljenem pripadajočem zemljišču.29 Pojasnila ni niti tega, kdaj in na kakšni podlagi naj bi sama pridobila lastninsko pravico. Zgolj zanikanje lastninske pravice etažnih lastnikov in opozarjanje, da le-ta z listinami ni izkazana, pa za prenos trditvenega in dokaznega bremena ne zadostuje. Povedano drugače: (procesno) trditveno in dokazno breme bi na predlagatelje prešlo šele, če bi to breme zmogla nasprotna udeleženka. Sodišče prve stopnje je zato (ob upoštevanju domneve, ki jo določa zakon) ravnalo pravilno, ko ni posebej ugotavljalo in pojasnjevalo lastninskopravnih upravičenj etažnih lastnikov. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje na odločbo II Ips 322/2013, saj se stališče, ki je v njej zavzeto, nanaša na prej veljavni ZVEtL, ki domneve glede lastninske pravice ni poznal. Nerelevantne za odločitev so tudi odločbe II Ips 306/2014, II Ips 394/95 in VSL I Cp 446/2018, saj je šlo v vseh treh zadevah za pravdo in zato za drugače porazdeljeno trditveno in dokazno breme.

39. Da ne drži, da spornih navedb glede lastninske pravice ni bilo, nasprotna udeleženka utemeljuje tudi s sklicevanjem na svoje trditve, ki jih je podala v zvezi s 1. členom Pogodbe o opravljanju investitorskih poslov pri izgradnji pokritih parkirišč A-B, soseska 1, 2 T. (priloga B23). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh navedb vztrajanje, da so zemljišča, za katera so predlagatelji trdili, da so pripadajoča zemljišča k njihovim stavbam, javno dobro. Do tega ugovora pa se je sodišče prve stopnje, kot je že bilo predhodno obrazloženo, opredelilo.

40. Ker so bila vsa sporna zemljišča od zgraditve stavb Z. 39, 41 in 43 dalje, torej tudi ob uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), pripadajoča zemljišča, namenjena redni rabi teh stavb, in so pravico uporabe na njih dejansko izvrševali etažni lastniki, ta zemljišča niso mogla biti predmet lastninjenja po ZGJS,30 niti predmet lastninjenja po ZLNDL v korist nasprotne udeleženke. Ker se je pravica uporabe na pripadajočem zemljišču stavbe vselej prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na posameznem delu stavbe,31 sodišče prve stopnje z ugotovitvijo obsega pripadajočega in skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam Z. 39, 41 in 43 in lastninske pravice na njem v korist etažnih lastnikov, ni poseglo v pravico nasprotne udeleženke, ampak je zgolj ugotovilo tisto, kar so etažni lastniki pridobili že po samem zakonu.

**_Sklepno_**

41. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP32 sklep v izpodbijanih delih potrdilo.

1 V nadaljevanju ZU 39, 41 in 43. 2 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v katastrski občini .... 3 Glej tudi razloge v točki 22. 4 Pritožbeno sodišče je to trditev preverilo z vpogledom v javno dostopne podatke zemljiške knjige. 5 Iz te parcele so z delitvijo, ki je bila opravljena v tem postopku, nastale zgoraj navedene parcele. 6 Glej obvestilo GURS z dne 13. 3. 2020 (list. št. 636). 7 Zemljišče, ki je bilo namenjeno redni rabi stavbe oziroma stavb, ni moglo biti namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar in obratno. 8 V obdobju družbeno - lastninskega sistema status javnega dobra ni obstajal, pač pa je institut družbene lastnine zajemal tudi dobrine v splošni rabi (glej članek M. Damjana, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lasti in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, PB, letnik 1/2011. 9 Glej članek M. T. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik, oktober 2017. 10 Glej M. T. Fajs in J. Debevec, že navedeno delo; glej tudi odločbe VSL II Cp 760/2018, I Cp 1684/2018 in II Cp 1293/2019. 11 Sporne parcele (z izjemo parcele 74/27, po kateri potekajo tudi pešpoti do severnih vhodov v stavbe ter infrastruktura - izhodi iz zaklonišč, ventilacijski jaški) so zelenice oziroma ozelenjene površine). 12 Gre za parceli iz katerih so - z izjemo parcele 74/22 - z delitvijo nastale sporne parcele. 13 Gre za parcelo, od katere je bila leta 2015 (čas evidentiranja sprememb) oddeljena parcela 74/13, nato pa so iz obeh nastale (med drugim) danes obstoječe in sporne parcele 74/35, 74/43, 74/32, 74/45, 74/38, 74/47 in 74/40. 14 V tem delu je sodišče prve stopnje predlog sicer zavrnilo. 15 Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da je sodna praksa stališče o izključevalnem oziroma selektivnem upoštevanju primarnih in subsidiarnih kriterijev presegla. Tako je v sodbi in sklepu II Ips 128/2018 Vrhovno sodišče pojasnilo, da je treba določbo četrtega odstavka 7. člena ZVEtL v skladu z njenim namenom razumeti enako kot vsebinsko jasnejše besedilo 43. člena ZVEtL-1, ki sploh ne določa nobenega razmerja med kriteriji, ampak jih opredeljuje enakovredno. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča v isti zadevi mora dati ob pravilni razlagi in uporabi kriterijev iz relevantnih določb ZVEtL in ZVEtL-1 enak rezultat. 16 Pritožbeno sodišče opozarja, da je v izvedenskem mnenju ta del zemljišča obravnavan kot parcela 74/14, parcela 74/13 in parcela 74/6. 17 Gre za kriterij po prvi točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 18 Gre za kriterij po četrti točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. 19 Gre za del prej obstoječe parcele 74/18. 20 Gre za kriterij po drugi in tretji točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. 21 V razlogih tudi sodišče prve stopnje za sporno območje uporablja še stare oznake parcel: parcela 74/18, 74/14, 74/13 in 74/6. 22 Gre za dejstvo, ki ga je sodišče lahko zaznalo ob ogledu in za katerega ni potrebno strokovno znanje. Pojasnjevanje, zakaj je to ugotovilo (izvedenka pa ne), je bilo zato nepotrebno. 23 Gre za pešpot na parceli 74/24; pešpot na parcelah 74/36 in 74/44; pešpot na parcelah 74/37 in 74/46; ter pešpot po parceli 74/39. Sodišče je v tem delu predlog zavrnilo. 24 Gre za pešpot po parcelah 74/20; 74/30, 74/34 in 74/42; ter 74/20. 25 Gre za parcele 74/48, 74/15, 74/17, 74/19 in 1692/14. 26 Glej izvedeniško mnenje z dne 20. 9. 2013 s skico (list. št. 183 do 190), dopolnitev z dne 12. 5. 2014 (list. št. 260), pojasnila na naroku 25. 9. 2014 (list. št. 272) in odgovor z dne 14. 5. 2015 (list. št. 326). 27 Glej dopolnitev z dne 8. 11. 2016 (list. št. 510). 28 Glej M. T. Fajs in J. Debevec, že navedeno delo in odločbe VSL II Cp 760/2018, II Cp 1293/2019, I Cp 1072/2019, I Cp 1325/2020 in druge. 29 Vsakokratni lastnik stavbe je namreč v času družbene lastnine na takem zemljišču po zakonu pridobil in kogentno imel akcesorno pravico uporabe, kakor so določali številni predtranzicijski predpisi, na primer 12. člen ZTLR, 37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), prvi odstavek 6. člena in 7. člen Zakona o lastnini na delih stavb (Uradni list FLRJ, št. 16/59 idr.), analogno 3. člen Uredbe o pridobivanju pravic na stavbah, stanovanjih in zemljiščih po tujih državljanih (Uradni list FLRJ, št. 53/62), 6. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 idr.), 33. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72 idr.), 18. člen Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72), prvi odstavek 6. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76), 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 idr.), 6. člen Zakona o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76), drugi odstavek 15. člena v zvezi z 2. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 idr.). Pravica uporabe ni bila v samostojnem pravnem prometu, temveč se je kogentno prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Zemljiškoknjižni vpis zanjo ni bil konstitutivnega pomena, zato je bila tudi zunajknjižna pravica uporabe na družbenem zemljišču podlaga za lastninjenje v korist njenega dejanskega imetnika, tj. lastnika stavbe. O tem v ustaljeni sodni praksi ni nikakršnega spora (glej predlog ZVEtL-1, redni postopek, EPA 1926-VII, 25. 4. 2017). 30 Po prvem odstavku 76. člena ZGJS z dnevom uveljavitve tega zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma mesta, infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. 31 Glej opombo 29. 32 Postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), se dokončajo po določbah sedaj veljavnih predpisov (prvi odstavek 216. člena ZNP-1).