Jedro

Trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, zoper katero je bilo pravno sredstvo vloženo prepozno, teče od dneva, ko je potekel rok za to pravno sredstvo.

Izrek

1. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže v delu, v katerem izpodbija sklep o izvršbi, opr. št. II I 4954/91 z dne 14.9.1992. 2. Zahteva za varstvo zakonitosti se v preostalem delu zavrne.

3. Dolžnika sama krijeta svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine opr. št. II I 4954/91 z dne 14.9.1992 dovolilo izvršbo zoper oba dolžnika zaradi izterjave 96.245,17 DEM.

Ugovor dolžnikov je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. In 27/2000-54 z dne 7.8.2001 zavrglo kot prepozen. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep, spremenilo je le odločitev o znesku izvršilnih stroškov.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je dne 30.1.2002 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) zoper sklep pritožbenega sodišča v zvezi z obema sklepoma prvostopenjskega sodišča. Sklepe izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, v zvezi z 21. členom Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), 22. členom ZIP ter 55. členom ZIP. Predlaga razveljavitev vseh 3. sklepov ter vrnitev zadeve pristojnemu sodišču prve stopnje.

Zahteva povzema potek postopka, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Upnik se sklicuje na tri kontne izvlečke, ki jih je predlogu za izvršbo priložil ter na posojilno pogodbo, iz katere naj bi izviral dolg tožnikov, ki pa je ni predložil. Sodišči prve in druge stopnje sta po obširnem dokaznem postopku z izpodbijanima sklepoma odločili, da sta dolžnika prepozno ugovarjala dne 14.9.1992 izdanemu sklepu o izvršbi, s katerim je sodišče izvršbo dovolilo. Postopek pri izdaji sklepa o izvršbi na podlagi 21. člena ZIP združuje postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, s čimer je doseženo, da se samo v enem - izvršilnem postopku in praviloma z eno odločbo ugotovi obstoj terjatve in pridobi izvršilni naslov. Sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi 21. člena ZIP, je pravni akt, pri katerem dolžnik, ko mu je vročen, prejme sočasno upnikov predlog za izvršbo in sodno odločitev o tem predlogu. Zato dolžnik ne more vložiti obrazloženega ugovora, dokler mu sodišče ne vroči dokaznega sredstva, s katerim upnik utemeljuje svojo terjatev, za katero nima izvršilnega naslova. Iz kuvert, priloženim povratnicam o vročitvi sklepa o dovolitvi izvršbe dolžnikoma, državna tožilka ugotavlja, da je sodišče dolžnikoma vročilo le izvršilno dovolilo, ne pa tudi verodostojne listine (kontnih izvlečkov). Izrek sklepa o izvršbi nalaga v predlogu upnika navedenima dolžnikoma solidarno plačilo terjatve po vseh treh kontnih izvlečkih, čeprav te listine evidentirajo samostojne terjatve do treh različnih subjektov in ne le do dolžnikov, ki jih navaja izvršilni predlog. Pravna oseba, ki jo navaja kontni izvleček z dne 18.3.1989, to je gostinska obratovalnica S., d.o.o., M., sploh ni navedena v predlogu za izvršbo kot dolžnik in tudi prehod obveznosti te pravne osebe na prvega dolžnika in drugo dolžnico po 22. členu ZIP v spisu ni izkazan. Sklep o dovolitvi izvršbe ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sklepa nasprotuje kontnim izvlečkom, ki so priloženi predlogu za izvršbo. Nasprotje obstaja tako glede obveznosti, kot tudi glede dolžnikov. Izkazana pa tudi ni zapadlost terjatve, ker upnik ni predložil posojilne pogodbe, ki je podlaga terjatve v kontnih izvlečkih.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku in dolžnikoma. Slednja sta vložila odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem se strinjata z njenimi navedbami.

Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija sklep o izvršbi z dne 14.9.1992, sklep o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi in sklep o zavrnitvi pritožbe proti drugemu od navedenih sklepov. Glede na datum izdaje sklepa o izvršbi, je potrebno uporabiti, kot pravilno navaja zahteva, določbe tedaj veljavnega zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) in Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Uradni list SFRJ, št. 20/78-27/90).

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno prepozna, delno pa neutemeljena.

Vrhovno državno tožilstvo RS izrecno navaja, da v celoti izpodbija vse tri citirane sklepe. Rok za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb znaša po 1. odstavku 401. člena ZPP/77 tri mesece. Rok teče od pravnomočnosti sodne odločbe (primerjaj Lojze Ude, civilno - procesno pravo 2002, stran 343). Po 1. točki 2. odstavka 401. člena ZPP/77 se šteje trimesečni rok za vložitev zahteve zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, zoper katero ni bila vložena pritožba, od dneva, od katerega odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo. Odločbe prve stopnje ni več mogoče izpodbijati s pritožbo, ko poteče pritožbeni rok; takrat postane odločba pravnomočna (1. odstavek 333. člena ZPP/77). Pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodna odločba pravnomočna (2. odstavek 348. člena ZPP/77). Prepozna pritožba torej ne vpliva na pravnomočnost; nima nobenih posledic. Sodišče jo zavrže (1. odstavek 358. člena ZPP/77) in zadeve vsebinsko ne obravnava. Če je to tako, je situacija enaka v primeru, ko pritožba ni vložena in v primeru, ko je vložena prepozna pritožba. Dan pravnomočnosti oziroma dan, ko sodne odločbe ni več mogoče izpodbijati s pritožbo, je v obeh primerih isti. To pa pomeni, da enako velja pričetek teka roka za vložitev zahteve po 1. točki 2. odstavka 401. člena ZPP/77 zoper prvostopenjsko odločbo v primeru, ko pritožba ni bila vložena, kot v primeru, ko je bila vložena prepozna pritožba.

Vse navedeno velja smiselno tudi za sklepe v pravdnem postopku (381. člen ZPP/77) in v izvršilnem postopku (14. člen ZIP). Enako velja za pravno sredstvo proti sklepu o izvršbi, ki je ugovor (48. člen ZIP). Prepozen ugovor sodišče zavrže (2. odstavek 53. člena ZIP).

Zahteva izpodbija sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, opr. št. II I 4954/91 z dne 14.9.1992, ki ga pomotoma opredeljuje kot sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 27/2000 z dne 14.9.1992. Dolžnika sta ga prejela dne 28.10.1992 in dne 30.11.1992 ter vložila ugovor dne 9.12.1992, to je po izteku 8-dnevnega ugovornega roka, ki je potekel dne 8.12.1992 (ugotovitve sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 27/2000-54 z dne 7.8.2001, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 2585/2001-3 z dne 23.10.2001). Sklep o izvršbi je postal pravnomočen dne 9.12.1992, in ga od tega dne dalje ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevaje enakost situacije, ko ugovor ni vložen in situacije, ko je vložen prepozno, je torej 3-mesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti proti sklepu o izvršbi iz 1. točke 2. odstavka 401. člena ZPP/77 pričel teči dne 9.12.1992. Dne 30.1.2002 vložena zahteva je torej prepozna v delu, v katerem izpodbija sklep o izvršbi z dne 14.9.1992. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu zavrglo (392. člen ZPP/77 v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP/77 in 14. členom ZIP).

Zahteva je v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča prve stopnje z dne 7.8.2001 o zavrženju ugovora in sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper ta sklep, pravočasna (2. točka 2. odstavka 401. člena ZPP/77). Uveljavlja kršitve 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi s kršitvami 21., 22. in 55. člena ZIP. Trdi, da je sodišče dolžnikoma vročilo le izvršilno dovolilo, ne pa tudi verodostojnih listin (kontnih izvlečkov), zaradi česar dolžnika nista mogla vložiti obrazloženega ugovora in jima zato ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Nadalje zatrjuje, da ima sklep o izvršbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sklepa nasprotuje kontnim izvlečkom, ker ni izkazan prehod obveznosti na dolžnika, izkazana pa tudi ni zapadlost terjatve. Iz opisanega je razvidno, da se trditve o kršitvah nanašajo izključno na sklep o izvršbi, v ničemer pa ne na nadaljnja dva sklepa. S tema sklepoma dolžnikoma ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Odvzela sta si jo sama, ker zoper sklep o izvršbi nista pravočasno vložila ugovora. Kolikor pa bi bilo vendarle mišljeno, da zahteva izpodbija zadnja dva sklepa s trditvijo, da obrazložen ugovor ni mogel biti vložen, ker dolžnikoma s sklepom o izvršbi niso bile vročene verodostojne listine, je zahteva neutemeljena že zato, ker po 5. odstavku 55. člena ZIP obrazložitev ugovora ni bila potrebna.

S sklepom z dne 7.8.2001 je bil ugovor dolžnikov zavržen, ker je bil vložen po izteku ugovornega roka (2. odstavek 53. člena ZIP), sodišče druge stopnje pa je s sklepom z dne 23.10.2001 pritožbo dolžnikov zavrnilo in odločitev potrdilo. Vsebinsko obravnavanje ugovora torej ni bilo možno. Zahteva ne uveljavlja nobene kršitve postopka v zvezi s pravočasnostjo ugovora oziroma z zavrženjem ugovora. V zahtevi obrazložene kršitve se ne nanašajo na zadnja dva sklepa, Vrhovno sodišče pa je pri odločanju o zahtevi omejeno samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi (1. odstavek 408. člena ZPP/77). Zato je mogoče zaključiti le, da razlogi zahteve zoper zadnja dva sklepa niso podani, kar je narekovalo zavrnitev tega dela zahteve za varstvo zakonitosti (393. člen ZPP/77 v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP/77 in 14. členom ZIP).

Dolžnika s svojo vlogo, s katero sta podprla vloženo zahtevo, nista prispevala k odločitvi sodišča, tako da te vloge ni mogoče šteti kot potrebne v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP. Zato je sodišče odločilo, da sama krijeta svoje stroške postopka o izrednem pravnem sredstvu.