Jedro

Tožnica (invalidka III. kategorije) je bila v času nastanka invalidnosti brezposelna oseba, prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in ni bila uživalka pravice do denarnega nadomestila. Zato ji je toženec pravilno odmeril nadomestilo za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, kot to določa 3. odstavek 94. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita dokončna odločba toženca št. ... z dne 24. 8. 2012 in prvostopna odločba št. ... z dne 15. 6. 2012 in da se tožnici odmeri nadomestilo za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je bila pred invalidnostjo redno zaposlena za nedoločen čas in da ji je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njene volje ter ji tako pripada nadomestilo za invalidnost po določilu 2. alinee 1. odstavka v zvezi z 2. alineo 3. odstavka 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala ob nastanku invalidnosti. Takšno stališče je sprejelo tudi višje sodišče v sodbi opr. št. Psp 293/2011. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 8. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 15. 6. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da se zavarovanki, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 192,91 EUR na mesec, od 4. 10. 2011 dalje.

Spor v predmetni zadevi se nanaša na višino odmere nadomestila za invalidnost. Tožena stranka in sodišče prve stopnje je presodilo, da je pravilna odmera nadomestila za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, kot je določeno v 1. alinei 1. odstavka ter 1. alinei 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1, glede na dejstvo, da ob nastanku invalidnosti, to je na dan 4. 10. 2011, ni bila obvezno zavarovana oz. ni bila zaposlena in ne v višini 60 % invalidske pokojnine, kakor to zahtevka tožnica tudi v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 16. 12. 2010 in je od 17. 12. 2010 dalje prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, kjer je bila uživalka pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od 17. 12. 2010 do 16. 6. 2011. Tožnica je na podlagi dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2012 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 4. 10. 2011 dalje.

Pravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu je podana v določbah ZPIZ-1, ki je veljal v času predsodnega postopka. ZPIZ-1 v 94. členu, v 1. odstavku določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50 letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, če: ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oz. ni bil obvezno zavarovan (1. alinea); ali mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oz. krivde (2. alinea); ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi (3. aliena); ali se zaposlil na drugem delovnem mestu (4. alinea). V 3. odstavku 94. člena ZPIZ-1 je določeno, da se zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije in če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, nadomestilo odmeri v primerih iz 1. alinee 1. odstavka tega člena v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti oz. v primerih iz 2. alinee 1. odstavka v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Ker je bila tožnica v času nastanka invalidnosti 4. 10. 2011 brezposelna oseba, prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, v tem času pa tudi ni bila uživalka pravice do denarnega nadomestila (prejemala ga je od 17. 12. 2010 do 16. 6. 2011), je toženec pravilno odločil, ko ji je odmeril nadomestilo v višini 40 % invalidske pokojnine, kot to določa 3. odstavek 94. člena ZPIZ-1. Kakor pravilno navaja v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve bi tožnica do odmere nadomestila v višini 60 % bila upravičena le v primeru, če bi v času, ko ji je prenehalo delovno razmerje že bila razvrščena v invalidnost III. kategorije.

V sodbi, ki jo tožnica navaja tako v tožbi, kakor v pritožbi (opr. št. Psp 293/2011 z dne 20. 10. 2011) ne gre za primer kakršen je tožničin, temveč je primer, ko je bil tožnik v času uveljavljanja pravice do nadomestila za invalidnost sicer res brezposelna oseba, vendar je bila pri njem invalidnost ugotovljena v času, ko je bil še zaposlen. Pri tožnici je bila invalidnost, v nasprotju s citiranim primerom, ugotovljena v času, ko je kot brezposelna oseba bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in ni bila več uživalka pravice do denarnega nadomestila.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.