Jedro

Kadar je zoper obdolženca odrejen pripor pred uvedbo preiskave, mora glede na določbo 2. odstavka 202. člena ZKP sklep o odreditvi pripora obsegati tudi opis kaznivega dejanja oziroma določno opredeliti njegove bistvene sestavine, tako da je jasno razvidno, katero kaznivo dejanje se obdolžencu očita. V takšnem sklepu mora biti obrazložen tudi utemeljen sum, ki pa se ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, ampak mora obrazložitev vsebovati oceno njihove vsebine.

S sklicevanjem na splošno znana dejstva v zvezi z izvajanjem kriminalne dejavnosti (prepovedani prehodi čez državno mejo), ne da bi sodišče pri tem ugotavljalo in ocenjevalno specifične okoliščine konkretnega primera, neogibnost pripora za varnost ljudi ni bila obrazložena v skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega F.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega F.K. na podlagi določbe 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat istega sodišča je zagovornikovo pritožbo zoper ta sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 30.6.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, naj izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podala mnenje, da zahteva ni utemeljena. V obeh sklepih je obrazloženo, na podlagi česa sodišči ocenjujeta, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja. Na trinajsti strani sklepa preiskovalne sodnice je zadovoljivo navedeno, da utemeljenost suma izhaja iz dokazov, pridobljenih v predkazenskem postopku, med katerimi je tudi ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po določbah ZKP in ukrep na podlagi Zakona o policiji. Obrazložen je tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter tudi, v čem se kaže nevarnost za varnost ljudi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v prvostopenjskem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (glede utemeljenosti suma ter ogrožanja varnosti ljudi) in ker sodišče druge stopnje teh napak ni saniralo. Zgolj kazenska ovadba po njegovem mnenju ne more nuditi zakonite podlage za sklepanje o obstoju utemeljenosti suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Izpodbijani prvostopenjski sklep se ne naslanja na kazenski ovadbi priložene uradne zaznamke in druge ugotovitve policije, temveč se le pavšalno sklicuje na kazensko ovadbo in rezultate posebnih preiskovalnih ukrepov na podlagi 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP ter 1. točke 1. odstavka 49. člena Zakona o policiji (ZPol). Tudi sklepanje sodišča, da bi bila s ponovitvijo kaznivega dejanja ogrožena varnost ljudi, po oceni vložnika zahteve ne sloni na nobenem konkretnem primeru, pač pa zgolj na negotovem sklepanju preiskovalne sodnice, saj policija ni ugotovila niti enega primera ogrožanja varnosti ljudi; to pa pomeni, da v konkretnem primeru za odreditev pripora tudi ni izpolnjena predpostavka iz 20. člena Ustave.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP se pripor odredi s pisnim sklepom, ki poleg osebnih podatkov tistega, ki mu je odvzeta prostost, obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Kadar je zoper obdolženca odrejen pripor pred uvedbo preiskave (kot v obravnavanem primeru), mora glede na citirano določbo sklep o odreditvi pripora obsegati tudi opis kaznivega dejanja oziroma določno opredeliti njegove bistvene sestavine, tako da je jasno razvidno, katero kaznivo dejanje se obdolžencu očita. V takšnem sklepu mora biti obrazložen tudi utemeljen sum, ki pa se ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, ampak mora obrazložitev vsebovati oceno njihove vsebine. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora sklep o priporu obsegati tudi razloge, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Za utemeljitev tega zakonskega pogoja za pripor ne zadošča sklicevanje na naravo kaznivih dejanj, pač pa mora izhajati iz specifičnih okoliščin konkretnega primera, načina storitve kaznivih dejanj ter osebnih lastnosti obdolženca, kar v skladu z načelom sorazmernosti sodišču omogoča presojo, ali je v konkretnem primeru pripor res neogibno potreben za varnost ljudi ali pa je to nevarnost mogoče odvrniti s kakšnim milejšim ukrepom.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, kolikor zatrjuje, da v izpodbijanih sklepih niso bile upoštevane zahteve 2. odstavka 202. člena ZKP glede obrazložitve utemeljenosti suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje; utemeljeno pa opozarja na nezadostnost razlogov, zakaj je odreditev pripora tudi neogibno potrebna za varnost ljudi.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa, ki na trinajstih straneh navaja podrobne opise 23 kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ, ki naj bi jih storil obdolženec, utemeljen sum ugotavlja, sklicujoč se na kazenske ovadbe s prilogami ter rezultate posebnih preiskovalnih ukrepov na podlagi 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP ter 1. točke 1. odstavka 49. člena ZPol. Na podlagi teh dokazov in podatkov je sodišče sklepalo, da naj bi obdolženi F.K., s katerim so soobdolženci intenzivno sodelovali, na območju L. v obdobju štirih mesecev prevzemal ilegalne prebežnike, organiziral njihov prevzem, koordiniral prevoze, nastanitve, prihode itd.. Celotna dejavnost, kot je podrobneje razvidna iz opisov kaznivih dejanj, naj bi potekala po celem ozemlju Republike Slovenije in preko meja na Hrvaško, v Republiko Avstrijo in Italijo. Na podlagi navedenih podatkov je sodišče tudi sklepalo, da naj bi bil obdolženec eden glavnih koordinatorjev v združbi in da naj bi ga pri kaznivi dejavnosti vodili koristoljubni nagibi. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo in ocenilo, da je utemeljen sum nedvomno podan.

Spričo navedenih razlogov v zvezi z obrazložitvijo utemeljenosti suma nižjima sodiščema ni mogoče očitati kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je sklep sodišča prve stopnje obrazložen sprejemljivo in v skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP, višje sodišče pa je presodilo in konkretno odgovorilo na vse pritožbene navedbe zagovornika (1. odstavek 395. člena ZKP), zaradi česar je bilo obdolžencu zagotovljeno učinkovito uveljavljanje pravic obrambe.

Tega pa ni mogoče trditi glede obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa o neogibnosti pripora za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi navedlo, da je "splošno znano, da pri tovrstnih prevozih oziroma spravljanju prebežnikov čez mejo ni zagotovljena osnovna zdravstvena varnost prebežnikov, pogosto je celo ogroženo njihovo življenje, saj so lačni in žejni, prevažani marsikdaj v nemogočih razmerah in prilikah, ogrožena pa je tudi varnost drugih ljudi, ki prihajajo v stik s prebežniki, bodisi kot organizatorji ilegalnih prehodov, bodisi kot tisti, ki kakorkoli drugače prihajajo z njimi v stik, saj se prebežniki med potjo gibajo tudi na prostem in po raznih lokalih". Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo in dodalo, da je preiskovalna sodnica "le utemeljevala in to po oceni senata upravičeno, kako tovrstna kriminalna dejavnost ogroža tudi varnost ljudi, ki so pri tovrstnih poslih udeleženi".

S sklicevanjem na splošno znana dejstva v zvezi z izvajanjem tovrstne kriminalne dejavnosti, ne da bi sodišče pri tem ugotavljalo in ocenjevalno specifične okoliščine konkretnega primera, neogibnost pripora za varnost ljudi ni bila obrazložena v skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP tako, da bi bila omogočena presoja njene pravne pravilnosti. Tudi pritožbeno sodišče te pomanjkljivosti, kljub temu, da je pritožnik nanjo opozarjal, ni odpravilo (1. odstavek 395. člena ZKP). Zato je utemeljeno zagovornikovo opozorilo, da pravnomočni sklep nima razlogov o tem odločilnem dejstvu in da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je spričo navedenih razlogov v tem delu ugodilo zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočni sklep o odreditvi pripora F.K. razveljavilo, vendar zadeve ni vrnilo v novo odločitev, ker je med tem sodišče moralo znova odločiti o priporu.