Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 398/2011

ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.398.2011 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

neupravičena obogatitev vrnitveni zahtevek zakonske zamudne obresti pošteni pridobitelj obseg vrnitve notranji odkup
Višje delovno in socialno sodišče
17. junij 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za vračilo sredstev, ki so bila prepuščena toženi stranki z namenom sodelovanja pri notranjem odkupu, je treba uporabiti določbo o neupravičeni obogatitvi. Iz tega razloga je za odločitev pomembno, ali je bila tožena stranka pri pridobitvi teh sredstev nepoštena, saj mora nepošteni pridobitelj zamudne obresti plačati od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I/II a, I/III a, I/IV in II izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnikom nerazdelno plača sledeče zneske:

23.787,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 1998 do 1. 1. 2002, ki znašajo 25.512,11 EUR, in od 22. 5. 2007 do plačila (točka I/I a izreka), v presežku je tožbeni zahtevek za plačilo obresti zavrnilo (točka I/I b izreka),

59.985,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2000 do 5. 5. 2003, upoštevaje plačilo z dne 5. 5. 2003, ki znašajo 54.976,02 EUR, in zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila (točka I/ II a izreka), v presežku je tožbeni zahtevek za plačilo obresti zavrnilo (točka I/II b izreka),

59.901,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2000 do 5. 5. 2003, upoštevaje vplačilo z dne 5. 5. 2003, ki znašajo 54.889,55 EUR, in zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila (točka I/III a izreka), v presežku je tožbeni zahtevek za plačilo obresti zavrnilo (točka I/III b izreka) in

8.380,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2003, ki znašajo 7.680,22 EUR, in zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila (točka I/IV izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam stroške postopka v skupnem znesku 18.202,52 EUR (točka II izreka).

Tožena stranka se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o stroških postopka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje tožnikom ne bi smelo prisoditi zakonskih zamudnih obresti od 22. 5. 2007 do plačila, prav tako pri odločitvi v I/II točki izreka ne bi smelo priznati zakonskih zamudnih obresti na predhodno kapitalizirano glavnico ter nato od tega zneska ponovno priznati in obračunati obresti po obrestni meri R + 8 % za obdobje od 1. 1. 1994 do 4. 5. 2000, ko je bila vložena tožba. Obresti so prenehale teči 31. 12. 2002, ker je vsota pogodbenih in zamudnih obresti že presegala glavnico. Enako je sodišče prve stopnje odločilo v zvezi s sredstvi pokojnega K.Č., ki so bila namenjena za notranji odkup v obdobju od leta 1994 do 31. 8. 1998 v I/III točki izreka, tožečim strankam je na kapitalizirano glavnico priznalo zakonske zamudne obresti, čeprav so na dan 31. 12. 2001 presegle glavnico. Iz odločitve sodišča prve stopnje v I/IV točki izreka pa ni razvidno, za katero obdobje in zaradi kakšne zamude se ponovno obračunajo zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila. Stališče sodišča prve stopnje, da so začele zakonske zamudne obresti ponovno teči 22. 5. 2007, je zmotno. Upoštevati je potrebno odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-1-300/04 z dne 2. 3. 2006, iz katere izhaja, da čas nastanka obligacijskega razmerja ni stvaren in razumen razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo „ne ultra alterum tantum“ velja, in dolžniki, za katere to pravilo ne velja. Enako stališče v zvezi z novelo vsebujeta odločbi opr. št. Up 227/05 z dne 24. 5. 2007 in opr. št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007. Na navedena dejstva je tožena stranka opozorila v pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2009, s katero je oporekala izvedenskemu mnenju, sodišče prve stopnje se do njenih opozoril ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ravnanje tožene stranke, ki tožnikom ni omogočila vpisa delnic v celoti in ni vrnila denarja oziroma jim ni omogočila sodelovanja v notranjem odkupu na podlagi privarčevanih sredstev po K.Č., ni protipravno. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno ugotovilo, upoštevalo je le navedbe tožnikov in njihove izpovedbe, do preostalih izvedenih dokazov pa se ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, to je Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO, Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami), ki določa postopek privatizacije, ki jo izvede Slovenska razvojna družba na podlagi sklepa o privatizaciji. Slovenska razvojna družba je ponudila v odkup delnic upravičencem, ki so sodelovali v interni razdelitvi, med te pa niso sodili ožji družinski člani zaposlenih. Sklep o privatizaciji je bil objavljen v dnevniku V. dne 9. 5. 2000, tako da v letu 1999 umrli K.Č. ni mogel podati izjave o vpisu in vplačilu delnic. Ker njegove izjave ni bilo, v zvezi z notranjim odkupom ni pridobil premoženjskih pravic do sodelovanja pri lastninskem preoblikovanju tožene stranke. Ker je pred objavo sklepa o privatizaciji, ki predstavlja uradni začetek privatizacije, umrl, ni pridobil pravice do notranjega odkupa niti niso te pravice pridobili tožniki. Predmet zapuščine so bila le sredstva umrlega, ki so ostala neizkoriščena na osebnem računu pri toženi stranki, ker se dedujejo le stvari in pravice. Tožeče stranke tudi niso upravičene do pogodbenega obrestovanja sredstev, ki jih je K.Č. na podlagi enostranske izjave varčeval, ker do notranjega odkupa ni prišlo oziroma ker zaradi njegove smrti sredstva niso bila porabljena za namen notranjega odkupa. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo domnevni namen tožene stranke, da tožnikom prepreči vpis delnic, in na podlagi česa je presodilo, da je K.Č. z vložitvijo certifikata dne 6. 10. 1998 izrazil voljo sodelovati v notranjem odkupu pri toženi stranki. Opisani zaključki so pravno zmotni, ker se je z vložitvijo certifikata izvršil odkup delnic v interni razdelitvi, v notranjem odkupu so se delnice vplačale z gotovino. Privatizacija tožene stranke ni potekala le na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ampak tudi na podlagi določb ZZLPPO, saj je imel njen pravni prednik P. p.o. v svoji sestavi igralnico. Iz tega razloga se je celotno premoženje podjetja neodplačno preneslo na Slovensko razvojno družbo, ki je nato – neodvisno od volje tožene stranke – s sklepom o privatizaciji družbe T. d.d. avtonomno določila obliko in kombinacijo možnih načinov lastninjenja. Tožena stranka v postopku privatizacije ni bila aktivno legitimirana ali pristojna, da bi sklepala kakršnekoli pogodbe oziroma da bi kakorkoli izrazila voljo v zvezi z uveljavljanjem pravice do notranjega odkupa. Zakon je delavcem omogočil, da varčujejo sredstva za notranji odkup, tako da je podjetje na podlagi izjave sredstva moralo sprejeti, jih deponirati na posebnem računu in evidenčno obrestovati po obrestni meri R + 8 % do izvedbe notranjega odkupa, če jih je delavec s posebno izjavo vpisal in s tem izrazil voljo, da se namenijo za odkup. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju in se ni opredelilo do predloženih izračunov tožene stranke, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je v postopku pripoznala tožbeni zahtevek v zvezi z glavnično terjatvijo iz naslova stimulativnega dela osebnega dohodka K.Č. v višini 16.189,79 EUR, navedeni znesek ji je sodišče prve stopnje ponovno naložilo v plačilo, kljub temu, da je o tem delu tožbenega zahtevka odločilo z delno sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 211/2000 z dne 24. 4. 2003. Enako je razsodilo v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo privarčevanih sredstev za notranji odkup v višini 25.345,95 EUR. Glede terjatve, o kateri je odločeno v I/IV točki izreka, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre za sredstva K.Č., ki so bila zbrana za dokapitalizacijo. Iz sklepa delavskega sveta P. p.o. z dne 26. 2. 1993 je razvidno, da so bila sredstva v znesku 200.000.000,00 SIT v lasti navedene pravne osebe in da jih je slednja namenila za dokapitalizacijo tožene stranke. Vendar sredstva za ta namen niso bila uporabljena, glede na to, da niso bila last pokojnega, se ne morejo izplačati njegovim dedičem. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki so v odgovoru na pritožbo prerekali navedbe tožene stranke v pritožbi. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedli so, da je pokojni K.Č. varčeval za odkup delnic v notranjem odkupu in da je umrl pred objavo ponudbe za odkup delnic dne 9. 5. 2000. Kljub temu, da ni podal izjave, je imel pravico sodelovati v notranjem odkupu, ki je – enako kot vse premoženjske pravice – prešla na njegove dediče. Tožniki kot ožji družinski člani sicer niso imeli pravice sodelovati pri notranjem odkupu in ne uveljavljajo lastne pravice ampak pravico, ki so jo podedovali. Z varčevanjem je K.Č. določno izrazil voljo sodelovati pri notranjem odkupu, dejstvo, da je z vložitvijo certifikata sodeloval pri interni razdelitvi, potrjuje, da je bila njegova volja sodelovati pri lastninjenju tožene stranke. Niti K.Č., ki je celotno obdobje varčevanja upravičeno pričakoval, da bo lahko v postopku lastninjenja tožene stranke uporabil vsa privarčevana sredstva in da se bodo sredstva obrestovala po obrestni meri R + 8 %, niti njegovi dediči niso odstopili od lastninjenja tožene stranke, želeli so sodelovati pri notranjem odkupu. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo o isti pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe, odločalo pa je tudi o pritožbi tožnika zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe. Takrat je s sodbo Pdp 251/2010 z dne 17. 6. 2010 pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da se je v celoti glasila: „Tožena stranka je dolžna nerazdelno plačati tožečim strankam:

23.787,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 1998 do 1. 1. 2002, 43.796,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.985,81 EUR, 34.555,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.901,28 EUR in 8.380,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 8.380,09 EUR; vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

V ostalem se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 10.942,83 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.“ V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče je s sklepom VIII Ips 266/2010 reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje Pdp 251/2010 z dne 17. 6. 2010 razveljavilo glede odločitve o plačilu 43.726,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.985,81 EUR, plačilu 34.555,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 59.901,28 EUR, plačilu 8.380,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 8.380,09 EUR in glede odločitve o stroških postopka na prvi in drugi stopnji ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče mora tako odločiti le še o pritožbi tožene stranke zoper točke I/II a, I/III a, I/IV in II izreka izpodbijane sodbe.

Glede odločitve, vsebovane v točki 1/IV izreka izpodbijane sodbe je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer iz istih razlogov, ki jih je revizijsko sodišče očitalo pritožbenemu sodišču v sklepu VIII Ips 266/2010 z dne 5. 4. 2011. Tudi sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede zatrjevanja in dokazovanja tožene stranke, da gre pri vtoževanem znesku 8.380,09 EUR iz naslova sredstev, zbranih na podlagi obvestila z dne 14. 12. 1999 za sredstva tožene stranke, namenjena za dokapitalizacijo in ne za sredstva pokojnega K.Č.. Tožena stranka je takšno navedbo podala že v odgovoru na tožbo (4. točka odgovora). Pri tem se je sklicevala na v odgovoru na tožbo priloženi sklep 6. redne seje delavskega sveta pravnega prednika tožene stranke z dne 26. 2. 1993 (priloga B/7). Delavski svet je takrat med drugim sprejel tudi sklep, da se v okviru razporeditve dohodka in dobička za dokapitalizacijo namenijo sredstva v višini 200 milijonov takratnih SIT. Da je šlo za namenska sredstva na podlagi zaključnega računa za leto 1992 izhaja tudi iz obrazca „Sredstva knjižena v dobro delavca za namen notranjega odkupa delnic“ (priloga A/7), saj ta prvotno vtoževani znesek 1.413.433,10 SIT opredeljuje kot začasni obračun neto plače po zaključnem računu 1992 za namen notranjega odkupa delnic. Glede na to, da je bil dobiček po zaključnem računu za leto 1992 razporejen samo v poslovni sklad, rezervni sklad in sredstva za dokapitalizacijo, je očitno, da se na obrazcu prikazani in s tožbo vtoževani znesek iz naslova zbranih sredstev za dokapitalizacijo po internem odkupu dejansko nanaša na dobiček tožene stranke, ki je bil namenjen za dokapitalizacijo oziroma lastninjenje. Izpodbijana sodba o teh dejstvih nima nobenih razlogov, čeprav je od njih odvisna utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka. V kolikor pri vtoževanem znesku ne gre za lastna sredstva, ki bi jih pokojni K.Č. namenil za lastninsko preoblikovanje (tako kot je to storil z neizplačanim stimulativnim delom plače, regresom za letni dopust, razliko v plači), bi sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek moralo zavrniti. V kolikor pa bi šlo za lastna sredstva pokojnega K.Č., potem bi bil zahtevek vsaj glede glavnice utemeljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je na pritožbeni obravnavi ni mogoče odpraviti, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče moralo razveljaviti na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP.

Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z odločitvijo, vsebovano v točki I/IV izreka izpodbijane sodbe, pritožba uveljavlja z navedbo, da iz izreka ni razvidno, za katero obdobje in zaradi kakšne zamude se ponovno obračunajo zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč na vse vtoževane glavnice, razen razliko v plači in odpravnini, zakonske zamudne obresti dosodilo od vložitve tožbe pa do 5. 5. 2003, ko je bilo izvršeno delno plačilo zahtevkov iz točk I/II a in I/III a izreka izpodbijane sodbe ter nato od istega zneska še zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 dalje do plačila. Sodišče pri tem res ni pojasnilo, zakaj bi tožena stranka dolgovala še zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 dalje do plačila. Nekoliko je tudi nejasno, kateri je tisti isti znesek, od katerega tečejo naknadne zakonske zamudne obresti. Ni namreč jasno, ali se to nanaša na v izreku navedeni znesek izračunanih zakonskih zamudnih obresti od 5. 5. 2000 do 5. 5. 2003, ali pa na pred tem navedeno glavnico. Ne glede na navedeno nejasnost in nerazumljivost, zaradi katere tožena stranka utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje v vsakem primeru tudi napačna. Glede na to, da so terjatve zapadle v plačilo pred 17. 3. 2002, so zakonske zamudne obresti lahko tekle najdlje, dokler niso dosegle glavnice, sodišče prve stopnje pa je tožnikom očitno dosodilo več, ne glede na to, da je za čas od 5. 5. 2003 do 22. 5. 2007 prekinilo obrestovanje.

Zgolj zato, ker se je sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih izračunov tožene stranke, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se sicer mora opredeliti do pravno relevantnih navedb strank, sicer krši načelo enakega varstva pravic, kar ima lahko za posledico tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa je izpodbijana sodba nepravilna oziroma nezakonita iz drugih razlogov in ne zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izračunov tožene stranke. Pri tem niti ne gre za izračune, ki bi bili v resnici drugačni od izračuna izvedenca, kakor bi bilo možno napačno sklepati iz dokaj posplošene in nejasne pritožbene navedbe, temveč gre predvsem za različno pojmovanje glede tega, kaj in v kolikšnih zneskih je potrebno upoštevati pri ugotavljanju obveznosti tožene stranke, da tožnikom vrne privarčevana sredstva pokojnega K.Č., ki jih je ta vložil v toženo stranko z namenom sodelovanja pri notranjem odkupu. Pri tem gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za vprašanje pravilne uporabe določb ZPP, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba tudi utemeljeno graja nejasnost odločitve sodišča prve stopnje glede upoštevanja zneskov, ki jih je tožena stranka že plačala na podlagi sodne poravnave. Ta delna plačila so bila izvršena na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave Pd 211/2000 z dne 24. 4. 2003, s katero je bilo pravnomočno odločeno o delu vtoževane glavnice iz naslova stimulativnega dela osebnega dohodka (točka I/II izreka izpodbijane sodbe v višini 3.879.723,55 SIT oziroma 16.189,80 EUR in o delu vtoževane glavnice iz naslova privarčevanih sredstev za notranji odkup (točka I/III izpodbijane sodbe) v višini 6.073.902,30 SIT oziroma 25.345,25 EUR. Pritožbeno sodišče je v tem sporu v sodbi Pdp 251/2010 z dne 17. 6. 2010 zavzelo stališče, da zaradi navedenega to delno plačilo ni pomenilo plačila na račun obresti, ampak plačilo na račun glavnice, kar pomeni, da se je 5. 5. 2003 glavnica, do katere so tožniki upravičeni, znižala za plačani znesek, zaradi česar od tega dne dalje zakonske zamudne obresti tečejo od znižane glavnic, do delnega plačila pa so tožniki upravičeni do zakonskih zamudnih obresti od celotne glavnice. Pravilnost takšnega stališča je potrdilo tudi revizijsko sodišče s sklepom VIII Ips 266/2010 z dne 5. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikom zneske iz I/II a, I/III a in I/IV točk izreka dosodilo ob sklicevanju na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) o odškodninski odgovornosti. Pritožbeno sodišče je v sodbi Pdp 251/2010 z dne 17. 6. 2010, izdani v tem sporu, že zavzelo stališče, da so tožniki do vračila sredstev, ki jih je pokojni K.Č. prepustil toženi stranki zaradi nameravanega sodelovanja pri notranjem odkupu, upravičeni na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi iz 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) oziroma 190. člena OZ. Glede na napotke iz sklepa VIII Ips 266/2010 z dne 5. 4. 2011 se s takšnim stališčem očitno strinja tudi Vrhovno sodišče. Ob takšni pravni podlagi pa je eno od odločilnih dejstev v tem sporu tudi to, ali je bila tožena stranka pri pridobitvi teh sredstev nepoštena. V skladu s 193. členom OZ oziroma 214. členom ZOR, mora nepošteni pridobitelj zamudne obresti plačati od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Iz spisa sicer ne izhaja, da bi bilo toženi stranki možno očitati nepoštenost pri obogatitvi s temi sredstvi, vendar je obenem res, da se sodišče prve stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, do teh vprašanj niti ni opredeljevalo. Iz istega razloga se tudi stranki glede tega vprašanja še nista izrecno opredelili.

Revizijsko sodišče je v sklepu VIII Ips 266/2010 z dne 5. 4. 2011 zavzelo stališče, da so tožniki glede na določbo 214. člena ZOR sicer vsekakor upravičeni do vrnitve tistih denarnih sredstev, ki jih je pokojni K.Č. prepustil toženi stranki, da pa teh sredstev ni mogoče kapitalizirati na podlagi določb ZLPP. Peti odstavek 25. člena ZLPP je namreč določal, da je podjetje dolžno plačana sredstva upravičencev od dneva vplačila do dneva nakupa delnic revalorizirati s stopnjo rasti cen na drobno in obrestovati po 8 % letni obrestni meri. Revizijsko sodišče posebej opozarja, da ta določba ureja le revalorizacijo in obrestovanje za tista vplačana sredstva upravičencev, ki so bila kasneje dejansko uporabljena za lastninsko preoblikovanje podjetja; iz predpisov, ki urejajo lastninsko preoblikovanje, pa ne izhaja, da bi se na takšen način revalorizirala in obrestovala tudi vračanje sredstev, ki niso bila uporabljena za lastninjenje. Navedeno pomeni, da so tožniki upravičeni do zakonskih zamudnih obresti oziroma eventualno do takšne valorizacije, kot jo je tožena stranka na podlagi lastnih pravil priznavala za primer vračilo zbranih sredstev, ki jih ni porabila za notranji odkup. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka ostalim upravičencem vračila sredstev za notranji odkup obrestovala v skladu s svojo notranjo ureditvijo, prav tako se ni opredelilo do listin, ki sicer so v spisu in na podlagi katerih bi bilo možno preveriti, ali je takšna notranja ureditev obstajala. Gre za že v revizijskem sklepu omenjeno sklicevanje izvedenca G.L. na sklep nadzornega sveta tožene stranke o tem, da se del privarčevanih sredstev za notranji odkup delnic, katerega upravičenci niso mogli uporabiti za ta namen zaradi naknadno določene omejitve s sklepom SRD o privatizaciji družbe T. d.d., obrestuje po obrestni meri, ki je enaka doseženi povprečni letni stopnji donosa za plasirana sredstva družbe v obdobju od 1. 1. 1997 do 31. 10. 2000 ter da se preostala sredstva, ki so bila privarčevana za notranji odkup, pa v ta namen ne bodo vplačana, obrestujejo po obrestni meri, po kateri jo za vezane vloge nad en mesec obrestuje banka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje točko I/IV izreka moralo razveljaviti, saj gre za kršitev, ki je v pritožbenem postopku ni možno sanirati. Glede preostalega izpodbijanega dela izreka prvostopenjske sodbe (točka I/II a, I/III a) pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka in odpraviti omenjene pomanjkljivosti. To bi bilo tudi neracionalno, saj je izpodbijano sodbo delno potrebno razveljaviti tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi ni primerno, da bi se šele na pritožbeni obravnavi prvič razčiščevalo, ali bi bila tožena stranka pri pridobitvi vtoževanih sredstev poštena in kako so bila ostalim upravičencem vrnjena neporabljena privarčevana sredstva za notranji odkup. Posledično je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (točka II izreka izpodbijane sodbe).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je šlo pri vtoževanem znesku 8.350,09 EUR (točka I/IV izreka) sploh za sredstva, ki so bila last pokojnega K.Č. in jih je ta toženi stranki prepustil z namenom sodelovanja pri notranjem odkupu, ali pa je šlo dejansko za sredstva tožene stranke. Sodišče prve stopnje bo tudi moralo ugotoviti dejstva, na podlagi katerih bo lahko sklepalo, ali je toženi stranki v zvezi z vtoževanimi sredstvi, za katere je bila obogatena, možno očitati nepoštenost. Nadalje bo ugotovilo tudi, ali je tožena stranka pri vračanju privarčevanih sredstev, ki jih ni mogla uporabiti za notranji odkup, imela notranja pravila glede valorizacije teh sredstev in ali jih je tudi uporabljala pri vračanju teh sredstev ostalim upravičencem. Po tako dopolnjenem postopku bo sodišče prve stopnje lahko na novo odločilo o preostalem tožbenem zahtevku.

Na podlagi tretjega odstavka 164. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia