Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Valorizirani del odškodnine je treba upoštevati bodisi na račun celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo bodisi pri odškodnini za vsako od oblik škode, za katero je toženka že plačala odškodnino.
Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.500 EUR od 23. 9. 2009 do 30. 7. 2010, od 8.700 EUR od 31. 7. 2010 do 1. 12. 2010 in od 7.700 EUR od 2. 12. 2010 dalje (I. točka izreka), ugodilo zahtevku za plačilo 1.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2010 dalje (II. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (III. točka izreka).
2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pri ugotavljanju obsega škode v zvezi s telesnimi bolečinami ni bilo upoštevano, da se tožnica, ki na delovnem mestu opravlja zahtevna ročna dela, praktično vsakodnevno sooča z bolečinami. Izvedenec sicer ni mogel z gotovostjo napovedati, kako bo z bolečinami v bodoče, vendar pa teh ni zanikal. Sodba se do tega ni opredelila. Glede na to, da so od diagnosticiranja epikondilitisa potekla že več kot tri leta in da je od samega škodnega dogodka minilo že skoraj pet let ter da je izvedenec ob pregledu zaznal bolečnost, bi moralo sodišče priti do zaključka, da bodo bolečine po vsej verjetnosti vztrajale tudi v bodoče. Prenizka je tudi odškodnina za strah. Do škodnega dogodka je prišlo nepričakovano pri izstopanju z avtobusa. Pri padanju je trpela smrtni strah, da bo padla pod avtobus in da jo bo povozilo. Prenizko je ovrednoten tudi strah za izid zdravljenja, povezan z zapletom. V prisojeni odškodnini je prenizko ovrednoteno tudi ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti ob upoštevanju tožničine starosti.
3. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sodbi je bil valorizirani del odškodnine v višini 578,80 EUR upoštevan le na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pa na račun celotne odškodnine. Izračun bi moral biti narejen bodisi tako, da bi se valoriziran znesek upošteval pri celotnem končno prisojenem znesku bodisi pri vsakem znesku posebej. Ugotovitev sodbe, da ni bilo drugačnega predloga pravdnih strank, ne drži. Toženka je na zadnjem naroku na izrecen poziv sodišča navedla, naj se upošteva na račun odškodnine iz naslova telesnih bolečin in ne na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne strinja se z zaključkom sodbe, da je epikondilitis posledica poškodbe. Ortoped je na pregledu 24. 3. 2010 menil, da je verjetno posledica brazgotinjenja okrog glavice radiusa, vendar niso bile opravljene preiskave, ki bi to potrdile. Glede na to ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da gre za popoškodbeno komplikacijo. Zatrjevane težave bi bilo mogoče pripisati tudi delu, ki ga opravlja in katerega značilnosti so ponavljajoči gibi in za katere je tudi izvedenec mnenja, da so lahko vzrok epikondilitisa. Neupravičena je prisoja dodatnih 400 EUR za strah. Ker se je zlom zacelil že po dveh tednih, tožnici pa je bilo tedaj svetovano čimprejšnje razgibavanje, sekundarni strah ni mogel trajati dlje kot 14 dni.
4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.
5. Pritožbi nista utemeljeni.
6. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.
7. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zlom glavice leve koželjnice, da je zaradi poškodbe nekaj ur trpela hude telesne bolečine, po en teden srednje hude in stalne lahke bolečine, občasne bolečine pa je čutila ob razgibavanju, težjih običajnih dnevnih aktivnostih in tudi pri opravljanju dela ves čas zdravljenja in tudi kasneje. Med nevšečnostmi, ki jih je tožnica trpela med zdravljenjem, je v sodbi upoštevano, da je tožnica en teden nosila doramensko longeto, da je imela en teden roko v miteli, da je opravljala bolečo in neprijetno fizikalno terapijo, uživala analgetike, bila na številnih pregledih in trikrat na rentgenskem slikanju. V znesku prisojene odškodnine 5.200 EUR je ustrezno upoštevan ugotovljeni obseg škode.
8. Toženkin pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka sodbe, da je epikondilitis posledica poškodbe, ki jo je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, ni utemeljen. Sodba se opira na izvedensko mnenje, ki je tožničine navedbe o bolečinah v komolcu, ki jih čuti pri opravljanju dela (v kuhinji restavracije), potrdil kot možne, mnenje pa utemeljil s pojasnilom, da se je pri tožnici glede na poškodbo, ki jo je utrpela, in glede na delo, ki ga opravlja in ki zahteva ponavljajoče se gibe, razvil epikondilitis. Navedel je tudi, da je zanj značilna kratkotrajna bolečina ob določenem gibu, ki s prenehanjem giba poneha, je pa lahko tolikšna, da bolnik ne more dvigniti niti kozarca vode. V izvedenskem mnenju ni podlage za pritožbeno trditev, da je tožničine težave mogoče pripisati izključno naravi njenega dela. Ne glede na to, da niso bile izvedene preiskave, ki bi bodisi potrdile bodisi ovrgle nastanek epikondilitisa, pritožbeno sodišče na podlagi izpovedbe tožnice in izvedenskega mnenja ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka, da je tožnica tudi po zaključku zdravljenja trpela opisane bolečine ob običajnih dnevnih aktivnostih in opravljanju dela.
9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da se sodba ni opredelila do trditev o bodočem vztrajanju bolečin in da je v izvedenih dokazih dovolj podlage za sklep o dokazanosti bodočih bolečin. V sodbi je upoštevano, da je tožnica trpela občasne bolečine še tudi po zaključku zdravljenja, izvedensko mnenje pa ni dalo opore za zaključek, da jih bo trpela tudi po zaključku glavne obravnave. Do tega vprašanja se je izrecno opredelil in navedel, da ne more napovedati, ali bodo bolečine vztrajale. Tožnica v zvezi s tem delom mnenja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih predlogov (npr. pisne ali ustne dopolnitve mnenja), v danem mnenju pa ni dovolj podlage za drugačen zaključek.
10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki obeh strank o prenizki oziroma o previsoki odškodnini za strah. V prisojeni odškodnini 1.000 EUR se ustrezno odraža tako intenzivnost strahu ob škodnem dogodku (tožnica se je poškodovala pri padcu, do katerega je prišlo pri sestopanju z avtobusa, ki je nadaljeval z vožnjo, preden je tožnica izstopila) kot intenzivnost in trajanje strah za izid zdravljenja. Glede na vztrajanje bolečin, ki ni bilo pojasnjeno v prvem obdobju zdravljenja, toženkino stališče, da strah za izid zdravljenja ni mogel trajati dlje kot dva tedna, ni utemeljeno.
11. Neutemeljeni so tudi tožničini pritožbeni očitki o prenizko ovrednoteni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V sodbi je ugotovljeno, da je zaradi poškodbe za 8 do 12 % zmanjšana gibljivost komolca ter da tožnica zaradi tega težje dviga in prenaša bremena in težje opravlja fizično zahtevnejša domača opravila. Prisojena odškodnina v znesku 4.778,80 EUR ustrezno odraža obseg tožničinih prikrajšanj in intenzivnost trpljenja zaradi tega (1).
12. Toženkin pritožbeni očitek o napačnem pristopu izpodbijane sodbe glede upoštevanje že plačanega zneska odškodnine je utemeljen, vendar ni vplival na pravilnost sodbe. Njeno pritožbeno stališče, da je valorizirani del odškodnine treba upoštevati bodisi na račun celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo bodisi pri odškodnini za vsako od oblik škode, za katero je toženka že plačala odškodnino, je pravilno. Táko je utrjeno stališče sodne prakse, po katerem je glede na to, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja po cenah ob izdaji sodne odločbe (168. člen OZ) in da z delnim plačilom denarne obveznosti ta delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ), treba v pravdi ugotoviti, v kakšnem deležu je obveznost prenehala, to pa omogoča valorizacija (2).
13. Glede na ugotovitve, da odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša skupaj 10.978,80 EUR in da valorizirani znesek odškodnine, ki ga je toženka že plačala tožnici, znaša 9.378,80 EUR, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženka dolguje tožnici še 1.600 EUR.
14. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče tožničino in toženkino pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je vključena odločitev, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
(1) Na decimalke natančno določen znesek odškodnine je posledica napačnega pristopa izpodbijane sodbe glede upoštevanja že plačanega zneska odškodnine (kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Ker pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ne gre za matematični izračun, ampak za ovrednotenje škode v denarnem znesku, navedeno samo po sebi ne narekuje spremembe odločitve.
(2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 738/2007 z dne 28. 2. 2008 in sklep II Dor 141/2010 z dne 9. 6. 2010 ter tam navedene druge odločbe Vrhovnega sodišča.