Jedro

S točko (a) tretjega odstavka 17. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES je obseg varstva osebnih podatkov v okviru pravice do pozabe pogojen z obstojem in obsegom pravice do svobode izražanja in obveščanja. V ugotavljanje tega pa je nujno vključeno vrednostno tehtanje pomena konkurirajočih si pravic. Pravica do svobode izražanja namreč ni absolutna in je lahko omejena tudi s pravico posameznikov do njihove zasebnosti. V primeru njunega medsebojnega konflikta pa je treba obe pravici primerno uravnotežiti oziroma vsebinsko omejiti, kar izhaja tako iz domače kot tuje sodne prakse.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Informacijskega pooblaščenca, št. 07141-8/2021/3 z datumom 24. 5. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

III.Stranka z interesom A., d.o.o., Ljubljana, sama krije svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: toženka) je z izpodbijano odločbo, št. 07141-8/2021/3 z datumom 24. 5. 2020 (pravilno: 2021), zavrnil pritožbo, ki sta jo vložila tožnika zoper odločitev upravljavca A., d.o.o. (v nadaljevanju: upravljavec) z dne 5. 3. 2021, s katero je ta zavrnil njuno zahtevo z dne 10. 2. 2021, da s spletne strani ... odstrani članek "..." (v nadaljevanju: sporni članek). Ugotovil je, da posebni stroški v postopku reševanja pritožbe organu niso nastali, ter določil, da stranki krijeta svoje stroške, ki so jima nastali med postopkom oziroma zaradi postopka.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da sta tožnika umik spornega članka dne 10. 2. 2021 zahtevala, ker naj bi ju prikazoval kot osumljenca pri storitvi kaznivega dejanja pranja denarja, kar pa ni bilo nikoli dokazano, niti nista bila v zvezi s tem v kakršnemkoli postopku. Menita, da je v konkretnem primeru treba dati prednost pravici do pozabe pred pravico do svobode izražanja, zato zahtevata izbris spornega članka.

3.Kot pojasnjuje toženka, je upravljavec zahtevo tožnikov zavrnil z odgovorom z dne 5. 3. 2021, v katerem je zaključil, da v danem primeru svoboda izražanja pretehta nad pravico do varstva osebnih podatkov. Odstranitev spornega članka bi nedopustno omejila svobodo medija, ki je varovana z 39. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), nedopustno pa bi posegla tudi v njegovo svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave. Nato podrobneje povzema obrazložitev stališča upravljavca.

4.Toženka dalje pojasnjuje, da sta tožnika zoper odgovor upravljavca dne 22. 3. 2021 vložila pritožbo, v kateri povzemata navedbe iz zahteve. Dodatno poudarjata časovno štiriletno oddaljenost objave, s potekom časa pa naj bi medijska objava izgubila pomen za javnost. Trdita, da so informacije v spornem članku napačne, kar naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da v zvezi s tem nista oziroma nista bila v nobenem postopku. Iz tega je mogoče zaključiti, da podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani. Po mnenju tožnikov so negativni učinki spornega članka za njiju nedvomno večji, kot je njegov pomen za splošno javnost oziroma za demokratično družbo.

5.Toženka je pritožbo tožnikov vročila v odgovor upravljavcu, ki na pritožbo ni odgovoril.

6.V izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnika v predmetnem postopku uresničujeta pravico do izbrisa ("pravico do pozabe"), ki jo Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) priznava v 17. členu. Toženka pritrjuje tožnikoma, da sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) ter Ustavnega sodišča opredeljuje pravico do pozabe kot del pravice do zasebnosti in pravice do varstva osebnih podatkov. Ob tem poudarja, da se njena pristojnost nanaša le na pravico do varstva osebnih podatkov, ki jo zagotavlja 38. člen Ustave, in ne na širšo pravico do zasebnosti, ki je varovana v okviru 35. člena Ustave. Varstvo pravice do zasebnosti v smislu 35. člena Ustave se po mnenju toženke uresničuje v okviru sodnega varstva, ki ureja zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic (npr. v okviru 134. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), oziroma v okviru osemnajstega poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1). Če je bila posamezniku ali gospodarski družbi povzročena škoda, pa lahko oškodovanec uveljavlja tudi odškodnino po pravilih civilnega prava. Toženka zaključuje, da lahko v okviru svojih pristojnosti utemeljenost zahtevka presoja izključno z vidika Splošne uredbe in drugih predpisov, ki urejajo pravico do varstva osebnih podatkov.

7.V obravnavanem primeru je po stališču toženke za presojo zakonitosti odgovora upravljavca treba upoštevati predvsem točko (a) tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe, ki izključuje uporabo določbe prvega in drugega odstavka istega člena, kadar je obdelava osebnih podatkov potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Toženka pojasnjuje, da je potrdila odločitev upravljavca, v skladu s katero svoboda izražanja v konkretnem primeru prevlada nad upravičenostjo tožnikov do varstva njunih osebnih podatkov. Ker je po njenih ugotovitvah izpolnjen pogoj iz točke (a) tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe, ni presojala upravičenosti tožnikov do izbrisa na podlagi prvega odstavka 17. člena Splošne uredbe.

8.Pri presoji, ali gre v obravnavanem primeru za uresničevanje svobode izražanja in pravice javnosti do obveščenosti, je na prvem mestu upoštevala dejstvo, da gre za obdelave osebnih podatkov, ki jih vrši medij, katerega osnovna dejavnost skladno s 6. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed) temelji na svobodi izražanja, to pa primerjalno ustavno pravo šteje za eno najplemenitejših človekovih pravic. Toženka poudarja pomembnost poslanstva novinarskega poročanja, ki je v njegovi informativni funkciji. Prav mediji v najširšem pomenu so tisti, ki pogosto prvi zaznajo določeno dogajanje v družbi. Novinarsko delo tako predstavlja pomemben dejavnik pri raziskovanju in obravnavi družbene realnosti. Tudi Ustavno sodišče v svojih odločitvah poudarja, da ima svoboda govora še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe.

9.Toženka ob pregledu spornega članka ugotavlja, da ta vsebinsko predstavlja poročanje o poslovanju oziroma finančnih transakcijah med slovenskimi in ciprskimi podjetji ter vpletenosti določenih posameznikov v poslovanje. Tožnika sta v članku navedena z imenom in priimkom. Toženka ta članek razume na način, da je poročanje v njem usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave, in pritrjuje upravljavcu, da poslovanje v "davčnih oazah" sodi med teme, ki sprožajo javni diskurz in so zato za javnost pomembne. Poslovanje slovenskih podjetij in posameznikov prek "davčnih oaz" - tudi kadar je poslovanje povsem zakonito - po mnenju toženke pomembno vpliva na blagostanje družbe. Od tega je odvisna tudi višina pobranih davkov, kar je temelj za zagotavljanje delovanja osnovnih stebrov naše družbe (uprava, zdravstvo, sociala, izobraževanje itd.). Takšna razprava je pomembna tudi za javno razpravo glede zakonitosti poslovanja v "davčnih oazah". O tem priča tudi dejstvo, da pri Uradu za preprečevanje pranja denarja obstaja poseben sektor za sumljive transakcije, ki med drugim zbira in objavlja podatke o nakazilih v tvegane države. Že to, da je zakonodajalec v petem odstavku 68. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma določil, da se morajo podatki javno objaviti, kaže na velik pomen teh podatkov, kot tudi javnega diskurza, ki se v zvezi z objavami lahko sproža.

10.Po mnenju toženke je upravljavec prepričljivo utemeljil, da je medijsko poročanje v konkretnem primeru plod obširnega in resnega novinarskega raziskovanja, ki je bilo izvedeno v sodelovanju s tujimi medijskimi hišami in novinarji. Navedeno še posebej utrjuje pomen svobode izražanja in pravice javnosti do obveščenosti v konkretnem primeru. Tožnika pa po drugi strani nista navedla argumentov, ki bi lahko omajali ta pomen. Navajata, da naj bi ju sporni članek neupravičeno prikazoval kot storilca kaznivega dejanja pranja denarja, čeprav v zvezi s tem nista bila v nobenem postopku. Toženka po pregledu spornega članka ugotavlja, da ta vsebuje besedno zvezo "svetovna pralnica denarja" v povezavi s podjetji, preko katerih poslujeta tožnika. Vendar to ne vpliva na presojo, da sporni članek zadeva temo, ki je v javnem interesu in je plod resnega novinarskega dela. Morebitno pretiravanje in izbor izrazoslovja v novinarskem članku lahko ustvarja napačen vtis o osebi ter zato lahko kvari njen družben ugled. Vendar vprašanje poseganja v osebnostne pravice posameznika s krnitvijo njegove časti in dobrega imena presega pristojnosti toženke. Kolikor tožnika menita, da sporni članek škoduje njunemu poslovnemu ugledu ali jima drugače povzroča škodo, imata pravico do pravnega varstva, ki je v stvarni pristojnosti sodišč. Po navedenem toženka zaključuje, da sporni članek obravnava pomembno temo in je zato tudi pomen svobode izražanja v konkretnem primeru ustrezno visok.

11.Po mnenju toženke tudi časovna oddaljenost objave spornega članka v konkretnem primeru ni tako velika, da bi to že samo po sebi pomenilo, da je objava zastarela. Pomen starejših objav prepričljivo utemeljuje upravljavec, ko navaja, da imajo starejše objave funkcijo ohranjanja "zgodovinskega spomina", kar je tudi po prepričanju toženke ključno za razvoj demokratične družbe - zlasti ko gre za temo, ki je v javnem interesu in je še vedno aktualna.

12.Glede stališča o tem, ali sta tožnika relativno javni osebnosti, toženka sledi argumentaciji upravljavca, da imata tožnika v zvezi s poslovanjem družb, ustanovljenih v davčnih oazah, in v zvezi z njunim siceršnjim poslovanjem (svetovanje ruskim investitorjem) zmanjšano polje pričakovane zasebnosti. Iz spornega članka izhaja, da se oba omenjata v povezavi z njunim poslovnim delovanjem kot direktorja, lastnika oziroma družbenika ali prokurista različnih podjetij. Ker so podatki o udeležbi v lastništvu, poslovodstvu ali prokuri pri gospodarskih družbah javni, je upravičeno, da tožnika v zvezi s svojim poslovnim delovanjem pričakujeta manjšo stopnjo zasebnosti. Iz spornega članka ne izhajajo informacije zasebne narave, temveč je poročanje usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave.

13.Prav tako so v spornem članku navedeni osebni podatki tožnikov po stališču toženke ustrezni, relevantni in omejeni na obseg, ki je potreben za namene medijskega poročanja. Dejstvo, da sta tožnika omenjena zgolj v povezavi z njunim poslovnim delovanjem in ne v zvezi z njunim zasebnim življenjem, v kontekstu teme, ki je v javnem interesu, dodatno utrjuje zaključek, da v konkretnem primeru pravica do svobode izražanja prevlada nad pravico tožnikov do varstva njihovih osebnih podatkov.

14.Toženka še opozarja, da je treba razlikovati med zahtevami po izbrisu, ki jih posamezniki posredujejo na spletne iskalnike (npr. Google, Bing, Yahoo), ter zahtevami po izbrisu, ki jih naslovijo na upravljavce spletnih strani, kjer so osebni podatki izvorno objavljeni. Zakonitost objave na izvorni spletni strani se namreč presoja po drugih kriterijih; poseg v zasebnost, ki ga predstavlja objava podatkov na izvorni spletni strani, ima bistveno manjšo težo, kot jo ima prikaz zadetka ob vnosu posameznikovega imena in priimka v spletni iskalnik.

Tožbene navedbe

15.Tožnika sta zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi.

16.V tožbi povzemata, da sta 10. 2. 2021 na upravljavca in izdajatelja portala ... naslovila zahtevo za umik spornega članka, ki jo je upravljavec z dopisom z dne 5. 3. 2021 zavrnil. Zoper njegovo zavrnitev sta 22. 3. 2021 pri toženki vložila pritožbo zaradi kršitve pravice do izbrisa osebnih podatkov, ki jo je toženka z izpodbijano odločbo zavrnila. Po mnenju tožnikov sta odločitvi upravljavca in toženke napačni, saj bi bilo treba v konkretnem primeru, glede na vse relevantne okoliščine, prednost dati njuni pravici do pozabe, kot jo je razvilo SEU in kot jo opredeljuje prvi odstavek 17. člena Splošne uredbe. Ob upoštevanju vsebine spornega članka, dejstva, da nista javni osebi, poteka časa od objave spornega članka, nepravilnosti informacij v njem ter njihovega pomena za javnost, bi bilo treba ugotoviti, da ima prednost pravica do izbrisa članka ali vsaj do anonimizacije njunih osebnih podatkov.

17.Tožnika navajata, da sta v spornem članku omenjena v povezavi s ciprskima podjetjema A. in B. Novinarji jima v njem očitajo, da naj bi v okviru navedenih ciprskih podjetij sodelovala pri nakazilih denarja, ki so bila izvedena z računov teh podjetij v Sloveniji na račune ciprskih podjetij in obratno. Šlo naj bi za sum pranja denarja, ki pa ni bil nikoli dokazan. Nikoli nista bila subjekt nobenega postopka v zvezi z očitki iz spornega članka, ki tako vsebuje zgolj nedokazane domneve ter navedbe, ki so neresnične. Sporni članek po njunem mnenju ne zasleduje sicer legitimnega cilja uresničevanja pravice do svobode izražanja in ne nosi tolikšnega pomena za javnost, da bi bila upravičena zavrnitev njune pravice do pozabe oziroma izbrisa. Menita, da ni mogoče za vsak novinarski prispevek avtomatično zaključiti, da gre za izjemo po tretjem odstavku 17. člena Splošne uredbe, saj bi se tako praktično izvotlil pomen posameznikove pravice do pozabe iz prvega odstavka 17. člena Splošne uredbe.

18.Niti pravica do zasebnosti niti pravica do svobodnega izražanja nimata absolutnega pomena, konflikt med njima pa je treba rešiti z vrednostnim tehtanjem pomena pravic v koliziji, z upoštevanjem relevantnih okoliščin v vsakem konkretnem primeru in teže posega. Tožnika povzemata merila, ki jih je za to oblikovalo ESČP in ki so po njunem mnenju relevantna tudi za razrešitev kolizije pravic v tej zadevi. Poleg tega je treba upoštevati kriterije, ki se tičejo interesa posameznika do izbrisa njegovih osebnih podatkov v zvezi z določenim preteklim dogodkom na eni strani ter interesa javnosti, da razpolaga s to informacijo tudi po preteku določenega časa.

19.Zavedajoč se pomena pravice do svobode izražanja in dejstva, da se za njeno omejitev zahtevajo utemeljeni razlogi, tožnika menita, da so takšni razlogi v konkretnem primeru podani. Izpostavljata, da nista in nikoli nista bila javni osebi. Tudi v spornem članku ne nastopata kot osebi, ki bi svojo funkcijo opravljali javno, ter s svojo dejavnostjo nista nikoli vstopila v širši prostor družbenega dogajanja. Poleg tega informacije iz spornega članka niso resnične in tudi ne objektivne, pač pa je ta prežet z različnimi domnevami in vrednostnimi sodbami, ki so neutemeljene in grobo posegajo v njuno pravico do (informacijske) zasebnosti. Kot je ugotovila tudi toženka v izpodbijani odločbi, lahko pretiravanje in izbor izrazoslovja v novinarskem članku ustvarja napačen vtis o osebi in lahko kvari njen družbeni ugled.

20.Nadalje tožnika poudarjata, da so od objave spornega članka dne 22. 3. 2017 do vložitve tožbe pretekla že več kot štiri leta, kar je dodatna okoliščina za odločitev v prid njune pravice do zasebnosti. Ne zadostuje, da je bila objava informacije na začetku upravičena, temveč je treba razširjanje informacije upravičiti tudi v vsakem časovnem trenutku, v katerem je informacija dostopna. V konkretnem primeru informacija ni več relevantna oziroma ni v tolikšnem javnem interesu, da bi narekovala omejitev njune pravice do pozabe. V spornem članku sta omenjena v povezavi z domnevnim sumom pranja denarja, ki pa v štirih letih od objave spornega članka ne le, da ni bil dokazan, temveč nikoli niti ni bil začet noben sodni postopek zoper njiju. To gotovo kaže, da objavljena informacija ni več relevantna ter ji ni moč pripisati pomena za javnost.

21.Tožnika navajata, da zaradi vseh očitkov, ki so vsebovani v objavi, še vedno trpita veliko negativnih učinkov. Le-ti močno otežujejo poslovno udejstvovanje tožnikov oziroma družb v njuni lasti, kar predstavlja omejevanje njune ustavnopravno varovane pravice do svobodne gospodarske pobude. Težave se pojavljajo zlasti pri najemu posojil, kjer banke ob pregledih s področja preprečevanja denarja zaradi zapisov v spornem članku o njiju dobijo napačen vtis. Informacija v spornem članku ima tako nesorazmerno negativen učinek za tožnika, zlasti ob upoštevanju, da ni resnična, pa tudi ne več ažurna.

Nadaljnji potek upravnega spora

22.Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve ter podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe. V celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da je pri odločanju v tej zadevi bistveno tehtanje konkurirajočih si pravic do varstva osebnih podatkov na eni strani ter svobode izražanja in obveščanja na drugi. Opozarja, da svoje presoje ne more širiti izven pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave na področje širše pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Pravico do varstva osebnih podatkov zagotavljajo določbe Splošne uredbe. Glede na prvi odstavek 2. člena Splošne uredbe, ki področje njene uporabe omejuje na obdelavo osebnih podatkov, je določbo točke (a) tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe dolžna presojati le v naslednjem okviru: ali je bila objava osebnih podatkov izvedena za namen uresničevanja svobode izražanja in obveščanja, torej ali je podan javni interes za objavo v skladu z mednarodnimi standardi, in ali je bila za ta namen objava "potrebna", torej ali so bili osebni podatki uporabljeni za ta namen, relevantni, ustrezni in po obsegu primerni. Ni pa pristojna presojati, ali objava morebiti krni ugled in dobro ime posameznikov, saj bi območje svoje presoje tako razširila na širšo pravico do zasebnosti, glede katere ni pristojna. Če želita tožnika presojo, ali objava v pretirani meri krni njun ugled in dobro ime, bi morala svoj zahtevek varovati v sodnem postopku (npr. v sporu pred pravdnim sodiščem z zahtevo po 134. členu OZ oziroma z vložitvijo ustreznega odškodninskega zahtevka).

23.Za presojo, ali je obdelava osebnih podatkov v obravnavni zadevi potrebna za namen uresničevanja pravice do svobode izražanja in obveščanja, so po mnenju toženke bistvene naslednje ugotovitve: sporni članek je objavil medij, ki skladno s 4. členom ZMed uresničuje javni interes; sporni članek se nanaša na pomembno temo, o kateri ima javnost pravico biti obveščena, saj poslovanje slovenskih podjetij ali slovenskih posameznikov v davčno "ugodnejših" območjih prek višine pobranih davkov vpliva na blagostanje in socialno varnost vsakega državljana; takšna tema je kljub štiriletni časovni oddaljenosti še vedno aktualna; objavljeni podatki so posledica resnega in obširnega dela raziskovalnih novinarjev iz Slovenije in tujine; osebni podatki, ki jih objava vsebuje o tožnikih, pa so ustrezni, relevantni in po obsegu primerni glede na namen objave. Tožnika sta v spornem članku omenjena le v vlogi poslovodstva in družbenikov določenih podjetij, ti podatki pa so po zakonu javni. Tožnika lahko zato v zvezi z svojim poslovnim udejstvovanjem upravičeno pričakujeta večji poseg v svojo zasebnost. Poleg tega sporni članek v pretežnem delu vsebuje informacije, ki se nanašajo na poslovanje podjetij, te pa ne sodijo v okvir varstva informacijske zasebnosti posameznikov. To po mnenju toženke zadošča za ugotovitev, da v konkretnem primeru upravljavec z objavo spornega članka ni presegel ustavno zavarovane svobode izražanja na račun varstva osebnih podatkov posameznikov.

24.V zvezi z oporekanjem tožnikov resničnosti navedb v spornem članku toženka ugotavlja, da bi morebitna neresničnost navedb v članku lahko omajala argument javnega interesa za objavo, vendar tožnika v konkretnem primeru tega nista uspela utemeljiti. Okoliščina, da so bili podatki, ki so objavljeni v spornem članku, pridobljeni z resnim raziskovalnim novinarskim delom in v mednarodnem sodelovanju z več medijskimi hišami, je po prepričanju toženke trden razlog za resničnost poročanih dejstev, tožnika pa tudi nista oporekala zakonitosti pridobljenih podatkov. Zgolj morebitno dejstvo, da zoper njiju ne poteka oziroma ni potekal nadzorni ali kazenski ali drug uradni postopek, samo po sebi še ne jemlje verodostojnosti novinarskemu poročanju v konkretnem primeru. Poleg tega tožnika nikjer v spornem članku nista omenjena kot domnevna storilca kaznivega dejanja pranja denarja ali drugega sorodnega kaznivega dejanja. Sporni članek resda vsebuje izraz "svetovna pralnica denarja", ki pa je uporabljen splošno in tožnikoma ne očita konkretnih kaznivih ravnanj. Poslovanje s ciprskimi podjetji ali prek teh podjetij pa nedvomno predstavlja tveganje za pranje denarja. Podatke o transakcijah so novinarji pridobili tudi iz spletnih objav Urada za preprečevanje pranja denarja. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da javni interes za objavo v konkretnem primeru ne bi bil podan, ker naj bi šlo za neresnične podatke. Tožnika med postopkom nista predlagala dokazov ali navedla dejstev, ki bi utemeljevala, da gre za neresnične podatke.

25.Po mnenju toženke sporni članek opisuje zlasti finančne transakcije in poslovne povezave med podjetji, kar ne sodi v okvir posameznikove pravice do informacijske zasebnosti. Poleg tega tožnika svojih navedb o vrednostnih sodbah v spornem članku nista utemeljila s konkretnimi zapisi iz njega. K temu toženka dodaja, da je način poročanja, ki očitno moti tožnika, predmet novinarske svobode, ki je varovana v okviru 10. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP). Po razlagi ESČP je pristop k novinarskemu poročanju in izbira informacij, ki jih bo vsebovalo novinarsko poročilo, stvar svobode izražanja, pod pogojem, da novinarsko poročanje spoštuje etiko novinarskega poročanja. Tožnika pa nista zatrjevala, da bi sporni članek nasprotoval novinarski etiki ali da bi glede spornega članka sprožila postopek pred Novinarskim častnim razsodiščem.

26.Toženka ponavlja, da presoja morebitnega posega v zasebnost tožnikov v smislu izgube časti in ugleda ne sodi na področje uporabe Splošne uredbe ter ne more biti predmet presoje obravnavanega postopka. V izpodbijani odločbi tako ni ugotavljala, ali sporni članek kvari ugled tožnikov v smislu posega v njuno širšo pravico do zasebnosti, saj za to ni pristojna. Meni, da je neutemeljena navedba tožnikov, da nista javni osebnosti. Lastnost javne osebe sta pridobila z udeležbo v lastništvu ali poslovodstvu podjetij, ki so poslovala na način, opisan v spornem članku, za kar v tem primeru obstaja tudi javni interes za objavo. Sporni članek namreč obravnava temo, ki je v javnem interesu in je še vedno aktualna. Ko gre za poročanje o poslovanju družb v davčnih oazah, štiri leta ne predstavljajo dolge dobe. Zgolj domnevno dejstvo, da zoper tožnika ni bil začet noben postopek, ne potrjuje stališča, da tema ni več aktualna, niti da informacije v spornem članku niso (več) relevantne za javnost. Ob tem se toženka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 23/2020. Nazadnje še opozarja, da iz navedb tožnikov izhaja, da neugodne posledice zadevajo zlasti poslovno delovanje, ki ga izvajata prek družb v svoji lasti. Poslovnega ugleda podjetij pa ni mogoče varovati v okviru pravice do varstva osebnih podatkov. Zato tudi morebitni negativni učinki, ki jih trpijo podjetja v lasti tožnikov, ne vplivajo na presojo v konkretnem primeru. Morebitno oškodovanje ugleda ali dostojanstva posameznika pa se presoja v okviru širše pravice do zasebnosti, za kar toženka ni pristojna.

27.Sodišče je tožbo in toženkin odgovor na tožbo vročilo tudi stranki z interesom A., d.o.o., ..., ki po pooblaščenki, B., d.o.o., Ljubljana, v vlogi z dne 7. 11. 2024 predlaga zavrnitev tožbe in uveljavlja povrnitev stroškov tega postopka. Ob povzemanju argumentov toženke iz izpodbijane odločbe se sklicuje še na sodbo ESČP v zadevi Hurbain proti Belgiji z dne 4. 7. 2023. Po njenem mnenju je tudi ob upoštevanju kriterijev iz te sodbe zahtevek tožnikov za izbris spornega članka neutemeljen.

28.Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), toženka kot tudi stranka z interesom pa sta se opravi glavne obravnave v tej zadevi odpovedali (279.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

29.Tožba je utemeljena.

30.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila pritožbo obeh tožnikov zoper odločitev upravljavca z dne 5. 3. 2021 o zavrnitvi njune zahteve, da s spletne strani ... odstrani sporni članek.

31.Toženka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi druge alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu ter četrtega odstavka 12. člena, drugega odstavka 58. člena in prvega odstavka 77. člena Splošne uredbe. Sodišče ugotavlja, da je toženka kot državni organ izpodbijano odločbo izdala v okviru svojega oblastvenega delovanja, zato je zoper njo skladno s prvim odstavkom 78. člena Splošne uredbe v zvezi s 34. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) dovoljen upravni spor.¹

32.Po presoji sodišča se je toženka pri svoji odločitvi pravilno oprla na določbe Splošne uredbe, ki se uporablja od 25. 5. 2018. Sporni članek je bil sicer objavljen že prej (v letu 2017), vendar je ostal na spletu objavljen tudi ves nadaljnji čas, tako ob vložitvi pritožbe tožnikov z dne 22. 3. 2021 kot tudi ob izdaji izpodbijane odločbe dne 24. 5. 2021. Za uporabo prava v zadevi je ključna prav nadaljnja razpoložljivost tega članka na spletu. Ker se ta razteza tudi v obdobje uporabe Splošne uredbe, njene določbe predstavljajo pravno podlago za odločitev v tej zadevi.²

33.Splošna uredba v prvem odstavku 17. člena z naslovom Pravica do izbrisa ("pravica do pozabe") določa, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico doseči, da upravljavec brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke v zvezi z njim; upravljavec pa ima obveznost osebne podatke brez nepotrebnega odlašanja izbrisati, kadar velja eden od razlogov, ki jih ta določba opredeljuje v nadaljevanju. Po tretjem odstavku 17. člena Splošne uredbe se prvi odstavek tega člena ne uporablja, če je obdelava potrebna: (a) za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja; (b) za izpolnjevanje pravne obveznosti obdelave na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki velja za upravljavca, ali za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu; (c) iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja v skladu s točkama (h) in (i) drugega odstavka 9. člena ter tretjim odstavkom 9 člena; (d) za namene arhiviranja v javnem interesu, za znanstveno ali zgodovinsko raziskovalne namene ali statistične namene v skladu s prvim odstavkom 89. člena Splošne uredbe, kolikor bi pravica iz prvega odstavka lahko onemogočila ali resno ovirala uresničevanje namenov te obdelave, ali (e) za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

34.Toženka je v izpodbijani odločbi stališče o pravilnosti upravljavčeve zavrnitve zahteve za odstranitev spornega članka oprla na točko (a) tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe. Ta izključuje pravico iz prvega odstavka 17. člena do izbrisa osebnih podatkov, ko gre za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Sodišče najprej poudarja, da okoliščina, da je upravljavec vpisan v razvid medijev in da izvaja svojo dejavnost v skladu z ZMed, še ne pomeni, da vse njegovo delovanje pomeni uresničevanje svobode izražanja.³ Kot toženka v izpodbijani odločbi sama navaja, ob ugotavljanju te okoliščine ni presojala obstoja in obsega kršitve ugleda in časti tožnikov, do katere naj bi po njunih trditvah prišlo z objavo spornega članka in njegovo razpoložljivostjo na spletu. Vendar pa je po presoji sodišča zmotno stališče toženke, da ugotavljanje morebitnega posega v zasebnost tožnikov v smislu okrnitve njune časti in ugleda ne sodi na področje uporabe Splošne uredbe oziroma da to ne more biti predmet presoje konkretnega postopka in da zanjo toženka niti ni pristojna. S točko (a) tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe je obseg varstva osebnih podatkov v okviru pravice do pozabe pogojen z obstojem in obsegom pravice do svobode izražanja in obveščanja. V ugotavljanje tega pa je nujno vključeno vrednostno tehtanje pomena konkurirajočih si pravic. Pravica do svobode izražanja namreč ni absolutna in je lahko omejena tudi s pravico posameznikov do njihove zasebnosti.⁴ V primeru njunega medsebojnega konflikta pa je treba obe pravici primerno uravnotežiti oziroma vsebinsko omejiti. Navedeno izhaja tako iz domače sodne prakse,⁵ kot iz v nadaljevanju povzete sodne prakse SEU in ESČP.

35.SEU je pravico do pozabe priznalo že pred uveljavitvijo Splošne uredbe v sodbi velikega senata v zadevi C-131/12 z dne 13. 5. 2014. Posamezniku je zaradi spoštovanja njegove pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov priznalo pravico, da lahko od upravljavcev spletnih brskalnikov zahteva odstranitev povezave na spletne strani, ki se pokažejo na seznamu rezultatov iskanja po njegovem imenu in priimku, in to tudi v primerih, ko je objava na teh spletnih (izvornih) straneh zakonita. Ta pravica posameznika prevlada ne le nad gospodarskim interesom upravljavca iskalnika, ampak tudi nad interesom javnosti, da dostopa do določene informacije z iskanjem na podlagi njegovega imena, razen če je iz posebnih razlogov poseg v temeljne pravice posameznika upravičen zaradi prevladujočega interesa javnosti, da ima prek te vključitve dostop do določene informacije. SEU je tudi poudarilo, da se obdelava osebnih podatkov, ki se izvede v okviru dejavnosti iskalnika, razlikuje od obdelave, ki jo izvedejo izdajatelji spletnih mest in s katero se ti podatki vnesejo na internetno stran, ter jo dopolnjuje. Izvorno zakonita obdelava točnih podatkov pa lahko sčasoma postane nezdružljiva z zahtevami iz Direktive 95/46, če ti podatki niso več potrebni za namene, zaradi katerih so bili zbrani ali obdelani, med drugim, če so neprimerni, neustrezni ali ne več ustrezni ali pretirani glede na namene in pretečen čas. Tudi v kasnejših sodbah je SEU v zvezi s pravico do pozabe - ob uporabi določb Splošne uredbe - odločalo o obveznostih spletnega brskalnika, ne pa izdajateljev spletnih objav. Na obveznosti slednjih pa se nanaša več odločitev ESČP, katerega stališča so relevantna tudi pri uporabi določb Splošne uredbe in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Ob tem, ko je tudi SEU v zvezi s pravico do pozabe večkrat poudarilo, da je treba najti pravično ravnotežje med legitimnim interesom potencialno zainteresiranih internetnih uporabnikov do dostopa do informacij ter temeljnimi pravicami posameznika do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, je pojasnilo, da 7. člen Listine vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim v prvem odstavku 8. člena EKČP, kot se ta razlaga v sodni praksi ESČP, enako pa velja tudi glede 11. člena Listine in 10. člena EKČP. Ob tem ne gre prezreti, da EKČP v drugem odstavku 10. člena izrecno dopušča omejevanje svobode izražanja s tem, ko določa, da izvrševanje te svoboščine vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

36.ESČP za varovanje časti in ugleda v okviru pravic iz 8. člena EKČP v razmerju do svobode govora iz 10. člena EKČP uporablja metodo tehtanja teh pravic, pri čemer uporablja merila, kot so: 1. prispevek k razpravi splošnega pomena, 2. javna poznanost zadevne osebe in vsebina predmeta prijave; 3. predhodno ravnanje zadevne osebe; 4. način pridobivanja informacij in njihova verodostojnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave; 6. teža naloženih sankcij. V okviru teh meril kot posledico objave upošteva tudi okrnitev ugleda posameznika. Po stališču ESČP mora biti napad na ugled osebe, da bi se lahko uporabljal 8. člen EKČP, dovolj resen in njegov način mora posegati v uživanje pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Na drugi strani ESČP poudarja, da je zaščita, ki jo novinarjem zagotavlja 10. člen EKČP, pogojena s tem, da delujejo v dobri veri, da bi zagotovili točne in zanesljive informacije v skladu z odgovornim novinarstvom. Pri uresničevanju svoje pravice do svobode izražanja mora tisk ravnati v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi, te pa so še posebej pomembne, kadar lahko informacije, ki jih posreduje tisk, resno vplivajo na ugled in pravice posameznikov. Strožja je dolžnost tiska, da ravna v skladu z načeli odgovornega novinarstva z zagotavljanjem točnosti informacij, ko gre za objavljanje informacij o preteklih dogodkih in ne za poročanje o aktualnih dogodkih. Obveznost novinarjev, da ravnajo v dobri veri in da v skladu z običajnimi novinarskimi dolžnostmi preverijo dejanske trditve ter se oprejo na dovolj natančno in zanesljivo dejansko podlago, je sorazmerna z naravo in stopnjo resnosti njihovih trditev, saj resnejša kot je trditev, trdnejša mora biti dejanska podlaga. Po stališču ESČP so lahko javne osebe tudi poslovneži.

37.Iz novejše prakse ESČP izhaja, da je okrnitev ugleda posameznika z objavo na spletu lahko relevantna ne le pri presoji dopustnosti same objave informacij, pač pa tudi pri presoji utemeljenosti nadaljnje razpoložljivosti objave. ESČP se je v zvezi s tem že opredeljevalo tudi o obveznostih izdajateljev spletnih objav (ne le upravljavcev spletnih brskalnikov) in v tem okviru tudi do pravice do pozabe. Nazadnje je v sodbi velikega senata v zadevi Hurbain proti Belgiji, št. 57292/16 z dne 4. 7. 2023, ponovno preučilo svojo sodno prakso in prilagodilo merila, ki se uporabljajo za tehtanje pravic iz 8. in 10. člena EKČP o nadaljnji razpoložljivosti elektronske arhivirane različice članka, ki razkriva osebne podatke posameznika. ESČP je priznalo škodljive učinke nadaljnje razpoložljivosti nekaterih informacij na internetu, omenilo je zlasti znaten vpliv na način, na katerega javnost dojema zadevno osebo. Pojasnilo je, da pravica do pozabe ne pomeni samostojne pravice, zaščitene z določbami EKČP, in da se v okviru pravice iz 8. člena EKČP lahko nanaša le na določene situacije in informacije. Pri tehtanju upoštevnih pravic v okviru zahteve za spremembo spletne arhivirane novinarske vsebine je treba po stališču ESČP upoštevati naslednja merila: (i) naravo arhiviranih informacij; (ii) čas, ki je potekel od dogodkov ter od prvotne in spletne objave; (iii) sedanji interes za te informacije; (iv) splošno poznanost zadevne osebe ter njeno ravnanje po dogodkih; (v) negativne posledice nadaljnje razpoložljivosti informacije na spletu; (vi) stopnjo dostopnosti informacij v digitalnih arhivih in (vii) vpliv izrečenega ukrepa na svobodo izražanja in na svobodo tiska. V večini primerov je treba sočasno upoštevati več meril za priznanje varstva zasebnosti, pri čemer pa vsa merila nimajo enake teže. Ta sodba pomeni nadgradnjo prakse SEU, saj se nanaša neposredno na obveznosti izdajatelja izvorno zakonite spletne objave do anonimizacije osebnih podatkov v njej. V njej ESČP ne postavlja zahteve, da bi moral posameznik svoje pravice do zasebnosti najprej uveljavljati v razmerju do spletnega brskalnika, zlasti ob upoštevanju, da na trgu ne obstaja le en spletni brskalnik.

38.Po navedenem sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi zmotno uporabila materialnopravno določbo točke (a) tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe s tem, ko je zaključila, da presoja morebitnih posegov v zasebnost tožnikov v smislu okrnitve njune časti in ugleda ne sodi na področje uporabe Splošne uredbe. Posledično je ostalo dejansko stanje v zvezi z obstojem in obsegom posegov v zasebnost tožnikov nepopolno ugotovljeno, med pravico tožnikov do zasebnosti v razmerju do svobode izražanja in obveščanja pa ni moglo biti vzpostavljeno ustrezno ravnotežje. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

39.V ponovnem postopku bo morala toženka ob upoštevanju povzetih stališč SEU in EKČP ponovno presoditi, ali je v obravnavni zadevi izpolnjen pogoj iz točke (a) tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe. Ob ponovni presoji vseh meril, kot izhajajo iz prakse omenjenih sodišč, bo morala presoditi tudi, ali je z objavo spornega članka ter z njegovo nadaljnjo dostopnostjo na spletu bila kršena pravica tožnikov do njunega ugleda in časti do te mere, da ta prevlada nad svobodo izražanja in obveščanja. Pri tem bo morala zlasti pojasniti, katere navedbe v spornem članku se nanašajo na tožnika, katere šteje za resnične in zakaj, kot tudi, ali so objektivno in resno žaljive. Sodišče v tej zadevi še poudarja, da niso žaljivi le očitki o storitvi kaznivega dejanja, pač pa so lahko žaljivi tudi očitki o storitvi drugih protipravnih ali nemoralnih dejanj.

K II. točki izreka:

40.Ker sta s tožbo uspela, sta tožnika na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena, da jima toženka povrne stroške sodnega postopka, ki jih je sodišče odmerilo na temelju določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi sta tožnika ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in da ju je v postopku kot pooblaščenka zastopala odvetniška družba, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se, ker je pooblaščenka tožnikov zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, vključno z materialnimi, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožnikoma povrniti stroške tega upravnega spora v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena OZ). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnikoma vrnilo sodišče po uradni dolžnosti, upoštevajoč določbe 36. in 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter opombe 6.1.c taksne tarife tega zakona.

K III. točki izreka:

41.ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, kot je v tem primeru družba A., d.o.o., Ljubljana. Glede tega je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse (tako že sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ker je družba A., d.o.o., Ljubljana, zagovarjala odločitev toženke in predlagala, da se tožba zavrne, s čimer pa ni uspela, njena zahteva za povrnitev stroškov tega sodnega postopka ni utemeljena in je zato sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške tega postopka.

-------------------------------

1Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019 in I Up 148/2021 z dne 15. 9. 2021 ter sodbi tega sodišča II U 214/2021 z dne 8. 7. 2024 ter II U 385/2021 z dne 2. 8. 2024.

2Prim. stališče SEU v sodbi v zadevi C-460/20 z dne 8. 12. 2022, po katerem zahteva, naj družba Google trajno odstrani povezave na članke, ki so bili objavljeni v letu 2015 in na spletnem mestu dostopni najkasneje do 28. 6. 2o18, ratione temporis spada na področje uporabe Splošne uredbe, medtem ko zahteva, da družba Google preneha prikazovati fotografije tožečih strank, vsebovane v članku z dne 4. 6. 2015, ratione temporis spada na področje uporabe Direktive 95/46, ker teh fotografij, v nasprotju z omenjenimi povezavami, iskalnik Google, na datum začetka veljavnosti Splošne uredbe ni več prikazoval.

3Prim. sodbi tega sodišča II U 214/2021 z dne 8. 7. 2024 ter II U 385/2021 z dne 2. 8. 2024.

4Pravica do zasebnosti posameznikov je tista, ki najpogosteje konkurira svobodi izražanja. Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-570/09 z dne 2. 2. 2012.

5Tako tudi odločbi Ustavnega sodišča Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 in U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, na kateri se sklicuje toženka.

6Predhodno vprašanje v tej zadevi je na SEU naslovilo špansko sodišče v zadevi, v kateri je tožnik zahteval, naj rezultati iskanja na internetu po njegovem imenu ne prikažejo povezave do časopisa, v katerem je bil objavljen članek o dražbi njegovih nepremičnin v postopku izvršbe zaradi neplačila socialnih prispevkov. Trdil je, da je bil postopek izvršbe proti njemu končan že pred več leti in je njegovo omenjanje zdaj brezpredmetno. Objava članka je bila sicer zakonita.

7Prim. sodbe v zadevah C-136/17 z dne 24. 9. 2019, C-507/17 z dne 24. 9. 2019, C-507/17 z dne 24. 9. 2019 in C-460/20 z dne 8. 12. 2022.

8Prim. sodbi v zadevah C-136/17 z dne 24. 9. 2019 in C-460/20 z dne 8. 12. 2022.

9Sodba v zadevi C-460/20 z dne 8. 12. 2022. Prim. tretji odstavek 52. člena v zvezi s prvim odstavkom 51. člena Listine in prvim odstavkom 32. člena EKČP.

10. Tako npr. v sodbi velikega senata v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, št. 39954/08 z dne 7. 2. 2012, in drugih.

11. Prim. sodbo v zadevi Ólafsson proti Islandiji, št. 58493/13 z dne 16. 3. 2017. ESČP tudi izrecno poudarja, da 10. člen EKČP ne zagotavlja popolnoma neomejene svobode izražanja tiska, niti v zvezi z medijskim poročanjem o zadevah, ki resno zadevajo javnost. Prim. sodbo v zadevi Times Newspaper LTD (št. 1 in 2) proti Združenemu kraljestvu, št. 3002/03 in 23676/03 z dne 10. 3. 2009.

12. Sodba v zadevi Times Newspaper LTD (št. 1 in 2) proti Združenemu kraljestvu, št. 3002/03 in 23676/03 z dne 10. 3. 2009.

13. Sodba v zadevi Times Newspaper LTD (št. 1 in 2) proti Združenemu kraljestvu, št. 3002/03 in 23676/03 z dne 10. 3. 2009.

14.

15Prim. sodbo v zadevi Ólafsson proti Islandiji, št. 58493/13 z dne 16. 3. 2017. O pomenu (ne)točnosti objavljenih informacij se je SEU med drugim opredelilo v sodbi v zadevi C-460/20 z dne 8. 12. 2022, Navedlo je, da je vprašanje točnosti ali netočnosti vsebine, uvrščene na seznam zadetkov, prav tako upošteven element pri presoji uporabe pogojev iz tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe o tem, ali lahko pravica spletnih uporabnikov do obveščenosti in svoboda izražanja ponudnika vsebin prevladata nad pravicami vlagatelja zahteve za odstranitev povezav. Poudarilo je potrebo po razlikovanju med dejanskimi trditvami in vrednostnimi sodbami, saj se točnost prvih lahko dokaže, drugih pa ne. Oseba, ki zahteva odstranitev povezav zaradi netočnosti vsebine zadetkov, mora dokazati očitno netočnost teh informacij, ki glede na celotno vsebino niso manj pomembne. Dolžna je predložiti zgolj dokaze, ki jih je mogoče glede na okoliščine posameznega primera razumno zahtevati od nje, da bi dokazala očitno netočnost. Ni pa dolžna predložiti sodne odločbe, ki bi bila izdana zoper izdajatelja zadevnega spletnega mesta.

16V sodbi v zadevi Verlagsgruppe News GmbH proti Avstriji (št. 2), št. 10520/02 z dne 14. 12. 2006, je ESČP navedlo, da četudi poslovnež G. ni želel nastopiti v javnosti, je že zaradi svojega položaja v družbi, ki ga ima kot poslovni magnat ter lastnik in upravljavec enega od najprestižnejših podjetij v državi, javna osebnost.

17Prim. sodbe v zadevah Węgrzynowski and Smolczewski proti Poljski, št. 33846/07 z dne 16. 7. 2013, M.L. and W.W. proti Nemčiji, št. 60798/10 in 65599/10 z dne 28. 6. 2018, Biancardi proti Italiji, št. 77419/16 z dne 25. 11. 2021, ter Mediengruppe Österreich GmbH proti Avstriji, št 37713/18 z dne 26. 4. 2022.

18Pritožbo na ESČP je v tej zadevi vložil izdajatelj časopisa, kateremu so domača sodišča naložila, da anonimizira spletno arhivirano različico pred približno dvajsetimi leti objavljenega članka z natančnim opisom prometne nezgode, v kateri sta dve osebi umrli, tri pa so bile poškodovane. Nesrečo je pod vplivom alkohola povzročil zdravnik, ki je bil zaradi tega kazensko obsojen. Po odsluženi kazni je bil v letu 2006 rehabilitiran. V letu 2010 je od izdajatelja neuspešno zahteval odstranitev članka iz brezplačno dostopnega spletnega arhiva oziroma njegovo anonimizacijo. Kot zdravnik se je bal, da bo zaradi nadaljnje dostopnosti spletnega članka izgubil paciente in službo. Z zahtevo za anonimizacijo elektronske verzije članka je nato uspel pred domačimi sodišči. ESČP je s sodbo tretjega senata z dne 22. 6. 2021 razsodilo, da ni prišlo do kršitve 10. člena EKČP. Zadeva je bila predložena še velikemu senatu. Ta je ugotovil, da so nacionalna sodišča dosledno upoštevala naravo in resnost dejstev, navedenih v članku, okoliščino, da članek ni imel aktualnega, zgodovinskega ali znanstvenega pomena, in dejstvo, da zadevni posameznik ni bil dobro znan. Poudarilo je pomen resne škode, ki jo je ta utrpel zaradi nadaljnje spletne dostopnosti članka z neomejenim dostopom, ki je lahko ustvaril "virtualno kazensko evidenco", zlasti pa čas, ki je pretekel od prvotne objave članka. Ob upoštevanju ukrepov, ki bi jih bilo mogoče izreči za uravnoteženje zadevnih pravic, je ESČP menilo, da anonimizacija članka ni pomenila pretiranega in neizvedljivega bremena za pritožnika, hkrati pa ta predstavlja najučinkovitejše sredstvo za varstvo zasebnosti povzročitelja nesreče. ESČP je zaključilo, da so domača sodišča ustrezno izvedla tehtanje konkurirajočih si pravic in ni ugotovilo kršitve 10. člena EKČP.

19Podobna stališča je ESČP nakazovalo že v sodbah zadevah Biancardi proti Italiji, št. 77419/16 z dne 25. 11. 2021 in Mediengruppe Österreich GmbH proti Avstriji, št 37713/18 z dne 26. 4. 2022.

19Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 784/2007 z dne 25. 3. 2010, ki pojasnjuje, da je zavest človeka o lastni vrednosti subjektivna čast, dobro ime oziroma ugled pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast). Ker civilni predpisi ne vsebujejo opredelitve, kaj je razžalitev časti in dobrega imena, si sodna praksa pri tem pomaga s kazenskopravnim pojmovanjem teh pojmov. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Običajno mora biti podano izražanje ne le nevljudnih, ampak neresničnih dejstev. Vsako neresnično dejstvo pa prav tako še ne pomeni žalitve časti in dobrega imena. Prim. tudi sodbi II Ips 117/2014 z dne 28. 1. 2016 in II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020.

Zveza: