Jedro

Odmera odškodnine 40 letni oškodovanki za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševne bolečine zaradi skaženosti za naslednje poškodbe: izpah desne stegnenice, sklepni zlom glave desne stegnenice.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve Stopnje: - spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 1.000.000, SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 20.1.2000 dalje, - razveljavi v izreku o stroških in v zavrnilnem delu za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 500.000,00 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene pa v celoti zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.336.665,10 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.300.000,00 SIT od 20.1.2000 dalje in od zneska 36.665,10 SIT od 12.3.1999 dalje do plačila (1. tč. izreka), v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 75.230,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.1.2000 dalje. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ji prisodi še 2.000.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo. Tožnica je bila dvakrat operirana, prvič, ko so ji ravnali izpahnjeno stegnenico, drugič pa, ko so ji operativno odstranili odlomljeni del glave desne stegnenice, kar je bilo opravljeno v bolnici Valdoltra. Ti posegi so bili močno boleči, velike nevšečnosti pa je imela tudi, ko je imela spodnjo okončino fiksirano ob levo, kar je močno neprijetno in jo je to oviralo pri opravljanju osnovnih človekovih potreb. Iz tega razloga je imela nekaj dni stalni kateter za odvajanje urina iz mehurja. Bolečine so bile prisotne tudi, ko je nekaj mesecev hodila s pomočjo bergel, pojavljale pa so se ji tudi med fizioterapijo in so skupno trajale po mnenju izvedenca K. 3 mesece. Meni, da bi morala biti odškodnina iz tega naslova za 500.000,00 SIT višja (skupno torej 1.800.000,00 SIT). Tožnica poudarja, da je že pri vsakdanjih funkcijah močno omejena in se ji stanje bistveno slabša, saj je izvedenec po rentgenskem posnetku medenice s kolki ugotovil viden defekt glave stegnenice in začetno artrozo v desnem kolku. Biomehanično gre za manj vreden kolk, kar bo tožnici s staranjem povzročilo izrabo in v končni fazi obstaja nevarnost, da bo podvržena dodatnemu operativnemu posegu. Njena prikrajšanja v vsakdanjem življenju so tako velika, da je celo spoznana za invalida II. kategorije in je bila razporejena na drugo delovno mesto s polovico delovnega časa. Pred nezgodo je opravljala terensko delo, sedaj pa je tudi pri krajšem delovniku v velikih težavah zaradi poškodbe stegnenice. Pri tem je morala v celoti pozabiti na kakršnokoli rekreacijo, igre z žogo, tek, smučanje, kolesarjenje in hojo v hribe. Prvostopno sodišče je zato prenizko odmerilo to odškodnino in bi morala odškodnina po mnenju tožnice znašati 3.000.000,00 SIT, kar pomeni, da se pritožuje po višini za 1.000.000,00 SIT. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti pa je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec je sicer nepravilno ocenil, da ne gre za takšno obliko šepanja, ki bi pomenila skaženost, je pa to pomanjkljivost pri hoji označil za lažjo prizadeto zunanjost, ki tožnico moti in do nje ni ravnodušna in zato duševno trpi. Izvedenec v mnenju tudi ugotavlja, da ima tožnica na zunanji strani desnega kolka brazgotino po operaciji v dolžini 14 cm in širini 0,4 cm. Ta brazgotina je vidna, če ne drugače, kadar se tožnica kopa na plaži in ker gre za tožnico srednjih let, takšna brazgotina predstavlja skaženost. Tudi dejstvo, da daje tožnica vtis, kot da hodi z nekoliko bolj iztegnjeno okončino, predstavlja, čeprav ne pravega šepanja, na zunaj vidno hibo. Prvostopno sodišče se v to vprašanje na glavni obravnavi ni spuščalo očitno pod vtisom izvedenskega mnenja, ki pa je opredelilo, da tožnica duševno trpi zaradi te zunanje pomanjkljivosti. Meni, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 500.000,00 SIT. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v znesku nad 836.665,00 SIT in predlaga, da se sodba prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža na ta znesek ali v ustreznem delu razveljavi. Sodišče prve stopnje je priznalo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob ugotovitvi izvedenca, da je v posledici zarasle in ozdravljene poškodbe zloma desne stegnenice pri tožnici nastopila le 14% invalidnost oz. deformantna artroza kolčnega sklepa z omejeno gibljivostjo lažje stopnje, je sicer utemeljen zaključek sodišča, da ta omejitev tožnico ovira pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih in rekreaciji, ni pa mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnica dejansko ovirana pri športnih dejavostih. Zatrjevanje tožnice, da je pred nesrečo igrala tenis, kolesarila, smučala in hodila v hribe, ni z ničemer izkazano, razlogi sodišča, zakaj v tem pogledu v celoti verjame izpovedbi tožnice pa v izpodbijani sodbi niso navedeni. Pritožnica poudarja, da je ugotovljena omejitev kolčne gibljivosti le lažje stopnje, ki ne povzroča nesposobnosti za opravljanje vsakodnevnih opravil in rednih življenjskih aktivnosti, temveč le nekoliko manjšo sposobnost za taka dela in opravila. Tudi ob normalnem teku stvari ljudje tožničine starosti niso enako sposobni za rekreativne dejavnosti, kot so bili v mladosti, zato je ocena sodišča, da je kvaliteta življenja tožnice bistveno nižja kot pred poškodbo, malce nekritična in nerealna. Ocena sodišča, da je življenje tožnice po poškodbi bistveno drugačno kot prej, nima direktne opore v izvedenih dokazih. Nasprotno pa izvid z dne 11.6.1999 kaže na dejstvo, da gre pri tožnici poleg posledic po nezgodi tudi za posledice okvare vratnih in ledvenih vretenc, ki niso poškodbenega izvora. Tožnici prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti deloma neutemeljeno zajema tudi tisti del zmanjšanja, ki ga pri tožnici povzroča okvara na hrbtenici, ki ne izvira izključno iz poškodbe. Po oceni tožene stranke bi bila primerna in zadostna odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT. Na vročeno pritožbo nasprotne stranke pravdni stranki nista odgovorili. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Tožeča stranka, ki uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tega ne obrazloži. Njegov obstoj je zato pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah iz 2. odst. 350. čl. ZPP in pri tem ugotovilo, da niso podane tiste kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovljeno dejansko stanje s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki, pa vendarle vsebinsko le v omejenem obsegu. Tako tožeča stranka izpodbija dejanske zaključke le glede ugotovitve neobstoja duševnih bolečin zaradi skaženosti, tožena stranka pa glede obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Slednja ugotovljenemu obsegu te oblike nepremoženjske škode ugovarja, ker naj bi sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnice, da je dejansko ovirana pri športnih dejavnostih, o katerih je izpovedovala in v tem obsegu naj bi škoda ne bila z gotovostjo ugotovljena, sicer pa tudi ob normalnem teku stvari ljudje tožničine starosti niso enako sposobni za rekreativne dejavnosti kot v mladosti. O tem, v katerih dejavnostih je tožnica ovirana, je izpovedala sama tožnica in upoštevajoč izvedensko mnenje ni videti razlogov, zakaj naj bi ji sodišče ne verjelo, tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila dokazov za ugotovitev drugačnih dejstev in tega tudi ne stori v pritožbi. Takšna graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje zato ne more biti uspešna. Ne glede na tožničino sposobnost za rekreativno dejavnost (pri čemer starost tožnice - 40 let - gotovo ne more biti odločilen dejavnik za zmanjšanje te sposobosti) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kvaliteta njenega življenja nižja kot pred poškodbo (in bo v prihodnje padala), saj tožnica ni ovirana le pri teh dejavnostih, temveč praktično pri vseh popolnoma vsakdanjih opravilih in tudi pri svojem delu. Tako je ovirana že celo pri daljšem sedenju. Vse to je imelo vpliv tudi na njeno delo, ki ga opravlja sedaj na povsem drugačnem delovnem mestu in s polovičnim delovnim časom. Ocena, da je življenje tožnice po poškodbi bistveno drugačno kot prej, je torej povsem realna. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke, da gre pri tožnici poleg posledic po nezgodi tudi za posledice okvare vratnih in ledvenih vretenc, ki niso poškodbenega izvora, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne glede na siceršnje mnenje izvedenca tovrstnih poškodb in težav tožnice ni upoštevalo niti pri ugotovitvi obsega nepremoženjske škode niti pri odmeri odškodnine zanjo. Pač pa pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja in obsega duševnih bolečin zaradi skaženosti. Res je za prisojo odškodnine za to obliko nematerialne škode potreben obstoj objektivnih in subjektivnih meril. Ta merila je tožnica zatrjevala v pritožbi z navedbo, da trpi duševne bolečine zaradi skaženosti, ker njen korak ni več takšen, kakršen je bil in je že na daleč videti, da z njeno nogo nekaj ni v redu, poleg tega pa si mora delno pomagati z uporabo bergel. Mnenje o njih je podal tudi izvedenec, češ, da tožničina pomanjkljivost pri hoji predstavlja lažjo prizadetost, ki pa jo moti, do nje ni ravnodušna in zaradi tega tudi duševno trpi. Dokaza, ki ju je za ugotovitev obstoja te škode predlagala tožnica, sta bila mnenje izvedenca in lastno zaslišanje. Tožbeni zahtevek pa je v tem delu zavrnjen zaradi ugotovitve, da tožnica teh bolečin ob zaslišanju ni omenjala oziroma se o skaženosti ni izjasnila, torej naj bi ostal obstoj te škode nedokazan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče nepopolno izvedlo dokazni postopek oziroma dokaz z zaslišanjem stranke, posledica tega pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Za dokazovanje z zaslišanjem strank veljajo določbe o dokazovanju s pričami (263. čl. ZPP), torej se od stranke po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o dejstvih, nato pa se ji lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo (239. čl. ZPP). Drugače povedano to pomeni, da je tožnica sicer navedla relevantna dejstva o obstoju te oblike nepremoženjske škode, in predlagala dokaze za njihovo ugotovitev, da pa sodišče prve stopnje za ugotovitev teh dejstev ni izvedlo vseh dokazov (v tej smeri ni ustrezno zaslišalo tožnice), tako da njegova dokazna ocena zgolj z izvedencem ostaja nepopolna, kar tožničina pritožba utemeljeno graja. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo treba torej izvesti dokaz z zaslišanjem tožnice tudi v tej smeri v skladu z omenjenim določilom 239. čl. v zvezi s 263. čl. ZPP, kar še ni bilo izvedeno oziroma ni bilo izvedeno za ugotovitev relevantnih dejstev za ugotovitev obstoja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vse navedeno se tiče le duševnih bolečin zaradi skaženosti v zatrjevani obliki, torej zaradi na zunaj vidne nepravilne hoje tožnice (z nekoliko bolj iztegnjeno nogo), ne pa tudi tiste, ki jo je začela tožnica zatrjevati šele v pritožbi (t.j. glede brazgotin in duševnih bolečin v zvezi z njimi), saj gre za doslej nezatrjevana dejstva (1. odst. 337. čl. ZPP), čeprav bo treba v ponovljenem postopku upoštevati tudi določilo 2. odst. 362. čl. ZPP. V tem delu (tožnica se pritožuje po višini le za 500.000,00 SIT) je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, sodbo razveljavilo v izpodbijanem zavrnilnem delu in zadevo v tem obsegu (in posledično glede stroškov postopka - 3. odst. 165. čl. ZPP) vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer naj upošteva že doslej navedene napotke. V okviru materialnopravne presoje pravilnosti izpodbijane sodbe in presoje utemeljenosti pritožb glede zadnjega pritožbenega razloga, t.j. zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določilo 200. čl. ZOR. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za ugotovljene oblike nepremoženjske škode tožnici prisodilo nekoliko prenizko denarno odškodnino, kar kaže na (nadaljnjo) delno utemeljenost tožničine pritožbe. Zoper višino odškodnine, prisojeno za telesne bolečine, se pritožuje le tožnica. Ugotovljenih telesnih bolečin (njihovega trajanja in intenzivnosti kot tudi drugih nevšečnosti med zdravljenjem, ki se upoštevajo v okviru te oblike nepremoženjske škode), ne graja, pač pa le odmero odškodnine, saj v pritožbi le ponavlja dejstva, ki jih je v zvezi s tem ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (dve operaciji, fiksacija spodnje okončine, kateter za odvajanje urina, nošenje bergel, intenzivnost in trajanje bolečin, fizioterapija). Pritožbeno sodišče se strinja z njeno trditvijo, da je upoštevajoč kriterije iz 200. čl. ZOR in sodno prakso, ki se je oblikovala v razmerjih med večjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje primerna odškodnina v skupni višini (upoštevajoč že plačano akontacijo odškodnine) 1.800.000,00 SIT, kot v pritožbi predlaga in kolikor s pritožbo v tej smeri tožnica sploh izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Prisojeno odškodnino za telesne bolečine je torej pritožbeno sodišče zvišalo za 500.000,00 SIT. Obseg nepremoženjske škode, ki jo predstavljajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bil že pojasnjen, pritožbeno sodišče pa tudi v tem delu vsaj delno pritrjuje pritožbi tožnice, da je sodišče prve stopnje za tako ugotovljen obseg nepremoženjske škode priznalo prenizko denarno odškodnino. Kot je bilo že omenjeno, tožnica omejitev svojih življenjskih aktivnosti zaznava pri povsem običajnih vsakodnevnih opravilih, kot tudi pri opravljanju dela v službi in izrabi postega časa. Te omejitve ji povzročajo duševne bolečine, ki po presoji pritožbenega sodišča upoštevajoč podobne škode in odškodnine zanje narekujejo prisojo odškodnine v višini 2.500.000,00 SIT, torej upoštevajoč odmero sodišča prve stopnje in plačane akontacije za 500.000,00 SIT več od že prisojene na prvi stopnji. V obrazloženem delu (skupno za 1.000.000,00 SIT) je torej pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo prve stopnje spremenilo na podlagi določila 4. tč. 358. čl. ZPP. V preostalem delu je pritožba tožeče stranke neutemeljena, medtem ko je pritožba tožene stranke neutemeljena v celoti, zato ju je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrnilo (353. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.