Jedro

Po drugem odstavku 41. člena ZBPP je stranka dolžna sporočati le dejstva in okoliščine, ki nastanejo oziroma se spremenijo po dodelitvi brezplačne pravne pomoči, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ugotavlja drugačne podatke, ki so obstajali že v času pred dodelitvijo brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je v svoji prvotni odločbi napačno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi tožnici priznala brezplačno pravno pomoč, vendar tega ne more sanirati s kasnejšo izdajo odločbe, v kateri bi ugotovila, da je tožnica brezplačno pravno pomoč prejela neupravičeno. Pogoji iz prvega odstavka 43. člena ZBPP, ki določajo, kdaj se prejeta pomoč šteje za neupravičeno, namreč niso izpolnjeni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2294/2017 z dne 20. 12. 2017 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2294/2017 z dne 31. 8. 2017 tožnici neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč. V drugi točki izreka odločbe je tožena stranka razrešila dodeljenega odvetnika in v tretji točki odločila, da bo o višini neupravičeno dodeljene brezplačne pravne pomoči in načinu vračila odločila s posebno odločbo.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka ob izdaji odločbe Bpp 2294/2017 z dne 31. 8. 2017 razpolagala s podatki, da je tožnica izpolnjevala dohodkovni cenzus iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), enako pa je navajala tožnica v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 21. 8. 2017. Ker pa je bilo po izdaji odločbe z dne 31. 8. 2017 ugotovljeno, da tožnica in njena družina prejemata dohodke, ki presegajo dohodkovni limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka začela postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti. Tožena stranka je kot družinskega člana tožnice upoštevala le mladoletno hčerko A.A., ne pa tudi hčere B.B., saj je v mesecu juliju 2017 dopolnila 26 let, zato se za potrebe ugotavljanja tožničinega premoženjskega stanja ne šteje za družinskega člana (2. točka prvega dostavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - ZUPJS v povezavi s prvim in drugim odstavkom 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Poleg tega se v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnice, poleg pokojnine štejejo tudi otroški dodatek, kmetijske subvencije, vračilo davka in regres. V relevantnem trimesečnem obdobju pred vložitvijo prošnje, to je od maja 2017 do julija 2017, sta po ugotovitvah tožene stranke prejela tožnica in njena družina dohodke v skupni višini 3.855,77 EUR, ki obsegajo periodične in neperiodične dohodke; od tega so periodični dohodki obsegali nakazila pokojnin v višini 1.197,45 EUR ter otroški dodatek v višini 223,44 EUR, neperiodični dohodki pa obsegajo kmetijske subvencije, regres ter vračilo davka in skupaj znašajo 7.750,95 EUR. Slednji znesek je tožena stranka upoštevala v skladu s 23. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih - ZSVarPre v znižani vrednosti, tj. 2.434,88. Glede na navedeno je tožena stranka izračunala, da povprečni mesečni dohodek tožnice in njene družine znaša 1.454,26 EUR na družinskega člana, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, tj. 595,06 EUR. S tem tožnica presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči. Postavljeni odvetnik se zato razreši, ker pa je potrebno odločiti še o njegovem stroškovnem zahtevku, bo o višini neupravičeno dodeljene brezplačne pravne pomoči odločeno s posebno odločbo.

3. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Primarno izpostavlja, da bi morala tožena stranka med družinske člane šteti tudi njeno hčer B.B., četudi je ta že v mesecu juliju dopolnila 26 let, ker jo tožnica še vedno preživlja, saj je brez rednega dohodka in živi skupaj z njo ter se redno šola. Toženi stranki očita, češ da otroškega dodatka ne bi smela šteti med dohodke, saj je namenjen za preživljanje otrok. Nadalje očita toženi stranki, da med dohodke ne bi smela upoštevati vračila dohodnine za leto 2016, ki ji je bila povrnjena v letu 2017. Poleg tega pa meni, da tudi kmetijske subvencije, ki so bile izplačane na njen transakcijski račun, ne pomenijo osebnega dohodka, temveč gre za dohodek kmetije, ki je namenjen za delovanje kmetije. Ker kmetijo obdeluje pet oseb, naj bi to morala upoštevati tudi tožena stranka pri odločanju v konkretnem primeru, češ da je vsaka od navedenih petih oseb upravičena do svojega deleža kmetijskih subvencij, kar tako mesečno znaša le 232,00 EUR. Tako naj bi bili skupni mesečni dohodki tožnice nižji od 595,00 EUR in po porazdelitvi med tri družinske člane naj ne bi znašali mesečno niti 198,00 EUR. Tožnica zato meni, da izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 4. Ker je bila brezplačna pravna pomoč tožnici odvzeta, je bila ta diskriminirana v primerjavi z drugimi upravičenci, ki so brezplačno pravno pomoč prejeli. Prav tako pa naj bi bil z izpodbijano odločitvijo tožene stranke tožnici onemogočen dostop do sodnega varstva, ki je z Ustavo RS zagotovljena pravica. Sodišču predlaga, da naj po zaslišanju tožnice in imenovanih prič A.A., B.B., C.C. in D.D. njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da v celoti ugodi tožničini prošnji za brezplačno pravno pomoč, toženi stranki pa naj naloži povračilo stroškov upravnega spora.

5. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za sprejeto odločitev.

6. Sodišče kot stranke z interesom v postopek ni pritegnilo z izpodbijano odločbo razrešenega odvetnika E.E., ki sicer tožnico zastopa tudi v tem upravnem sporu, saj mu odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta ne bi bila v neposredno škodo (prvi odstavek 19. člena ZUS-1).

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka kot pravno podlago za odločitev uporabila določila 41., 42. in 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Zakon toženi stranki omogoča, da začne po uradni dolžnosti postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ker upravičenec ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 42. člena ZBPP). Po 43. členu ZBPP gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč v treh primerih: če je bila upravičencu dodeljena na podlagi (1) lažnega prikazovanja ali (2) zamolčanja podatkov oziroma (3) spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP. Slednji določa, da mora upravičenec pristojno strokovno službo v času od dodelitve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja.

9. Sodišče ugotavlja, da ni podan nobeden od treh primerov, ki jih prvi odstavek 43. člena opredeljuje kot neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč.

10. Sodišče najprej ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe niti ne izhaja jasno, na katerega izmed teh primerov neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči se tožena stranka sklicuje. V 5. točki obrazložitve tožena stranka navaja, da je ob izdaji odločbe Bpp 2294/2017 z dne 31. 8. 2017 razpolagala s podatki, da tožnica izpolnjuje dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, enako pa, da je navajala tudi tožnica v svoji prošnji z dne 21. 8. 2017. S tem bi tožena stranka lahko merila na prvi (lažno prikazovanje) oziroma drugi (zamolčanje podatkov) razlog za opredelitev neupravičeno pridobljene pomoči po prvem odstavku 43. člena ZBPP, vendar sodišče ugotavlja, da kaj takega iz spisa ne izhaja. V dopisu, ki ga je tožena stranka prejela 21. 8. 2018, tožnica sicer res navaja le to, da preživlja dva otroka in da prejema invalidsko pokojnino v višini 400,00 EUR, vendar pa je tožnica na priloženem obrazcu BPP št. 1 označila, da je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejela dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, tj. katastrski dohodek in subvencije, in da je v zadnjih 12 mesecih prejela regres. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena s prejemom regresa, vendar ga pri izračunu ni upoštevala. Tožnica sicer ni navedla, da prejema prejemek po predpisih o družinskih prejemkih, tj. v konkretnem primeru otroški dodatek v skladu z 62. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1), vendar glede na to, da ta znaša 74,48 EUR mesečno, tožena stranka pa je v prvotno izdani odločbi z dne 31. 8. 2017 ugotovila, da mesečni dohodek prosilke in njene družine znaša 199,58 EUR, to ne bi moglo vplivati na preseganja cenzusa, ki je znašal 595,06 EUR, in posledično drugačne odločitve. Enako je mogoče ugotoviti za vračilo davka v višini 135,26 EUR, ki ga je tožnica prejela 26. 7. 2017. Tožnici torej ni mogoče očitati, da je določene podatke lažno prikazovala ali zamolčala v smislu 1. odstavka 43. člena ZBPP in da bi ji bila zato neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč.

11. Ne gre pa niti za tretji razlog za opredelitev neupravičeno pridobljene pomoči, tj. sprememba podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP. Slednji določa, da mora upravičenec pristojno strokovno službo v času od dodelitve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Po drugem odstavku 41. člena ZBPP je torej stranka dolžna sporočati le dejstva in okoliščine, ki nastanejo oziroma se spremenijo po dodelitvi brezplačne pravne pomoči, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ugotavlja drugačne podatke, ki so obstajali že v času pred dodelitvijo brezplačne pravne pomoči. Tako tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnica v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, tj. od maja do junija 2017, skupno prejela 3.855,77 EUR periodičnih dohodkov - od katerih sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pokojnino upoštevala že v prvotni odločbi z dne 31. 8. 2017, dodatno pa je sedaj upoštevala še otroški dodatek - ter 2.434,88 EUR neperiodičnih dohodkov, kar zajema vračilo davka, regres in kmetijske subvencije. Vseh zadnje navedenih, torej neperiodičnih dohodkov, tožena stranka v prvotni odločbi z dne 31. 8. 2017 ni upoštevala, čeprav bi jih na podlagi podatkov, ki jih je na obrazcu BPP št. 1 dala tožnica, lahko in morala upoštevati. Glede na vse navedeno se izkaže, da je tožena stranka v svoji prvotni odločbi z dne 31. 8. 2017 napačno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi tožnici priznala brezplačno pravno pomoč, vendar tega tožna stranka ne more sanirati s kasnejšo izdajo odločbe, v kateri bi ugotovila, da je tožnica brezplačno pravno pomoč prejela neupravičeno, kakor je to storila z izpodbijano odločbo. Pogoji iz prvega odstavka 43. člena ZBPP, ki določajo, kdaj se prejeta pomoč šteje za neupravičeno, namreč niso izpolnjeni.1

12. V izpodbijani odločbi je tožena stranka tudi navedla, da kot družinskega člana ni mogoče upoštevati tožničine hčere B.B., ker da je julija 2017 dopolnila 26 let. Zakaj je tožena stranka to navedla v izpodbijani odločbi, ni jasno, saj iz upravnega spisa in prvotne odločbe z dne 31. 8. 2017 izhaja, da imenovane hčere kot družinskega člana ni upoštevala že v prvotno izdani odločbi. Tožnica v tožbi uveljavlja, da bi tožena stranka tudi to hčer morala šteti kot družinskega člana, češ da jo še vedno preživlja, vendar ker je sodišče tožbi ugodilo že iz drugih razlogov, ta ugovor ni (več) relevanten. Sodišče zgolj pripominja, da je na vprašanje, ali je mogoče kot družinskega člana šteti tudi otroka, ki je starejši od 26 let in se redno šola, odgovorilo že v sodbi I U 39/2018 z dne 14. 2. 2018 (tč. 10), kjer je tožnica iz tega upravnega spora zastopala svojo mladoletno hčer kot prosilko za brezplačno pravno pomoč in tožnico v upravnem sporu I U 39/2018. 13. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi napačne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), in sicer prvega odstavka 43. člena ZBPP. Zadeve sodišče ni vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, saj tožena stranka na podlagi dejstev, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi, ne more niti v ponovnem postopku odločiti, da je bila na podlagi prvega dostavka 43. člena ZBPP že dodeljena brezplačna pravna pomoč neupravičeno prejeta. Lahko pa tožena stranka na podlagi 42. člena ZBPP kadarkoli prične postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so nastopile nove okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo, ker upravičenec ni več upravičen ali je do brezplačne pravne pomoči upravičen v manjšem obsegu. Podlaga za takšno ugotovitev pa, kot že povedano, ne morejo biti okoliščine iz obdobja treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, razen če bi bilo mogoče ugotoviti, da jih je tožnica lažno prikazala ali prikrila.

14. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da se opravi narok, in je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), poleg tega pa je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, se tožnici v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 prisodi pavšalni znesek v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ta v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar je sodišče tožnici priznalo. Tožnica je zahtevala še dodatnih 2% iz naslova materialnih stroškov, vendar Pravilnik takšnega povečanja nagrade ne predvideva, v 5. členu pa določa, da se pri določitvi in povrnitvi stroškov ne uporabljajo določbe drugih predpisov. Rok 15 dni, v katerih mora tožena stranka tožnici povrniti njene stroške, je določen na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v zadevah brezplačne pravne pomoči taksa ne plača. 1 Podobno stališče je zavzelo Upravno sodišče tudi v sodbi I U 2314/2017 z dne 21. 12. 2017, tč. 9 obrazložitve.