Jedro

Najkasneje na glavni obravnavi, kamor je sodišče prve stopnje toženca pravilno povabilo, bi izdanemu računu še lahko ugovarjal. Vendar naroka za glavno obravnavo se toženec ni udeležil. Razlog, ki ga pojasnjuje v pritožbi, "da se z gospodom T. ne želi več srečati zaradi neresničnih izjav, ki jih daje na sodišču" je za odločitev o pritožbi nepomemben. Ob pomanjkanju ustreznih navedb je pritožbeno sodišče moralo šteti, da toženec ve, kolikor od zatrjevanih 10.671,79 EUR odpade na delo in koliko na material, za katerega on zatrjuje, da ga je bil preko tožeče stranke vložil v montažo kolektorjev na svoji hiši po tistem, ko je on osebno toženi stranki nakazal 11.389,52 EUR.

Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Kaj drugega za pogodbo o delu ne velja. Zato se pritožbenim zatrjevanjem, da tožena s tožečo stranko ali pa njenim zakonitim zastopnikom ni sklenila nobene pisne pogodbe, na odločitev o pritožbi nima vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.871,80 EUR za čas od 3. 8. 2012 do 10. 7. 2013 zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in prvostopenjska sodba v nespremenjenem delu II. točke izreka in v III. točka izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170543/2012 z dne 27. 12. 2012 razveljavilo v celoti (I. točka izreka, sklep). Razsodilo je, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 4.871,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2012 do plačila in zakonske zamudne obresti od 2.196,00 EUR za čas od 1. 6. 2009 do 21. 1. 2013 (II. točka izreka) ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.676,76 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi je pojasnilo, da je tožeča stranka, katere zakoniti zastopnik je I. T., ki je hkrati tudi lastnik poslovnega deleža v tožeči stranki, tožencu naročila montažo sončnih kolektorjev na strehi hiše I. T. Tožena stranka je za celotno izvedbo izdala račun za plačilo 11.389,52 EUR (A1) ta znesek pa je I. T. v celoti poravnal. V nadaljevanju pa je tožeča stranka sama dobavila material za dogovorjeno delo in hkrati opravila delo v skupni vrednosti 10.671,79 EUR. Ta znesek je tožena stranka tožeči stranki delno že vrnila in sicer je plačala 4.000,00 EUR (ne tožeči stranki, pač pa osebno) I. T., on pa je to plačilo štel kot plačilo tožeči stranki. Na podlagi kompenzacije je tožeča stranka zaprla svojo terjatev še za 1.800,00 EUR in sicer iz naslova opravljenih del tožeče stranke na objektu K. Za razliko v znesku 4.871,79 EUR pa je tožeča stranka toženi stranki izdala vtoževani račun št. 13. Poleg navedenega tožeča stranka zahteva še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.196,00 EUR na podlagi računa št. 8 za čas od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2009. 3. Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ves čas trajanja postopka tožena stranka zatrjuje, da računa št. 13 z dne 25. 7. 2012 (v prilogi na list. št. 32) ni prejela. Ta račun je tožeča stranka vložila v spis šele z odgovorom na ugovor, ki ga je izvršilno sodišče prejelo 3. 4. 2013, tožena stranka pa istočasno s sklepom z dne 13. 6. 2013. Ona je ta sklep prejela, kot izhaja iz obvestila o opravljeni vročitvi z dne 3. 7. 2013, dne 2. 7. 20131. 6. V nadaljevanju te obrazložitve je pojasnilo, zakaj pritožba tožene stranke proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, zakaj torej presoja sodišča prve stopnje, da dolg tožene stranke do tožeče stranke znaša še 4.871,80 EUR, drži. Ker pa tožeča stranka ni dokazala, da je račun št. 13 z dne 25. 7. 2013 tožena stranka prejela pred 2. 7. 2013, s sklepom o izvršbi pa jo je sodišče zavezalo, da mora vtoževano terjatev plačati v osmih dneh, je pritožbeno sodišče odločitev o teku zamudnih obresti na podlagi 1. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati zamudne obresti od tega zneska že od preteka roka, navedenega na računu (3. 8. 2012) dalje zavrnilo za obdobje do 10. 7. 2013. 7. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Na neutemeljene pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP potrdilo, saj ob uradnem preizkusu tega dela sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

8. Ne drži pritožbena navedba, da je "G. T. podajal različne izjave, saj enkrat trdi, da je bil račun izdan, ker mi je (tožencu) pomagal pri delu, drugič, ker je nabavil material". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako iz prve pripravljalne vloge z dne 28. 1. 2014, kot iz vloge z dne 2. 2. 2017 izhaja, da tožeča stranka vtožuje plačilo storitev in materiala skupaj, pa tudi na glavni obravnavi 15. 3. 2017 je I. T., zaslišan kot stranka izpovedal, da se vtoževani znesek nanaša na toženi stranki potreben material in delo v skupni višini 10.671,79 EUR. Z vprašanjem, koliko od tega zneska odpade na material in koliko na delo, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, pa tudi iz navedb tožeče stranke to ni razvidno. Vendar trditev, da tega ne ve, iz toženčevih vlog pritožbeno sodišče ni razbralo. Najkasneje na glavni obravnavi, kamor je sodišče prve stopnje toženca pravilno povabilo, bi izdanemu računu v tem pogledu še lahko ugovarjal. Vendar naroka za glavno obravnavo se toženec ni udeležil. Razlog, ki ga pojasnjuje v pritožbi, "da se z gospodom T. ne želi več srečati zaradi neresničnih izjav, ki jih daje na sodišču" je za odločitev o pritožbi nepomemben. Ob pomanjkanju ustreznih navedb je pritožbeno sodišče moralo šteti, da toženec ve, kolikor od zatrjevanih 10.671,79 EUR odpade na delo I. T. in koliko na material, za katerega on zatrjuje, da ga je bil preko tožeče stranke vložil v montažo kolektorjev na svoji hiši po tistem, ko je on osebno toženi stranki nakazal 11.389,52 EUR.

9. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Kaj drugega za pogodbo o delu ne velja. Zato se pritožbenim zatrjevanjem, da tožena s tožečo stranko ali pa njenim zakonitim zastopnikom ni sklenila nobene pisne pogodbe, na odločitev o pritožbi nima vpliva. Sicer pa tožbeni zahtevek ne izvira iz pogodbe o delu, pač pa iz neupravičene obogatitve, kot je pojasnjeno zgoraj in v nadaljevanju.

10. Okoliščina, da je tožeča stranka izdala vtoževani račun skoraj po štirih letih, bi bila za odločitev o pritožbi pomembna le, če bi bil ta račun zastaran. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala, sodišče pa na zastaranje ne pazi po uradni dolžnosti.

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala tožeča stranka toženi stranki za vtoževani znesek izdati račun (pa čeprav ga je izdala - nahaja se na list. št. 32-34). Kot rečeno, izhaja iz navedb tožeče stranke da znesek 4.871,80 EUR vtožuje na podlagi neupravičene obogatitve. Navedba, da je tožeča stranka toženi stranki račun št. 08/09 z dne 18. 5. 2009 v višini 11.839,52 EUR (A1) v celoti poravnala, po tistem pa je namesto tožene stranke, skupaj z dobavljenim materialom sama opravila za 10.671,79 EUR del, kaže na to, da zahteva vračilo tistega zneska, za katerega je bila tožena stranka neupravičeno obogatena.

12. Kaj želi povedati tožena stranka z navedbo, da "kompenzacije v višini 1.800,00 EUR ni bila narejena", v pritožbi ni pojasnila. Ker pa je ta znesek sodišče prve stopnje upoštevalo toženi stranki v prid, to niti ni pomembno.

13. Pritožbe proti odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od 2.196,00 EUR za čas od 1. 6. 2009 do 21. 1. 2013, tožena stranka ni obrazložila. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus tega dela sodbe. Ob tem prav tako ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Isto velja za stroškovno odločitev iz III. točke izreka izpodbijane sodbe.

1 Povratnica se nahaja na list. št. 50.