U-I-156/95

U-I-128/96

20.6.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Mihaela Zorca iz Argentine in Fadile Demirović iz Ljubljane, ki ju zastopajo Marjan Jesenko, Mojmir Jesenko in Vasja Jesenko, odvetniki v Ljubljani, in pobude teh odvetnikov samih na seji dne 20. junija 1996

s k l e n i l o :

1.Pobuda Mihaela Zorca za oceno ustavnosti in zakonitosti 40. in 58. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91in 24/94) ter pobuda Fadile Demirović za oceno ustavnosti in zakonitosti 40., 58. in 150. člena tega zakona se zavrneta.

2.Enaka pobuda odvetnikov Marjana, Mojmira in Vasje Jesenka se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Prvi pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je lastnik stanovanja, a ne dobi sodnega varstva za sklenitev najemne pogodbe po določbi 2. alinee prvega odstavka 40. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) in tudi ne za izpraznitev tega stanovanja po 58. členu SZ.

2.Enako pobudo dajejo hkrati odvetniki Marjan, Mojmir in Vasja Jesenko. Utemeljujejo jo s tem, da njihova odvetniška pisarna zastopa stranke v več takih primerih, ko lastniki stanovanj na podlagi 58. člena SZ po sodni poti zahtevajo izpraznitev stanovanja od stanovalcev, ki z njimi niso hoteli skleniti pogodbe po 2. alinei prvega odstavka 40. člena SZ.

3.Zastopana po istih odvetnikih vlaga tudi Fadila Demirović iz Ljubljane pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 40. in 58., zraven še 150. člena SZ in z enako utemeljitvijo svojega pravnega interesa kot prvi pobudnik. Tudi tej pobudi se samostojno pridružujejo še odvetniki Marjan, Mojmir in Vasja Jesenko z enakim utemeljevanjem svojega pravnega interesa; dodajajo še, da so zastopali tudi strankinega moža Alijo Demirovića, ki pa je pred vložitvijo pobude umrl. Menijo, da so "tudi v njegovem imenu in interesu pravno zainteresirani na rešitvi ustavne pobude", in dodajajo, da imajo "vsekakor pravni interes na ugotovitvi, da izvajanje citiranih določb SZ ni v skladu z Ustavo".

4.Pobudniki v svojih pobudah zatrjujejo, da sta člena 40 in 58 pomanjkljiva. Določba druge alinee prvega odstavka 40. člena, ki omogoča fizičnim osebam oddajanje najemnih stanovanj (ne več kot treh) za določen čas, po mnenju pobudnikov velja tudi za stanovanja, vrnjena upravičencem do denacionalizacije, pa čeprav gre za stanovanja, zasedena s prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice. Tako naj bi bili tudi bivši imetniki stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih pod pogoji iz 40. člena SZ dolžni skleniti z lastnikom (upravičencem do denacionalizacije) najemno pogodbo za določen čas. Kolikor bivši imetnik stanovanjske pravice noče skleniti najemne pogodbe za določen čas, uporablja stanovanje po mnenju pobudnikov nezakonito in tudi zanj veljajo določbe 58. člena o izpraznitvi stanovanja. Pobudniki ocenjujejo, da je drugačna sodna praksa v nasprotju z Ustavo. Pravna razmerja, nastala v prejšnjem sistemu, so s kategorijo "stanovanjske pravice" dejansko predstavljala odvzem nepremičnine lastnikom.

Najemnina ni krila niti najosnovnejših stroškov vzdrževanja. Po mnenju pobudnikov določbi 40. in 58. člena SZ potrebujeta razlago, saj sedanja favorizira pravice najemnikov, predstavlja neenakopravno obravnavanje državljanov in s tem kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Lastnikom pušča lastnino na papirju oziroma jim lastnino dejansko odvzema, s čimer je podana kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pobudnica Fadila Demirović zahteva tudi oceno ustavnosti 150. člena SZ, saj po njenem mnenju ta določba, ki za najem denacionaliziranih stanovanj uveljavlja neprofitno najemnino, prelaga skrb za socialno ogrožene državljane na ramena fizičnih oseb.

5.Ustavno sodišče je obe zadevi združilo za skupno obravnavanje.

6.Pravni interes Mihaela Zorca in Fadile Demirović za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih členov je podan. Njuni odvetniki pa pravnega interesa v smislu 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) nimajo. Iz določb omenjenega člena namreč jasno izhaja, da je pravni interes kot procesni pogoj za pobudo lahko le lasten interes pobudnika samega in da je podan le, kadar predpis neposredno posega v njegove, torej pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Interes odvetnika, da bi se kakšno pravno vprašanje s postopkom pred Ustavnim sodiščem razčistilo, torej kot procesni pogoj iz 24. člena ZUstS ne zadošča.

7.Pobudo za oceno zakonitosti izpodbijanih določb šteje Ustavno sodišče kot pomotno formulacijo: Zakoni so v našem pravnem redu med seboj v razmerju prirejenosti, le posebnejši ali novejši derogira splošnejšega ali starejšega, kar pa po 21. členu ZUstS ni stvar presojanja Ustavnega sodišča.

8.Pobuda za oceno ustavnosti 40. člena SZ je očitno neutemeljena. Po pojasnjevanju pobudnikov gre pravzaprav bolj za to, da bi Ustavno sodišče določbe tega člena razlagalo in sicer v skladu z njunimi pogledi in interesi. Razlagalo naj bi jih v smislu, da velja 40. člen SZ tudi za primere, ko je z bivšim imetnikom stanovanjske pravice zasedeno stanovanje vrnjeno upravičencu do denacionalizacije. Ker obe pobudi v obrazložitvi polemizirata s tem, kako je določba tega člena uporabljena v njunih pravdnih zadevah, je treba dodati, da Ustavno sodišče tudi v postopku ocenjevanja ustavnosti zakonov ne ocenjuje skladnosti uporabe posamezne zakonske določbe z Ustavo, temveč le ustavnost te določbe same.

Kolikor pa bi pobudnik Stanovanjskemu zakonu očital neskladje z Ustavo, ker spoštuje tudi zatečeno razmerje med zasebnim lastnikom stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice na tem stanovanju ob uveljavitvi zakona in ker torej ne omogoča lastniku, da bi to razmerje na novo uredil na primer tako, kot lahko po 2. alinei prvega odstavka 40. člena SZ uredi razmerja z novim najemnikom, bi bila pobuda očitno neutemeljena po vsebini. Čeprav formalno oba pobudnika izpodbijata 40. in 58. člen SZ, pa v bistvu napadata predvsem določbo prvega odstavka 125. člena SZ, ki v prejšnjem besedilu (pred novelo zakona iz aprila 1994) in v novem besedilu pravi, da določbe najemne pogodbe (to je najemne pogodbe za nedoločen čas) ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije. V bistvu torej zakon pri denacionaliziranih stanovanjih preoblikuje bivša stanovanjska razmerja v najemna razmerja za nedoločen čas, kar pomeni, da pridejo za taka razmerja v poštev tudi vse zakonske določbe, ki se nanašajo na najemno razmerje za nedoločen čas, ne pride pa v poštev določba 40. člena SZ, ki ureja najemno razmerje za določen čas. Drugače je seveda, če oddaja upravičenec do denacionalizacije kot lastnik prazno denacionalizirano stanovanje. Tedaj pride v poštev med drugim tudi določba 40. člena SZ o možnosti skleniti najemno pogodbo za določen čas.

Nobenega dvoma ni, da predstavlja taka pravna ureditev poseganje v lastninsko pravico upravičencev do denacionalizacije. Vendar pa Ustavno sodišče ocenjuje, da je taka omejitev v skladu s 67. členom Ustave. Preoblikovanje stanovanjskih razmerij v najemna razmerja za nedoločen čas zagotavlja pri stanovanjih, ki so predmet denacionalizacije, socialno funkcijo lastninske pravice na teh premoženjskih predmetih. Poleg tega je treba šteti stanovanjsko pravico po prejšnji ureditvi za pridobljeno pravico, ki jo je treba v skladu z načeli pravne države spoštovati. Če bi v korist lastnikov denacionaliziranih stanovanj zakonodajalec uveljavil izjemo, ki ne bi varovala stanovanjske pravice, bi s tem kršil v škodo sedanjih najemnikov oziroma bivših imetnikov stanovanjske pravice tudi načela enakosti pred zakonom.

Zakonodajalec je to omejitev lastnine uzakonil že pred nastankom lastninske pravice na stanovanjih po Zden, tako da so denacionalizacijski upravičenci zanjo lahko že vedeli, ko so se odločali, ali bodo zahtevali vrnitev stanovanja v naravi.

Ustavno sodišče zaključuje, da SZ ni nedopustno posegel v lastninsko pravico upravičencev do denacionalizacije. Ko sta si konkurirali pravica upravičencev do denacionalizacije in pridobljena stanovanjska pravica, se je zakonodajalec odločil za tehtanje obeh pravic in za srednjo pot; na eni strani bivšim imetnikom stanovanjske pravice na takih stanovanjih ni priznal pravice do odkupa stanovanja proti volji denacionalizacijskega upravičenca (zakonodaja je pravico do odkupa priznala imetnikom stanovanjske pravice na družbenih stanovanjih), na drugi strani pa je bivšim imetnikom stanovanjske pravice priznal pravico skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in je s tem dejansko upravičencem do denacionalizacije omejil lastninsko pravico na vrnjenem premoženju. Tako je na dopusten način uredil konkurenco med obema pravicama, ki ju obeh v celoti ni bilo mogoče uveljaviti, saj sta si v vsebinskem nasprotju.

9.Določba 40. člena SZ tudi ne more predstavljati kršitve pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Sodna praksa je v pogledu uporabe 125. člena enotna in pri zasedenih stanovanjih, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov, izključuje uporabo 40. člena SZ. Ne gre za neenako obravnavanje vsebinsko istih pravnih razmerij, temveč za enotno uveljavljeno sodno prakso. Če pa sodna praksa drugače obravnava najemna razmerja, ki jih lastniki sklenejo na novo, je treba poudariti, da gre v takih primerih za drugačno dejansko in pravno stanje kot pa v primeru preoblikovanja prejšnjih stanovanjskih razmerij v najemna.

10.Glede pobude za oceno ustavnosti 58. člena SZ je treba še pripomniti, da pobudnika izpodbijanja te določbe v ničemer ne utemeljita. Iz njunih navajanj izhaja celo nasprotno, da se namreč za to določbo zavzemata, narobe jima je le to, da v pravdi s sklicevanjem nanjo nista uspela. Sama določba 58. člena očitno ne more biti protiustavna, saj le uveljavlja institut izpraznitve stanovanja v primeru, ko ga nekdo nezakonito oziroma brez pravne podlage uporablja.

11.O skladnosti 150. člena SZ z Ustavo in o neskladju SZ z Ustavo, ker okvirno ne ureja pravnega instituta neprofitne najemnine, je Ustavno sodišče medtem že odločilo v zadevi U-I- 119/94 (Uradni list RS, št. 24/96, št. 1467). Pobudnika ne navajata nobene nove okoliščine, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, kot je bila v citirani zadevi že sprejeta.

12.Pobudi Mihaela Zorca in Fadile Demirović je bilo torej treba v postopku preizkusa zavrniti, pobudo njunih odvetnikov pa zavreči.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. in 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek