Jedro

Tožnik na podlagi izvedenskega mnenja z dne 27. 8. 2005 ni imel podlage za „ugibanje“, ali je bila omenjena težava posledica škodnega dogodka ali ne oziroma ali je bil dolžan v primeru nejasnosti pomisliti tudi na možnost, da težava ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Plačilo z dne 20. 12. 2005 zastaranja na podlagi drugega odstavka 364. člena OZ ni pretrgalo, ker je toženka ob pripoznavi navedla višino terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 1.117,06 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe, od takrat dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 97.819,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožnik je zoper pravnomočno odločitev vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da v konkretnem primeru nezaraslosti mečnice ni mogoče opredeliti kot novo škodo, saj je poškodba nastala ob škodnem dogodku, vendar pa zaradi nepoznavanja zdravstvenega osebja ni bila pravilno zdravljena oziroma do pregleda s strani izvedenca dr. K. 26. 3. 2008 ni bila ugotovljena ter posledično tudi zdravljenje ni bilo v celoti zaključeno. Zastaranje je/bo tako po njegovem mnenju lahko začelo teči šele s saniranjem te poškodbe (ki je bila operativno zdravljena v letu 2010). Meni tudi, da sodišči nista pravilno napolnili pravnega standarda skrbnega ravnanja oziroma sta presodili objektivno, kdaj bi oškodovanec moral in mogel vedeti za škodo, ter posledično izenačili teka objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, ne glede na konkretne okoliščine primera in lastnosti tožeče stranke. Gre za dejstvo, ki je obstajalo ves čas, le ugotovljeno ni bilo. Nadalje zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo pretrganja zastaranja in meni, da bi moralo sodišče konkretno izjavo toženke v zvezi s poravnalno ponudbo presojati tudi z vidika načela vestnosti in poštenja. Meni, da načelo vestnosti in poštenja od Zavarovalnega združenja in od posameznih zavarovalnic terja, da si pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov-ustvarjanju dobička, temveč da ravnajo predvsem v interesu oškodovancev. Navaja, da je toženkino zatrjevano prepričanje o poplačilu celotne terjatve zgolj dekleratorne narave. Navedeno predstavi tudi kot kršitev 22. člena Ustave, kar podrobneje obrazloži. Procesno kršitev uveljavlja v zvezi z opredelitvijo nezarasle mečnice kot nove škode brez podrobnejše obrazložitve. Predlaga, da Vrhovno sodišče odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 10. 11. 2002, ko je utrpel odprt prelom leve goleni, zlom četrte in pete leve stopalnice, udarnino levega komolca in odrgnino leve goleni. Ker je prometno nesrečo zakrivil tuj državljan, je tožnik od tožene stranke zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode.

7. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je bil tožniku 24. 6. 2004 odstranjen osteosintetski material iz leve goleni, pooperacijska rana je bila sanirana, kirurg je zdravljenje zaključil; - da je tožnik angažiral izvedenca, ki je 27. 8. 2005 zapisal, da je ugotovljeno klinično stanje pri tožniku verjetno dokončno in ni pričakovati izboljšanja; - da je bil tožnik 23. 2. 2010 operiran zaradi nezaraščenega zloma golenice, kar je zdravnik ugotovil šele ob rentgenskem pregledu 26. 3. 2008; - da je fibrom na levem podplatu posledica tožnikove bolezni in ni v vzročni zvezi s poškodbo 10. 11. 2002; - zavarovalnica je 20. 12. 2005 tožniku plačala 3,186.726,00 SIT kot odškodnino za celotno škodo tožnika.

8. Sodišči sta tožnikov zahtevek pravilno zavrnili zaradi zastaranja. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, ki je prestal pritožbeni preizkus ugotovilo, da bi tožnik za svoje dokončno zdravstveno stanje ob primerni skrbnosti lahko vedel že 24. 6. 2004, ko mu je bil izročen poškodbeni list travmatološke ambulante v Kliničnem centru, na katerem je zapisano, da je zdravljenje v njihovi ambulanti zaključeno. Tožbo pa je tožnik vložil 14. 3. 2008. 9. Glede vednosti o škodi je stališče sodne prakse, da je ta pogoj izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Pogoj za začetek teka zastaralnega roka je izpolnjen, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ter na podlagi izpovedbe tožnika, zaslišanega kot stranke, ugotovilo, da se po 24. 6. 2004 tožnikovo zdravstveno stanje ni več izboljševalo. Zmotno je revidentovo naziranje, da je 26. 3. 2008 ugotovljen nezaraščen zlom golenice, spremenil zaključek, da je bilo njegovo zdravljenje 24. 6. 2004 končano. Nezaraščen zlom golenice 24. 6. 2004 ni bil ugotovljen, to se je ugotovilo šele 26. 3. 2008, zato le-ta predstavlja novo škodo, kot sta to revidentu pravilno pojasnili sodišči druge in prve stopnje. Nova škoda je namreč tista škoda, ki ob vedenju prve škode ni bila znana in tudi ni bilo mogoče predvideti, da bo nastala kasneje, a je vseeno nastala. Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da eventualna problematičnost nezaraščanja ni vplivala na vprašanje trenutka stabilizacije tožnikovega zdravstvenega stanja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Zastaralni rok glede nove škode bo prav tako začel teči, ko bo zdravstveno stanje tožnika v zvezi z nezaraslo mečnico stabilizirano, ko bo torej zdravljenje zaključeno.

10. Neutemeljeno je tudi revidentovo naziranje, da sodišči nista pravilno napolnili pravnega standarda skrbnega ravnanja oziroma sta presodili objektivno, kdaj bi revident moral in mogel vedeti za škodo glede na to, da je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik težave z izrastkom opazil že v začetku leta 2004, kar je tudi zabeleženo v kirurškem izvidu z dne 15. 4. 2004, 24. 6. 2004 pa je prejel poškodbeni list z sporočilom o zaključku zdravljenja. Oškodovanec mora namreč tudi sam poskrbeti, da izve za škodo in za njen obseg, kar je revident storil z angažiranjem izvedenca, ki je 27. 8. 2005 zapisal, da je ugotovljeno klinično stanje pri tožniku verjetno dokončno in ni pričakovati izboljšanja. Na podlagi takšnega mnenja je neutemeljeno revizijsko zatrjevanje krivičnosti v zvezi s tem, da se je šele med postopkom ugotovilo, da je fibrom na levem podplatu posledica tožnikove bolezni in ni v vzročni zvezi s poškodbo 10. 11. 2002. Tožnik na podlagi izvedenskega mnenja z dne 27. 8. 2005 ni imel podlage za „ugibanje“ ali je bila omenjena težava posledica škodnega dogodka ali ne, oziroma bi bil dolžan v primeru nejasnosti pomisliti tudi na možnost, da težava ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

11. S tem v zvezi je neutemeljeno tudi revidentovo pavšalno uveljavljanje procesne kršitve, s katero meri na izpodbijanje sprejete dokazne ocene ter uporabo materialnega prava.

12. Pravilno pa je tudi materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje, da plačilo z dne 20. 12. 2005 zastaranja na podlagi drugega odstavka 364. člena OZ ni pretrgalo, ker je toženka ob pripoznavi navedla višino terjatve. Sodišče druge stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da je odločilnega pomena, kako višino plačanega razume dolžnik. Kot bistvena se tako izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka plačani znesek štela kot celotno odškodnino, do katere je bil upravičen tožnik in ne zgolj kot njen nesporni del oziroma akontacijo.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

14. Ker tožnik z revizijo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP toženi stranki dolžan povrnitvi stroške odgovora na revizijo po stroškovniku na l. št. 169 ter v skladu z Odvetniško tarifo (druga točka izreka).