Jedro

Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, je prehod terjatve z vsemi stranskimi pravicami ob izpolnitvi po samem zakonu (275. člen OZ). Sodelovanje dolžnika (etažnega lastnika) pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ). V skladu s 1. odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Iz tega izhaja, da so na upravnika prešle terjatve dobaviteljev, skupaj z že pretečenim rokom zastaranja v času, ko je bil upnik terjatve še dobavitelj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207686/2012 z dne 28.12.2012 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), pri čemer mora tožeča stranka v roku 8 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 77,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa v 8 dneh naloži plačilo stroškov po sodni odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče sodišča prve stopnje, da so terjatve tožnice v obravnavanem primeru zastarale po poteku triletnega zastaralnega roka, je pravilno. Res je sicer sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da imajo terjatve upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem (lahko) pravno naravo verzijskega zahtevka, vendar pa to ni edina pravna podlaga, na kateri je upravnik lahko upravičen do povračila tovrstnih stroškov. Takšnim zahtevkom je namreč mogoče ugoditi tudi na podlagi določb o subrogaciji (274. člen in 275. člen OZ), v določenih primerih pa celo na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila (primerjaj VSL sodba I Cpg 1167/2010 z dne 4. 4. 2011). Katero pravno podlago bo sodišče uporabilo v posameznem primeru, je odvisno od trditev, ki jih v zvezi s tem v postopku podajo pravdne stranke.

6. V konkretnem primeru tožnica kot upravnik poslovne stavbe na D., od toženke kot lastnice poslovnega prostora št. 43/III vtožuje plačilo stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja, ki odpadejo na omenjeni prostor skladno s ključem, določenim v Pogodbi o delitvi stroškov med etažnimi lastniki poslovne stavbe D. (priloga A256), in sicer za obdobje od avgusta 2006 do julija 2010. 7. Po stališču sodišča prve stopnje, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, je treba terjatev tožnice v delu, ki se tiče obratovalnih stroškov in stroškov vzdrževanja, obravnavati kot terjatve iz gospodarske pogodbe, za katere velja triletni zastaralni rok (349. člen OZ) in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji.

8. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (4. odstavek 118. člena SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih (upravnikovih) pooblastil, zato zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. člen OZ).(1) Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč zoper etažne lastnike, saj pravice in obveznosti zaradi narave neposrednega zastopanja nastanejo neposredno v sferi zastopanega. Ne glede na to pa je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, kot tudi v primeru, če se dolžnik z izpolnitvijo tretjega strinja (271. člen OZ). Pravna temelja za vstop v položaj upnika sta bodisi zakon bodisi pogodba. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, nanj preidejo vse upnikove pravice že na podlagi zakona (275. člen OZ); kadar pa takšnega pravnega interesa nima, ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi (274. člen OZ).(2)

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravni interes upravnika črpalo iz 2. člena Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe D., z dne 16. 6. 2006 (priloga A2), v skladu s katerim mora upravnik skrbeti za nemoteno vzdrževanje in uporabo vseh skupnih prostorov ter obračunavanje in razdeljevanje stroškov obratovanja poslovne stavbe. Poleg tega iz navedbe tožnice, da je vtoževane stroške namesto toženke morala plačati, saj je zgolj na ta način lahko zagotovila funkcioniranje celotne stavbe, izhaja, da je tožnica nedvomno imela pravni interes za izpolnitev obveznosti. Slednjega sicer utemeljuje že 118. člen SPZ, po katerem ima upravnik med drugim dolžnost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe. Iz tega namreč izhaja, da mora upravnik skrbeti za to, da stavba funkcionira kot celota. Za zagotovitev tega cilja pa morajo biti izpolnjene dolžnosti do dobaviteljev. Tako mora upravnik, četudi k temu ni izrecno zavezan (in v odnosu do dobavitelja, ni dolžnik in ni pasivno legitimiran v morebitni pravdi), sproti poravnati stroške obratovanja in vzdrževanja. Le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni prej navedeno obveznost in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil.(3)

10. Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, je prehod terjatve z vsemi stranskimi pravicami ob izpolnitvi po samem zakonu (275. člen OZ). Sodelovanje dolžnika (etažnega lastnika) pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ). V skladu s 1. odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Iz tega izhaja, da so na upravnika prešle terjatve dobaviteljev, skupaj z že pretečenim rokom zastaranja v času, ko je bil upnik terjatve še dobavitelj.(4)

11. Za zastaranje konkretnih terjatev je potrebno uporabiti triletni zastaralni rok po določilu 347. člena OZ (občasne terjatve) oziroma 349. člena OZ za zastaranje gospodarskih pogodb. Posledično so tako zastarale vse terjatve iz naslova obratovanja in vzdrževanja, ki so nastale pred 27. 12. 2009. Napačno pa je sodišče prve stopnje štelo, da je rok za zastaranje posamičnih terjatev začel teči vsak 29. dan v mesecu za stroške preteklega meseca (torej po poteku roka za plačilo računov, ki jih je tožnica izdala toženki). Za začetek teka zastaralnega roka je namreč ključno, kdaj bi ta začel teči v primeru, da bi bila storitev dobavitelja zaračunana direktno toženki (in ne kdaj je potekel rok za plačilo terjatev, ki ga je postavila tožnica). Skladno z določbo, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 336. člena OZ) je tako zastaranje vsake posamične terjatve začelo teči naslednji dan po zapadlosti računa dobavitelja (in ne tožnice). Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi v nezastaranem delu (kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve), pa se pritožbeno sodišče do tega, katere konkretne terjatve so zastarane in katere ne, ni natančneje opredeljevalo.

12. Pri tem velja dodati, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem stroškov upravljanja (pogodbeni stroški, ki izhajajo iz gospodarske pogodbe po 349. členu OZ) prav tako povsem pravilna.

13. Toženka je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, da se računi, ki jih je sodišču prve stopnje predložila tožnica, in računi, ki jih je od tožnice prejela sama, razlikujejo, pri čemer je na računu za avgust 2006, za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da je zastaral, jasno prikazala vsa odstopanja, glede ostalih računov pa je navedla, naj sodišče sámo ugotovi, ali in v čem se posamezni obračuni razlikujejo. Pritožbena navedba, da je toženka ugovor odstopanja glede mesečnega obračuna stroškov podala zgolj glede računa, ki naj bi po presoji sodišča zastaral, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je sámo ugotavljalo določena odstopanja in razlike v ostalih računih, prekoračilo trditveni okvir pravdnih strank in na ta način zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Kljub temu, da je toženka v ilustrativen namen natančno prikazala odstopanja zgolj glede enega računa, se je njen ugovor nanašal na račune za celotno vtoževano obdobje, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je na to ugotovitev po 458. členu ZPP vezano. Toženka je namreč izrecno zatrjevala odstopanja glede parametrov in datumov za celotno vtoževano obdobje, tožnica pa je sicer res navedla ključ delitve posameznih stroškov in njegovo podlago, zatrjevanih neskladij in razlik pa ni niti zanikala niti pojasnila. Po mnenju pritožbenega sodišča tako niti ni relevantno, ali je sodišče prve stopnje res do določene mere sámo ugotavljalo posamezne razlike med računi, pač pa je ključnega pomena dejstvo, da tožnica ugovora toženke sploh ni zanikala oziroma na njen ugovor ni ustrezno pojasnila, kako je prišla do izračuna zneska, ki odpade na lastnika po posamezni postavki, v tem smislu pa ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato njen zahtevek tudi v tem delu ne more biti utemeljen.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije pritožbene stroške. Prav tako tudi toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v tem smislu ni bil potreben.

16. V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.

Op. št. (1): tako N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 432. Op. št. (2): primerjaj M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304. Op. št. (3): posebna pogodbena zaveza niti ni (več) potrebna. Tako npr. VSL sodba I Cpg 1167/2010 z dne 4. 4. 2011, ki med drugim napotuje na uporabo pravil o zakoniti subrogaciji.

Op. št. (4): Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 80/2014 z dne 24. 11. 2014. Op. št. (5): tako tudi VS RS v sodbi II Ips 80/2014 z dne 24. 11. 2014.