Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za imenovanje tožnika v uradniški naziv V. stopnje (višji vojaški uslužbenec XII.) ter oba podredna tožbena zahtevka na podlagi stališča, da je bila tožniku v preteklosti priznana razlika v plači, ker je dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotene formacijske dolžnosti, ki se opravljajo v nazivu VVU XII. razreda, kar pa ne predstavlja upravičenja do imenovanja v višji naziv. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi preteklih sodb o plačilu po dejanskem delu ni bila dolžna tožnika imenovati v naziv VVU XII. razreda oziroma ga razporediti na dolžnost v tem nazivu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila tožena stranka dolžna tožnika na podlagi sodb I Pd 687/2007 z dne 7. 2. 2008 v povezavi s Pdp 456/2008 z dne 13. 1. 2009 in I Pd 842/2012 z dne 16. 4. 2015 v povezavi s Pdp 608/2015 z dne 7. 3. 2016 imenovati v uradniški naziv V. stopnje - višji vojaški uslužbenec XII. (1. točka); da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 9. 2014 do 28. 2. 2015 za vsak mesec obračunati razliko v bruto plači med plačo za 31. plačni razred, povečano za dodatke, in plačo po 38. plačnem razredu, povečanem za dodatke, od tega zneska plačati davke in prispevke ter mu za vsak mesec izplačati neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 3. 2015 do 31. 3. 2016 za vsak mesec obračunati razliko v bruto plači med plačo za 31. plačni razred, povečano za dodatke, in plačo za 38. plačni razred, povečano za dodatke, od tega zneska plačati davke in prispevke ter mu za vsak mesec izplačati neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; za obdobje od 1. 4. 2016 do 7. 2. 2018 za vsak mesec obračunati razliko v bruto plači med plačo za 33. plačni razred, povečano za dodatke, in plačo za 40. plačni razred, povečano za dodatke, od tega zneska plačati davke in prispevke od bruto zneskov ter mu za vsak mesec izplačati neto razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek k 1. točki primarnega zahtevka za ugotovitev, da je tožnik v obdobju od 1. 9. 2014 do 1. 3. 2015 opravljal dela in naloge VVU XII. razreda, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna zaposliti na delovno mesto, ki po opisu del in nalog ter višini plačila ustreza delu, ki ga je dejansko opravljal od 1. 1. 2008 dalje, kot izhaja iz navedenih sodb (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi drugi podredni tožbeni zahtevek k 1. točki primarnega zahtevka za ugotovitev, da je bil zaposlen pri toženi stranki za polni delovni čas za nedoločen čas od 1. 9. 2014 dalje na delovnem mestu VVU XII. razreda, uvrščenem v 37. plačni razred, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto VVU XII. razreda (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti 1.861,30 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve določb Ustave RS ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga njeno razveljavitev in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Povzema dejansko stanje v zvezi s svojo zaposlitvijo pri toženi stranki od 30. 6. 1991 dalje. Navaja, da je bil skupno 7 mesecev in 22 dni začasno postavljen na delovno mesto, na katerem se zahteva VII. stopnja izobrazbe. Opisuje odločitvi v sodbi I Pd 687/2007 v povezavi s Pdp 456/2008, ter sodbi I Pd 842/2012 v povezavi s Pdp 608/2015. Vztraja, da je do 1. 3. 2015 opravljal enake naloge in dela kot sta jih opravljala A.A. in B.B., ki sta oba razporejena v naziv višjega vojaškega uslužbenca (VVU) XII. razreda. Pove, da je 1. 3. 2015 začel opravljati delo sindikalnega zaupnika, razporejen pa je v naziv VVU X. razreda. Pove, da je zoper ukaze po službeni poti ugovarjal, o ugovorih pa ni bilo odločeno, kar je bilo s sodbo ugotovljeno za šikaniranje tožnika. Trdi, da je do nastopa delal v sindikatu, opravljal zelo zahtevna dela in naloge, ki se opravljajo v nazivu VVU XII. razreda, vse primerljive formacijske dolžnosti so sistemizirane v tem nazivu, le tožnikova v X. Meni, da ga tožena stranka še vedno šikanira s tem, ko mu odreja delo, ki ne sodi v sklop njegovih del in nalog po zahtevnosti in na podlagi opisa iz formacije oziroma ga noče prerazporediti v VVU XII. razreda, zaradi česar mu pripada tudi razlika v plači. Glede primarnega tožbenega zahtevka navaja, da je to zahteva za odpravo šikaniranja, saj je na podlagi diskriminatornega stanja prikrajšan pri plači v kot sindikalni zaupnik. V zvezi s podrednima zahtevkoma navaja, da je sodba, na katero se sklicuje sodišče (Pdp 342/2016) v bistvenem različna, saj on zahteva, naj ga tožena stranka zaposli na ustrezno delovno mesto glede na njegovo dejansko delo. Nasprotuje zaključku, da ne izpolnjuje formalnih pogojev za razporeditev na dolžnost, ki se opravlja v nazivu VVU XII. razreda iz 98.a člena Zakona o obrambi. Sklicuje se na nepravilnosti pri prevedbi njegovega naziva v letu 2005. Navaja, da v času postopka pred sodiščem prve stopnje ni imel dostopa do uradnih dokumentov v zvezi z delovnimi izkušnjami. Pove, da je 5. 2. 2020 ponovno dobil dostop do dokumenta osebni čin ... 2020, iz katerega izhaja podatek o njegovih delovnih izkušnjah, kar je dopusten nov dokaz. Predlaga, naj pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti vpogleda v formacije za delovna mesta s šiframi ..., ..., .... Zatrjuje, da je imel že 31. 8. 2003 približno 6 let in 2 meseca delovnih izkušenj na delovnem mestu z zahtevano VII. stopnjo izobrazbe. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da dokazno breme za opravljanje enakega dela kot druga delavca nosi tožnik, ki zatrjuje obstoj tega dejstva. Sklicuje se na svojo izpoved, v kateri je konkretiziral naloge, ki jih je opravljal v času od 1. 9. 2014 do 1. 3. 2015, ter izpovedal, da sta enake naloge opravljala tudi B.B. in A.A., ki sta oba imela naziv XII. razreda. Navaja, da že iz pravnomočne sodbe I Pd 842/2012 z dne 16. 4. 2015 izhaja, da je v tem obdobju opravljal naloge, ki spadajo pod naloge VVU XII. razreda in se sklicuje na izpoved nadrejenega C.C., da je opravljal naloge, ki mu jih je odredil, da pa ni mogel reči ali so bile to naloge za VVU X. ali VVU XII. razreda. Meni, da tožena stranka, ki vsem trem odreja delo, ni dokazala, da navedena sodelavca nista opravljala primerljivega dela. Zanika, da bi četrta zaposlena na dolžnosti VVU za CSP samostojno opravljala enako in primerljivo delo kot sodelavca in on, tožena stranka pa ni predložila predlagane formacije za šest njenih sodelavcev v istem odseku. Sklicuje se na stališča sodne prakse v zvezi z dokazovanjem negativnih dejstev (I Cpg 1205/2012 VSL in I Ip 659/2013 VSM) ter na 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po katerem bi lahko sodišče zaslišalo navedena sodelavca po uradni dolžnosti. Ker tega ni storilo, zatrjuje bistveno kršitev postopka ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sklicuje se na ugotovitev v sodbi pritožbenega sodišča Pdp 608/2015, da tožnik opravlja isto delo od leta 2006 dalje, zaradi česar bi morala tožena stranka v predmetnem postopku dokazati nasprotno. Nasprotuje tudi zavrnitvi odškodninskega tožbenega zahtevka, saj je izpolnjeval formalne pogoje za razporeditev na formacijsko dolžnost v nazivu VVU XII. razreda, tožena stranka, pa ga ni imenovala na tako dolžnost, čeprav je tožnik dejansko opravljal taka dela in naloge, zato mu je nastala premoženjska škoda v smislu razlike v plači v času dela sindikalnega zaupnika. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo D.D., ki bi lahko potrdil, kaj se je dogajalo na sestanku 12. 5. 2016 z E.E., ker ni pridobilo opisa del in nalog ter službene ocene in letnih razgovorov delavke, ki opravlja dela in naloge na GŠ v naziv VVU IX., kar bi dokazovalo, da je opravljal drugačna dela in naloge od nje. Zatrjuje tudi kršitve Ustave RS in EKČP, saj je bil tožnik z razporeditvijo diskriminiran v razmerju do drugih zaposlenih v SV zaradi sodnega spora, v katerem je uspel. Zatrjuje kršitve 2., 14., 34., 35. in 153. člena Ustave RS, ter 14. člena EKČP in 1. člena Protokola št. XII. k EKČP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za imenovanje v naziv VVU XII. razreda oziroma za razporeditev na formacijsko dolžnost, ki se opravlja v nazivu VVU XII. razreda, ter da tožena stranka ni ravnala šikanozno ali diskriminatorno ter da je pravilno zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine v višini razlike v plači za čas od 1. 3. 2015 do 7. 2. 2018. V zvezi z novo predloženimi dokazi dodaja, da je bil tožnik celotno vtoževano obdobje zaposlen pri toženi stranki in je imel dostop do podatkov, povezanih z njim, z njegovim statusom in z zgodovino. Pove, da na navedeni dostop okoliščina, ali je opravljal delo sindikalnega zaupnika v SVS ali delo vojaškega uslužbenca, ni vplivala, saj če bi tožnik podal ustrezno zahtevo za vpogled v svoje podatke, bi jih dobil, zahteve pa ni podal. Zatrjuje, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnik zatrjuje bistveno kršitev določb postopka tudi zaradi neizvedbe vseh z njegove strani predlaganih dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo neizvedene dokazne predloge tožnika (točka 4 obrazložitve). Tako pravilno ni zaslišalo priče D.D., zahtevalo predložitve opisa del in nalog formacijske dolžnosti, ki jo tožnik zaseda od 9. 12. 2019 dalje ter zahtevalo predložitve izpisov formacij za vseh šest oseb, ki naj bi potrditvah tožnika v odseku za CSP, Sektor ... SV opravljale delo in naloge za CSP, ter službeno oceno in letni razgovor za leti 2014 in 2015 za navedene osebe. Pritožbeno sodišče soglaša, da gre za dokaze, ki za ta postopek niso potrebni, saj niso predlagani za potrditev pravno pomembnih dejstev.

8. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A. in B.B.. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti strank ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015).

9. Do pritožbenih navedb in dokazov, s katerimi si tožnik prizadeva dokazati zadostno število delovnih izkušenj na delovnem mestu, za katerega se zahteva VII. stopnja izobrazbe, v času pred letom 2004 oziroma 2005, se sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč neutemeljeno prvič podaja šele v pritožbi. Zatrjuje sicer, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar to ne drži, saj zgolj dejstvo, da ni imel neposrednega vpogleda v svojo personalno mapo, ne pomeni, da si navedenih podatkov za potrebe sodnega postopka ni mogel pridobiti od tožene stranke. Glede na navedeno pritožbene novote v postopku niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa za odločitev tudi niso bistvene.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za imenovanje tožnika v uradniški naziv V. stopnje (višji vojaški uslužbenec XII.) ter oba podredna tožbena zahtevka1 na podlagi stališča, da je bila tožniku v preteklosti priznana razlika v plači, ker je dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotene formacijske dolžnosti, ki se opravljajo v nazivu VVU XII. razreda, kar pa ne predstavlja upravičenja do imenovanja v višji naziv. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi preteklih sodb o plačilu po dejanskem delu ni bila dolžna tožnika imenovati v naziv VVU XII. razreda oziroma ga razporediti na dolžnost v tem nazivu. S pravnomočnima sodbama to toženi stranki ni bilo naloženo niti sodišče ni pristojno delodajalcu nalagati, na kakšno delovno mesto naj zaposli oziroma v kakšen naziv naj imenuje določenega zaposlenega. Pritožnik v pritožbi vztraja, da bi ga tožena stranka glede na njegove delovne izkušnje na delovnih mestih, za katera se zahteva VII. stopnja izobrazbe, že leta 2006 morala imenovati v uradniški naziv V. stopnje – VVU XII. razreda. Odločbe in ukazi, s katerimi je bil tožnik pri toženi stranki imenovan na različne formacijske dolžnosti in imenovan v nazive, so postale dokončne in pravnomočne, zaradi tega jih ni več mogoče izpodbijati in predstavljajo zakonito podlago za izplačilo plače oziroma za druge pravice iz delovnega razmerja na tej podlagi. Tožnikovo zavzemanje, da bi sodišče v tem sodnem postopku posegalo v dokončne in pravnomočne odločitve tožene stranke, tako ne more biti uspešno. Tožena stranka je ravnala pravilno, da mu je plačo plačevala v višini kot izhaja iz pravnomočnih odločb o imenovanjih v naziv in na formacijske dolžnosti.

11. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v obdobju od 1. 9. 2014 do 1. 3. 2015 dejansko opravljal dela in naloge VVU XII. razreda, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da je opravljal enako delo kot druga višja vojaška uslužbenca za CSP B.B. in A.A., ki sta uvrščena v naziv VVU XII. razreda. Tožnik namreč ni dokazal, da je v okviru celostne skrbi za pripadnike opravljal vsebinsko in tudi po zahtevnosti enake naloge kot navedena oziroma naloge kot se opravljajo v nazivu VVU XII. razreda. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno upoštevalo pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ker je tožnik zatrjeval, da je opravljal po vsebini in zahtevnosti enake naloge kot navedena višja vojaška uslužbenca, bi moral to tudi dokazati. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, pa ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj tožnik ni dokazal, da je opravljal enako delo kot navedena delavca tožene stranke, ob tem pa je treba ponovno opozoriti na dejstvo, da njunega zaslišanja ni predlagal, njegov neposredni nadrejeni C.C. pa ni potrdil njegovih trditev, da je opravljal naloge VVU XII. razreda. Pritožbena navedba, da iz že pravnomočnih sodb izhaja, da je tožnik ves čas opravljal enako delo, torej delo VVU XII. razreda, ne drži, saj se nanašata na tožnikovo delo v Centru ... do 31. 8. 2014. V predmetni zadevi pa bi moral tožnik dokazati, da je v času od 1. 9. 2014, ko je začel delo opravljati na formacijski dolžnosti VVU za CSP, dejansko opravljal delo na višje vrednoteni dolžnosti, kar pa mu ni uspelo, zato je njegov tožbeni zahtevek tudi na podlagi dejanskega dela neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova odškodnine za materialno škodo zaradi šikaniranja oziroma diskriminiranja na delovnem mestu v času od 1. 3. 2015 do 7. 2. 2018, saj ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti - protipravno oziroma nedopustno ravnanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik za obdobje neposredno pred opravljanjem dela sindikalnega zaupnika ni dokazal, da bi moral biti razporejen v višji naziv oziroma višje vrednoteno formacijsko dolžnost, zato mu v času od 1. 3. 2015 ni mogla iti plača po nazivu VVU XII. razreda. Ker je bil razporejen v naziv in na formacijsko dolžnost s pravnomočnimi odločbami, v katere zaradi lastnosti pravnomočnosti ni več mogoče posegati, ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju tožene stranke v zvezi z imenovanjem v naziv v letu 2004 niti kasneje. Glede na navedeno na odločitev v zadevi ne vpliva, ali je tožnik v preteklosti izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv VVU XII. razreda, zato se do pritožbenih trditev v tej smeri pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje.

13. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, niti niso podane kršitve določb postopka, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev iz 2., 14. 34., 35. in 153. člena Ustave RS, ter 14. člena EKČP in 1. člena Protokola št. XII. k EKČP. 14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Podredna tožbena zahtevka sta se nanašala na zaposlitev na delovnem mestu, ki po opisu del in nalog ter po višini plačila ustreza delu, ki ga je tožnik dejansko opravljal od 1. 1. 2008 dalje, kot izhaja iz pravnomočnih sodb, ter ugotovitev, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za polni delovni čas za nedoločen čas od 1. 9. 2014 dalje na delovnem mestu VVU XII. razreda, uvrščenem v 37. plačni razred ter poziv nazaj na delo.