4. 6. 2020

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopkih odločanja o ustavni pritožbi in pobudi Myriama Štefana Jereba, Francoska republika, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Sikirica, d. o. o., Sežana, na seji 4. junija 2020

odločilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 41. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, in Uradni list RS, 67/01 in 63/16) se zavrže.

2.Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 930/2014 z dne 2. 6. 2015 in sklep Okrajnega sodišča v Idriji št. P 14/2013 z dne 30. 9. 2014 se v delu, ki se nanaša na zahtevke pritožnika Myriama Štefana Jereba, razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Idriji v novo sojenje.

3.Nasprotna stranka iz pravde sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdi zaradi prikrajšanja nujnega deleža je sodišče prve stopnje s sklepom "zavrglo tožbeni zahtevek" prvega tožnika (pritožnika) in druge tožnice: (1) da darilni pogodbi, ki sta ju sklenila zapustnik in toženka, nimata pravnega učinka proti tožnikoma glede deleža do ¼ na spornih nepremičninah in (2) da jima je dolžna toženka izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo oziroma, podredno, jima plačati denarno protivrednost prikrajšanega nujnega deleža. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Poudarilo je, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti, vendar je pritožbo kljub temu zavrnilo, ker je odločilo, da zavrženje ni v škodo pritožnikom. Nosilno stališče pravnomočne odločitve obeh sodišč je, da je triletni zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov zaradi prikrajšanja nujnega deleža iz 41. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki teče od zapustnikove smrti, do dneva vložitve tožbe že potekel. Zato naj ne bi bile pravno pomembne s strani pritožnika zatrjevane posebne okoliščine obravnavanega primera. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog tožnikov za dopustitev revizije.

Pritožnik sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista ukvarjali s pravno pomembnimi dejstvi, to je: (i) da ga je toženka zavajala tako glede obstoja zapuščine kot glede samega poteka zapuščinskega postopka, pri čemer je izkoristila dejstvo, da pritožnik že petdeset let živi v Franciji in slovenskega prava ne pozna; (ii) da zapustnikova žena v smrtovnici ni navedla natančnega naslova pritožnika, čeprav ga je poznala; (iii) da smrtovnica pritožniku ni bila vročena in (iv) da pritožniku ni bila dana možnost sodelovanja v zapuščinskem postopku, ker mu zapuščinsko sodišče ni vročilo sklepa, da se zapuščinski postopek (ker ni premoženja) ne bo izvedel. Prav nepoštenost toženke naj bi bila v obravnavanem primeru – upoštevaje drugi odstavek 141. člena ZD – ključna. Po pritožnikovem mnenju je ureditev po 41. členu ZD sporna z vidika prvega odstavka 14. člena Ustave, ker ne upošteva, da so v tujini živeči dediči v bistveno slabšem položaju kot dediči, ki živijo v isti državi kot zapustnik, ker nimajo enakega dostopa do informacij glede teka zapuščinskega postopka in ker ne poznajo tujega prava. Sodišči bi morali po pritožnikovem mnenju upoštevati, kdaj je pritožnik izvedel za svoje pravice po slovenskem pravu, in mu tako omogočiti, da deduje po pokojnem očetu. Ker tega nista upoštevali, naj bi bila izpodbijana odločitev arbitrarna. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da za ugotavljanje navedenih pravno pomembnih dejstev ni izvedlo predlaganih dokazov in da odločitve, zakaj tega ni storilo, ni obrazložilo. Glede na navedeno pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave oziroma iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave oziroma iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 41. člena ZD, ki po njegovem mnenju predpisuje nesorazmerno kratek rok za vložitev tožbe za uveljavljenje nujnega deleža. Dodaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi v zadevi Aždajić proti Sloveniji z dne 8. 10. 2015 že sprejelo stališče, da so zastaralni oziroma prekluzivni roki po slovenskem pravu pretirano strogi. Čeprav naj bi šlo za drugačen primer, naj bi bila argumentacija ESČP, ki obširno graja formalistično ravnanje rednih sodišč v Republiki Sloveniji, uporabljiva tudi za obravnavani primer.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-155/16 z dne 11. 12. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Kopru, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka.

4.Nasprotna stranka iz pravde v odgovoru na ustavno pritožbo zavrača stališča pritožnika iz ustavne pritožbe. Po njenem mnenju se pritožnik ne more sklicevati na nepoznavanje prava. Ker naj bi bil pritožnik seznanjen z očetovo smrtjo, bi se lahko že leta 2008 pozanimal pri odvetniku glede ureditve zapuščinskega postopka v Republiki Sloveniji ter tako izvedel, da ni nujno, da se zapuščinska obravnava sploh opravi. Oziroma bi po njenem mnenju pritožnik lahko tudi sam predlagal uvedbo zapuščinskega postopka. Sicer pa naj ne bi držalo, da bi bil pritožnik prikrajšan za svoj nujni delež, ker je pokojni oče za časa življenja tudi njemu podaril nepremičnino na Hrvaškem. Nasprotna stranka iz pravde nasprotuje pritožnikovemu stališču o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave iz razloga, ker ni bil izveden dokaz z zaslišanjem strank, saj naj ta ne bi bil potreben. Glede na navedeno nasprotna stranka iz pravde Ustavnemu sodišču predlaga, naj pritožnikovo ustavno pritožbo zavrne in mu naloži plačilo njenih stroškov tega postopka.

5.Pritožnik v odgovoru na odgovor nasprotne stranke iz pravde vztraja pri svojih stališčih iz ustavne pritožbe. Po njegovem mnenju v ustavni pritožbi izpostavljene posebne okoliščine tega primera predstavljajo nepremagljive ovire, zaradi katerih pritožnik ni mogel sodno uveljavljati svoje dedne pravice, zaradi česar zastaranje vse do leta 2012 skladno s 360. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ) ni teklo. Tako stališče naj bi že sprejelo Vrhovno sodišče v podobni zadevi št. II Ips 158/2017 z dne 14. 12. 2017.

6.Nasprotna stranka iz pravde na ta pritožnikova izvajanja odgovarja, da je zakon jasen, torej, da se vrnitev darila lahko zahteva le tri leta od zapustnikove smrti. Ta rok naj bi veljal ne glede na to, ali je bila opravljena zapuščinska obravnava ali ne. Nasprotna stranka nasprotuje pritožnikovim izvajanjem, da naj bi ga zavajala glede zapuščinske obravnave. Sestava smrtovnice pa naj bi bila stvar uradne osebe in ne dedičev. Glede na navedeno nasprotna stranka vztraja pri stališču, da je treba pritožnikovo ustavno pritožbo zavrniti ter mu naložiti plačilo njenih stroškov tega postopka.

7.Ustavno sodišče je vpogledalo v pravdni spis Okrajnega sodišča v Idriji št. P 14/2013 in v zapuščinski spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II D 1379/2008. Ustavno sodišče je prav tako opravilo poizvedbe pri posameznih zapuščinskih sodiščih glede vprašanja, ali sodišča potencialnim dedičem vročajo sklepe o tem, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ker zapustnik ni imel premoženja.

B. – I.

8.Pritožnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 41. člena ZD, ki po njegovem mnenju predpisuje nesorazmerno kratek rok za vložitev tožbe za uveljavljenje nujnega deleža.

9.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

10.Izpodbijana določba ZD ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Pobudnik je sicer pobudo vložil po formalnem izčrpanju pravnih sredstev hkrati z ustavno pritožbo. Vendar je predpostavka za vložitev pobude v takšnih primerih tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev v njegovi zadevi, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako Ustavno sodišče med drugim v sklepih št. U-I-183/17, Up-1025/17 z dne 11. 9. 2019, 4. točka obrazložitve, in št. U-I-45/16, Up-321/18 z dne 8. 11. 2018, 44. točka obrazložitve). Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik v tej zadevi v postopku pred sodišči očitka o protiustavnosti 41. člena ZD iz razloga, ker naj bi določal nesorazmerno kratek rok, ni uveljavljal. Zato kljub vloženi ustavni pritožbi ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe. Glede na navedeno je bilo treba njegovo pobudo zavreči (1. točka izreka).

B. – II.

11.Nosilno stališče izpodbijanega pravnomočnega sklepa je, da je triletni zastaralni rok[1] za uveljavljanje zahtevka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža iz 41. člena ZD, ki teče od zapustnikove smrti (v konkretnem primeru od 22. 4. 2008), do dneva vložitve tožbe (26. 2. 2013) že potekel. Iz nadaljnjega stališča sodišč izhaja, da ureditev zastaranja v 41. členu ZD ne omogoča upoštevanja posebnih okoliščin primera. Za sodišči zato niso bile upoštevne pritožnikove trditve, da naj ne bi bil seznanjen s smrtovnico,[2] da naj zato ne bi vedel, da je zapustnik razpolagal z vsem svojim premoženjem že za časa življenja in da naj bi bil s strani nasprotne stranke zaveden glede obstoja zapuščine in glede poteka zapuščinskega postopka. Prav tako ni bil upošteven očitek, da zapuščinsko sodišče pritožniku ni vročilo sklepa, s katerim je odločilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi.

12.Ustavno sodišče je na podlagi vpogleda v zapuščinski spis zadeve št. II D 1379/2008 ugotovilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 6. 2008, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ker (kot izhaja iz smrtovnice v spisu) ni premoženja,[3] ni bil vročen pritožniku (oziroma nobenemu od dedičev). Ob izdaji sklepa je bilo odrejeno le, naj se spis vloži v arhiv. Iz zapuščinskega spisa nadalje izhaja, da je sodišče na prošnjo pritožnikovega odvetnika z dne 16. 10. 2012 za posredovanje podatkov o morebitni uvedbi zapuščinskega postopka po pokojnem očetu v dopisu z dne 19. 10. 2012 odgovorilo, da zapuščinska obravnava ni bila opravljena. Na drugo prošnjo pritožnikovega odvetnika z dne 5. 12. 2012 za dodatna pojasnila v zvezi s tem glede na to, da naj pritožnik tega sklepa ne bi prejel, je zapuščinsko sodišče z dopisom z dne 8. 1. 2013 odgovorilo, da se tovrstni sklepi ne vročajo dedičem, ki so dolžni sami skrbeti za uveljavljanje pravic v ustreznih postopkih.[4]

13.Pritožnik sodiščema med drugim očita, da mu nista omogočili uveljavljati pravice do dedovanja po pokojnem očetu, ker sta pretirano formalistično presojali vprašanje zastaranja njegovega zahtevka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, sklicujoč se na 41. člen ZD, ne oziraje se pri tem na zatrjevane posebne okoliščine obravnavanega primera, zaradi katerih naj zastaranje ne bi moglo nastopiti. Ti očitki bi bili po vsebini lahko pomembni z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče presojalo najprej, ali je nosilno stališče sodišč nesorazmerno omejujoče za učinkovito uresničevanje te pravice.

14.Pravica do sodnega varstva posamezniku ne zagotavlja zgolj možnosti, predložiti zadevo sodišču, ampak mu zagotavlja pravico, da lahko uveljavlja določeno varstvo po vsebini v ustreznem, za to predvidenem sodnem postopku. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali ne. Ugovor zastaranja sicer pomeni materialnopravni ugovor, ki ima v primeru utemeljenosti za posledico zavrnitev zahtevka in ne zavrženja tožbe. Vendar je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da lahko uspeh tožene stranke z ugovorom zastaranja pomeni, da je bila (sicer ne nujno nedopustno) prizadeta pravica tožeče stranke iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V primeru zavrnitve zahtevka zaradi zastaranja tožeča stranka sicer prejme zavrnilno (meritorno) sodbo. Vendar je za tovrstno odločitev pravno odločilno edino to, da je že potekel zakoniti zastaralni rok. Po tej ugotovitvi se sodišče več ne ukvarja z vprašanjem, ali je tožbeni zahtevek sicer utemeljen. To pomeni, da sodišče odloči brez polne vsebinske presoje in tehtanja argumentov pravdnih strank. Takšno vsebinsko osiromašeno odločanje sodišča ne pomeni zagotavljanja sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede. V tem pogledu je torej zastaranje tudi procesni institut, ki lahko poseže na ustavnopravno raven.

15.Obstoj zastaralnih rokov sam po sebi sicer ni nezdružljiv s pravico do dostopa do sodišča (iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma iz prvega odstavka 6. člena EKČP). Institut zastaranja zasleduje več dopustnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžnika pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti ter glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Vendar pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Zato je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva z ustavnimi oziroma konvencijskimi zahtevami.

16.Člen 41 ZD določa, da teče triletni rok za terjatev iz naslova uveljavljanja nujnega deleža v obliki vračila daril od zapustnikove smrti. Gre za objektivni zastaralni rok. S trenutkom zapustnikove smrti se skladno s 123. členom ZD uvede dedovanje in s tem trenutkom preide skladno s 132. členom ZD zapuščina na zapustnikove dediče po samem zakonu. Pravica do dedovanja (in s tem tudi pravica do nujnega deleža) po ZD torej nastane s trenutkom zapustnikove smrti in najkasneje s tem trenutkom praviloma nastopi (bodisi zaradi neodplačnega razpolaganja zapustnika s svojim premoženjem za časa življenja bodisi zaradi njegovega oporočnega razpolaganja) tudi morebitno prikrajšanje nujnega deleža. Vendar to ne pomeni, da je nujni dedič, čeprav je seznanjen s smrtjo zapustnika, v tem trenutku že pridobil pravico sodno uveljavljati zahtevek iz naslova prikrajšanja nujnega deleža za vračilo daril.

17.Nujni dedič lahko namreč svojo pravico iz naslova dedovanja (nujnega deleža) po logiki stvari same uveljavlja šele, ko izve, da ima zgolj položaj nujnega in ne morda oporočnega ali zakonitega dediča, in ko nadalje izve, da je njegov nujni delež prikrajšan. V trenutku zapustnikove smrti nujni dedič pogosto še ni seznanjen s temi dejstvi. Zanje praviloma izve šele v okviru zapuščinskega postopka, ki je namenjen ugotavljanju pravno pomembnih dejstev za uveljavljanje raznih zahtevkov do zapuščine. Treba je tudi upoštevati, da mora nujni dedič svoj zahtevek iz naslova prikrajšanja nujnega deleža primarno tudi uveljavljati v zapuščinskem postopku (praviloma torej ne more – neodvisno od teka slednjega – že dan po zapustnikovi smrti, tudi če bi vedel za svoje prikrajšanje, postaviti ustreznega zahtevka v pravdi). Primarno mora namreč uveljavljati zmanjšanje oporočnih razpolaganj, šele subsidiarno (če to ne zadošča ali če oporočnega razpolaganja ni bilo) vrnitev daril (35. člen ZD). Zapuščinsko sodišče lahko celo samo odloči o vrnitvi daril, če so obdarjenci udeleženci v postopku in če zahtevek pripoznajo. Šele po tem, ko je nujni dedič sodeloval v zapuščinskem postopku in je v njem zahtevek za vrnitev daril zoper drugega dediča neuspešno uveljavljal, ali če se ugotovi, da zapuščinske obravnave – ker ni premoženja – ne bo, lahko nujni dedič uveljavlja svoj nujni delež v pravdi. Enako velja v primeru, ko je bil zapuščinski postopek sicer izveden, vendar nujni dedič v njem ni mogel sodelovati, ali v primeru, ko bi obstajali kakšni drugi razlogi za obnovo postopka ali ko sodišče zato, ker ni bilo seznanjeno z vsemi pravno pomembnimi dejstvi, teh ob odločanju v zapuščinskem postopku ni moglo upoštevati.

18.Ko ne gre za položaj naknadno najdenega premoženja ali oporoke, lahko torej nujni dedič svoj zahtevek za vračilo daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža zoper drugega dediča prvič uveljavlja v pravdi le, če zapuščinskega postopka ni bilo ali če nujni dedič v njem brez svoje krivde ni sodeloval. Dokler zapuščinski postopek ni izveden na način, da se potencialni dediči v njem (bodisi z dopisom, bodisi na zapuščinski obravnavi, bodisi s sklepom, da postopka ne bo, ker ni premoženja) obvestijo o dejstvih, ki so pomembna za uveljavljanje njihovih pravic, nujni dedič dejansko ne more uveljavljati zahtevka iz naslova dedovanja v ustreznem (bodisi v zapuščinskem bodisi v pravdnem) postopku. Upoštevaje navedeno, dedna pravica nujnega dediča sicer nastane s trenutkom zapustnikove smrti, vendar pa s tem trenutkom ne sovpada tudi njegova možnost uveljavljati zahtevek za vračilo daril. To se navezuje na trenutek, ko je potencialni nujni dedič bil oziroma bi lahko bil seznanjen s svojim položajem nujnega dediča in s svojim prikrajšanjem. Tak položaj potencialnega nujnega dediča bi lahko sprožal vprašanje, ali je ureditev zastaranja v 41. členu ZD skladna z Ustavo z vidika pravice do dedovanja, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Vendar se Ustavnemu sodišču do tega ni treba opredeliti. Kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, zadostuje presoja stališč sodišč o razlagi 41. člena ZD z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

19.Za odgovor na to vprašanje je pomembno najprej, ali navadno pravo sodiščem sploh omogoča drugačno razlago 41. člena ZD, kot sta jo sprejeli sodišči. Stališče sodne prakse temu pritrjuje. Po tem stališču pridejo tudi pri presoji zastaranja tožbe nujnega dediča, vloženi na podlagi te zakonske določbe, v poštev splošna pravila obligacijskega prava o pretrganju in zadržanju zastaranja. Takšna razlaga navadnega prava sodiščem torej omogoča upoštevanje posebnih okoliščin primera in s tem razlago določb o zastaralnih rokih, ki ni nesorazmerno omejujoča za učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva. Tudi Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo na razlagalni prostor, ki ga sodiščem nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ, ki so temelj za uporabo instituta zadržanja zastaranja. Člen 360 OZ namreč pomeni tipično "vdorno mesto" v zakonodaji, ki omogoča, da sodišče z ustavno skladnim zapolnjevanjem pravnega standarda "nepremagljive ovire" varuje človekove pravice v sodnih postopkih. Ker po že obrazloženem do izvedbe zapuščinskega postopka dejanske in pravne ovire nujnemu dediču praviloma preprečujejo uveljavljati zahtevek za vračilo daril zoper drugega dediča v pravdi (prim. 17. in 18. točko obrazložitve te odločbe), spoštovanje pravice nujnega dediča do učinkovitega sodnega varstva v takem primeru terja, da sodišče pojem nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ v primeru, ko to narekujejo posebne okoliščine primera, razlaga z ozirom na navedene predpostavke ZD.

20.Sodišči se v izpodbijanih sklepih do zatrjevanih posebnih okoliščin tega primera, zaradi katerih naj bi bil pritožnik oviran pri uveljavljanju zahtevka po 41. členu ZD v razmerju do drugega dediča, po vsebini nista opredelili kljub temu, da niso že na prvi pogled neupoštevne za razlago pomensko odprtega pojma nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ. Upoštevati je namreč treba, da pritožnik z vročitvijo sklepa, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ne bi bil več v negotovosti glede tega, ali ima položaj nujnega dediča (in ne morda zakonitega ali celo oporočnega dediča), oziroma glede tega, ali sploh obstaja zapustnikovo premoženje, ki bi lahko bilo predmet dedovanja, oziroma ali lahko oziroma mora neposredno v pravdi zahtevati svoj nujni delež. Poleg tega je zapuščinski postopek oficiozni nepravdni postopek, ki se začne, vodi in konča po uradni dolžnosti (stranke na to praviloma nimajo skoraj nobenega vpliva) in v katerem se tudi dejstva (na podlagi preiskovalnega načela) v večji meri ugotavljajo po uradni dolžnosti. V zapuščinskem postopku, kot izhaja iz 165. člena ZD, je nadalje še posebej poudarjena skrb sodišča, da se ugotovijo in zavarujejo pravice strank. V okvir te skrbi sodi tudi dolžnost sodišča, da si prizadeva, da potencialnim dedičem vroči sklep o ustavitvi zapuščinskega postopka iz razloga, ker zapustnik ni zapustil premoženja. Obveznost vročanja sicer ne izhaja neposredno iz določb ZD. Ta obveznost temelji na subsidiarni uporabi pravil ZPP, ki jo zapoveduje 163. člen ZD. Upoštevati je zato treba pravila ZPP o vročanju. Ta urejajo dolžnost sodišča, da strankam osebno vroči sodno odločbo, zoper katero je dovoljena posebna pritožba (prim. prvi odstavek 142. člena in prvi odstavek 363. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD); med take sodne odločbe sodi tudi sklep o ustavitvi (zapuščinskega) postopka. Tu ne gre le za vprašanje pravilne razlage oziroma uporabe zakonskega procesnega prava. Vročanje je najpomembnejši procesni institut, ki je namenjen vzpostavitvi stika sodišča s stranko in s tem udejanjanju strankine pravice do obveščenosti in posledično njene pravice do izjavljanja v postopku, ki ju zagotavlja 22. člen Ustave; v konkretnem primeru, kot je že bilo in je v nadaljevanju še dodatno obrazloženo, pa ima ta institut pomen tudi za učinkovito uresničevanje strankine pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

21.Poleg tega je treba upoštevati naslednje. Če iz smrtovnice morebiti niso razvidni vsi podatki o potencialnih dedičih, čeprav je to njena obvezna sestavina (prim. 182. člen ZD), mora zapuščinsko sodišče vložiti razumne napore v to, da te podatke pridobi. Nepopolna smrtovnica sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog za opustitev ustavnopravno zapovedanih prizadevanj sodišča, da se vroči ta sklep strankam v oficioznem zapuščinskem postopku. Na to dolžnost sodišča ne more imeti vpliva možnost, da se zapuščinska obravnava lahko kljub izdaji takega sklepa in kljub izteku roka za pritožbo zoper tak sklep naknadno opravi, če je izpolnjen pogoj, da obstaja naknadno najdeno premoženje. Dolžnost prizadevanja sodišča (to dolžnost sodišču v primeru neznanega bivališča dediča olajšuje spremenjeni 143. člen ZPP, skladno s katerim lahko sodišče v takem primeru opravi poizvedbe tudi pri osebah, ki bi lahko vedele, kje je naslovnika mogoče najti), da vroči sklep, da se zapuščinska obravnava ne bo opravila, ima pomen zagotavljanja informacij, s katerimi sodišče razpolaga v času do izdaje tega sklepa in ki so glede na vse navedeno pomembne za uveljavljanje pravice do nujnega deleža (v zapuščinskem oziroma subsidiarno v pravdnem postopku).

22.Sklep, s katerim sodišče odloči, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, ker ni premoženja, torej v luči zahtevka iz 41. člena ZD pomembno vpliva na položaj potencialnega nujnega dediča. V tej zadevi tako nikakor ne gre le za vprašanje nepoznavanja prava, kot meni nasprotna stranka, temveč tudi za vprašanje upravičenega pričakovanja domnevno dobroverne stranke zapuščinskega postopka, da jo bo sodišče seznanilo z okoliščino, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, ker po takrat poznanem stanju ni premoženja, ki bi spadalo v zapuščino, zaradi česar je zapuščinski postopek ustavilo. Zato opustitev zapuščinskega sodišča, da potencialnemu dediču vroči sklep o ustavitvi zapuščinskega postopka, kljub siceršnji ozki razlagi pojma nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ v slovenski pravni teoriji zaradi spoštovanja pravice nujnega dediča do učinkovitega sodnega varstva lahko napolnjuje pravni pojem nepremagljivih ovir, ki lahko zadržijo tek objektivnega zastaralnega roka iz 41. člena ZD. Upoštevati je namreč treba, da ureditev objektivnega zastaralnega roka v 41. členu ZD sama zase (ne ozirajoč se na 360. člen OZ) za razliko od številnih določb OZ, ki prožneje urejajo začetek teka zastaralnih rokov, ne daje sodišču nobenega razlagalnega prostora. Kot je razvidno iz izpodbijanih sklepov, ureditev zastaralnega roka v 41. členu ZD sama zase namreč vselej izključuje možnost upoštevanja posebnih okoliščin primera. To pomeni, da ni mogoče upoštevati niti, da je potencialnega nujnega dediča sodedič morda zavajal, kar je v sodni praksi že bilo prepoznano kot nepremagljiva ovira. Enako velja glede pomena kršitve dolžnosti vročanja s strani sodišča, ki prikrajša domnevno dobrovernega potencialnega nujnega dediča za pomembno informacijo v pogledu uveljavljanja pravice do nujnega deleža.

23.Uporaba pravila o zastaranju zahtevka iz 41. člena ZD zagotavlja pravno varnost dolžnika, kar je osrednji pomen instituta zastaranja. Vendar se na drugi strani ne ozira na pritožnikove trditve o njegovi dobrovernosti ter na "napako" sodišča, pa tudi ne na dejstvo, da je pritožnik tožbo vložil štiri leta in deset mesecev po zapustnikovi smrti. Gre torej za položaj, v katerem je pravica nujnega dediča do dostopa do sodišča podrejena interesu zagotavljanja pravne varnosti dolžnika na način, ki onemogoča upoštevanje posebnih okoliščin primera na strani pritožnika in s tem vzpostavitev ravnovesja med pomenom pravice do dostopa do sodišča na eni strani in pomenom zagotavljanja pravne varnosti na drugi strani. Toliko bolj, če bi se izkazale za resnične tudi trditve pritožnika o zavajanju in s tem nepoštenosti nasprotne stranke – domnevnega dolžnika. Posebne okoliščine obravnavanega primera torej v luči jamstva učinkovitega uresničevanja pravice pritožnika do sodnega varstva nakazujejo potrebo po morebitni prožnejši razlagi pravila o zastaranju iz 41. člena ZD, izhajajoč pri tem iz že uveljavljenih stališč sodne prakse o možnosti ustavnoskladne razlage določb ZD o zastaranju. Ta stališča sodne prakse utemeljuje sistematična razlaga, ki motri sistem ureditve instituta zastaranja v državi kot celoto in z vidika te celote razlaga pomen pravnih pravil o zastaranju v ZD. Upoštevaje sistematično razlago in zahtevo po ustavnoskladni razlagi, tudi pri razlagi 41. člena ZD v posebnih okoliščinah primera ni mogoče zaobiti 360. člena OZ. Za sklep o kršitvi pritožnikove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave zato zadošča že ugotovitev, da sodišči teh posebnih okoliščin obravnavanega primera nista ovrednotili z vidika 360. člena OZ. Stališče, ki le sledi togi uporabi zastaralnega roka iz 41. člena ZD, zato krši pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločitev sodišč v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. točka izreka).

24.Ker je Ustavno sodišče odločitev sodišč v izpodbijanem delu razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave iz zgoraj navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo utemeljenosti drugih očitkov pritožnika o kršitvah človekovih pravic.

25.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu nasprotne stranke iz pravde, naj Ustavno sodišče plačilo stroškov v zvezi s postopkom ustavne pritožbe naloži v plačilo pritožniku, odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

C.

26.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 25. člena, prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Sodnik dr. Marijan Pavčnik je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Mežnar in sodnik Čeferin.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Da gre pri roku iz 41. člena ZD za zastaralni rok, je ustaljeno stališče sodne prakse. Tako denimo Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 242/1997 z dne 17. 9. 1998. Tako tudi sodišči v izpodbijanih sklepih.

[2]Iz smrtovnice, ki se nahaja v zapuščinskem spisu, izhaja, da je matičarju podatke za sestavo smrtovnice posredovala zapustnikova žena, med drugim tudi, da zapuščinska obravnava – ker ni premoženja – ni potrebna.

[3]Ta sklep je bil izdan skladno s prvim odstavkom 203. člena ZD, ki določa, da zapuščinsko sodišče v primeru, ko zapustnik ni zapustil premoženja, odloči, da se zapuščinska obravnava ne opravi. Po vsebini gre za sklep o ustavitvi zapuščinskega postopka. Prim. M. Kreč, Đ. Pavić, Komentar zakona o nasleđivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, str. 698.

[4]Ustavno sodišče je na podlagi opravljenih poizvedb pri posameznih zapuščinskih sodiščih ugotovilo, da ne gre za ustaljeno prakso. Medtem ko Okrajno sodišče v Ljubljani v primeru, da zapustnik ni zapustil nobenega premoženja in iz smrtovnice izhaja izjava dedičev, da obravnava ni potrebna, o neizvedbi obravnave dedičev ne obvešča, Okrajno sodišče v Trebnjem in Okrajno sodišče v Trbovljah sklep o ustavitvi postopka vedno vročata vsem potencialnim dedičem. Tako praviloma ravna tudi Okrajno sodišče v Škofji Loki, razen v primeru, ko podatki o potencialnih dedičih iz smrtovnice ne izhajajo.

[5]Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-80/07 z dne 28. 10. 2008, 3. točka obrazložitve.

[6]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10, in OdlUS XIX, 5), 11. točka obrazložitve.

[7]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-450/15 z dne 2. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 43/16, in OdlUS XXI, 33), 12. točka obrazložitve.

[8]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-290/12 z dne 25. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 40/13), 6. točka obrazložitve.

[9]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-85/15 z dne 3. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 21/16), 10. točka obrazložitve.

[10]Prim. J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015, str. 141–149.

[11]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-849/14 z dne 27. 9. 3018 (Uradni list RS, št. 68/18, in OdlUS XXIII, 29), 40. in 41. točka obrazložitve, ter sodbo ESČP v zadevi Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009, 26. in 27. točka obrazložitve.

[12]Prav tam.

[13]Prav tam. Glej tudi sodbo ESČP v zadevi Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014, 74. do 79. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-85/15, 14. točka obrazložitve. Prim. tudi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015, 16. in 19. točka obrazložitve, št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 42/15, in OdlUS XXI, 15), 18. in 23. točka obrazložitve, in št. Up-450/15, 10. do 12. in 20. točka obrazložitve, v katerih je Ustavno sodišče izpodbijana stališča sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov (zaradi protipravnega ravnanja organov oblasti) sicer presojalo (predvsem) z vidika 26. člena Ustave.

[14]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-849/14, 40. in 41. točka obrazložitve, ter sodbo ESČP v zadevi Stagno proti Belgiji, 26. in 27. točka obrazložitve.

[15]Nujni delež se namreč izračuna na podlagi obračunske vrednosti zapuščine (prim. 28. in 34. člen ZD). Podrobneje o tem K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 97–100. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 388/2010, 11. točka obrazložitve.

[16]Prim. sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 388/2010, 10. točka obrazložitve, št. II Ips 753/2006 z dne 12. 2. 2009, 8. točka obrazložitve, in št. II Ips 23/2000 z dne 6. 7. 2000. Glej tudi K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 102 in 288.

[17]Poleg tega lahko nujni dedič uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža v zapuščinskem postopku tudi tako, da denimo poda ugovor neupravičenega razdedinjenja ali ugovor neupravičene ugotovitve dedne nevrednosti, ali tako, da denimo izpodbija veljavnost oporoke ali da zahteva, da niso podani pogoji za dedovanje druge osebe (prim. S. Pavlin, Nujni dediči, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2012, str. 106).

[18]Tako Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 242/97 z dne 17. 9. 1998. Tako tudi K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 102.

[19]Drugi obdarjenci praviloma niso stranke zapuščinskega postopka, zato mora nujni dedič zahtevek zoper njih uveljavljati neposredno v pravdi (prim. M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 6–7 (2008), ter M. Kreč, Đ. Pavić, nav. delo, str. 131).

[20]Torej, če ga je uveljavljal, pa obdarjenci zahtevka niso pripoznali in je bil zato napoten na pravdo, ali če ni bil napoten nanjo, pa bi moral biti (prim. 210. in 213. člen ZD).

[21]Zaradi česar ga pravnomočen sklep o dedovanju ne veže (prim. 220. in 223. člen ZD). V tem primeru je lahko pravda dopustna tudi zaradi izpolnjenosti pogojev za obnovo postopka (prim. 224. člen ZD v zvezi z 2. in 3. točko 394. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, in nasl. – v nadaljevanju ZPP).

[22]Prim. K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 280–288. Prim. tudi S. Pavlin, nav. delo, str. 103–104.

[23]Prim. S. Pavlin, nav. delo, str. 103 in 105.

[24]Prim. V. Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 272– 273, K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 288, in M. Končina Peternel, nav. delo. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 23/2000.

[25]Prim. denimo sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 123/2017 z dne 16. 11. 2017, št. II Ips 107/2013 z dne 26. 11. 2014 in št. II Ips 388/2010 z dne 5. 5. 2011 (glede možnosti pretrganja zastaranja) ter sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 158/2017 z dne 14. 12. 2017 (glede možnosti zadržanja zastaranja).

[26]Glej denimo odločbi št. Up-1177/12, Up-89/14, 20. točka obrazložitve, in št. Up-450/15, 19. točka obrazložitve.

[27]Glej J. Zobec, nav. delo, str. 159.

[28]Tudi Vrhovno sodišče je v sklepu št. II Ips 158/2017 (v katerem je sicer obravnavalo drugačen primer glede zastaranja dediščinske tožbe po 141. členu ZD, ki jo je dedič vložil zoper državo kot kaducitetno upravičenko glede naknadno najdenega premoženja) že sprejelo stališče, da so vse do izvedbe zapuščinskega postopka – upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da zapuščinsko sodišče ob prejemu nepopolne smrtovnice ni ravnalo pravilno, ker ni opravilo poizvedb o tem, kdo so zapustničini dediči – obstajale nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ za uveljavljanje zahtevka iz naslova dedovanja (prim. predvsem 15. do 18. točko obrazložitve).

[29]Prim. V. Rijavec, nav. delo, str. 109–111.

[30]Prim. prav tam, str. 117–119.

[31]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-133/16 z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 29/19), 14. točka obrazložitve.

[32]Skladno s 164. členom ZD se zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti, takoj ko sodišče na kakršenkoli način izve za smrt neke osebe ali za razglasitev nekoga za mrtvega. Po stališču pravne teorije to pomeni, da se postopek začne, ko sodišče opravi prvo procesno dejanje; kar bo v teh zadevah vpis zadeve na podlagi obvestila o smrti oziroma smrtovnice (tako V. Rijavec, nav. delo, str. 135). Če ni premoženja, se zapuščinski postopek konča s sklepom, izdanim na podlagi 203. člena ZD, ki po svoji vsebini pomeni sklep o ustavitvi postopka (prim. M. Kreč, Đ. Pavić, nav. delo, str. 698).

[33]Člen 163 ZD se glasi: "V zapuščinskem postopku se uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom drugače določeno."

[34]Tudi teorija poudarja, da je treba ta sklep vročiti vsem zainteresiranim (M. Kreč in Đ. Pavić, nav. delo, str. 698). V. Rijavec (nav. delo, str. 112) dodaja, da izhaja obveznost vročanja tega sklepa strankam iz subsidiarne uporabe ZPP.

[35]Prim. denimo 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 35).

[36]To dolžnost mu nalaga že 181. člen ZD. Podobno tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 158/2017, prim. 19. točko obrazložitve.

[37]V. Rijavec (nav. delo, str. 249–250) v tem kontekstu opozarja, da v praksi ne bi bilo smotrno uvajati novih dodatnih formalnosti glede vročanja pisnega odpravka tega sklepa s poukom o pritožbi, ko pa je (glede na določbo ZD o možnosti upoštevanja nepravočasne pritožbe) pritožba zoper ta sklep vseeno možna oziroma lahko potencialni dediči zahtevajo opravo zapuščinske obravnave tudi po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka. Na take procesne možnosti ZD avtorica opozarja ob zavzemanju za zagotavljanje primarnosti zapuščinskega postopka v razmerju do pravdnega, ko gre za naknadno najdeno premoženje. Meni, da sklep sodišča, da se zapuščinska obravnava ne opravi, nima tako daljnosežnega učinka pravnomočnosti, ki bi preprečeval opravo zapuščinske obravnave, če je izpolnjen pogoj obstoja (zapustnikovega) premoženja.

[38]Sprememba je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E), ki velja od 14. 9. 2017.

[39]Sicer pa ima zapuščinsko sodišče subsidiarno še vedno možnost "vabljenja" dedičev z oklicem na podlagi 206. člena ZD.

[40]Kot izhaja že iz opombe 37, ni izključena možnost, da bi se kakšen od potencialnih dedičev odzval na tak sklep sodišča z dokazno podprto trditvijo, da je zapustnik ob smrti vendarle (drugače, kot izhaja iz smrtovnice) razpolagal z določenim premoženjem. V tem kontekstu je tudi razumeti obrazložitve Ustavnemu sodišču predloženih sklepov o ustavitvi zapuščinskega postopka (ker ni premoženja) Okrajnega sodišča v Trbovljah, da lahko dedič, ki meni, da premoženje zapustnika obstaja, sodišču predlaga, naj nadaljuje zapuščinski postopek, ter za svoje navedbe predloži dokaze. To pa vpliva tudi na položaj nujnega dediča in na njegovo možnost uveljavljanja zahtevka že v okviru zapuščinskega postopka.

[41]Ta meni, da gre za podoben standard kot pri višji sili. Prim. V. Kranjc v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 497. Prim tudi. M. Damjan, Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatve, Pravni letopis, 2015, str. 190–192.

[42]Po večini sicer objektivno določeni zastaralni roki v OZ namreč začnejo teči (če zakon za posamezne primere ne določa drugače) prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prim. 336. člen OZ). Že ta določba sodiščem daje določen razlagalni prostor. Sicer pa pozna OZ tudi subjektivne zastaralne roke (ki tečejo od trenutka, ko je imetnik pravice vedel oziroma bi moral vedeti za svojo pravico). Poleg tega daje OZ sodiščem pri razlagi teka zastaralnega roka v posameznih primerih določen razlagalni prostor v okviru posebne ureditve teka objektivnega roka (denimo, objektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev teče po drugem odstavku 352. člena OZ od nastanka škode – ta pojem lahko sodišča razlagajo prilagojeno okoliščinam posameznega primera). To lahko utemeljuje, zakaj pravna teorija (kot tudi sodna praksa) pojem nepremagljivih ovir praviloma zelo ozko razlaga.

[43]V sodni praksi je mogoče zaslediti stališče, da bi zavajanje toženca, če bi se takšne trditve tožnika v postopku izkazale za resnične, lahko samo zase pomenilo nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ (prim. odločbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 183/2016 z dne 9. 3. 2017, 18. in 19. točka obrazložitve), oziroma stališče, da se nepoštena stranka, ki je tožnika odvračala od tožbe, na zastaranje ne more sklicevati (prim. sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 272/99 z dne 6. 1. 2000 in št. II Ips 108/2012 z dne 30. 10. 2014).

[44]Ustavno sodišče v zvezi s tem dodaja, da je že poudarilo, da zahteva po zakoniti vročitvi sodnega pisanja ni sama sebi namen. Če je do strankine seznanitve z vsebino sodnega pisanja kljub temu prišlo, se stranka na kršitev ustavnih procesnih jamstev iz tega razloga ne more uspešno sklicevati (prim. denimo 6. točko obrazložitve sklepa št. Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009).

[45]Stališče o nepremagljivi oviri, ki je bila povezana tudi z napačnim ravnanjem zapuščinskega sodišča, je že sprejelo tudi Vrhovno sodišče v že omenjenem sklepu št. II Ips 158/2017 (glej opombo 28 te odločbe).