Jedro

Tožnik je 30. 3. 2021 vložil zahtevo za vstop v postopek, ki tedaj ni bil uveden oziroma ni tekel, saj je prvostopenjski organ s sklepom z dne 16. 3. 2021 zahtevo A. za izdajo gradbenega dovoljenja zavrgel. Glede na to pa je po presoji sodišča toženka pravilno odločila, ko je zahtevo tožnika za vstop v postopek zavrgla, saj v teku ni nobene upravne zadeve, v katero bi tožnik lahko vstopil kot stranski udeleženec.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca v upravni zadevi izdaje gradbenega dovoljenja investitorki A. za gradnjo dveh podzemnih zbiralnikov za ločeno zbiranje odpadkov v Novem mestu, na zemljiščih s parc. št. ..., ... in ..., vse k.o. ...

2. Iz obrazložitve izhaja, da je A. 30. 3. 2021 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo navedenih nezahtevnih objektov, podzemnih zbiralnikov za ločeno zbiranje odpadkov, ki pa so po Uredbi o razvrščanju objektov enostavni objekti (v nadaljevanju Uredba). Zato po prvem odstavku 5. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) gradbeno dovoljenje ni potrebno. Ker ne gre za upravno stvar, je organ zahtevo A. s sklepom dne 16. 3. 2021 po 1. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Tožnik je 30. 3. 2021 vložil predlog za priznanje statusa stranke v postopku legalizacije podzemnega zbiralnika odpadkov, ker se nahaja v neposredni bližini objekta, v katerem so njegovi poslovni prostori. Organ ni mogel ugoditi tožnikovi zahtevi za vstop v upravni postopek, saj ta ne teče, ker je bila zahteva A. zavržena. Zato jo je po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da se upravni postopek začne z dnem vložitve zahteve, razen če je bila ta zavržena na podlagi prvega odstavka 129. člena ZUP, ko se postopek sploh ne začne, kar je bilo tudi v predmetni zadevi. V postopek, ki se ni začel, tretja oseba ne more vstopiti. Zavrača pritožbene navedbe, da zahteve, ki je bila vložena šele 20. 3. 2021 dne 16. 3. 2021 ni bilo mogoče zavreči, ker gre za očitno pomoto pri navedbi datuma, ki jo je prvostopenjski organ popravil s sklepom o popravi pomote z dne 29. 4. 2021, iz katerega izhaja, da je pravilen dan vložitve zahteve A. 12. 2. 2021. Predlog tožnikov za vstop v postopek pa je bil vložen po tem, ko je bila zahteva že zavržena, tako da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko jo je zavrgel. Glede na to tudi ni relevantno, ali je odločitev o zavrženju zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja zakonita.

4. Tožnik zoper prvostopenjski sklep vlaga tožbo. Trdi, da mu je bila kršena pravica sodelovati v postopku in zavarovati njegove pravne koristi. Je lastnik poslovnih prostorov v objektu na parc. št. ... k.o. ..., na parc. št. ... in ... pa je A. zgradila tri medsebojno povezane podzemne zbiralnike, od katerih dva mejita na parcelo, na kateri je objekt. Podzemni zbiralniki za ločeno zbiranje odpadkov so vir nedovoljenih emisij prekomernega hrupa, smradu, požarne in statične ogroženosti objekta. Zato je tožnikov pravni interes, da se mu prizna status stranskega udeleženca, izkazan. Inšpektorat RS za okolje in prostor je ugotovil, da je vkopani objekt za zbiranje odpadkov nelegalen in A. odredil njegovo odstranitev. Obravnavani objekt tako ne izpolnjuje pogojev za enostaven objekt. Prvostopenjski organ je napačno presodil, da Uredba podzemne zbiralnike uvršča v skupino ekološki otok, saj vkopanega betonskega objekta za zbiranje odpadkov, s kapaciteto 26.400 l, ni mogoče enačiti z ekološkim otokom. Prezrl je peti odstavek 3. člena Uredbe, ki določa, da v primeru gradnje več po namenu enakih enostavnih ali nezahtevnih objektov, ki sestavljajo celoto, teh ni mogoče opredeliti kot enostavne ali nezahtevne, če bi se kot celota razvrstili v drugo vrsto zahtevnosti objekta. Da ne gre za enostaven objekt, izhaja tudi iz Tehničnih smernic za graditev TSG-1-001:2019 Požarna varnost v stavbah, saj sporna gradnja ne ustreza pod 1. 6. v tabeli 3 določenim odmikom.

5. Ne strinja se s tem, da je prvostopenjski organ zahtevo A. zavrgel, saj je upravna enota o zahtevku dolžna odločiti. Če je štela, da ne gre za objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, bi morala zahtevo kot neutemeljeno zavrniti in ne zavreči. Zato je stališče organa, da ne gre za upravno stvar, napačno. Prvostopenjski organ bi moral o zahtevi tožnika nemudoma odločiti s sklepom in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za njegovo udeležbo v postopku, česar ni storil. Trdi, da lahko stranski udeleženec uveljavlja pravico vstopa v postopek dokler ta ni pravnomočno končan. Predlaga, naj sodišče razsodi, da se mu tak status prizna in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po 43. členu ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

8. Stranski udeleženec se torej udeležuje postopka, ki že teče, postopek pa lahko po 125. členu ZUP teče na zahtevo stranke ali se začne po uradni dolžnosti (členi od 125. do 128. ZUP), ne more pa teči na zahtevo stranskega udeleženca.

9. Temeljna značilnost procesnega položaja stranskega udeleženca je, da se udeležuje "tujega" upravnega postopka, torej postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo oziroma zoper njega, pravica, ki jo varuje, pa ni identična s pravico ali obveznostjo, ki je predmet odločanja v postopku. Njegov položaj je zato v celoti vezan na ta postopek, tako na njegov obstoj, saj brez obstoječega oziroma "odprtega" postopka tudi položaja stranskega udeleženca očitno ni, kot tudi na zahtevek oziroma predmet odločanja, saj je z njim opredeljena možnost posega v pravno korist stranskega udeleženca. Ob tem na nobeno od teh okoliščin nima neposrednega vpliva, saj je razpolaganje z zahtevkom in s tem tudi tek postopka izključno v rokah stranke oziroma organa.1

10. Tožnik je 30. 3. 2021 vložil zahtevo za vstop v postopek, ki tedaj ni bil uveden oziroma ni tekel, saj je prvostopenjski organ s sklepom z dne 16. 3. 2021 zahtevo A. za izdajo gradbenega dovoljenja zavrgel. Glede na to pa je po presoji sodišča toženka pravilno odločila, ko je zahtevo tožnika za vstop v postopek zavrgla, saj v teku ni nobene upravne zadeve, v katero bi tožnik lahko vstopil kot stranski udeleženec.

11. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, če v času vložitve tožnikove zahteve za vstop v postopek, sklep o zavrženju zahteve A. za izdajo gradbenega dovoljenja ni bil pravnomočen, saj je položaj stranskega udeleženca v celoti vezan na obstoj postopka, ta pa je odvisen od stranke in organa. To pomeni, da bi se stranski udeleženec lahko udeleževal postopka le, če bi stranka A. zoper sklep o zavrženju vložila pritožbo, saj bi le na ta način postopek še tekel. Tožnik kot stranski udeleženec s pritožbo ne bi mogel doseči nadaljevanja postopka, ki je bil na prvi stopnji končan. Stranka, tj. A., pa pritožbe zoper sklep o zavrženju ni vložila in tega tožnik tudi ne zatrjuje.

12. Iz povedanega izhaja, da je toženka utemeljeno štela, da za pravilno odločitev o tem, ali lahko vstopita v postopek, ki ni v teku, ni pravno relevantno, ali so zbiralniki enostaven ali nezahteven objekt. Ker tožnik v tem postopku ne moreta uveljavljati, da je bilo zavrženje neutemeljeno, pa niso relevantni niti ugovori, da bi morala toženka, če je štela, da gre za objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, zahtevo zavrniti in ne zavreči. Zato sodišče tega ugovora ne obravnava.

13. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev zakonita in pravilna in je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno procesno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko v tem upravnem sporu ni sporno (to pa je, da sta tožnika zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopek vložila 30. 3. 2021, zahteva A. za izdajo gradbenega dovoljenja je bila pred tem, tj. 16. 3. 2021 zavržena in A. pritožbe zoper ta sklep ni vložila). Upoštevalo je tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.2

15. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 A. Kmecl v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, stran 334. 2 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.